Dada Jerovšek o prenovljenem kulinaričnem zakladu Pen Klub v centru Ljubljane, ki ponuja edinstveno izkušnjo

Že prvi vtis je dih jemajoč

Veličastna starinska hiša je obkrožena z zelenjem in prečudovito ograjo, kar na prvo žogo ne bi umestili neposredno v mestno središče, ki se razprostira okoli hiše. Vendar niti bližina mesta ne moti spokojnega miru, ki si ga lahko privošči gost, ko obišče novo kulinarično pridobitev Restavracijo Pen Klub.

“Hiša je stara že več kot 100 let in je spomeniško zaščitena. Res je krasna vila in kar se je v njej dogajalo, so prave zgodbe za knjige. Ampak zdaj smo končno tukaj!” pove Dada Jerovšek, ženska, ki skupaj s svojim možem stoji za čudovito prenovljeno zgodbo in restavracijo, ki je po toliko letih znova oživela z vsem ponosom in žarom.

Dada z vsem navdušenjem razloži, da se je vse skupaj začelo pred štirimi leti z dogovorom z Društvom slovenskih pisateljev, ki domuje v tej hiši. Legendarna Restavracija Pen Klub je kar 54 let delovala pod istim imenom in je najprej veljala za restavracijo zaprtega tipa, nato pa so počasi začeli sprejemati zunanje obiskovalce, ki so zaradi tega prag stavbe prestopali z občutkom privilegija. Prostori so bili nujno potrebni temeljite prenove, saj je čas naredil svoje, treba je bilo zamenjati vso elektriko in vodovode, kuhinja pa je zdaj zgrajena po vseh zahtevah haccp standardov.
Kar se skriva spodaj, je morda boljše kot vsako prekrivanje.

Pojdimo naprej ...

Čudovite stopnice s francoskim navdihom vas popeljejo v prvo nadstropje, kjer vam dih vzamejo ogromna vrata, ki se razprostirajo od stropa do tal. “Eno od čudovitih stekel na vhodnih vratih v lokal je bilo razbito in spomeničarji so po prvem ogledu odredili, da naredimo popolnoma identično repliko s tehniko jedkanja, ki je izjemno zahtevna in tudi draga, a je bila to prava odločitev, saj je zdaj tako, kot je bilo v originalno,” mi pokaže Dada.

“Vse drugo je tako, kot je. Okvirji mogočnih vrat so bili sicer v nekem poznejšem obdobju prebarvani v živo rumeno, vendar so strokovnjaki iz kulturne dediščine vse vratne okvirje in vse nanose barv iz preteklosti spraskali in tako pokukali do osnove. Spodaj se je skrivala čudovita barva jajčne lupine, ki je bila pravšnja odločitev že takrat in je tudi zdaj s prenovljeno podobo.”

Pen Klub so več kot očitno zaznamovale barve in presenečeni boste, ko boste videli, kako zelo so jih pravzaprav zaznamovale. “Vsi prostori so bili bordo rdeče barve. Bilo je bolj temačno, a s pariškim navdihom,” pojasni Dada.
Stopili sva skozi mogočna vrata na hodnik, kjer se sprejemajo gostje. Lastnica me poduči, da so že prej na tem dolgem hodniku odlagali plašče.

To pa ni bilo vse: “Tukaj so gospodje dobili prvo jutranjo verzijo časopisa Delo. Dobili so ga, še preden je pristal v trafikah. Marjan Miklič, gospod, ki je upravljal restavracijo, je poskrbel, da so obiskovalci gledališč lahko prišli na večerjo tudi po koncertih. In ker se je vse skupaj dogajalo do zgodnjih jutranjih ur, jih je tukaj čakal časopis,” pojasni Dada.

Taktirka vrhunskega chefa Mojmirja Markota Šiftarja

Zdaj restavracija deluje pod vodstvom chefa Mojmirja Markota Šiftarja, ki je našel svoj dom in uresničil svoje sanje. In odmevi po prvih tednih delovanja pod njegovo taktirko so vrhunski in pohvale kar dežujejo od slehernega obiskovalca - tako na kuhinjo kot na izjemno prijazno osebje.

Ko narediš prvi korak in stopiš na čudovit, postaran parket, na tleh vidiš odtise časopisov. “Ko smo odstranili dolgo staro preprogo, smo pod njo našli ogromno časopisja. Očitno se je skozi vsa ta leta pod pritiski nog prijel na podlago in pustil odtis. Tla smo nežno zbrusili in pustili, tako se še danes lahko prebere kaka novica, tudi osmrtnice se najdejo vmes.”

“Če stopiva naprej, lahko na steni vidite obešalnik. Gospodje so imeli klobuke in obešalnik je v spomin Mikliču. Njegova želja je bila, da se vsi klobuki pustijo v tem sprejemnem delu restavracije, tako da je s pokrivalom na glavi uspelo vstopiti le enemu samemu tujemu obiskovalcu, ki je vztrajal, da ne bo vstopil v restavracijo brez svojega pokrivala. Kot gre življenje naprej, kot se vsi in vse spreminja, smo sicer želeli ohraniti duh iz tistih časov, a vseeno vnesti nov, moderen pridih. Umestili smo veliko novega, avtorskega, a kar nekaj originalnih starih kosov pohištva, kot so staro ogledalo, luči, mizice, omare. Vse smo obnovili in ponovno uporabili,” mi ob ogledu pojasni Dada.

“Želimo, da ko stopiš v predprostor, zunanji svet pustiš zunaj in za seboj, da se čas ustavi in duša umiri. Zato pri nas tudi ni ur.”

“Namesto živo rumene barve vratnih okvirjev smo v nekakšen poklon prejšnjim časom nanesli mirnejšo rumeno na stene prve sobe. Andrej Mercina iz Biroja Triiije, arhitekt, prijatelj in partner pri ustvarjanju in oblikovanju vseh naših lokalov, je tako kot midva z možem vtkan v sleherno poro prenovljenega prostora. Nič ni naključnega, vse je domišljeno z izjemno rahločutnostjo in ustvarjalnim duhom sedanjega časa v poklon prejšnjemu,” predano pove Dada.

Prvi prav poseben prostor

Ko vstopimo v prvi prostor, ki naj bi bil prostor za 'ta domače', je slog zelo sodoben, mize so narejene iz originalnega masivnega lesa, ki ga držijo prav posebne noge. “Prvič smo jih naredili v Strelcu z oblikovalcem Tonijem Kancilijo, tu smo jih ponovno umestili. Mojster kovanja Joža Kovar je kovač, ki kuje nože, meče, sekire, popolnoma enako, kot so jih v davnih časih. Oblika za nogo mize je stilizirana oblika zmajevega repa. Zakaj? Smo na zmajevi črti, ki naj bi potekala od ljubljanskega gradu, kjer imamo malo čudovito restavracijo Strelec, pa Lolito na Cankarjevem nabrežju in mimo Vrta Lili Novy, restavracije Pen Klub, Lolite v Narodni galeriji pa vse do Tivolskega gradu, kjer je kavarna Bienale. Ljudje so se že stoletja sprehajali tu in se enostavno dobro počutili. Bo že držalo, saj vsi obiskovalci ugotavljajo, da se v naši restavraciji počutijo res dobro. In tako je stilizirana noga naših miz v poklon ljubljanskemu zmaju, ki je simbol Ljubljane.”

Modri salon

“Modri salon je moj najljubši prostor. Najzanimivejšega ga dela to, da je bil včasih tukaj spuščen črn lesen strop skoraj do vrha vrat, ki je kar pritiskal navzdol in delal prostor temačen. S spomeničarji smo ga odstranili in pod njim odkrili čudovito poslikan strop modrih odtenkov in poslikav. In spodaj se je skrivalo tole,” navdušeno pove Dada in pokaže na čudovito fresko, ki jo je restavrator urejal skoraj šest mesecev.

Čudovit poklon zgodovini je arhitekt Mercina dopolnil z mogočno kreacijo luči, ki prostoru dajejo s svojo obliko in svetlobo prav poseben učinek. Piko na i modri zgodbi pa zaokrožujejo čudovite fotografije avtorice Luise Simmons iz Galerije fotografije Barbare Čeferin, ki bo vsaj štirikrat letno menjala fotografije svetovno priznanih fotografov, ki bodo razstavljali v njeni galeriji in našli prostor tudi v modrem salonu Pen Kluba, in tako temu prostoru vedno znova vnašali nov umetniški pridih.

Soba, ki prej ni obstajala

Bela soba je soba, ki prej ni obstajala. Do nje se dostopa že s samega stopnišča, vendar mi je všeč, da sem jo spoznala šele na koncu ogleda, saj lahko do nje dostopaš prek vseh omenjenih prostorov. Videz prostora je arhitekt Andrej zaupal kreativnosti mladega umetnika Matija Stupice, ki ustvarja svoje poslanstvo pod imenom Pero in zid, kar v prevodu pomeni ravno Pen. Naključje? Ne bi rekla. Mogoče prej naključje, da naključij v življenju sploh ni. Vse se na koncu poklopi in najde svoje pravo mesto, dušo. Matija se je popolnoma prepustil občutku in v prostor ponesel številne komponente iz našega glavnega mesta. Moje oko je ujelo Plečnikov steber, Nebotičnik, ogromno je drobnih detajlov, ki jih bo treba še raziskati, grafike, nekatere stvari je polepil, nekatere pobarval, druge celo zamazal. “Izkazalo se je za svetovno zadevo, Mateju se zdi ravno ta soba najbolj posebna,” pravi Dada, ki doda, da Matija za svojo kreativno zgodbo želi, da si jo vsakdo razlaga po svoje in jo po svoje začuti.

Prostor je bil prej stranišče, od katerega so ohranili le prečudovito pipo z zmajevo podobo in lijak, ki je bil potreben temeljite prenove. Med raziskovanjem so odkrili tudi francoski balkon, ki je bil prej zaradi knjižnih polic popolnoma skrit. Piko na i prostoru daje še en kreativen, poseben, avtorski lestenec arhitekta Andreja Mercine. “Vse dopoldne je stal na lestvi, se premikal po sobi, plezal gor in dol, povezoval vrvice s paličicami in ustvaril čudovit in unikaten lestenec. Čisto odbito, a izjemno, kot je moj Andrej!” je navdušena Dada.

Cvetje je nepogrešljiv del te zgodbe

V restavraciji imajo vedno sveže rože, saj je to lastnici izjemno pomembno. Po vseh mizah in v sleherni sobi v čudovitih vazah iz Rogaške. Pomembno jim je tudi to, kakšen je vonj, ko vstopimo v prostor, da deluje veličastno. Tudi tako se poklonimo slehernemu gostu. Sama pravi, da je vsaka podrobnost pomembna in da čisto vse šteje. Od videza, vonja, najbolj pa je pomembno prijazno profesionalno osebje, odnos in seveda sleherni krožnik izpod rok odličnega chefa Šiftarja. In da nam prijazen in vljuden natakar predstavi jed tako slastno, da se nam cedijo sline, še preden jo okusimo.

V dokončanje posebne zgodbe so se podali v trenutkih, ko so se nekateri skrili v kot.

“Korona je zgodba, kako ostati močan in kako preživeti. V nekaterih od nas je globoko skrit obrambni sistem, tak­šen, kot ga ima mama medvedka, ko brani mladičke, tako se tudi mi branimo. Eni so poniknili in se smilili sami sebi, drugi so globoko v sebi poiskali moč in pogum ter to poslovno izkoristili. Medtem ko so finančni svetovalci zapiranje firm upravičevali s korono, midva z možem nisva želela razočarati svojih sodelavcev. Raje potoneva midva sama, kot da pustiva, da se karkoli naredi njim,” predano zaključi Dada.

“To obdobje je iz nas potegnilo ali samo še bolj dobro ali pa žal tudi slabo, vsak posameznik pa se je v tej luči pokazal, kakšen je zares tam spodaj pod svojimi oblačili.”

Preberite tudi druge Dialoge: Sara Valenci o svoji blagovni znamki SALVIJA, ki ponuja udobna ter minimalistična oblačila za jogo in prosti čas

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol