Chrisova zgodba – še ena v mozaiku, ki dopolnjuje ameriško uspešnico Čudo

R. J. Palacio v prevodu Boštjana Gorenca

11. 6. 2021, 17:28 | Scena
Chrisova zgodba – še ena v mozaiku, ki dopolnjuje ameriško uspešnico Čudo (foto: profimedia) profimedia

Nadobudni mladi slovenski bralci zagotovo poznajo knjižno mega uspešnico Čudo, ki se upravičeno ponaša z mnoštvom mednarodnih nagrad za kakovostno literaturo in si nabrala na milijone bralcev po vsem svetu.

Od izida v slovenščini – torej novembra 2014 – se je Čudo do danes uvrstil na številne sezname obveznega branja, skupaj z njo pa nato še ostale knjige iz serije, ki osnovno zgodbo dodatno dopolnjuje in bogatijo z uvidi iz življenja drugih pomembnih akterjev izvornega dela.

Tako se je Julianovi in Charlottini zgodbi v odličnem slovenskem prevodu Boštjana Gorenca pridružila še Chrisova zgodba, ki prinaša pomembno spoznanje, da se je za prava prijateljstva treba potruditi.
Chris & Auggie

Chris in Auggie, fant s prirojeno deformacijo obraza, se poznata že od rojstva.

»Ko sem spoznal Auggieja Pullmana, sem bil star dva dneva. Sam se dogodka očitno ne spomnim, mi je pa o njem pripovedovala mami. Z očijem sta me ravno prinesla domov iz porodnišnice, Auggiejevi starši pa so iz porodnišnice prinesli njega. Le da je bil Auggie tedaj star že tri mesece. Moral je ostati v bolnišnici, ker so ga operirali, da je lahko dihal in požiral. Večina nas ne razmišlja o dihanju in požiranju, to počnemo sami od sebe. Toda ko se je Auggie rodil, tega ni znal sam od sebe,« je moč brati začetek Chrisove zgodbe.

Chrisovo življenje je bilo tako od najbolj rosnih začetkov močno povezano z Auggiejevim. Morda je bilo temu tako tudi zato, ker sta Chrisova in Auggiejeva mami, Isabel, postali najboljši prijateljici tik pred sta se fanta rodila. Spoznali sta se v trgovini na aveniji Amesfort kmalu zatem, ko so se Chrisovi starši preselili v soseščino.

»Ker sta obe pričakovali dojenčka in sta živeli čez cesto, sta sklenili, da bosta ustanovili skupini za mame. Skupina za mame pomeni, da se kup mam druži in organizira skupno igranje otrok. Najprej je bilo v skupini šest ali sedem mam. Nekajkrat so se dobile, ko še nobena od njih ni rodila. Ko pa je na svet prišel Auggie, sta v skupini ostali samo še dve: Zacharyjeva in Alexova. Ne vem, kaj se je zgodilo z drugimi mamami v skupini.«

Naj spomnimo, da je bil takrat Auggie veliko po bolnišnicah. Najprej je potreboval operacije, da je sploh lahko dihal in požiral, nato sledile še druge operacije.

»Tako na primer ni znal jesti. Ni znal govoriti. Ni znal zapreti usta do konca. Zdravniki so ga morali večkrat operirati, da je potem to lahko počel. A niti po operacijah Auggie ni jedel ali govoril ali zapiral ust do konca kakor jaz in Zack in Alex. Niti po operacijah. Auggie je bil zelo drugačen od nas.«

Chris se je tega, kako zelo je bil Auggie drugačen od vseh drugih, zares dobro zavedel šele, ko je imel že kakšna štiri leta.

»Bilo je pozimi in z Auggiejem sva se igrala zunaj na igrišču, zavita v bunde in šale. Na neki točki sva splezala po lestvi na vrh igral in čakala, da se bova zadričala po toboganu. Ko sva bila že skoraj na vrsti, je deklica pred nama scagala, ker je bil tobogan previsok, in se obrnila, da bi naju spustila mimo. Tedaj je zagledala Auggieja. Široko je izbuljila oči, čeljust se ji je pobesila in začela je histerično kričati in jokati. Bila je tako iz sebe, da ni bila sposobna splezati po lesti navzdol. Njena mama se je morala se je morala skobacati ponjo. Potem je zajokal še Auggie, saj je vedel, da se deklica joče zaradi njega. Obraz si je zakril s šalom, da ga nihče ne bi videl, in potem je tudi ponj morala priti mama. Ne spomnim se vseh podrobnosti, a vem, da je bila cel štala. Okrog tobogana se je nabrala cel gručica. Šepetali so. Spominjam se, da smo urno odšli z igrišča. Spominjam se, da sem v Isabelinih očeh videl solze, ko je nesla Auggieja domov. Takrat sem prvič spoznal kako drugačen je Auggie od vseh nas. Vendar ne zadnjič. Otroci večinoma ne samo dihajo in požirajo sami od sebe, ampak tudi jokajo.«

Chrisova zgodba je topla in empatična pripoved, ki preskakuje med spomini iz zgodnjega otroštva in enim samim dnevom iz sedanjosti, na koncu katerega Chris sprejme odločitev, za katero misli, da je najboljša, čeprav zanj ni najlažja.

Avtorica R. J. Palacio (njeno pravo ime je Raquel Jaramillo) živi in dela v New Yorku.

Veliko gradiva za zgodbo, posamezne dogodke in dogajalno ozadje mladinskega romana Čudo, ki govori o Augustu Pullmanu, njegovi izjemni družini in prijateljih, je vzela neposredno iz življenja svojih dveh sinov in njunih sošolcev.

Po knjigi Čudo so leta 2017 posneli tudi film.