Ditka: "Sem zelo skromen človek, ne potrebujem veliko"

Za začetek se našim bralcem predstavite. Kdo je v resnici Ditka?

Ditka je nežna, umetniška duša, ki se rada zapre v svoj svet, v katerem ustvarja glasbo in piše zgodbe. 

Živi preprosto življenje v stiku z naravo. Poleg glasbe jo navdušuje vse, kar je povezano z dobrim počutjem in osebnostno rastjo; od priprave zdravih obrokov, ki bazirajo na sveži sezonski zelenjavi, do gibanja na svežem zraku, meditacije in joge.

Rada pomaga drugim. To, da vidi zadovoljne obraze, osreči tudi njo. Je vedno jasno usmerjena k svojim ciljem, a bolj kot končan projekt, ji je pomembna pot do tja, da na njej uživa in se dobro počuti. Je oseba, ki verjame, da lahko vsak posameznik z drobnimi dejanji spreminja svet na bolje.

Kaj vse ste odkrili na svoji 10-letni glasbeni poti?

To, da sem v teh desetih letih zrasla v osebo, ki ve, kje je njeno mesto in kaj si v življenju želi. Če sem kot 17-letnica glasbo jemala povsem za hobi in se včasih jezila, ko sem zaradi nastopa morala izpustiti kakšno petkovo žurko, zdaj vsak nastop posebej jemljem z veliko odgovornostjo in hvaležnostjo, da lahko svojo glasbo predajam ljudem, ki si jo želijo slišati. Uspeti z avtorsko glasbo, ki je na nek način drugačna in se ne podreja trenutnim trendom, je resnično uspeh in tega se vsak dan znova zavedam ter se opomnim, kakšno srečo imam. Glasba je v zadnjih letih postala moj poklic. Vsaka izkušnja na tej 10-letni poti pa me je naučila nekaj novega. Vseeno se še vedno učim, vsak dan znova in z vsakim nastopom posebej.

Odkrila sem to, da biti na glasbeni sceni ni samoumevno, da je pomembno 100% verjeti v to, kar ustvarjaš in delati, konstantno delati in nikoli zaspati, če želiš biti prisoten. Prav zaradi tega, če želiš delati profesionalno, mora biti glasba na prvem mestu, saj te "prevzame" celega.

Pomembno je vedeti, da biti glasbenik ne pomeni samo koncertov, ki so vsekakor nekaj najlepšega v tem poklicu. Delo glasbenika je mnogo več od ustvarjanja glasbe, dela v studiu, vaje vokala in instrumenta, vaj s spremljevalno zasedbo, intervjujev, obveščanja medijev o dogajanju, organizacije koncertov, izbire obleke in pričeske, snemanja videospotov ... Ob vsem tem delu, plača ni zagotovljena, ampak vse to odtehta tista neprecenljiva svoboda ter dejstvo, da lahko počnem nekaj, kar me najbolj osrečuje.

Naučila sem se, da je še kako pomembno poznati svoje vrednote in meje, da veš, kdaj reči »ne« in ostaneš zvest samemu sebi. Starejša kot sem, bolj se poznam. Imam pa to srečo, da je moj mentor vseskozi moj oče Gorazd, ki me je vedno znal dobro usmerjati in mi svetovati, ko so prihajale najrazličnejše ponudbe. Tudi moja mama Jelka me je vedno učila, naj razmišljam s svojo glavo, in danes sem za to še kako hvaležna.

Kdo je bil tisti, ki vas je navdušil nad kitaro?

Mislim, da sem zares navdušena nad kitaro postala šele v zadnjih dveh letnikih glasbene šole, ko me je začel poučevati izjemen kitarist prof. Andrej Ofak. Takrat sem spoznala, da je kitara veliko več, kot le igranje klasične glasbe. Nato mi je moj oče Gorazd pokazal še prve akorde. Vedno več sem začela tudi peti ob spremljavi na kitaro in kmalu ob tem ustvarjati prve avtorske pesmi.

Vse to je bilo najprej doma za štirimi stenami. Priznam, da sem imela precejšnjo tremo igrati in peti hkrati pred poslušalci. Potem pa me je en dan oče postavil pred dejstvo. Komaj 15-letna punca sem nastopila z njim na Klopinjskem jezeru v Avstriji.

V nekem trenutku je napovedal moj nastop, mi na glavo nadel velik klobuk, mi v roke potisnil kitaro in odšel z odra. Srce sem čutila v grlu, ljudje so ploskali in čakali. Imela sem le dve možnosti, da zbežim z odra ali da nekaj odigram čakajoči publiki. Izbrala sem slednje in pričela brenkati akorde pesmi What's up zasedbe 4 Non Blondes. Naenkrat je breme padlo s prsi, nasmeh se mi je prikradel na obraz in pričela sem uživati v svojem nastopu. Od takrat dalje si nastopa brez kitare več ne predstavljam.

Pomembna persona v vašem življenju je zagotovo vaš oče, ki vas redno spremlja na koncertih. Kako gleda na vas? Je ponosen?

Moj oče Gorazd ima zelo veliko vlogo na moji glasbeni poti. Je tisti, ki me je prvi navdušil nad dobro glasbo, mi dal v roke mikrofon, prvo priložnost, zapeti pred publiko, mi pomagal napisati prvo pesem ter me spodbudil, da začnem tudi sama pisati glasbo. Vseskozi mi stoji ob strani kot mentor, kritik, soavtor pesmi, producent, član moje spremljevalne zasedbe, menedžer … Spremlja me na vseh mojih nastopih, tudi kadar ne igra z mano, me pelje na nastop. Veliko časa zato preživiva skupaj.

Kot vedno poudarim, si svoje glasbene zgodbe brez njega ne predstavljam. Dobro se razumeva in sva si karakterno zelo podobna. Kljub temu pa se kdaj tudi sporečeva.

Včasih, ko se nabere preveč stvari, tistih, ki se ne tičejo konkretno ustvarjanja glasbe, ampak nekih logistično-administrativnih stvari, ki niso najbolj prijetne, ampak so pomembne, se kdaj ustvari tudi pritisk in takrat si skočiva v lase. Na srečo se znava oba opravičiti in na koncu vedno najdeva skupno pot. Sva pa v zadnjih letih spoznala, da je izjemno pomembno potegniti črto med vlogami – hčerka-oče in poslovna partnerja.

Zato sva se odločila, da med tednom urejava vse stvari v zvezi z delom, za vikend, ko se zbere na kup vsa družina, pa te stvari pustiva na strani in smo samo družina.

Večkrat mi pove, da je name ponosen. Kot na hčerko in na vse, kar počnem ter dosegam na svoji glasbeni in življenjski poti.

Kateri so tisti najlepši odzivi vaših oboževalcev?

Prav vsaka prijazna izrečena beseda in objemi po koncertih. Sporočila, ki mi jih večkrat pošljejo preko socialnih omrežij. Pozitivni komentarji pod videoposnetki na Youtubu. Včasih mi kakšna najmlajša poslušalka kaj nariše in mi pošlje po pošti. Vse več pa mi pošiljajo tudi videoposnetke, v katerih pojejo moje pesmi – vse od otrok do starejših generacij.

Zelo pogosto so sporočila zelo čustvena; ko mi oseba napiše, da ji je moja glasba pomagala skozi neko težko obdobje ali pa si mojo glasbo zaželijo na pomembnejših življenjskih dogodkih, kot so poroka, krst ali praznovanje rojstnega dne.

Izjemno sem vesela vsakega pozitivnega odziva, ki mi da motivacijo za nadaljnje ustvarjanje in občutek hvaležnosti ter topline.

Kdaj se bo pa Ditka poročila?

Nekega lepega pozno poletnega dne, ob pravem času z najlepšimi občutji ter v majhnem krogu njej najpomembnejših oseb.

Najbolj vas poznamo po uglasbitvah lirike Ferija Lainščka, Toneta Pavčka in Cirila Zlobca. Kaj za vas pomeni izražanje skozi tovrstno poezijo?

Uglasbljanje in interpretacijo poezije takšnih poetov kot so omenjeni jemljem z veliko odgovornostjo in spoštovanjem. Zavedam se teže in vrednosti njihovih del. Prav zaradi kvalitete in sporočilnosti, ki jo imajo v sebi njihove pesmi, se v njih najdem.

Menim namreč, da mora vsako besedilo imeti svojo zgodbo. Največ uglasbljam poezijo Ferija Lainščka. Njegova poezija mi je blizu, ker v njej opeva vrednote, ki so tudi pri meni na prvem mestu. Med njimi je gotovo ljubezen. Ko njegovim besedam dodam glasbo, pesem postane tudi moja.

Je glasba za vas neke vrste terapija? Kdaj se zatečete k njej?

Je. Ko se znajdem v stiski ali pa se v meni nakopičijo nepredelana čustva v roke vzamem kitaro ter pričnem igrati. Na enkrat se pričnejo rojevati verzi, ki so pravzaprav moji občutki. To prenesem na papir in pogosto nastane nova pesem.

Največ svojih avtorskih besedil sem napisala prav v najtežjih trenutkih. Seveda pa rada igram tudi, ko se počutim odlično, takrat srce še bolj zaigra. Je pa glasba praktično moje življenje. Ni le poklic, ampak je moj hobi.

Običajno vedno, ko se tempo nekoliko umiri in opravim vse obveznosti, odigram koncerte, sedem za klavir in zaigram ter zapojem čisto zase. Kot nekakšna meditacija je tole.

Večkrat vas primerjajo s Taylor Swift. Kako gledate na to? Vam slednje laska?

Deset let nazaj, ko sem se začela glasbi posvečati bolj resno, je bil tudi čas, ko je Taylor Swift bila novo odkritje in vedno bolj prepoznavna v svetu. Takrat mi je bila primerjava z njo velik kompliment. Morda mi je bila v tistem obdobju tudi neke vrste vzornica – dekle s kitaro, ki piše svoje pesmi v coutry-pop stilu.

V tem trenutku pa podobnosti ne vidim več. Zdi se mi, da je kar precej zašla s svoje poti in podlegla trendom moderne glasbe. Priznam, da mi je stara Taylor precej bolj všeč.

Prepoznavnost ste si zgradili tudi s pomočjo petja na porokah. Kakšna je bila letos situacija s poročnimi nastopi? Se je za vas kaj spremenilo (zaradi korona časov)? Na koliko porokah ste zaigrali to leto?

Trenutna situacija se je vsekakor poznala tudi pri porokah. Največ se jih zgodi ravno v mesecu maju, ki pa je bil letos "kritičen". Zaradi negotovosti in strahu je marsikdo poroko prestavil na prihodnje leto. Na nekaj obredih sem vseeno nastopila, predvsem v mesecu juliju in avgustu, ko se je za trenutek zdelo, da se zadeva umirja. Kot kaže, pa jih bo precej več v letu 2021, če bodo le razmere dopuščale. Zelo si želim, da bi, saj so to gotovo najlepši nastopi.

Se lahko v Sloveniji živi od glasbe?

Verjetno bo vsak glasbenik podal drugačen odgovor, a če izhajam iz sebe, lahko rečem, da se da. Seveda govorim o časih pred korono. Trenutna situacija je vsekakor močno prizadela glasbeno industrijo in v tem trenutku, če ne bi dobili nekaj majhne pomoči s strani države, ne bi bilo enostavno, morda za koga celo nemogoče.

Je pa seveda odvisno od tega, kaj je zate dovolj in koliko potrebuješ, da lahko rečeš, da se da živeti dobro. Sama sem po naravi zelo skromen človek, ne potrebujem veliko. Več kot materialne stvari, mi pomenijo dobri odnosi, svež zrak in svoboda.

Raje kot za dizajnerska oblačila hranim denar za potovanja. Skratka, če ne greš preko svojih finančnih zmožnosti, ti nič ne manjka.

Res pa je, da je pomembna konstantnost nastopov, ki pomenijo glavni vir zaslužka.

Katera je tista skladba, ki ste jo zaigrali največkrat?

Mislim, da odgovor na to vprašanje že poznate. To je pesem Ne bodi kot drugi. Zanjo sem izjemno hvaležna, saj mi je pred skoraj desetimi leti odprla pot na slovensko glasbeno sceno. Ko delaš drugačno glasbo, kot je uglasbena poezija, ki ne sledi trenutnim glasbenim trendom, je težje govoriti o glasbenem hitu, ampak za pesem Ne bodi kot drugi lahko trdim, da je eden največjih hitov zadnjega desetletja v Sloveniji. Kar pa je najbolj pomembno, je to, da je skladba večna. Verjamem, da bo ostala za vedno.

To je pesem, ki jo poznajo in pojejo vsi. Ne glede na spol, starost, izobrazbo in siceršnjo glasbeno naravnanost. Pesem je preprosto fenomen in ko pomislim za nazaj, kako laično smo jo objavili na YouTube-u in poslali na radijske postaje, ne da bi pomislili, kakšen hit bo postala… Se lahko samo nasmehnem.

Zaigram jo na vsakem koncertu, včasih celo dvakrat, na vseh šolskih nastopih, raznih prireditvah, skoraj na vsaki poroki, rojstnem dnevu …

Kaj pa glasbeni načrti za naprej? Kam si želite, da bi vas peljala pot?

Najbolj pogosti stavek, ki ga slišim s strani mojih poslušalcev je: "Ostani takšna, kot si, in ustvarjaj takšno zgodbo še naprej." To mi da vedeti, da nekaj delam prav, da imajo ljudje radi prav to, kar v tem trenutku ustvarjam. Torej dokler bo ta zgodba uspešna, jo bom pisala dalje.

Se pravi uglasbena poezija za moje domače poslušalce. Kar se tiče mojih avtorskih skladb v angleškem jeziku, pa si želim, da me pot popelje v tujino. Zavedam se, da je tujina še toliko večja in pot še veliko težja. Ampak pomembno je imeti visoke cilje in jim brez strahu slediti.

Trenutno veliko delam prav na svojih avtorskih skladbah v angleščini, imam začrtan plan, ki ga lepo počasi uresničujem. Mi je pa tudi že zdaj zelo lepo, zato je pot do zastavljenega cilja še toliko bolj prijetna.

Kar si še želim v prihodnje je, da mi nikoli ne bi zmanjkalo idej in navdiha za ustvarjanje nove glasbe, saj je to nekaj, kar me še posebej osrečuje in mi daje občutek zadovoljstva in svobode.

Pripravila A. K.
Fotografije: Nika Hölcer Praper

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ