Dada Jerovšek, Kaval Group: "Zdaj se pokaže, kdo v resnici smo in kakšni še bomo."

Dialog

2. 8. 2021, 07:11 | Scena | Piše: Živa Avžner

                            Dada Jerovšek, Kaval Group: "Zdaj se pokaže, kdo v resnici smo in kakšni še bomo." (foto: Saša Prelesnik) Saša Prelesnik

Če Dade Jerovšek morda ne poznate po imenu, ste zagotovo sedeli v vsaj enem izmed njenih šestnajstih prečudovitih lokalov. Se sprašujete, kako ji uspe obvladovati čisto vsakega od njih? Njen odgovor je preprost: »Z lahkoto, saj to ni moja služba, ampak način življenja.«

M: Kot lastnica uspešne gostinske verige Kaval Group in ena najuspešnejših podjetnic ste najverjetneje ves čas v pogonu. Kako se sprostite?

Brez športa si ne predstavljam življenja in premagovanja vsakodnevnih stresnih trenutkov. V zadnjem letu, ko se je vse ustavilo in postavilo na glavo, tudi mojih jutranjih tekov ni več toliko. Ni več smučanja za konec tedna, kar je moja velika strast. V tej zimski sezoni nisem niti enkrat poiskala drsalk, kar me zelo žalosti. Kar pa si lahko, si privoščim za konec tedna. Pobeg v katerikoli hrib, gore, gozd – seveda v družbi moža in kužkov.

M: Kako vam uspe imeti in predvsem obvladovati kar 16 lokalov?

Z lahkoto, saj to ni moja služba, ampak način življenja. Način življenja, ko ni nič muka, ki ni obveznost, ampak je veselje, ko se vidiš s svojim sodelavcem, popiješ kavo in pomodruješ o vsem. Ne zastavljam si dnevnih ciljev v smislu, da moram vse enote obiskati vsak dan. Imam sodelavce, ki jim neskončno zaupam, četudi se ne vidimo vsak dan. Srečanja s sodelavci, vodji lokalov so velikokrat spontana in zdi se, da je to razlog za uspešnost in kreativnost. Seveda je bilo vse to v obdobju pred tem letom, zdaj smo še vsi nekako »zaciklani«, zamrznjeni ...

M: Po podjetniški poti stopate z možem. Ni vsak par tako kompatibilen, da bi lahko delal v enakem delovnem okolju. Kako uspeva vama? V čem je skrivnost?

To pa je vprašanje za milijon evrov. Ni recepta. Ni vedenja. Je samo ista strast, ista želja, pa čeprav sva si z možem popolnoma različna, se očitno ravno zaradi tega izjemno dopolnjujeva. Brez velike, brezpogojne ljubezni, medsebojnega spoštovanja in sprejemanja, pa tako ali tako ne gre.

M: Kako negujeta svoje razmerje, ki je najverjetneje prepleten z mnogimi poslovnimi zadevami. Si vzameta čas zase?

Na dnevni bazi so vsi pogovori in vsa energija usmerjeni v Kaval Group. Tako ali drugače se vsak sleherni pogovor slej kot prej obrne v najino podjetje. Ko pride konec tedna, ki je zadnje leto popolnoma brez obveznosti, dogodkov, cateringov, pa si vzameva čas zase. Smučanje, pohodništvo, če nič drugega, vsaj 14 – 18 kilometrov dolg sprehod skozi najbližji gozd. Tako se napolniva.

V znamenju velike ljubezni do kuhanja in kulinarike, se minulo leto dobesedno vsak dan zaključi s kuhanjem večerje, eksperimentiranjem v kulinaričnih novitetah ali pa le preizkušanje starih receptur naših babic. V resnici pa je kuhanja doma v zadnjem letu čisto preveč in bi se mi močno prileglo, če bi me moj Brane peljal kam ven na večerjo. (smeh)

M: Kaj ste se naučili v korona situciji?

V kar sva bila prepričana, kljub napovedim in nasvetom raznih finančnih svetovalcev je, da se ne bova predala, ne bova obupala in da ne bova nikogar dala na cesto. Bilo je težko, saj smo se vsi dobesedno čez noč znašli v teh skrajno neprijaznih časih, se pa ravno zdaj pokaže, kdo v resnici smo, kdo smo bili in kakšni še bomo.

Zdaj smo vsi na najbolj brutalen način okusili, da je edina stalnica v življenju to, da ni nič stalnega in trajnega. Zdaj se spoznavamo do obisti in globin, iz kakšnega testa smo, kakšne so naše vrednote in globine duš.

Ali nas vodi samo osebni ego, denar ali nas vodi čisto srce, razumevanje, brezpogojna ljubezen do vseh in v vsem. Saj, ko je lepo in dobro, smo vsi lahko lepi in dobri. Ko pa je tako kot je zdaj, se pokažemo slečeni do konca. Včasih nam je bilo najlepše, če je bil gost zadovoljen in se je vrnil. Zdaj, ko tega ni, se trudimo razvajati z drobnimi pozornostmi ob naročenih jedeh za domov, za v pisarne. Pomembno je, da ostaneš skromen in hvaležen. Za vse.

M: Kako je zaznamovan vaš posel?

Grozno ... žalostno. Moj prijatelj, direktor hotela Slon, Gregor Jamnik, je zadnjič rekel, da se počuti kot v prostem padu. In res je, kar ne vidiš dna in konca. Več kot eno leto je že za nami. V takšnih trenutkih te lahko, čeprav si odet v vso možno pozitivno energijo, željo, upanjem, ko vlečemo iz petnih žil vse kar premoremo dobrega, ohrabrujočega, že čisto preprosto vprašanje sodelavca, kdaj se bo to končalo, kdaj bomo spet odprti in razvajali naše drage goste, čisto zlomi. Delamo na novih projektih. Veseli smo nove Lolite Sweet and Salty na letališču Ljubljana in kioska ter prihajajoče restavracije Pen Klub.

M: Kaj je prva stvar, ki bi jo naredili, če se svet povrne na stanje izpred malce več kot enega leta in bi bilo zopet vse normalno?

Poklicala bi vse moje drage, ljube sodelavce, jih močno objela, pogledala globoko v oči, verjetno s solzami v očeh in jim iz srca iskreno zavpila: »Hvalaaaa! Hvala, ker ste ostali, ker ste razumeli, sočustvovali. Hvala, ker ste. In zdaj gremo naprej vsi skupaj, ker smo skupaj najmočnejši.« Potem bi se skupaj lotili generalnih čiščenj, poliranj, osveževanju ponudbe, jedilnikov. Ideje bi vrele na plano. Vse z nasmehom in hvaležnostjo na ustnicah.

Dialog je vodila: Živa Avžner

Živa Avžner
novinarka