Branko Lustig: Ljudje so zveri in treba je paziti na ljudi

11. 3. 2016, 18:09 | Scena | Vir: Liza
Branko Lustig: Ljudje so zveri in treba je paziti na ljudi (foto: Goran Antley) Goran Antley

Z nekaj pesimizma in energijo, ki je skoraj 84-letnemu hrvaškemu igralcu in producentu Branku Lustigu s hollywoodsko kariero, dvema oskarjema, zlatima globusoma in emmyjema ne manjka, ostaja dosleden svoji obljubi, da bo do konca življenja delal na tem, da se holokavst nikoli več ne ponovi.

Branko Lustig, rojen v Osijeku, je bil z desetimi leti kot otrok iz stare židovske družine interniran v taborišče Auschwitz in Bergen – Belsen. Študiral je igro, profesionalno kariero pa je začel kot asistent režije v Jadran filmu, kjer je 32 let prispeval k jugoslovanski kinematografiji z delom pri filmih, kot so: Ne obračaj se sine, Bitka na Neretvi ... Zahvaljujoč temu, ker govori sedem tujih jezikov, je sodeloval pri pomembnejših koprodukcijah nekdanje Jugoslavije: Pločevinasti boben, Sofijin izbor, Vetrovi vojne, Vojna in spomini ...

V Ameriko, natančneje v Hollywood, je odšel z bogatimi izkušnjami. Tam je spoznal režiserja Stevena Spielberga. Skupaj sta leta 1993 ustvarita film Schindlerjev seznam, za katerega sta dobila sedem oskarjev. Lustig je kot producent dobil še enega oskarja za film Gladiator leta 2000, prav tako za oba filma zlati globus. Zadnja leta živi na Hrvaškem, kjer je leta 2007 v Zagrebu ustanovil Festival tolerance oziroma Festival židovskega filma.

Lahko z upanjem gradimo boljši svet, premagujemo zlo?

Branko Lustig: Leta 1971 sem snemal film Goslač na strehi po knjigi židovskega pisatelja Sholema Aleichema. Pisal je o Tevyevih hčerkah, dogaja pa se v židovski vasici predrevolucionarne Rusije Anatevki. V vas pride komanda, da morajo vaščani zapustiti vas, tako se zberejo v veliko kolono in gredo. Ko sem gledal begunce, kako gredo, sem se spomnil, kako so tudi oni šli.

Prav tako sem se spomnil, kako smo šli mi, ko je Rdeča armada prišla do koncentracijskega taborišča Auschwitz, in so nas Nemci pregnali. Enako smo bili v koloni in hodili med žicami v globokem snegu. Vozili so nas pozimi v odprtih vagonih. Vse to se ponavlja. Danes oni, jutri drugi.

Gledam mrtve v Ruandi, kolone, ki so tekle proti Čadu, kolone v Sudanu, Darfur. Na vse to gledam drugače, mladim ljudem govorim, da jih zaščitim, da se to ne ponovi, da ne dovolijo še enega holokavsta ali genocida, da ne omenjamo vedno holokavsta. Ko se ljudje ubijajo brez razloga, je to genocid. Žide in druge so ubijali brez razloga, zgolj ker imajo drugačno kri, barvo kože, se drugače molijo bogu.

Ne verjamem, da bo boljše, če se situacija ne bo umirila. Zelo težko se bodo stvari umirile, če se v Evropi ne bo vzpostavil red. Pomislite, če bo teh 800 tisoč beguncev šlo nazaj. Kam bodo šli? Zaradi tega sem zadnje čase malo pesimističen. Ampak iz taborišča sem se izvlekel in vse se je dobro končalo. Moral bi biti optimističen in verjeti, da bo vse dobro.

Mar niste ravno vi vedno govorili, da se bo vse končalo dobro, če razmišljaš optimistično?

Branko Lustig: Tako sem razmišljal in govoril pred dogajanji v Siriji, pred tem, kar se dogaja v Iraku, pred temi velikimi kolonami. Morale se bodo zgoditi velike stvari, da bo mir. Upam, da bodo naši državniki, politiki imeli dovolj moči, da se vse dobro konča. Potrebne bo zelo veliko energije, da se nam nič ne bo zgodilo, več ljubezni med ljudmi, da se imajo ljudje bolj radi.

Se ljudje med sabo nimamo dovolj radi?

Branko Lustig: Menim, da se imajo ljudje premalo radi. Ko te dni berem časopise in gledam televizijo, dobim občutek, da se nimajo toliko radi, da bi njihova ljubezen lahko bila močnejša od demona vojne, ki vlada v Evropi.

Poglejte, kaj se dogaja na Madžarskem, v Nemčiji, Kölnu, Rostovu. Policija se brez razloga tepe z mladimi. No, že imajo svoj razlog: želijo živeti brez tujcev. Potem jim jih tudi ni bilo treba pripeljati.

Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če jih bodo napotili nazaj? Kdo jih bo sprejel? Obdajamo se z žicami. To je strašno. Še sreča, da so jih po malem začeli snemati.

To z žicami me spomni na taborišče. Koncentracijska taborišča so bila obdana z žicami. Ljudje so plezali in šli preko žic, v njih pa je bila napeljana še elektrika. Tega se še niso spomnili, ampak kot kaže, se bodo še tega spomnili. Zelo veliko taboriščnikov, ki je bežalo, je ostalo na žici.

Zato nisem ravno poln optimizma, saj se vse spreminja. Festival strpnosti v Ljubljani in Festival tolerance v Zagrebu delamo ravno zaradi tega, da ljudje pridobijo voljo in ljubezen ter začnejo drugače razmišljati. Saj če bodo mladi takšni, potem ne bo osnove za politike.

Zdaj pravijo, da je na mejo treba poslati armade. Če pride armada na meje, ki ne zna drugega kot streljati, bo tam, da strelja. Predstavljajte si, če začnejo streljati, to bo huje kot v Afriki. Zaradi tega nisem preveč optimističen. Menim, da ima papež Frančišek, ki pravi, de je potrebna ljubezen, prav. Iz tega nas lahko reši le ljubezen.

Ko omenjam ljubezen, nimam v mislih seksualne ljubezni, temveč ljubezen med narodi, do teh ljudi, ki vseeno morajo nekje živeti. Sicer ne vem, nisem politik. Imam pa izkušnje in te izkušnje govorijo le to, da moramo biti obzirni do beguncev. Morda se moramo več ukvarjati z mladimi, navsezadnje sem s tem precej preokupiran. Gledal sem film o Srebrenici: z eno roko je delil bombone, z drugo roko pa je te iste otroke, katerim je pred petimi minutami dal bombone, ubil. Ljudje so zveri in treba je paziti na ljudi.

Želite povedati, se je treba paziti takšnih ljudi?

Branko Lustig: Ne, treba je paziti na ljudi, s tem imam v mislih mlade. Čeprav se to slišati tako tako. Kako bi lahko mladi pazili na ljudi? Lahko. To je edina rešitev, nekdo mora ustaviti te ljudi, ki pošiljajo uboge begunce levo in desno ter gor in dol. Ker se tisti ljudje, ki beguncem dajo skodelico čaja, s tem niso odkupili. S tem, da jih pričakajo s čajem in odejami, se niso odkupili. To ni to.

Se je dobro zavedati, da ne trpi le narod, ki mu pripadamo, v vašem primeru Židje?

Branko Lustig: Skozi stoletja niso trpeli le Židje. Židov je v svetu zelo malo glede na druge. Koliko je muslimanov, Armencev, v Ameriki črncev, tudi tega se moramo zavedati. Koliko jih je izginilo? Na žalost dandanes ne morem biti optimist. Bojim se, da se vse skupaj ne spremeni v nekaj, česar ne bomo mogli uravnavati in bo močnejše od nas.

Je v Hollywoodu čutiti rasno nestrpnost?

Branko Lustig: Sam tega nisem občutil, ker se je to dogajalo še pred mojim prihodom. Preganjali so komuniste, socialiste, pozneje tega ni bilo. Hollywood želi delati filme, je poslovni center in tam je najpomembneje, da se naredi dober film, ki ga bo občinstvo gledalo. Vse drugo jih ne zanima, še vedno gledajo le na denar.

Ste v tem poslovnem centru naleteli tudi na dobre ljudi?

Branko Lustig: Tudi v Hollywoodu so dobri ljudje, Hollywood ni bavbav, hudič z rogovi. Tudi tam so angeli, ampak zelo redki. Obstajajo dobri ljudje, ki imajo srce, kar je najpomembneje. Kot bi rekel papež Frančišek, imajo ljubezen do človeka. Ljubezen do človeka pomeni narediti film, kot je Schindlerjev seznam, Gladiator ... Tudi v teh filmih se borijo in tepejo, ampak vseeno zmaga ljubezen, tisti, ki je dober.

Ste v stiku s prijatelji iz Hollywooda?

Branko Lustig: Sem, dopisujemo si. Petega junija grem v Los Angeles, saj so me povabili, da pridem. Dobivam filme od njih in glasujem za oskarja. Letos sem glasoval za film Povratnik.

Aprila imamo v Zagrebu Festival tolerance in upam, da bodo nekateri od filmov, ki jih na festivalu predvajamo, nagrajevani po svetu.

Kljub vašemu trenutnemu pesimizmu veljate za nekoga, ki vedno znova opozarja, da se moramo imeti radi.

Branko Lustig: To je moja zaobljuba, zaobljubil sem se, da bom do konca življenja delal na tem, da se holokavst nikoli ne ponovi. Osebno le izpolnjujem svojo obljubo, za kar imam še vedno energijo. To ni nič posebnega.

Če primerjate Evropo in Ameriko, kateri od kontinentov se vam zdi bolj odprt za spremembe na bolje?

Branko Lustig: Menim, da je to Evropa, nisem pa prepričan, da je odgovor pravilen. Evropa zato, ker poznam več ljudi v Evropi. Poznam številne v Zagrebu, mnogo ljudi iz Ljubljane, iz Srbije, iz različnih dežel v Evropi. V Ameriki ne poznam toliko ljudi in ne morem soditi, ali imajo prav ali ne.

Menim, da mora mir priti iz Evrope tudi v Ameriko. Amerika je ogromna dežela in zelo težko je takoj najti prave ljudi, so pa. Poglejte Martina Kinga Lutherja. On je najboljši primer človeka, ki se je boril za človekove pravice in strpnost. Brez strpnosti ni demokracije. Strpnost je temelj demokracije, temelj strpnosti pa je ljubezen med ljudmi. Zdi se mi, da ponavljam vse, kar govori papež Frančišek.

Vam je žal, da niste več igrali, glede na to, da ste študirali igro?

Branko Lustig: Igral sem v filmih, manjše vloge. V vsakem filmu sem igral nekaj, tudi krvnika, če je bilo treba. V filmu Matija Gubec na koncu igram rablja, ki Gubcu na glavo položi žgočo krono.

Odločil sem se za film, ker sem razumel, da s filmom lahko največ prispevam, povem o vsem tistem, kar se je dogajalo v taboriščih. Da je to najboljši način, da množice zvedo, kaj se je dogajalo v taboriščih, kako so ubijali in zakaj. Čeprav nikoli ne bomo vedeli, zakaj. Kako, to pa vemo.

Na Festivalu strpnosti v Ljubljani je bil v Kinodvoru predvajan tudi film Savlov sin. V njem se natančno vidi, kakšna sta bila Birkenau in Auschwitz. Ko gredo ljudje iz kina, so jezni na vse, kar se je tam dogajalo. Prepričan sem, da vsi po tem, ko vidijo film, kot je Savlov sin, rečejo: "Ne več tega, ne več!"

Ampak ni dovolj povedati, dati dve skodelici čaja in pulover beguncu, pa je vse mimo. To je zelo lepo, ampak ali si je ta žena ali moški, ki je to dal, s tem opral vest? Ni!

Kaj poveste o okoliščinah v življenju, ki so vam bile v prid?

Branko Lustig: Menim, da je to bila sreča, tega si drugače ne znam razložiti. Zgodilo se je tako, lahko pa bi se tudi drugače.

Ravno danes sem razmišljal: imel sem bratranca, ki je bil z mano v vagonu, ko smo prišli v Auschwitz. Stal sem ob njem. Ta, ki je izbiral, mislim, da je bil Mengele, ampak nisem prepričan, je njemu pokazal desno, meni pa levo. Prav tako bi lahko bilo, da grem jaz desno, on pa levo.

To, da mi je pokazal, da grem desno, je bila sreča. Tega drugače ne morem poimenovati. Ni bila moja zasluga, da grem levo, ampak šel sem in ostal živ. Revček, bratranec, je to noč v dimu odšel v nebo, ker so ga zažgali.

Niso takrat vaše mame opozorili, da pove, da imate 16 let, imeli pa ste jih deset?

Branko Lustig: Rekli so ji, naj rečem, da imam 16 let, in ko je tisti pokazal name, sem povedal: "Šestnajst." Toda tudi bratranec je bil podobno grajen kot jaz, le rekel ni: "Šestnajst."

Kako ste z desetimi leti zdržali v taborišču?

Branko Lustig: O smrti sploh nisem razmišljal, ker ni bilo časa. Ves čas je bil izpolnjen s tem, kako preživeti, kaj narediti, da ostanem živ, in s tem, da moram ostati živ. Volja do življenja je bila močnejša od straha.

V taborišču nisem bil pesimist, ampak od tega je minilo 70 let. Veliko sem se še naučil, videl. Zadnje čase veliko berem časopise in gledam televizijo, kar ne bi smel. Gledam, kaj se dogaja v Kölnu, v Rostovu, to so grozne stvari. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Vas je iz težkih situacij reševala tudi iznajdljivost, v katero ste bili prisiljeni, če ste hoteli preživeti?

Branko Lustig: Kdor se ni znašel, je izginil čez noč. Ubijali so na različne načine, ni nujno, da s puško ali pištolo. Enostavno je človek izginil, umrl od lakote, bolezni ... toda vse to smo zdržali in zdaj v Ljubljani pijem čaj.

Vmes pa ste bili tudi alpinist.

Branko Lustig: Ko sem se vrnil iz taborišča, me je mama dala k neki gospe v Radovljico, ker sem bil bolan na pljučih. Tam sem se naučil hoditi po hribih.

Bilo je dekle, ki ji je bilo ime Bogomila. Nikoli je ne bom pozabil. Pomagal sem ji zbirati seno, čeprav sem bil star 13 let. To je bila moja prva večja ljubezen, in to v Radovljici. Potem je nikoli več nisem videl, ne slišal.

Z njo sem šel na velik hrib nad Radovljico in tako začel hoditi v hribe. To mi je bilo všeč, pa sem se vpisal v alpinistični klub, šolo in začel planinariti. Nekajkrat sem bil na Triglavu, nisem šel po najtežjih poteh, enkah in dvojkah, šel pa sem po trojkah, ki so bile moj domet. Tri je po težavnostni stopnji nekje na sredini. Slovenijo sem zelo vzljubil in si rekel, da bom, ko bom starejši, vedno prihajal v hribe, pa nisem.

Ste sodelovali s slovenskimi filmskimi ustvarjalci?

Branko Lustig: Sodeloval sem s skladateljem Bojanom Adamičem v filmu Ne obračaj se sine (Ne okreči se sine), za katerega je napisal glasbo. Glasbo pa smo snemali v Šmartnem, kjer je bil studio.

Napisala Suzana Golubov. Fotografije Goran Antley, Profimedia

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri