Bo Hollywoodu le uspelo pametno nadaljevati uspeh Čudežne ženske?

Pa ne zaradi kakšne novodobne patološke potrebe po neutrud­nem spolnem izenačevanju (ker nič, kar se naredi na silo, ni dobro – in Hollywood bi lahko to že vedel), ampak zgolj zato, ker je bila Čudežna ženska že v originalu, v stripu torej, fantastično ukrojen fantazijski lik. Lik, ki si zasluži imeti svoj film, če ne kar svojo franšizo. In leta 2017, ko je Čudežna ženska eksplodirana na velike zaslone in v šusu prepričala gledalce in kritike, smo bili potešeni. To je bila interpretacija, kakršno si je zaslužila. Nadaljevanje je bilo zagotovljeno in čakali smo več kot dve leti, da smo ugledali prve napovednike. A po začetnem navdušenju so hitro sledile skrbi.

Glejte, Čudežna ženska ima na grbi velikansko odgovornost. Na eni strani je to, poleg nedavnega in celo oskarjem ljubega Jokerja, edina kakovostna filmska zgodba, ki jo trenutno ima moštvo DC Comics v boju s konkuren­čnim Marvelom. Čeprav se zdi, da se vse, kar Marvel vrže na velika platna (od Maščevalcev do Spider-Mana), hipno spremeni v zlato, pa imajo pri DC Comics (lastniki Batmana, Supermana, Aquamana in tiste pravičniške lige, ki jo sestavljajo) s Čudežno žensko edinstveno prednost. Imajo namreč edino superjunakinjo, ki se je odlično prevedla v film.

Brie Larson je s stotnico Marvel pri oboževalcih pogorela, ker so jo izkoristili za promoviranje družbenopolitičnih agend, namesto da bi samo posneli zabaven, privlačen in kako­vosten film, tako da je, vsaj dokler svoje inštalacije ne dobi Črna vdova (Black Wi­dow, ki jo v Maščevalcih upodablja vrhunska Scarlett Johansson), Čudežna ženska edina superjunakinja vredna pozornosti gledalcev, ki od filma želijo kaj več kot le uglaševanje ideoloških instanc.

A današnji Hollywood ne bi bil Hollywood, če se ne bi tudi pri najenostavnejših projektih spotaknil ob samega sebe. Snemanje filmov je v Hollywoodu zdaj namreč postranska dejavnost. Hollywood se zadnje desetletje bolj kot s snemanjem dobrih filmov ukvarja sam s seboj. In ko so finančne tabele edina kvalifikacija filmskega uspeha, začne trpeti zgodba. In mi bogovom poh­lepa res ne bi radi žrtvovali fantastične Čudežne ženske. Poglejmo, kje lahko klecne tokratna zgodba.

Nova Čudežna ženska nosi pripis letnice 1984. Ah, ta osemdeseta. Osemdeseta, kot si jih je zapomnil Hollywood, seveda. Zato so brutalna bojišča prve vojne iz prejšnje Čudežne ženske nadomestili gigantski nakupovalni centri, simboli potrošniške kulture, ki je bila v osemdesetih v razcvetu.

V ozadju medtem igra z modernimi studij­skimi prijemi obdelana skladba Blue Monday skupine New Order. Komad, ki ga Hollywood vidi kot reprezentančen komad osemdesetih. Vmes pa oblačila s črtami, bujne pričeske, neonski napisi. Hollywood­ska osemdeseta. Destilirana, zlajnana, prečiščena osemdeseta, ki jih zdaj tiščijo vsepovsod, kamor jih le lahko. Stranger things, This Is Us, Snowfall, GLOW, Tisto (It), ne nazadnje je kup elementov iz osemdesetih tudi v fantazijski franšizi Varuhi galaksije (The Guardians of the Galaxy), med drugim celoten spremljevalni sound­track. Tu ne gre za kakšen producentski fetiš, ampak le za čisto preprost marketing.

Hollywood z estetiko osemdesetih hkrati lovi dve generaciji – na eni strani starejše nostalgike, ki z milijontim poslušanjem komada Blue Monday podoživljajo lepše čase, in na drugi strani mlajšo generacijo, ki se divje navdušuje nad retro slogom, tudi zato, ker njihovi starši o tem kar ne nehajo govoriti (ker večinoma vsi še kar živijo v preteklosti in zato še vedno najraje žurajo na glasbo iz osemdesetih). Pa je ta trend v filmih še privlačen? Je še smiseln?

A bolj kot še ena zgodba, stisnjena v estetiko osemdesetih, vzbuja skrb nekaj povsem drugega – že v napovedniku je jasno, da se v film vrne Steve Trevor (igra ga sinjeoki Chris Pine). Steva smo spoznali v prvi Čudežni ženski, postavljeni v čas prve svetovne vojne, torej kakih 70 let pred najnovejšo zgodbo.

Steve se je takrat zaljubil v Čudežno žensko, na koncu pa sedel v letalo in pogumno žrtvoval svoje življenje za dobrobit človeštva. Diana (aja, tako je dejansko ime Čudežni ženski) je s tem izgubila prvo ljubezen po odhodu iz domačega fantazijskega sveta seksi borbenih Amazonk, a je bil ta potek zgodbe v bistvu skovan zelo premeteno. Steve je tako dobil emocionalno intenziven zaključek osebnega zgodbenega loka, Diana pa je iz te izkušnje izstopila sicer žalostna, a modrejša. Uvidela je, da človeštvo ni popolnoma za odmet. Da se za nas mogoče še splača boriti.

Če gre verjeti govoricam, se Steve Trevor v novi inštalaciji vrne z uporabo magične naprave, ki uresničuje sanje. In v 1984 svoje sanje uresničijo tudi tisti, ki sanjajo grde stvari. Diana si le želi Steva – in ga dobi. S tem pa se popolnoma tri­vializira njegova originalna zgodba. Požrtvovalni vojaški pilot nenadoma postane romantični izgub­ljenec v času, ki pred galerijo smetnjak zamenja za moderno umetnost.

Posledično se izniči tudi sama izkušnja Diane. Ki se bo, zagotovo, morala vnovič odreči svojim sanjam. Zavoljo človeštva. In Stevovo žrtvovanje, simbolično, kot je bilo, tako dejansko postane njeno žrtvovanje. In to medtem, ko se vsi trudimo verjeti, da 70 let kasneje nesmrtna lepotica, ki se ne stara, dejansko ne najde nobenega drugega tipa, ki bi ji na­domestil tisto dvotedensko romanco z začetka stoletja. 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del