28. 1. 2021, 18:31 | Vir: STA

Brane Senegačnik: Poezija je, vsaj po mojem prepričanju, jezik občutij

Daniel Novakovič/STA

Pesnik Brane Senegačnik, letošnji dobitnik nagrade Prešernovega sklada, ki jo prejme za zbirko Pogovori z nikomer, je v intervjuju spregovoril o poeziji, ki je po njegovem mnenju jezik občutij. Kot je pojasnil, pogovor z nikomer ne pomeni, da se z nikomer ne pogovarja, pač pa da je sogovornik izmuzljiv, skrivnosten in da ves čas izginja.

Brane Senegačnik je doktoriral iz klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi zaposlen. Glavno področje njegovega znanstvenega raziskovanja je grška tragedija. Ukvarja se tudi z recepcijo antične poezije v sodobnem času in ontologijo poezije. Prevedel je tudi več del grške, rimske in renesančne književnosti, za prevajanje je prejel Sovretovo nagrado. Je tudi esejist in publicist; bil je zadnji glavni urednik Nove revije. Doslej je objavil šest pesniških zbirk. Njegova besedila so uglasbili vidni slovenski skladatelji. Za svojo sedmo zbirko, Pogovori z nikomer, je bil nominiran tudi za Cankarjevo nagrado.

V obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada je Matija Ogrin zapisal, da se vaša pesniška zbirka, ki ponuja vrhunsko liriko, izmika opredelitvam. Zdi se, kot bi želeli z besedami in podobami ter vsemi skrbno izbranimi pesniškimi sredstvi bralcu približati svet neupovedljivega?

Da, to je po mojem tudi najgloblji smisel poezije: zaradi tega je nastala in živi. Poezija deluje drugače kot druge oblike jezika, s katerimi opisujemo in razlagamo svet, si sporočamo to in ono, si posredujemo podatke. Pri vsem tem imamo do sveta predvsem miseln, torej nekako odmaknjen odnos, pravzaprav je pri vsem tem intelektualna distanca zaželena, važno je namreč, da so besede čimbolj jasne in natančne.

Tudi s poezijo sicer opravljamo vse našteto, a brez takšne intelektualne distance: med poezijo in resničnostjo ne stoji steklena stena. Natančnost v poeziji pomeni nekaj drugega: pomeni ravno to, da se dotika resničnosti. To pa dosega predvsem z izražanjem in prebujanjem občutij. V življenju so stvari, ki jih z opisom in razlago ne moremo doseči. Takšne so po mojem najpomembnejše stvari, denimo smisel življenja; vprašanje, kdo zares sem; globinski odnosi... Vse to lahko dosegamo le v občutjih. In poezija je, vsaj po mojem prepričanju, jezik občutij.

Vaše pesmi izvirajo iz tolmuna tišine. Alen Širca je v spremni besedi k zbirki zapisal, da so vaše pesmi "besede tišine iz tišine". Kaj vam predstavlja tišina?

Tišina ima zame predvsem dva pomena: fizičnega in metafizičnega, ki pa sta neločljivo prepletena. Za lirično poezijo je zelo pomemben zven besed in njihov zvočni ritem; ta zvočna podoba se oblikuje na ozadju tišine, iz nje vznika in se vanjo spet izliva. Na neki način vsaka pesem oblikuje svojo tišino. Tišina pa je tudi tisto, kar presega vse zvoke: v njej čutno izkušam to, kar je nedotakljivo, celo za misel. Je ime skrivnosti začetka in konca jezika, misli, mene, tebe, sveta. Je nekaj, česar meja si ne moremo predstavljati, kar pa je obenem čisto blizu, kar se me ves čas dotika. Zunaj in znotraj. Tišina je torej veliko vprašanje o vsem, kar je.

Iskanje tišine je osrednji cilj kontemplativnih tehnik, tišino navsezadnje predvideva tudi molitev. Bi lahko vašo zbirko razumeli tudi v tem kontekstu?

Mislim, da ne. Kolikor vem, gre pri kontemplativnih tehnikah predvsem za to, da urediš ali tudi discipliniraš samega sebe, svoje čute in misli; pri molitvi za iskanje stika s presežnim; pri poeziji pa za izkušnjo resničnosti in samega sebe, kakršen pač si. Seveda pa je tudi za poezijo, ki ni povsem površinska, potrebna določena zbranost; morda ima lahko zato ob primernem branju ali poslušanju podobne učinke kot kontemplativna tehnika. Pesniška izkušnja resničnosti je izkušnja vse resničnosti, tudi lastne breztalnosti in odprtosti sveta. V tem je najbrž lahko nekoliko podobna molitvi. Toda: v molitvi ali mistični izkušnji človek zre v presežnost skozi prozorno steklo, v poeziji pa skozi barvito poslikano okno, polno različnih podob iz vsakdanjosti, narave, umetnosti, sanj...

Zbirko ste naslovili Pogovori z nikomer, pa vendar ste v pesmih v stalnem dialogu, med drugim tudi z drugimi umetniki, ki jih ponekod skupaj z deli celo navajate...

Pogovor z nikomer seveda ne pomeni, da se z nikomer ne pogovarjam, pač pa da je sogovornik izmuzljiv, skrivnosten, da pravzaprav ves čas izginja. Nekateri filozofi, sklicujoč na nevroznanost, trdijo, da je človekov "jaz" samo utvara, da je pravzaprav "nihče". To se mi zdi pri vsej teoretični sofisticiranosti dokaj naivno in ozkogledo. Paradoksni naslov zbirke seveda ne meri na to.

Mogoče sem že kje dejal, da je lirična poezija pogovor samot, da v njej, kot pravi Dane Zajc, samota sreča samoto. Če se to zgodi, je njen smisel izpolnjen. Umetniška dela, v tej zbirki predvsem glasba in slikarstvo, so zame tak prostor srečevanja samot. Čeprav je to globoko notranja zgodba, vendarle ni zasebna, sploh ne! Vse, kar človeka določa "od zunaj", vsa zgodovinska in socialna resničnost, se na enkraten način strne in poglobi v osebni izkušnji, ki jo umetnik nanese na platno ali zapiše v note. V tej samoti potem čaka na drugo samoto, da se ji približa. Čaka leta, desetletja, včasih stoletja...

Koga naslavljate v pesmih z besedo ti? Je to ljubljena oseba, nek brezčasni subjekt, morda Bog?

Vse to. Včasih seveda tudi jaz sam. Včasih je nemogoče potegniti meje med jaz in ti, med človekom in svetom. Veliki teolog Romano Guardini je nekoč zapisal, da je človeška oseba nekaj tako obsežnega in skrivnostnega, da oseb sploh ni mogoče šteti. Temelj vsega oziroma edini temelj, ki ga ima lahko lirična poezija, če naj bo pristna, je seveda realna izkušnja: po resničnih, konkretnih ljudeh in dogodkih v času in prostoru se nam razkriva vse, kar vztraja skozi zgodovino, in tisto, kar je morda onstran nje.

Ljubljena oseba je seveda najprej pomembna zaradi nje same: je to, kar je v svoji neponovljivi individualnosti, a je lahko tudi odprto okno v mojo lastno notranjost in odprta vrata v tiste prostore sveta, ki jih od nekdaj slutimo, a bi brez ljubezni, brez tega človeka, za nas ostali nedostopni. In Bog, kje je? Tam, kjer je skrivnost najgostejša.

V nekaterih pesmih je mogoče zaslutiti tudi družbeno realnost, zgodovino: "Stoletje ni zardelo: polno krast se občuduje v ogledalu epopej, ljudje pa v sveti zgodbi so balast, odvržen v gluhem Rogu...," zapišete v pesmi Vrtiljak jaza.

Zmotno je misliti, da v liričnih pesmih, ki govorijo o notranjem svetu in so narejene iz brezčasnih besed, kot so čas, duša, smrt, ni t. i. družbene realnosti. Je, ker vsak človek živi in piše v zgodovinskem času in prostoru, le da so v liriki tudi druge plasti resničnosti: v utripanju resničnih doživljajev je zgoščena vsa človekova zgodba, obenem pa se takšna pesem dotika tudi roba zgodovine in tistega vedno negotovega obzorja onstran nje. O tem krasno govori Rilke, denimo v Tretji devinski elegiji.

V pesmi, iz katere navajate, je zgodovina res bolj v ospredju, bolj otipljiva. Zakaj? Zaradi pesniškega postopka. V "dodatku" k zbirki so pesmi, posvečene trem pomembnim slovenskim pesnikom: Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku in Gregorju Strniši. V teh pesmih preoblikujem njihove lastne verze in kritično imitiram njihove sloge. Razumljivo je torej, da je v pesmi, ki se na ta način navezuje na Kocbekovo poezijo, več neposrednih zgodovinskih izjav.

Pripravila Jasmina Vodeb Baša

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.