Darja Delavec: "V prostem času živim svoje poslanstvo"

9. 8. 2013, 10:59 | Scena | Vir: Liza

                            Darja Delavec: "V prostem času živim svoje poslanstvo" (foto: Sašo Radej) Sašo Radej

Darja Delavec je ženska širokega srca. Kot lastnica agencije unikatnih dogodkov Audea je kreatorka nepozabnih doživetij, za marsikoga pa so nepozabne njene dobrodelne geste, s katerimi pomoči potrebnim pričara novo upanje v boljši jutri.

Danes vas poznamo kot kreatorko nepozabnih doživetij, kaj pa ste sicer po poklicu?

Sem magistra poslovnih ved. Vedno sem bila zvedava in željna novih znanj. Zato sem se pred leti odločila za visokošolski študij in pred nekaj leti zaključila magisterij.

Imate agencijo unikatnih dogodkov Audea, kakšne dogodke organizirate in koliko od teh je dobrodelnih?

AUDEA – agencija unikatnih doživetij je v bistvu moj hobi, delo za mojo dušo. Redno sem zaposlena v velikem koncernu, v svojem prostem času pa živim svoje poslanstvo. Organiziram raznovrstne dogodke in vedno stremim k novim idejam. Najbolje se vživim v zgodbo dogodka, ko to počnem za točno znanega naročnika.

Ker sem zelo empatična oseba, si vedno želim, da je dogodek pisan na kožo 'naročniku'. Naj bo to poroka, abraham ali kakšno drugačno osebno praznovanje. Lahko je tudi obletnica podjetja. Vsak moj dogodek ima pečat lahkotnosti, prijaznosti, nasmehov in je poln energije. Želim, da moji dogodki obogatijo tudi druge! Zato je polovica dogodkov dobrodelne narave. To so razni koncerti, dobrodelni plesi, stojnice, razstave ...

Kaj vas žene v dobrodelnost in organizacijo dobrodelnih dogodkov?

Veste, življenje v naši državi ni rožnato. Pravzaprav je življenje na planetu Zemlja za nekatere prav neznosno. Ker sem rojena pod srečno zvezdo, čudovitim staršem, ki so vedno znali poskrbeti zame in za brata, ker sem vzgojena v duhu pravih vrednot, sem kaj kmalu spoznala, da imam v bistvu več, kot potrebujem. Naj bo to obleka, hrana ali kaj drugega. Da mi do zdaj dejansko še nikoli ni bilo treba razmišljati, kaj bo jedel moj otrok, kaj bo oblekel, ali ga bom lahko peljala na morje ali na smučanje. Veliko mojih prijateljev pa nima te sreče, kljub rednim službam ...

In tako sem si rekla, da nikoli ne bom odvrgla dobrih oblačil, da ne bom nikoli odvrgla hrane in da bom vse tisto, kar bi sicer lahko sama uporabila, raje dala njim. In tako se je začelo. Najprej najbližjim prijateljicam za njihove manjše otroke, potem sem veliko svojih prijateljic organizirala, da so mi prinesle uporabne reči in sem jih vozila družinam z več otroki. Potem sem spoznala gospo Anito Ogulin, skozi njeno delovanje začutila ogromno stisko ljudi – in poti nazaj ni bilo več. Nepravično so porazdeljene dobrine in tako rada bi, da vsak dobi toliko, kot potrebuje ...

Saj veste, ni srečen tisti, ki ima vsega preveč, srečen je tisti, ki potrebuje malo. Zato so vse dobrodelne akcije – zbiranje šolskih potrebščin in zbiranje sladkarij po Mercatorjevih centrih v Sloveniji s prostovoljkami – narejene s srcem in dejansko je srce tisto, ki me žene k takšnim akcijam. Veste, tisti nasmeh, tisti objem obdarovanca je vreden več kot karkoli drugega.

Aktivni ste tudi v Lions klubu Kranj – kakšna je vaša vloga v klubu?

Sem bivša predsednica Lions kluba Kranj in letos sem zelo ponosna na novo nalogo na ravni Lions Districta 129 Slovenije, kjer sem pooblaščenka guvernerke za Plakat miru. Plakat miru je eden izmed starejših in zelo pomembnih projektov v lionizmu, saj želimo za slikanje na temo Mir na svetu spodbuditi otroke, stare od 11 do 13 let, da z ustvarjanjem razmišljajo o našem planetu.

V samem klubu pa organiziramo kar nekaj akcij in dogodkov, ki so namenjeni celotni lokalni skupnosti, ker si resnično želimo, da bi ljudje začutili naše pravo poslanstvo: POMAGATI. Vsako leto na Prešernovem smenju v Kranju postavimo stojnico z doma pečenim pecivom (pecivo osebno pripravljamo vsi člani kluba) in kuhanim vinom. Tako obiskovalcem razdelimo veliko dobrega in na takšen način zberemo kar nekaj sredstev.

Potem organiziramo od dva do tri dobrodelne koncerte in aprila skupaj z Rotary klubom Kranj še tradicionalni ples POVEŽIMO KRANJ. Letos smo z Rotary klubom združili moči pri treh dogodkih in tako s skupnimi močmi zbrali skoraj 15.000 evrov, ki jim bomo donirali za samogibalne naprave, ki bodo stale pred VDC Kranj.

Kako izbirate tiste, ki so pomoči potrebni – teh je namreč v današnjih časih vse več, zato sprašujem, komu dajete prednost – in kako uspešen je vaš klub pri zbiranju denarja?

Komu dati zbrana sredstva, je včasih težka odločitev. Prošenj je nešteto in velikokrat nam je težko, ker ne moremo pomagati vsem. Veliko sodelujemo z Zvezo prijateljev mladine in včasih družinam iz njihove evidence zberemo hrano in druge potrebščine, pomagamo Centru Korak v Kranju. Načeloma nikomur ne dajemo prednosti, smo pa člani enotnega mnenja, da je smotrno, da eno leto namenimo enemu pomoči potrebnemu, ker tako lahko doniramo konkretno vsoto, kar pomeni, da ima tisti tudi večjo možnost za kakovostno delo v korist ljudi.

Se vam zdi, da smo Slovenci odprti za dobrodelnost, radi pomagamo sočloveku?

Slovenci smo v zadnjem času vse bolj odprti za dobrodelnost. To je moje mnenje. Vendar se mi zdi, da nekateri, ki so jim mediji bolj naklonjeni, to tudi izrabljajo za samopromocijo – a vendar, če vsa zbrana pomoč pride v prave roke, tudi to ni slabo. Veliko raje organiziram akcijo zbiranja osnovnih potrebščin za soljudi, ki se ne želijo medijsko izpostavljati, in za katere zbiramo ravno tisto, kar potrebujejo. Zato si želim, da me ljudje kontaktirajo, da se srečam z njimi, da vidim, kako živijo, in da skupaj najdemo tisto, kar resnično potrebujejo, ob tem pa tudi najdemo morda rešitev, kako si lahko sami pomagajo.

Kakšni ljudje po vaših dosedanjih izkušnjah raje pomagajo – tisti z manj ali z več prihodki?

Velja neko splošno mnenje, da raje dajo še zadnji evro tisti, ki že sami nimajo veliko. Priznam, obstajajo pa tudi takšni, ki dajo po tisoč evrov in več in s takimi sredstvi lahko dotičnemu pomagamo konkretno. Hvaležna sem, da poznam takšne ljudi. Hvaležna, ker so spoznali, da sami ne morejo porabiti vsega, kar imajo. Zelo pa se izogibam pohlepnežev in nevoščljivcev, ker prav oni delajo največjo zmedo in največ gorja v današnji družbi.

Kako vaša družina gleda na vaše aktivno dobrodelno udejstvovanje?

Že prej sem rekla, da sem rojena pod srečno zvezdo in tako je bila tudi izbira partnerja – ko se srečata dve usojeni si duši. In v tem trenutku bi izrabila priložnost in se od srca zahvalila svojemu možu, ki me razume, ki me tudi finančno podpre pri marsikaterem projektu in akciji, ki ve, da je največja vrednota spoštovanje drugih, da velikokrat prevzame breme doma in mi vedno stoji ob strani. Prav posebej pa sem ponosna na najino hčer, ki je tudi vedno pripravljena pomagati in se lahko nanjo zanesem pri največjih in najbolj zahtevnih projektih.

Tudi na Facebooku ste aktivni, na strani Audea – Darja DeLa. Od kod črpate tak pozitivizem, tako močno voljo do življenja in željo po tem, da nesebično pomagate drugim?

Pozitivna energija in karizma sta človeku prirojeni, mar ne? Od človeka je odvisno, kaj bo s tem naredil, kako bo potenciale in talente v sebi izrabil in jih konec koncev delil tudi z drugimi. Če z vsako objavljeno pozitivno mislijo ali dobrohotnim sporočilom in fotografijo polepšam dan le eni osebi, sem srečna. Ker srečo nosim v sebi, jo delim. Najbolj dejavna sem v bistvu zjutraj, kajti po jutru se dan pozna. In to drži kot pribito.

Na Facebooku pogosto objavljate recepte za smutije, ki jih, predvidevam, tudi redno uživate ... Kako še sicer skrbite za svoje zdravje in vitalnost?

Smutiji so zakon. Vsako jutro špinača in kakšen sadež. Osvežujoče in menda zdravo. Rada grem na sprehod. Rada se vozim z motorjem. Obožujem morje in plavanje. Predvsem pa sem našla mir – mir v sebi in to je vir, ki daje energijo meni in upam tudi drugim.

Napisala: Lisa Metkovič, foto: Sašo Radej