Dan za mini in maksi užitke v restavraciji Capra

Jutro v Ljubljani je bilo megleno in dež je po angleško pršel z neba. V kafetjeri je brbotalo in brbotala je vremenska napoved. V Kopru dežuje, je sporočal glas radijskega napovedovalca, Primorsko je zajela gosta megla. A kakšno naj bi bilo vreme na dan, ko si je Playboyeva ekipa zamislila izlet na Obalo z angleškim avtomobilom? Angleško, se razume! Kam smo šli? Na kosilo v urbano restavracijo Capra, na koprsko promenado.

Via Koper, via Capra

Ko se Koper še ni imenoval Koper, so na otoku redili koze. Rimljani, ki so po verjetnosti prvi poselili območje, so Koper preprosto poimenovali Capris, po katerem se danes imenuje tudi Capra. Več desetletij pred odprt­jem Capre se je v hotelu Koper na Pristaniški ulici 3 v dvorani z visokimi stropi, kjer danes plešejo pisane jedi kuharske šefinje Marje Černe, plesal fokstrot. Ostala je glasba in ostalo je veselo vzdušje, le da so plesni parket prekrile mize, ki se šibijo od dobrot. Ljudje so prihajali in še prihajajo od daleč, lokalno pa je tista religija, ki povezuje vse Caprine krožnike. Zelenjava, s katero vam postrežejo v Capri, je zrasla na dveh njhovih vrtovih ali, bolje rečeno, njivah, meso v restavracijo dostavi lokalni mesar, grozdje se je kopalo v soncu okoliških gričev.

Življenje v barvah

Aleš Piščanc in Marja Černe, šef in šefinja restavracije, sta pusto plesno dvorano odela v sivo-rumene barve, jo napolnila z rožami, svečniki in umetnostjo, udobjem dvosedov in v ovčjo kožo oblečenih naslonjal, strop prekrila s papirnatimi lampijoni in zrak napolnila z vonjem dobre hrane in z glasbo, ki občasno tudi oživi. Zunanja podoba Capre je barvita, a nikoli tako pisana, kot so Marjine jedi. Vrhunska kuharica, ki nosu ni nikoli niti pomolila v kak­šno nobel kuharsko šolo, a so jo za kuhanje na zabavah najemali že kot študentko, je na temo sredozemske prehrane diplomirala iz turizma. Po nekaj letih pridobivanja izkušenj je postala vodja portoroške restavracije Meduza, in ko je hotela obogatiti ponudbo sladoleda in sladic, je k sodelovanju povabila strokovnjaka.

Zaradi kepice sladoleda

Danes šef Capre ter dveh sladoledarnic Vig se je s sladoledom ukvarjal že v sestrini sladoledarnici Kepica v Kopru. Med Marjo in Alešem je bila kemija, preskočila je iskrica in zgodil se je požar, zaradi katerega je Capra danes družinska restavracija, v kateri se nedvomno čuti ljubezen, in to ne le ljubezen do dobre hrane. Marja in Aleš sta najprej na noge postavila restavracijo Gušt, ki pa je za njun ustvarjalni zamah kmalu postala premajhna. Leta so se jima cedile sline po plesni dvorani hotela Koper, videla sta se v njej in v njej sta videla lepo število gostov. Ni šlo povsem brez boja, a danes smo tu, v njuni restavraciji, ki je ohranila duha plesne dvorane, le da danes v njej plešejo brbončice, ne le te, saj se v Capri jé tudi z očmi.

Z minijem na pot? Yes, please!

Anglež s premajhnim imenom za svojo velikost se v dežju počuti kot riba v vodi. Ker smo namenjeni v plesno dvorano in ker je ozračje na poti nekoliko noir, je tole kot Ples v dežju. Mini countryman s štiriko­les­nim pogonom bi zmogel veliko več od ležerne vožnje po avtocesti, kot bi zmogel mnogo več od dveh pleyboyevcev povprečne višine in teže ter nekaj fotografske opreme. Prtljažnik se z vzdolžnim pomikom zadnje klopi nazaj poveča na zavidljivo prostornino 1309 litrov, avtomobil pa brezkompromisno prenese tudi pet odraslih zadnjic. Največji model minija v zgodovini, prvi SUV in po želji tudi hibrid, je daljši, širši in tudi višji od vsega, kar smo bili do zdaj vajeni. Sicer se zdi, da je mini country­man kot njegov bližnji sorodnik fiat 500X pojedel viagro, postal bolj možat in vzdržljiv, a še vedno osvaja predvsem z velikimi zapeljivimi očmi, nezamenljivo obliko in nezamenljivo mini identiteto.

Lahko pojasnimo

Če se na tej točki že upravičeno sprašujete, zakaj smo v Capro odšli z minijem in zakaj smo se na torti bohoti njegov znak, se spodobi, da vašo radovednost potešimo. Last­nik restavracije Aleš Piščanc je kot ljubitelj drugačnega in trendovskega s svojim delom ter življenjsko držo prepričal znamko Mini in si zaslužil status ambasadorja. Mini, ki je idealna zmes retro dizajna in moderne tehnologije, sodi h Capri kot vrata na tečaje, o pustolovščinah lastnika restavracije in sladolednega guruja pa se boste že v bližnji prihodnosti lahko poučili na spletnem mestu www.minidentiteta.si. Tako je, to ni avto za vsakogar, kot Capra ni restavracija za vsakogar. Oba sta preveč posebna, da bi zadovoljila vsakdanji okus – countryman in Capra sta bila ustvarjena za tiste, ki radi pobegnejo iz vsakdana, in ne, s tem ni nič narobe. Z mestnim terencem na štirikolesni pogon, kar sicer sodi pod razdelek 'dodat­na oprema', pa se to lahko zgodi celo zelo hitro, saj ima najmočnejši mini countryman kar 184 'konj' ali 135 kilovatov.

Teleport na Pristaniško

Mi smo se iz vsakdana, tako na mah, teleportirali na drug planet in v drug čas – kosilo v Capri je bil baročen razvrat vonjev in okusov, ki si jih vsakodnevno v imenu skromnosti in spodobnosti ne upamo privoščiti, tu pa nas čakajo prijazno ovrednoteni in domiselno postreženi.

Za hladno predjed so nam v Capri postregli lososa, kuhanega v vakumu s tehnologijo sous-vide, ki jedem podari polnejši okus. Losos na posteljici iz vodne kreše in gomoljne zelenjave, postrežen v ribji konzervi iz nekaj rožnate majoneze, se je v ustih dobesedno stopil, zraven pa so nam postregli malvazijo z Debelega rtiča. Tople predjedi je zastopala bučna žametinka z domačimi ravioli, polnjenimi s kozjim sirom ter dehidriranim pršutom – jed je videti je kot cvetoč travnik, njen okus pa je ob pomoči roseja Steras prav zares žameten. Prva glavna jed je navdušila fotografa – potrebuševina mlečnega prašička na gorčičnem pireju z dehidriranimi jabolki je bila baje odlična, a avtorica teh vrstic ima tako kot marsikatera dama dandanes raje ribe kot meso. Morske dobrote, ki so sledile, so bile zadetek v polno. V vakuumu kuhana in nato rahlo popečena hobotnica je bila čisto mehka, škampi lepo črvsti, črna poletna zanimiva, škampova žametinka, na kateri vse skupaj plava kot v morju, pa lepo sladka. Zraven veličastnih morskih dobrot sodi veličastno vino in natakar Stojan, ki predstavlja dodatno zvezdico restav­racije, je v kozarce natočil Veliko Belo iz hiše Movia, s katerim je angleški dež na Obali izgubil še zadnjo noto melanholije.

K belemu miniju pa je lahko sodila le Belinda, omamno slastna bela sladica iz bele čokolade, s sredico iz pistacijine in mali­nove kreme, ki smo jo obenem vzeli kotdokaz, da v Capri ni nič prepuščeno naključju in da šteje vsak detajl. Dan in pobeg iz redakcije sta bila kljub dežju popolna, in ko sva si z Gojkom že belila glavo s tem, kam bi minija odpeljala na fotošut, so se iz megle kot ozadje pokazale ribiške barke. Idealno! Beli lepotec bi z lahkoto namreč ujel tudi kakšno lepo ribico, ki bi bila vesela izleta na morje in obiska Capre. To, da je restavracija na koprski promenadi del hotela, je zgolj naključje in hkrati namig.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord