Damjana Kenda Hussu: Ideje so reka, ki te nosi

23. 3. 2018, 10:01 | Scena | Vir: Liza

                            Damjana Kenda Hussu: Ideje so reka, ki te nosi (foto: Iztok Dimc) Iztok Dimc

Damjana Kenda Hussu je ime, ki smo ga nedavno pogosto slišali ob skladbah slovenske popularne glasbe, za katero je pisala besedila in bila na festivalih zanje tudi večkrat nagrajena, zdaj pa ga opazimo na knjigah za otroke in odrasle.

Pred kratkim je izšla njena domišljijsko bogata pravljica z naslovom – Princ Lenzelo in Travnati oblak.

Ko sva ravno pri imenih: princ Lenzelo – len zelo. Posrečeno, pomenljivo ime in prav imenitno se sliši za princa. Skoraj kot vitez Lancelot kralja Arturja.

Damjana: Ali pa kot ime kakšnega Medičejca; nekaterim bralcem zveni italijansko. Junakom svojih zgodb rada poiščem nenavadna, redka ali pa celo čudna imena. Kokoška v neki pravljici je Teodora, volk v eni od Lahkonočnic (spletnih pravljic) pa Konstantin. V politični satiri za odrasle, ki bo, upam, enkrat izšla, pa kar mrgoli od premetanih in pomenljivo skupaj zloženih imen, kot je Len-zelo.

Pravite, da imena junakov iščete. Ste Lenzela dolgo iskali?

Damjana: Sploh ga nisem iskala. Ime je našlo mene in v naslednjem trenutku me je našla tudi zamisel za zgodbo. Ponoči težko zaspim in tako se mi po glavi marsikaj plete – večinoma skrbi in bedarije. Ne vem več, kaj sem takrat premišljevala, a naenkrat me je prešinila besedna zveza len zelo – Lenzelo. Zvenelo je nekam plemiško in imenu sem poiskala princa. V polsnu sem za zaprtimi očmi zagledala bel puhasti oblak, na zgornji strani poraščen s sveže-zeleno travo, et voilà! – zgodba. No, seveda, čisto tako lahko ni bilo. Zgodba ni kar na tlesk s prsti v celoti padla iz glave na papir, a pripovedna nit je bila od vsega začetka povsem jasna. Gre za zelo razgibano pravljico, nabito z domišljijskimi dogodivščinami in prizori, ki jih je za knjigo prekrasno upodobil ilustrator Adriano Janežič. Brez pretiravanja lahko trdim, da je to ena najlepših knjig, kar sem jih kdaj držala v rokah. Zasluge za to ima tudi urednica Urška Krempl, s katero zelo rada sodelujem.

To je vaša deseta knjiga. Pred njo pesniška zbirka in šest zgodb za otroke ter romana za najstnike in odrasle bralce.

Damjana: Knjige in knjižice … nekatere niso ravno obsežne. V nekem obdobju sem si rekla: deset knjižnih objav in konec. Potem ne pišem več. To sem si rekla iz obupa, ker mi je toliko vsega ležalo v računalniških predalih in iz njih frlelo na spletne naslove založb, odgovorov pa večinoma sploh ni bilo ali pa so bili odklonilni. Prevzel me je dvom, pretiravala sem s samokritiko, izgubila sem smisel, volje pa ne – grem do deset, naj stane, kar hoče. Postavila sem si torej mejnik, a pri pisanju si meja ne moreš zabetonirati. Ideje so reka, ki te nosi. Ali se pustiš utopiti malodušju ali pa pluješ s tokom. Ne s katerim koli, nikakor s koristoljubnim, ampak s tistim iskrenim, ki ga vodijo navdihi. Zdaj sem se navadila, da je obup del mojega ustvarjalnega procesa. Dobim zamisel, ki mi ne da miru, in pišem z zagonom in strastjo. Potem pa nenadoma nastopi ustvarjalna kriza, lahko bi jo imenovala tudi lenoba, ko me nobena ideja ne pripravi do tega, da bi položila prste na tipkovnico. To imenujem ždenje. In takrat sem tečna. Na srečo imam telepatsko prijateljico, literatko Zvezdano Majhen, ki me – kar si je težko razumsko razložiti – vedno pokliče ravno v takih trenutkih in me nekam sune s spodbudnimi besedami. Če ne bi bilo nje, bi odnehala verjetno že pri tretji knjigi, zato sem Zvezdani iskreno hvaležna.

Ste besedila za glasbo povsem nehali pisati ali gre za začasno ustvarjalno krizo?

Damjana: Nisem se zavestno odločila, da ne pišem in da ne bom več pisala besedil za glasbo. Tako je pač prišlo. Večina izvajalcev, za katere sem pisala, se je umaknila z odrov, pa tudi časa mi je začelo primanjkovati. Konec koncev sem napisala 200, morda 250 besedil, lepo število neuglasbenih pa je še na zalogi. Nisem povsem vija vaja ven, a čas zdaj posvečam predvsem literaturi.

Kako pa se razlikuje ustvarjanje besedil za popevke od literrnih del?

Damjana: Pri pisanju besedil si skoraj vedno priklenjen na roke, ki so običajno zelo tesni. Skoraj redno moraš besedilo napisati dobesedno čez noč, ker je treba oddati skladbo na razpis ali pa ker je termin v studiu že kar jutri. Pri literarnem pisanju te gonje ni. Napišem, ko napišem, sem sama svoja gospa. Všeč mi je samotnost, če hočete intimnost, tega početja. V ustvarjanju skladb gre vedno za skupno delo s skladateljem in izvajalcem. V izvajalca se je treba vživeti in mu položiti v usta besede in vsebino, ki mu pristajajo in se prilegajo njegovemu slogu glasbe. Pop glasba – kdo bi si mislil! – je ena od zvrsti, ki te zelo omejuje, celo najbolj od vseh. Rock dopušča več svobode, lahko si jezen, kritičen, zapleten, lahko uporabljaš težke besede. Še zdaj z veseljem napišem kaj za trše zvrsti, vsaj za pop-rok – a rokerji besedila večinoma pišejo sami. Le redko torej dobim priložnost in se ji seveda ne morem odreči. Ravno zdaj bi moral priti v javnost komad Omarja Naberja, za katerega sem napisala – po njegovih besedah – odlično besedilo. Saj bi izdala naslov, a ne vem, za katerega od predlogov se je Omar odločil.

Zaposleni ste v Cankarjevem domu kot urednica publikacij in sodelavka za kreativno pisanje. Je to vzrok, da vam je za pisanje besedil za glasbo zmanjkovalo časa?

Damjana: Ja in ne. Za pisanje mi ostajajo večeri in prosti dnevi, res pa je, da ob programskih konicah občasno delam za službo tudi doma – takrat se me ne da sneti kar s kljuke. Spomnim se, da je rok za oddajo skladb za EMO nekje sredi novembra, ko je v Cankarjevem domu ravno Ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe) in sem zaradi polne zasedenosti morala odklanjati vse, ki so želeli, da jim napišem besedilo. No, to je bilo pred leti, zdaj so me že pozabili. (smeh) Moram priznati, da sem tudi jaz preprosto nehala razmišljati o besedilih za glasbo, ker zdaj razmišljam o drugih vsebinah. Moje misli se vrtijo okoli pravljic, romanov in pesmic za otroke. Za revijo Zmajček na primer ravno zdaj končujem peto serijo zgodb za pozorno branje o škratku Napakcu, ki vanje vedno natrosi kup smešnih napak in nesmislov, na katere otroci pri branju budno prežijo.
Napakec je lik, ki ga imam tako živo pred očmi, da je že kar moj prijatelj. Ko sem slabe volje ali zaskrbljena, se zatečem k njemu v gozd, kjer poznam vsak kotiček, da bi lahko narisala 'specialko', in potem kakšno rečeva o gozdnih prebivalcih in novih peripetijah, pa je resnični svet
takoj lepši. Sploh ne vem, kdaj sva prispela do 50. zgodbe in verjetno nama navdih še ni usahnil.

Kaj pa vas sicer poleg pisanja še navdihuje in navdušuje?

Damjana: Vsekakor raznolika paleta glasbe. Pišem ob instrumentalnem roku, resni in ambientalni glasbi, energijo in občutek živosti mi daje zelo udaren rok, rada imam tudi rap, kajpak zaradi besedil, ki so pri glasbi vselej pritegnila mojo polno pozornost. Ob koncu tedna kuham in tudi poplesujem po kuhinji ob zasedbah, kot so Disturbed, System of a Down in podobne. Vedno si rada zavrtim skupino Buldožer in že najmanj tri leta nestrpno čakam ploščo Borisa Beleta z novo zasedbo. Uživam tudi v sodobno gledaliških in plesnih predstavah, v dobrih filmih, nanizankah in nadaljevankah. Televizije že leta ne gledam, poročil pa ne od pamtiveka. Veliko berem, predvsem zahtevnejše leposlovje, od proze do poezije, moja strast pa so kriminalni romani. Letos sem prebrala že toliko knjig, da sem skorajda izpolnila letno kvoto, a ravno včeraj sem si kupila tri nove kriminalne žepnice in sin mi je pomagal izžrebati, katere naj se lotim prve. Sicer pa imam rada mir in dneve brez – zlasti neprijetnih – presenečenj.

Besedilo: Rajka Meše // Foto: Iztok Dimic