Cvetka Lipuš: Pri pisanju prevzamejo besede krmilo in te vodijo v neznano

Intervju

22. 3. 2021, 09:43 | Scena | Vir: STA

                            Cvetka Lipuš: Pri pisanju prevzamejo besede krmilo in te vodijo v neznano (foto: profimedia) profimedia

Cvetka Lipuš, ki živi v Avstriji, poezijo piše le v slovenščini. V pisnem pogovoru za STA ob svetovnem dnevu poezije je zapisala, da si pesniškega jezika ni izbrala po parametru odziva. V slovenščini "pišem, ker seže do najglobljih plasti moje zavesti, do otroštva, do mej izrekljivega, do slutenj in čustev, preden jih obarva razum," je pojasnila.

Cvetka Lipuš, rojena v Železni Kapli, je obiskovala licej za Slovence v Celovcu, pozneje pa študirala književnost na univerzah v Celovcu, Dunaju ter informacijske vede in knjižničarstvo na univerzi v Pittsburghu, kjer je več let tudi živela. Trenutno biva v Salzburgu. Prvo pesniško zbirko je izdala leta 1985 skupaj s pokojnim Fabjanom Hafnerjem, za predzadnjo Kaj smo, ko smo pa je leta 2016 prejela nagrado Prešernovega sklada. Njene pesmi so prevedene v več jezikov.

Morda za uvod. Pri več biografskih zapisih in ob opisih vaših pesniških zbirk različnih letnic, tudi pri tokratni, deveti Odhajanje za začetnike, ki ste jo nedavno izdali pri Beletrini, piše, da ste "doslej" izdali sedem pesniških zbirk. Kako razumete to pravljično število?

Zadnja zbirka Odhajanje za začetnike je moja osma samostojna zbirka. Pesniške antologije, kjer sem bila sourednica ter tam tudi objavila nekaj pesmi, večinoma ne navajam. Nekatere zbirke so mi lažje šle izpod roke, druge niso znale tako hitro na svetlo. Pred leti sem brala esej lanske nobelovke Loiuse Glück, v katerem opisuje obdobja besedne "suše", dolga zatišja, ter priporoča, kako se naučiti prenašati to puščavo. Pod tem vidikom se mi dozdevajo vse številke pravljične.

Kljub vsem prejšnjim objavam je treba pri vsaki pesmi začeti povsem na novo. Vedno čaka prazen list, nič ni vnaprej zagotovljeno, ni zajamčeno, da bo možno priklicati besede, ki se bodo sestavile v pesem. Ni obrazca ali treninga zagotavljajoč pišočemu, da se mu bo naslednja posrečila in se mu bo zapisala pesem, primerna za objavo in ne bo samo za predal ali koš.

Tomaž Toporišič je že v svoji oceni vaše pesniške zbirke Obleganje sreče (2008) zapisal, da "pesmi razpirate v prostor in čas" oziroma, "da zapisujete samo sebe skozi svet". Bi ta opis veljal tudi za pričujočo zbirko?

Do določene mere velja to za vsako zbirko. Pisanje je tudi umeščanje sebe v koordinate prostora in časa. Besedila so tudi avtobiografska, toda brez navlake kronologij, komentarjev. Niso odgovor, zapis doživetega v avtobiografskem smislu, temveč so skupek razmišljanj, poprejšnja odkritja.

Poezija nas lahko privede do meje znanja, do roba jezika, lastnega obstoja. Pesmi večinoma nastajajo v spreminjanju, dodajanju, črtanju. Le občasno prvi osnutek, prva verzija zaide v končen rokopis. Poredkoma objavljam posamične pesmi v literarnih revijah, ker jih bolj ali manj snujem v sklopu pesniške zbirke. Seveda bralci in bralke najdejo vzporednosti med posameznimi zbirkami, vendar ima vsaka svojo zgodbo, svoje temeljne zamisli, tematike, ki jih skušam povzeti v naslovu zbirke.

Vaše prve pesniške zbirke so bile označene za bolj osebno-izpovedne, medtem ko je v pesmih zbirke Kaj smo, ko smo, za katero ste prejeli nagrado Prešernovega sklada, v ospredju kolektivni spomin. Bi lahko za tokratno zbirko rekli, da nosi v sebi preplet obojega?

V zbirki Odhajanje za začetnike me je sprva bolj kot slutnja kot zaključen koncept zanimalo odhajanje predvsem v okviru migracije. V zadnjih letih zelo aktualna tema, v medijih in javni debati stalno prisotna, ampak v tej pesniški zbirki me niso zanimale politične razsežnosti ali družbene posledice, temveč dojemanje te izkušnje na povsem osebni, čustveni ravni posameznika. To je bil prvotni nagib. Od prve zamisli do zaključene zbirke je dolga pot.

Seveda pesniške zbirke ne nastajajo kot znanstvene študije. Ne postavljamo hipotez, ki jih nato zavržemo ali potrdimo. Pri pisanju prevzamejo besede krmilo in te vodijo v neznano. Postopoma se je prvotna zamisel samodejno razširila na različne odhode, zapustitve, na dobesedne in v prenesenem pomenu. Osebe, predmeti ter kraji, se spoprijemajo - deloma tudi ironično - z raznimi odhodi in zapustitvami. Tudi v tej zbirki se, vsaj po moji presoji, prepletata kolektivni in osebni spomin.

Nekoč ste v nekem intervjuju dejali, da ne marate, da se pisatelje determinira glede na območje, iz katerega izhajajo. Vi ste se sicer veliko selili po svetu, pa vendar, ste imeli kdaj občutek, da so vas kdaj Slovenci popredalčkali med zamejske avtorje?

Popredalčkanje je neizogibno, predvsem v slovenskem prostoru. Na Koroškem ter tudi na Tržaškem se pišoči sicer ne bi imenovali "zamejski avtorji". Ta naziv, ta kategorizacija je nastala v osredji Slovenji, kjer literarna stroka pisateljice in pesnice zelo rada prišteva k določenim pokrajinam in njihove značilnosti mnogokrat tudi kar poistoveti z le-temi.

Nedavno preminuli pisatelj Marko Sosič je v nekem intervjuju zapisal, da ne sprejema pojma "zamejski", saj ta govori o nekem zamejenem, če že ne omejenem prostoru in človeku. Gotovo bi se vsi, ki ne živimo v osrednji Sloveniji in pišemo v slovenščini, podpisali pod to izjavo.

Čeprav živite v Avstriji, in pišete tako v nemščini kot angleščini, pa pri pisanju poezije ostajate zvesti slovenščini ...

V nemščini in angleščini napišem občasno kakšen esej, a pesmi nastajajo izključno v slovenščini. Morda je to dandanes redkeje kot še pred nekaj leti, ko so avtorji in avtorice slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem objavljali predvsem v slovenskem jeziku. Sedaj marsikdo objavlja samo v nemščini ali morda dvojezično.

Seveda imajo knjižne objave v zelo razširjenih svetovnih jezikih večji domet, širšo publiko in druge možnosti. V osrednji Slovenji se presojata uspešnost in prodornost avtorice tudi po številu prevodov, v nemškem ali angleškem literarnem prostoru je to precej marginalen kriterij. Torej bi bilo najbrž smotrno objavljati v jeziku z večjim dometom, a pesniškega jezika si nisem izbrala po parametru odziva. Najbrž pišem v slovenščini, ker seže do najglobljih plasti moje zavesti, do otroštva, do mej izrekljivega, do slutenj in čustev, preden jih obarva razum.

Svojih pesmi ne prevajate, sodelujete pa pri prevodih, zlasti nemških in angleških. Nekoč ste omenili, da se pri nemških prevodih pozna, da si jezika delita skupni zgodovinsko-kulturni prostor ...

Pesmi pišem v slovenščini, vendar sta pri nastajanju besedila tudi druga dva jezika prisotna, posegata v pisanje, saj sta del moje biti in jih ne morem zapreti v kakšen predalček možganskih celic. Četudi besedilo potuje preko dvorišč drugih jezikov, je konec koncev treba ubesediti pesem samo v enem. Morda bi se pri pisanju preveč ozirala na prevode, če bi jih prevajala sama, ali pa bi, podobno drugim dvo- ali večjezičnim avtoricam, napisala v drugem jeziku spremenjeno verzijo, ne prevoda, temveč novo besedilo. Na srečo mi pesmi prevajajo drugi in sama lahko samo sodelujem.

Pri nemških prevodih se pozna skupni kulturni prostor. Marsikateri pregovor se lahko dobesedno prevede v nemščino, a v angleščini ne obstaja in je treba najti kaj podobnega. Poleg tega jezik ni samo sredstvo za komunikacijo. Jezik je živ spomin nekega naroda, njegove zgodovine. Nemalokrat ima beseda v prevodu konotacije, ki nehote spremenijo dojemanje pesmi. Nekatere besede v nemščini niti pod približno ne bi zapisala, v slovenščini pa so nevtralne, sveže, brez dolgega repa zgodovine. Ampak ker mi pesmi prevajajo drugi, si z vsem tem pri nastajanju pesmi ne belim glave.

Skoraj dve desetletji ste bivali v ZDA. V pesniški zbirki Pojdimo vezat kosti (2010) ste poskušali ujeti strah Američanov pred vojno ter temačno vzdušje, ki je, kot ste tedaj dejali, prevevalo celotno ameriško družbo. Kako doživljate to danes, več kot deset let pozneje?

Pred desetimi leti sem se vrnila v Evropo, vendar se na ameriško celino še vedno redno vračam. Na žalost zaradi pandemije že več kot leto dni ne moremo potovati. Prvič imam občutek, da je del mojega sveta izven dosega. Ameriška družba je dandanes dokaj bolj polarizirana v primerjavi z obdobjem, ko je nastajala omenjena zbirka. Seveda so bili že tedaj očitni zametki te razdeljenosti: eni so šli na cesto proti vojni, drugi so zahtevali maščevanje. 11. september je bil ključen dogodek, ki je zaznamoval ameriško družbo, saj je temu sledilo marsikaj, kar je razdvojilo družbo.

Pesniško zbirko Odhajanje za začetnike ste pisali kot pesniško različico priročnikov za samopomoč. Lahko po vašem mnenju poezija vstopi tudi tja, kamor psihologija ne zmore?

Bralke in bralci pričakujemo od pesmi različne izkušnje. Po eni strani si želimo neke vrste razjasnitve, novo videnje in globoko začutenje sveta, v katerem živimo, poezijo, ki označuje in razjasni človeško naravo. Po drugi strani pa pričakujemo, da nam poezija poruši, preuredi zavest. Ne povsem razumljive, izzivajoče pesmi, prevzamejo vlogo nadomestnega jezika, ki izraža neznane, skrivnostne stvari. V tem razumevanju je poezija sled do skritega sveta.

En od vaših verzov se glasi: "Vse se začne, ko namesto ne, rečeš da." V omenjenih priročnikih bi večkrat svetovali ravno nasprotno ...

Zato bralkam in bralcem priporočam branje poezije.

Pri Beletrini so zapisali, da so "pesmi v zbirki vaje za poslednjo izkušnjo". Pa vendar se v njih skrivajo tudi zelo vsakdanje reči in slikoviti opisi realnosti, ki (še) ne stremi k odhodu v onostranstvo. Predzadnja pesem se denimo začne: "Kot vsakič, ko se leto zavrti okrog lastne osi ..."

Četudi se zavedamo, da je naše potovanje skozi čas omejeno, ne čakamo uročeni na poslednji udarec gonga, marveč živimo, kot da nad nami ne visi Damoklejev meč. To čudovito zmožnost parcialne amnezije boste zasledili tudi v tej zbirki.