Dj Umek: Iščemo čim bolj neznano muziko, jo prezentiramo ljudem na plesišču čim bolje zapakirano, da se imajo fino

Omenjeni vzdevki so v navednicah, kar pomeni, da so citati izumi novinarskih kolegov pred menoj in so tukaj zato, ker se ne spomnim, da bi se kdaj v življenju v kakšnem intervjuju počutil tako zelo nebogljenega kot v pogovoru z Urošem, kot je 32-letnemu Ljubljančanu, didžeju in glasbenemu producentu v resnici ime.

Ko sem namreč sam še zahajal v diskače, so v njih vrteli ... Hm, kaj pa so vrteli? Spomnim se komada Shadow on the Wall Mikea Oldfielda (kot enega boljših), kar pomeni, da je bilo to vsekakor pred prodorom tehna in njegovih številnih oblik, ki jih zdaj znam vsaj našteti, če že ne (še vedno ne) ločiti med seboj. Ampak k sreči obstaja – tako nas je učila dr. Manca Koširjeva na takratnem FSPN – več novinarskih pristopov k intervjuju in eden od njih je vloga radovednega bebčka.

Kaj pa je to? Aha? Če prav razumem? Torej ... itn. Zelo hvaležno sem se je oprijel in poskušal z elementarnimi zvijačami našega ceha izvleči iz sogovornika resnico, srž in bit njegovega početja, s katerim lahko kot eden od redkih slovenskih glasbenikov v vsej zgodovini (po že omenjenih Avsenikih se mi zdi smiselno omeniti še Laibach in vsaj po nekdanji Jugi tudi kakšne Buldožerje pa Pankrte, Videosex in Zorana Predina ...) stopi na kak tuji oder, odvrti svoj program in je za to plačan.

Torej, če bi imeli Playboyevi intervjuji naslov, bi se tokratni glasil nekako takole: Tehno za telebane ali kaj podobnega, pa ga k sreči nimajo.Uroš se je rodil v Ljubljani, hodil v osnovno šolo in jo končal, igral košarko, se vpisal na željo svoje mame na srednjo strojno, a hitro ugotovil, da to ni to, pustil tako šolo kot košarko in se predal najprej vrtenju, sčasoma pa tudi ustvarjanju elektronske, plesne glasbe, od katere že lep čas prav lepo živi in se zabava obenem.

Doslej je izdal nebroj lastnih albumov, prav pred kratkim tudi prvega, na katerem zavija od butn, butn, butn ... prijemov k bolj melodičnim komadom, pop strukturam, kot bi rekel sam, ena ženska pa na njem tudi poje. Zasedbo, ki mu ga je pomagala ustvariti, namerava postaviti na oder in z njo ter s svojimi impresivnimi računalniškimi igračkami odpeljati občinstvo do nezavesti. Ekstazija ne potrebujete, pravi.

Naš prejšnji sogovornik je bil Oliver Dragojević. Pri njem so stvari v osnovi zelo jasne. Nekdo napiše glasbo, drugi besedila zanjo, on to pogleda in zapoje. Kako pa nastaja elektronska glasba?

Elektronska glasba lahko nastaja na zelo podoben način kot pri Oliverju, čeprav se to mogoče sliši smešno. Elektronika ima tako kot vsaka druga muzika ogromno podzvrsti; tu je tehno, house, minimal, je vokalna … in oh in sploh. Velike zvezde v elektronski glasbi počnejo podobno kot Dragojević. Recimo Kylie Minogue, ki zelo rada dela elektronsko glasbo in pri tem posega po znanih producentih še vzhajajočih elektronskih zvezd, ki ji napišejo komade, glasbo, nakar ona sama ali ne – tega ne vem – napiše besedilo in tako posnamejo komad. Podobno je pri drugih elektronskih producentih. Sam – ko delam Umek material – sedem za računalnik in pišem glasbo, a ne tako kot vsi drugi, ki ustvarjajo glasbo s klaviaturami, bas kitaro, kitaro, stringi … in ne vem, s čim še vse …

Jaz podobne občutke dosegam z drugačnimi zvoki. Moduliram, spreminjam sintetične zvoke iz sintesajzerjev, semplerjev, ritem mašin. Pred kratkim sem končal album, pri katerem mi je pomagal Grega Zemljič, naš znani producent, ki je že delal z vsemi mogočimi od Magnifica naprej. Tukaj je bilo pa delo malo drugačno. Naredil sem svojo instrumentalno glasbo, mu jo prinesel za miks, ker sem hotel, da bi album zvenel malo drugače, da bi se ga še kdo dotaknil, in se je Grega domislil, da bi dosnela še nekaj instrumentov. »Okej, dajva.« Poklical je svoje kolege basiste, kitariste …. in smo snemali del po del, pri tem pa je vedno več mojih elektronskih momentov šlo ven in so jih nadomestili živi instrumenti. Potem smo posneli še vokal in prišli do nekih pop struktur …

Mislim, pop struktur – kao pop struktur, tako gledam jaz nanje s svojega underground pogleda, za mnoge pa bo to še vedno v iber avantgardno in elektronsko. Tako da nastaja elektronska muzika zelo podobno, odvisno od stila, seveda.

Note so?

Seveda so. Nikoli nisem hodil v glas­­­beno šolo in se moram toliko bolj zafrkava­­­ti s tem, da naredim konkretne melodije, in ko končam komad, ki je bolj melodičen, povabim kakšnega glasbenika, ki mojo melodijo prearanžira, jo preigra in naredi tako, da je ušesu najbolj všečna in najbolj prijazna. Tako da note so, seveda so.

Tukaj imam klaviaturo in igram po njej. Seveda je pa druga stran te elektronike tehno, ki nima zveze z notami, čeprav moraš kljub temu igrati v določeni noti in se nahajati v njenih variantah. Ni pa nujno. Zelo dobro definicijo tehno glasbe je dal eden od legendarnih didžejev, ki je rekel, da je tehno vse tisto, česar do zdaj še nisi slišal. To se mi zdi zelo zanimivo in tudi zelo res za tista leta. Danes to ne drži več, takrat pa je, ko smo se spraševali: »Kva pa je to, ta stvar na cedeju?« Evo, tehno.

Naš glasbeni urednik mi je priskrbel zanimivo definicijo tehno glasbe, ki operira z udarci na minuto, beats per minute (bpm), in gre nekako takole: med 60 in 90 bpm naj bi šlo za hiphop in dub, med 90 in 120 za t. i. faster hiphop, potem je med 120 in 135 house itn. To drži?

(smeh) Včasih je bilo tako, zdaj je pa tehno s 140, 145 bpm padel na 128 in so vsi žanri od housa do elektra in tehna prišli do iste brzine, ki je tam nekje med 125 in 130 bpm. S tem, da če poslušamo današnji hiphop, opazimo, da je dobil 'nogo na prvo', kot rečemo. To pomeni, da ritmi niso več lomljeni, ampak imajo kontinuiteto, zaporedje. Pri hiphopu so delali iste bite že od leta 1985 do leta 2006, zdaj sem pa slišal veliko komadov v mainstreamu, ki so straight. Tehno se je zelo upo­časnil, house je postal bolj mentalen, odbit, elektronski in ostal progresiven. Didžeji smo se prej po slogu zelo razlikovali, zdaj pa smo zelo podobni.

Se pravi, da mi štetje ne bo pomagalo?

Ne. Dobro, neki okvirji ostajajo. Ob 120 bpm ne bo nihče plesal. Pustimo after houerje in posebne priložnosti, ampak za klub potrebuješ vsaj 125 bpm, da bo nekako laufalo, in naprej 130, 135 bpm, mladina ima pa rada od 140 naprej … 150, 160 bpm. Logično, ko si mlajši, imaš rad energijo in temu primerna sta tudi hitrost in moč muzike.

Obstaja pa najbrž razlika med delanjem glasbe za albume in tistim za nastope?

Delam veliko različnih stvari v življenju. Nisem omejen na eno samo smer. Danes delam neki značilen tehno komad brez melodij, čim bolj moduliram zvoke, da so čim bolj drugačni, odbiti … To je glasba, ki je niti ne vrtijo na radijskih postajah. Pri albumih pa je zdaj nastala cela mašinerija. Tu so tekstopisci, glasbeniki, nekdo mora odpeti vokale, narediti vokalne linije …

Ogromno dela, zato mi je ta zadnji album pobral ogromno časa, ampak jaz takšnega albuma na svojih nastopih ne bom vrtel. To ni moja značilna glasba, ki bi jo uporabljal za svoje nastope. Bom pa te komade z malo sreče predstavil, če bomo ta bend zalaufali oziroma ko jih bomo izvajali kot bend na odru; s kitaris­tom, basistom, pevci in še s kom. Jaz bom v ozadju skrbel za mašinerijo. V bistvu bom moderen bobnar, spuščal bom matrice, spreminjal, moduliral bom bite, glasba se bo pa čez to igrala v živo.

Koliko časa pa trajajo klasični didžejevski nastopi? Se jim reče set?

Set, ja. To je čisto odvisno od didžeja. Velike zvezde v Italiji vrtijo za ogromno, ogromno denarja 50 minut ali pa eno uro preprosto zato, ker je Italija zelo močna z veliko prostora za vrtenje glasbe in gredo z enega takega mesta na drugega pa tretjega, da na večer pokasirajo trojni denar, da se jim izplača. Drugače je pa s tem tako: če se človek nekam zapelje z letalom, traja en nastop kakšni dve uri, obstajajo pa tudi didžeji, ki vrtijo deset, 12 ur, celo noč, dokler se ne zrušijo. (smeh)

Vrtite na teh nastopih pripravljeno glasbo? Koliko je improvizacije?

Tako kot obstaja svet, v katerem živita Oliver Dragojević in Jan Plestenjak, katerih pesmi se vrtijo po radiu, tako imamo mi svoj svet, zgrajen v elektroniki, in poznamo svoje underground artiste. Ogrom­no fantov se najde, ki delamo to glasbo, pa tudi kakšna punca, in si jo dajemo oziroma jo kupujemo na spletu. Prišli smo že tako daleč, da kupujemo muziko z downloadi. Obstaja digitalna trgovina, v kateri zjutraj poslušaš komade, si jih downloadaš in jih imaš zvečer že v setu. To je svoj svet v malem s svojimi zakoni. Improvizacija pa je odvisna od posameznika. Včasih ogromno, včasih nič.

Te komade kaj spreminjate ali jih spustite takšne, kot jih dobite?

Obstajajo programi, s katerimi lahko te komade spreminjaš, moduliraš, režeš, remiksiraš … vse živo. Lahko pa jih spustiš takšne, kot so, na svoj način. Lahko spustiš tri ali štiri komade naenkrat, čeprav bi se navadnemu poslušalcu zdaj zazdelo čudno, zakaj bi nekdo hotel spustiti naenkrat komad Oliverja Dragojevića, Jana Plestenjaka in Rebeke, ampak pri nas so strukture drugačne, muzika je instrumentalna, note niso toliko pomem­­­bne, bolj ritmika, in se lahko komadi med seboj super ujamejo in narediš še neslišan mozaik.

Pri tem smo didžeji drugačni od 'džuboksov', ki pridejo, stisnejo play, spustijo hitič, vsi roke gor … Mi pa na­sprotno: iščemo čim bolj neznano muziko, jo prezentiramo ljudem na plesišču čim bolje zapakirano, da se imajo fino.

Je na teh nastopih še kaj prostora za vinilke ali je to obdobje končano?

Ne, ne, se še vrti z vinilov, čeprav umirajo, ker gredo vsi na cedeje oziroma na laptope. Sam vrtim glasbo z laptopa, niti cedejev nimam več. Uporabljam dva laptopa, mikser plus svoje igračke. Vinilk ni več. Se prodajajo, so se pa naklade zmanjšale desetkratno ali še huje in so samo za zbiratelje ali tiste, ki jih obožujejo do nezavesti.

Jaz jih. Vrtim mp3, kupim mp3 in poslušam, in če mi je tisto všeč, kupim isto glasbo še na vinilu. Zdaj se mi celo to dogaja, da hranim neodprte ploš­če v arhivu. Moja ljubezen do vinilk bo večna, ker sem se učil na njih, mladina pa mislim, da ne ne razmišlja več tako. Vinilka je za njih pozabljen format. Že cede je za njih pozabljen format, ker imajo vse na iPodih. Hard disk je današnji medij.

Ali niste bili vi znani po tem, da ste lahko spuščali glasbo s štirih gramofonov naenkrat?

Saj to je bil hec. Kmalu bo eno leto, kar prakticiram digitalni svet in sem se ustavil na štirih gramofonih in na mikserju. Osvojil sem katerokoli tehniko, ki se jo je pač dalo s temi gramofoni in mikserjem – vsaj po moji presoji – in naprej ni šlo več. Vsak hoče pač naprej in jaz sem hotel povezati gramofone in računalnik, samo vmes­nik med tema dvema, ki bi sinhroniziral njihovo delo, takrat še ni obstajal, taki algoritmi še niso obstajali. Še danes ne obstajajo. Potem je obstajala varianta, da grem povsem v digitalni svet, se prilagodim novim zakonom, ali pa ostanem na vinilkah. In ker digitalni svet ponuja veliko več, sem šel pač tja. Čeprav je drugače videti gramofone, ki jih obožujem.

Imidž je drugačen?

Seveda je drugačen, čeprav tudi to, kar imam zdaj – dva računalnika, velik mik­ser, dodatne igračke – izgleda super. Za nekoga, ki ne pozna zadeve, izgleda totalno vesolje.

Merilo uspeha na teh nastopih je zadovoljstvo poslušalcev, plesalcev?

Ja, seveda. Največ pomeni to, koliko ljudi pripelješ v klub. Kritiki se ne bodo strinjali z menoj in bodo rekli, da je najbolj pomembno to, da je muzika ne vem ka­­­­­k­š­­­na, ampak kaj hočeš, ogromno artistov ima super muziko in deset ljudi v klubu. Kaj bomo potem s tem? Mislim, da je preprosto: kolikor ljudi pripelješ, toliko veljaš. Na kakšen način pa si to dosegel, je tvoja stvar. Ali z dobro reklamo ali z dobro muziko … Uspeh se v tem poslu meri z obiskom v klubu in po prodanih kartah.

Koliko ljudi je bilo največ na vaših nastopih?

Vrtel sem tudi na eventih, na katerih je bilo 90 tisoč ljudi, recimo na Dance Valleyju na Nizozemskem. Ali celo sto tisoč. To je tam nekje blizu Amsterdama, kjer so postavili 13 stejdžev in se je folk razdelil, ampak sigurno sem vrtel na stejdžih, na katerih je bilo 30 tisoč ljudi. Na Sonarju pred leti pa recimo naš Žur z razlogom je tudi velik. Udeležilo se ga je vsaj 20 tisoč ljudi, nekateri pravijo, da celo 30 tisoč, ampak pri tem malo pretiravajo. Jih bo pa letos toliko. (smeh)

Če je odziv pravi, je najbrž užitek nastopati?

Jasno. Tako kot drugje. Če dobiš feedback, ga vrneš nazaj in se to dviguje do nezavesti.

Kaj pa, če ni odziva?

Se zgodi, da se nastop ponesreči. Tudi meni se zgodi kakšnih pet špilov na leto, ko pridem na kakšno območje, na katerem nisem popularen, kjer promotorji ne naredijo prave reklame, sem v nepravem klubu … Vse to so faktorji. Takrat pač poskušam odvrteti. Ko vidim, da ni ljudi, poskušam odvrteti zase, za tiste ljudi, ki so tam, poskusim s kakšnimi novimi komadi, ki jih sicer ne vrtim, in jih imam tako odlično priložnost preizkusiti, vseeno se poskušam zabavati. Ni pa veselje nastopati v praznem klubu.

Se pri svojih nastopih držite kakšnih železnih pravil?

Seveda imam svoje zahteve. Normalen monitoring, da slišim; nočem imeti mize do kolen, da me potem boli hrbet, če vrtim kakšen daljši set … Čisto normalne zahteve.

Mislil sem bolj na pravila pri vrtenju glasbe. Kako navdušiti občinstvo?

Aja, to je pa vprašanje taktike, ki se z leti spreminja. Če vprašaš pevca, s katerim hitom bo začel – ali z največjim hitom, da takoj odtrga dvorano, ali ga bo prihranil čisto za konec, da bo pustil najboljši vtis. Pri didžejstvu je isto. Včasih sem začenjal na vso moč z najboljšimi komadi in stvar potem pripeljal lepo do konca. Še vedno začenjam z dobrimi komadi, poskušam pa zgodbo lepo dvigovati do konca in sfiniširati tako, kot se spodobi. To je taktika. Isto kot z izborom komadov pri nekom, ki poje. Nekateri gredo gor, drugi dol, spuščajo, dvigajo, nekateri konstantno vedno ravno, drugi vedno na silo.

Kje na zemeljski krogli so pa najboljši rejverski žuri?

Povsod. Zelo težko je to opredeliti z državami. Recimo, da obstajajo bolj konservativne države pa se to potem pozna na žuru, na katerem so ljudje malo manj sproščeni. Dobro žurko lahko doživiš v Bosni, na Japonskem, v Avstraliji, v Ameriki ... kjerkoli.

Ali ni to odvisno od temperamenta ljudi?

Je, saj je, ampak tisti, ki se udeležijo žura, plačajo karto, gredo tja z veseljem in tudi nekaj dajo od sebe. Redko se zgodi, da ne bi bilo odziva.

Je skrivnost, koliko zaslužite za nastop?

Ja, kar. (smeh) Ko bodo politiki povedali, koliko denarja dobijo, pa vsi drugi, tudi športniki, bom z veseljem tudi jaz.

V enem od skupnih intervjujev s Kanzyanijem sta se pritoževala, da tovrstne glasbe radijske postaje ne vrtijo. Je zdaj že kaj bolje?

Hec je, da je ta elektronika postala že tak pop, da so kak Bob Sinclare pa Feddel Legrand in še kakšni predstavniki, kak­šni Francozi, že pop, in če mene kdo vpraša, je štanco zamenjal house, popularna disko house glasba. In ja, seveda, tega je zdaj na pretek. Čeprav se bodo ljudje spet pritoževali, da ni elektronike. Ampak za eksperimente na zasebnih radiih, ki hočejo dobiti keš, preprosto ne bo prostora ali pa bo prostor kvečjemu ponoči. Je pa v Sloveniji kar nekaj radijskih postaj, ki vrtijo svoje deleže te glasbe, tudi mojo, tudi zaradi tega, ker je moja glasba postala bolj komercialna, komadi so postali uspešni, jaz bolj prepoznan po vseh teh letih in to vse potegne za seboj.

Kaj pravijo hard core feni tehno glasbe na vašo preobrazbo?

Hard core feni so zgroženi, vsaj nekateri med njimi, in me ne marajo več in je groza in oh in sploh. Obstajajo pa taki, ki mi zaupajo in mi sledijo in so tudi taki, ki jih pridobivam na novo. S to glasbo se približam čisto drugim poslušalcem. Iskreno povedano, me niti ne zanima, kakšno je njihovo mnenje. Če hočejo ostati tam, kjer so bili, naj ostanejo, jaz ne bom.

Moram priznati, da sem sam hodil po diskotekah, ko so v njih še vrteli običajne radijske uspešnice. Kdaj se je sploh pojavila specializirana elektronska plesna glasba? Tehno?

To je spet vprašanje definicije. Nekateri bodo rekli, da se je pojavila konec 19. stoletja, ko so tam nekje postavili telefonsko centralo, ki je piskala, in oddajala neke čudne zvoke. Mislim, da so bili Kraftwerki prvi, da so bili oni tisti, ki so postavili mejnik. Seveda so bili drugi še pred njimi, ampak oni so bili prvi, ki so bili široko prepoznavni. Mislim, da se z njimi začne vsa zgodba. Prve plošče so izdali na začetku sedemdesetih in z njimi navdušili množice in tam se je začela vsa današnja razvejenost. Nastali so funk pa hiphop, elektro, house, tehno in milijon podzvrsti. Na vsaka dva meseca se spomnijo kakšne nove.

Kako se je pa začela vaša zgodba?

Moja zgodba je bila hecna. Kot 12-leten smrkavec sem imel možnost slišati neke komade na radiu, ki sem jih lahko kupil v piratskih studiih po Ljubljani, v Spaki in Kobri, kjer so prodajali te zadeve. Kupil si kakšno house zadevo, kot se je imenovala, na kateri so bili kakšni trije bolj odbiti komadi. »Super, zanimivo, malo drugače,« in smo začeli to iskati. To me je pripeljalo do kolega, čigar kolega kolegi so bili člani Random Logica.

To so fantje iz Ljubljane, malenkost starejši od mene, ki so poslušali isto glasbo in so kdaj pa kdaj v tujini prišli do sveže muzike. Takrat sem bil še prevelik mulc, da bi me mama kam spustila. Potem je ta kolega od onega kolega prinesel kakšno kaseto, ki sem je bil neznansko vesel. Nekako sem izvedel, da je na Radiu Študent ob ponedeljkih večer, ki se imenuje Cool night in so ga zakoličili MC Brane, Primož Pečovnik in Aldo Ivančič. Zakoličili so tudi mojo kariero. Imeli so triurno oddajo elektronike, takšne in drugačne. Ob ponedeljkih sem tako prosil mamo, da mi še ni bilo treba spat, ker sem imel drugi dan šolo, oddaja pa je bila na sporedu med deveto zvečer in polnočjo.

Poslušal sem, snemal in tako prišel v stik s to glasbo. Kasneje sem ugotovil, da obstajajo v K4 večeri te glasbe, in enkrat, ko me je mama pustila k polnočnici, sem namesto v cerkev stekel direkt v K4. Hec je bil, da sem moral biti tisti večer doma ob dveh zjutraj, avtobusi pa takrat po Ljubljani niso vozili, zato sem, da bi lahko bil čim dlje v klubu, potem šprintal celo pot do doma. V K4 sem spoznal kolege, ki jim je bila všeč ista glasba, in prek njih Jureta Havliča, ki me je povabil, naj si pridem pogledat, kako se ustvarja ta glasba. Ko sem to poskusil, sem vedel, da sem rojen za to, da je to tisto, kar me zanima – delati elektronsko muziko.

Koliko ste bili stari?

Saj to je ta hec, ko se ne spomnim. Leta 1993 sem bil že profesionalni didžej, pustil košarko in šolo ter živel od tega. Takrat sem bil star 17 let. Glasbo sem pa začel vrteti sicer že pri kakšnih štirinajstih. Takrat sem hodil na matineje v Palmo, kjer je imel večere Iztok Kurnik, ki je sedaj že bivši Siddhartin menedžer. Nekoč mi je kar dal slušalke v roke: »Boš vrtel?« Sem rekel, da bom, in me je neko popoldne pustil za kasetarje.

Omogočil mi je tudi to, da sem treniral na gramofonih v Palmi, ker si jih sam seveda še nisem mogel privoščiti, in sem ga prosil, če lahko pridem ob petih popoldne in eno uro tam malo vadim. Takrat sem imel doma 200 cedejev, ki sem jih zbiral dolga leta in jih potem vse prodal, da sem lahko v Nemčiji nabavil svoje prve vinile. Takrat nisi mogel spoznati scene, te muzike pri nas ni bilo, jaz sem bil pa smrkavec in nisem vedel, kje dobiti to glasbo. Mene mama pri tistih letih ni pustila v Nemčijo in je bilo glasbo težko, dostikrat tudi nemogoče dobiti. Iskali smo vse mogoče vire, kako priti do te glasbe, do informacij …

Pri štirinajstih še niste računali za svoj nastop?

Kje pa. Mislim, da sem prvič zaračunal šele pri sedemnajstih, a mi je Aldo v K4 vedno priskrbel kak denar za nadebudne didžeje, majčken honorar, da smo lahko nabavili kak cede. Na začetku mi je dal termin od desetih do enajstih, lepo počasi, potem enkrat od enajstih do dvanajstih pa čez pol leta od polnoči do enih in to je pripeljalo do tega, da mi je prepustil svoje rezidenčne večere in sem postal rezident v K4. Še danes mi ni jasno, kako smo prišli do podatkov.

Danes greš na internet in le downloadaš. Takrat pa z avtom v München – to je bilo, ko sem že imel punco z avtom – in tam kupovati plošče. V Münchnu smo prišli v stik z revijo Rave lion in končno ugotovili, kdo je dober didžej, katere plošče se vrtijo, kje kaj kupiti, kako sploh priti v stik s to sceno.

Ali niste že pri sedemnajstih vrteli na Hrvaškem v Galactici pred deset tisoč ljudmi?

Ja, saj to je ta zmešnjava, ko ne vem točno, kdaj je bilo. V Galactici sem pa vrtel. Deset tisoč ljudi je bilo v športni dvorani v Zagrebu. Hrvati so bili takrat že zelo pred nami, njihova scena je bila razvita z dobrimi didžeji, tudi tujci so nastopali tam. Ko smo prišli, smo samo gledali. Spomnim se, ko smo prvič organizirali naš parti, ki se je imenoval Rave union.

Če se ne motim, smo ga imeli v Šiški zraven gasilskega doma, kjer je danes nova cerkev. Najeli smo prostor od folklorne skupine in smo jaz in še dva kolega, nadebudni rejverji, organizirali vso zadevo za 400 mark. Vse smo naredili za ta denar: najeli prostor, natisnili flajerje, plačali didžeje, ozvočenje, light show ... Za 400 mark. Danes bi bilo to nemogoče.

Iz majhnih ljubljanskih klubov ste padli v tisto Galactico. Ste imeli kaj treme?

Sliši se res, kot da sem kar padel v tisto Galactico, ampak takrat sem imel za seboj že dve leti delovne dobe v Palmi, v muziki sem bil pa itak že vse življenje. V Palmi sem treniral, da ne bi imel strahu, in se pravzaprav ne spomnim, da bi ga kdaj imel.

Ne spomnim se, ali sem ga imel pred Galactico ali ne, mislim pa, da ga nisem. Galactice sem se neverjetno veselil in jo vzel kot izziv. Prav tako me nikoli ni bilo strah boljšega ali bolj popularnega didžeja, ki bi nastopil pred menoj ali za menoj, vedno mi je predstavljal izziv, mi dal zagon, da bi bil boljši od njega. Tako da se ne spomnim, da bi kdaj imel tremo. Verjetno na prvih špilih.

Kje pa danes največ nastopate?

Po Sloveniji naredim tistih pet špilov na leto, mogoče šest, drugače je pa moj največji trg zdaj že nekaj časa Španija. Včasih je bila Nemčija, kjer sem bil leta 2001 ali 2002 izbran za drugega didžeja. Prehitel me je samo didžej Rush, za menoj pa so bila velika imena, kot sta Carl Cox, Ritchie Hawtin ...

Skratka, tisto je bilo moje leto. Potem sem bil malo izbirčen in se mi ni dalo vrteti v Nemčiji, rekel sem: »Ne, dosti imam te Nemčije,« ker je postajal slog po eni strani zelo trd, po drugi pa minimal, ki je še zdaj popularen, jaz sem bil pa nekje v sredini in mi tisto nikakor ni ustrezalo. Zdaj se pa spet borim za to, da bi prišel v Nemčijo, tja, kjer sem že bil. Težko delo.

Kako pa ste prodrli v tujino? Nikjer nisem nič zasledil o tem.

V tujino sem prodrl nekega lepega dne, ko sem izdal 30. ploščo. Do takrat me ni nihče povohal. Vsi moji znanci so že imeli bukirane nastope v tujini, jaz pa nikakor. Težko sem si izboril prvo priložnost, in ko sem jo dobil, mi je bilo pomembno samo to, da razturim. Prvi buking, če ne štejemo Avstrije in Hrvaške, tak, da sem se tja peljal z letalom, sem imel v Nemčiji, v Hannovru, in sicer okrog leta 2000, verjetno še kako leto prej.

Prebral sem, da ste bili pred kakšnim letom 43. na svetovni lestvici didžejev?

Letos sem bil že celo 29.

Je ta lestvica zelo pomembna? Podobno kot pri tenisu?

Ja, no ... Ja. (smeh) No, pri tenisu se morajo ljudje na igrišču pokazati in igrajo na rezultat. Didžeji ne igramo na rezultat. Ampak pri tenisu lahko delaš ne vem kak marketing, lahko si Ana Kurnikova in boš sicer dobro služil od sponzorjev, ampak številka ena pa ne boš nikoli postal. Pri nas didžejih pa lahko z marketingom postaneš number one.

Odločajo pa glasovi poslušalcev?

Ja, gre za anketo, glasovanje tvojih fenov. Mislim, da je lani za to lestvico glasovalo 300 tisoč ljudi z vsega sveta, in to ni kar tako.

Imate kot Slovenec kakšne možnosti, da bi kdaj zmagali?

Seveda imam. Če si prepričljivo prvi, lahko zmagaš na vsak način, se pa moraš boriti proti veliki mašineriji. Didžej Tiesto, recimo, samo na svoje špile pripelje tri svoje agente, za seboj ima pa bog ve kaj še vse, česar si mi niti ne moremo predstavljati. Če bi imel sam za seboj tak menedžment, pa ne samo jaz, še kdo drug, bi mi bilo mnogo laže priti med top tri. Ampak ti ljudje niso kar tako med prvimi desetimi. Za seboj imajo zgodovino, toliko in toliko let so že na sceni. Tisti, ki so leta 1988 vrteli plošče, so za seboj potegnili vso publiko in reklame, in tem ljudem ne moreš konkurirati. Pa ne po kvaliteti.

Saj to me zanima. Ali so ti, ki so na vrhu, toliko boljši?

Ah, s tem je podobno kot pri nas v Sloveniji, ko se ljudje bunijo in pravijo, da jaz nisem tako dober, da bi bil lahko prvi. Ampak za to, da boš prvi, moraš nekaj narediti. Jaz sem bil tisti, ki je hodil v Nemčijo z nakupovalnimi avtobusi za 50 mark pa tvegal šolo in vse. To se obrestuje in podobno tudi tem, ki so na prvih mestih. Tudi oni leta 1985 niso imeli take podpore, ko so začeli vrteti plošče. Takrat so veljali za čudake, ampak so imeli vizijo, ki je danes poplačana. Tudi Bill Gates je veljal za čudaka.

Kdo pravi, da niste prvi pri nas? Bral sem same superlative …

Toliko, kot je ljudi, ki me podpirajo, je tudi ogromno takih, ki me ne. Nekateri pravijo, da sem zdaj, ko imam počasnejšo muziko, dolgočasen, drugi so končno veseli, da ne razbijam več toliko, kot sem včasih. Vseh okusov ne moreš zadovoljiti.

Pred kratkim sem govoril z Mimo Jaušovec, ki je rekla, da moraš biti v svetovnem tenisu pod številko 70, da lahko živiš od njega. Kako je z didžeji?

Kaj pa vem ... Med prvih 200 moraš biti, da se da živeti od tega. V bistvu tako pravijo: ko prideš med prvih 100, si nekdo. Ampak tudi nekateri didžeji, ki so nad 100, lahko zelo dobro živijo. Spet je ta voting. Tudi sam sem imel lani veliko akcijo, s katero sem pozval svoje občudovalce, naj glasujejo zame, je pa nam v primerjavi s kakšnim Nemcem res mnogo teže. Za nas Slovence je vsak glas pomemben.

Je z odločitvijo, da se posvetite vrtenju glasbe, odpadla tudi košarka?

Ja, vse je odpadlo, čeprav sem ljubezen do košarke izgubil tudi zaradi trenerjev, razmer, preprosto prenehal sem in se posvetil didžejstvu. Isto je bilo s šolo, nisem se videl v njej, nisem prenesel, da me kdo uči, da koga poslušam. Še danes ne prenesem šefa nad seboj, ki bi mi govoril, kaj naj delam, ker mislim, da zase sam najbolje vem, kaj in kako. Takrat – smrkavec, čeprav sem bil mlad – sem se prav odločil in mi ni žal.

Ljudje se po navadi poslovijo od športa, ko dosežejo svoj vrhunec in ugotovijo, da od tega vendarle ne bodo mogli živeti. Pri vas ni šlo za to, če se ne motim, saj ste takrat prišli celo v slovensko reprezentanco?

Ja, takrat sem bil v tistih letih, 17 sem bil star, ko se je začelo s temi selekcijami – kadetsko, mladinsko, ne vem več čisto točno. Ampak potem se mi ni dalo več. Mislim, da bi se isto zgodilo z didžejstvom. Ne glede na to, ali bi bil danes 12. na lestvici, pa bi mi manjkali samo še dve leti, da bi prilezel do prvega na lestvici – če se mi takrat ne bi dalo več, bi nehal to delati.

Danes razmišljam enako kot pri sedemnajstih. Da bi sebe mučil? To bi mi bilo najhuje. Zato pa nočem imeti šefa, da bi mi govoril, kaj naj. Ogromno mi pomeni, da imam svobodno odločitev. Dovolj priden sem, da šefa ne potrebujem. Zdaj mi niti ne bi bilo več treba hoditi v studio, pa hodim, samega sebe ženem. Mislim, da je to tako ali tako povezano z ustvarjanjem. Ko ustvarjaš, nekaj narediš, greš iz studia poln, vesel … In obratno, če kje zabušavam, če ne delam, se ne počutim najbolje. To me žene.

Bili ste pa član generacije, ki ji danes pravijo zlata?

Od teh, ki zdaj igrajo, sta bila moja vrstnika Marko Milič in Rašo Nesterović … pa Simon Petrov, za katerega ne vem, ali še igra ali ne, bil je pa nekaj časa v reprezentanci. On je moj letnik, 1976. To je bila ekipa, s katero sem jaz nekaj časa igral. Ja, nekaterim je kar ratalo.

Za šport si pa še vedno vzamete čas?

Ja, to pa, treniram ne glede na to, da imam zdaj malo več kilogramov, kot sem jih imel. Ogromno pojem in imam to bitko s težo. Rad kolesarim, grem v fitnes, karkoli. Zadnje čase veliko bordam oziroma se učim bordati in uživam v tem.

Stari ste 32 let. Kolikšen je rok trajanja didžeja?

Starejši si, dražji si, več nastopov imaš, raje te imajo ljudje. Didžeji smo skoraj brand, in več kot vlagaš v to znamko, več boš dobil. Ni tako kot pri športnikih, ki morajo trenirati, da bodo dobri. Treniram tako, da vrtim glasbo, jo produciram. Je pa treba delati dobro glasbo, poiskati človeka, ki bo tvojo glasbo v vsej tej poplavi znal prodati. Carl Cox bo kmalu star 50 let, pa ne mislim, da bo kaj kmalu končal.

Poglejmo s te strani: dobivaš 20 tisoč evrov na špil, ko si taka zvezda, kot je on, in v mesecu zasluži 160 tisoč evrov, če ima slab mesec ... Kako bo človek rekel temu ne? Moraš biti res faca. Poleg tega je to človek, ki v tem, da vrti, uživa kot otrok. Tega mu ne moreš vzeti. Res se bo moral naveličati, da bo nehal. Saj, zakaj pa še Rolling Stonesi igrajo? Saj so že vsi dedki, stokrat so bili že povsod ... Všeč jim je, uživajo v igranju, the best jim je.

Ko ste začeli v Palmi, je bilo vaše občinstvo starejše od vas. Zdaj so večinoma mlajši ...

Ja (smeh), res je ...

Prebral sem, da ste nekje rekli, da se vam po toliko letih dela, po urah studia nujno spremeni okus. Vam poslušalci lahko sledijo?

Lahko. Saj s tem, da zamenjaš stil, niti ni take frke. Če si dober, se bo vedno našla publika, ki ti bo sledila, in ni pomem­bno, ali sem zamenjal stil. Dobil sem druge poslušalce, drugačne poslušalce, malenkost starejše, kot sem jih imel prej. Didžeji so bili včasih samo tehno didžeji, ki so vrteli mojo glasbo, danes se je to razširilo na vse mogoče: na trancerje, progresivce, houserje, tehnodidžeje ... Vsi vrtijo mojo glasbo in mene ni strah.

Zame je to izziv. Še vedno bi lahko vrtel tehno, kot sem ga, imel bukinge, bil zazihran, delal po istem kopitu in bi mi bilo okej. Ampak ne, raje grem stopničko nazaj po zalet in skočim više. Preprosto se mi zdi, da ti mora vsaka stvar, ki jo delaš, predstavljati izziv in z njim pride veselje. Čar našega dela je tudi v tem, da so cilji zelo težko dosegljivi. Ne moreš kar tako pasti med prvih pet. To je dolgoročen načrt. Ne gre tako: jutri bom med prvih pet, potem se mi pa ne bo dalo več.

Sodi med te izzive tudi ta astrodisco, nov glasbeni slog?

Tako smo ga mi v Sloveniji poimenovali, v svetu ne obstaja kot slog. Ob menjavi tehna, ki sem ga vrtel, smo mi temu, kar zdaj vrtimo – mešanici housa, elektra, tehna, minimala … – rekli, da je to astrodisco, in začeli z njim večere v K4, ki so se izredno prijeli. Mulci niso vedeli, kaj to je, in človek potrebuje neko ime, da se poistoveti z njim. In kaj je lepšega, kot kaj poimenovati? Ta astrodisco se je prijel in ljudje točno vedo, kaj pomeni. Super bi bilo, ko bi nam nekoč uspelo to lansirati na globalnem nivoju, da bi lansirali ime astrodisco ali karkoli drugega in bi postalo slog.

Človek, ki od zunaj spremlja to glasbo, ne zve toliko o sami glasbi kot o škandalih, ki jo spremljajo. Od Lipe do ekstazija in tega, da se nekdo zapelje s pomola v morje.

Ampak kaj je imela Lipa pri tem? Takrat je bil večer normalne, komercialne plesne glasbe, ki se vrti povsod. Kaj imajo sicer ti škandali skupnega s to glasbo, tudi ta, ki se je zgodil ob Disconautici? Zgodila se je tragedija, ki jo je, jasno, treba preprečiti, zavarovati in se je bati, biti previden, nič ne rečem … Ampak kaj ima človek, ki je zapeljal v morje, zveze z elektroniko? Nima je.

Meni gre zelo na jetra, da morajo ob teh nesrečah vedno povedati še vse o prireditvi, samo da bi očrnili zadevo. Nočejo pa povedati, da so bili tam dobitniki gram­myjev, ki smo jih gostili pri nas. Koper se je končno prebudil, kon­čno je bilo tam neko rajanje. Razumem, da je to v očeh starejših ljudi groza in strah. Ampak to tako je, ti festivali so, saj se tudi drugje po svetu dogaja podobno.

Ne morete pa zanikati tega, da je rejverska scena zelo povezana z mamili, predvsem z ekstazijem?

Ja, seveda, tako je, se strinjam s tem. Ampak meni, ki poznam sceno in ko grem v kak komercialni klub, je zelo žal, ampak na komercialnem eventu so ljudje prav tako zadeti, samo na drugih drogah so. Svet je tak, samo ljudje si pred tem zatiskajo oči. Nekateri se napijejo pa delajo galamo, razbijajo, se tepejo ... Poglej samo, koliko alkoholikov imamo. Ampak ko se na tej sceni zgodi kaj konkretnega, pa ne pride na televizijo.

Je res, da ekstazi na tej sceni počasi nadomešča kokain?

Po moje. Niti nisem pravi naslov za to vprašanje, bi se bilo bolje obrniti na Drogart, kjer delajo tovrstne raziskave. Česa je več, kdo to uporablja ... Jaz nisem ek-spert za to, sem pa pripravljen pomagati, da se nekaj naredi. Dejstvo je, da se na teh dogodkih ljudje zabavajo in po navadi na njih ni problemov, pretepov, izpadov, ljudje se ne režejo, koljejo, ne nosijo piš­tol. Obstaja pa ta problem, ki ga je treba na nek način rešiti.

Industrija zabave zna biti zelo kruta do svojih uporabnikov. Od tega, da imajo klubi na straniščih samo vročo vodo, da ljudje ne bi mogli piti in bi več zapravili, če omenim banalno zadevo …

Tako. To so stvari, ki gredo meni na jetra. Za to so krivi lastniki klubov. Sam sem recimo opozarjal lastnika kluba Lipa, protestno sem za novo leto odšel z naše žurke, ker je bila v klubu prevelika gneča. Šel sem ven in tam tulil na lastnika kluba, če se mu je zmešalo, da se to dogaja.

To je bilo še pred tragedijo?

Pred njo. Večkrat. In ko sva se potem srečala, mi je rekel: »Uroš, prav si imel.« Kaj zdaj to pomaga, ko so šla življen­ja? Ali pa ta topla voda … Zakaj topla voda? Ljudje morajo imeti dostop do hladne vode. Vsi, ki gredo ven, nimajo denarja. Zapravili so ga že za vstopnico, zakaj ga morajo še pri pijači? Daj jim tisto hladno vodo z veceja. To je tista normalna stvar, nujno potrebna. Strinjam se. Tistim, ki imajo na straniščih toplo vodo, bi takoj poslal inšpekcijo.

Kakšen je pa vaš odnos do Ambasade Gavioli?

Ambasada Gavioli je dobila prostor v Sloveniji, sodi v zgodovino Slovenije, imela je veliko vlogo na elektronski sceni, ampak mislim, da se mora ta klub čim prej zapreti, to pa zato, ker je svojo živ­ljenjsko dobo že zdavnaj prešel. Ali naj ga preuredijo, da ne bo streha puščala.

Dvakrat sem tam vrtel v zadnjih dveh letih in od tistega kluba, kakršen je bil, je ostalo bore malo. Je pa gotovo še zdaj najboljši klub v Sloveniji, kakorkoli obrnemo, najbolj obiskan, dela reklamo za Izolo in mislim, da je super stvar, ampak da je zgodba kljub temu zaključena. Vsi se je bomo radi spominjali, vsi jo bomo imeli radi. Ali naj jo prenovijo ali pa zaprejo, da se lahko zgodi kaj novega, da se kje drugje začne nova zgodba.

Vsaka glasba nosi v sebi sporočilo, pa čeprav sama pravi, da je brez njega. Vsaka glasba je neke vrste izkaznica družbenih gibanj. Kaj pravi elektronska, tehno glasba?

Mislim, da to sporočilo vsak človek dojema drugače. Tukaj ne gre za vokal, jaz ne posiljujem ljudi s takimi sporočili kot šest tisoč drugih pesmi, ki pojejo o tem, kako je bejba zapustila tipa. Moje pesmi ne govorijo o tem, čeprav bo mogoče tudi nastal kakšen tovrstni album. (smeh) V osnovi gre za abstraktno muziko, ki jo ljudje lahko vidijo na svoj način.

Nekaterim je totalno strašna, drugim zamorjena, tretjim polna energije ... To je čisto odvisno od tega, kako se koga dotakne, na katere občutke zaigra. Mislim, da to vsi vidimo drugače. Ko sedem za računalnik, si poskušam pričarati občutje kluba. Delam klubsko glasbo in hočem narediti komad, ki bo vžgal v klubu, ki bo nabit z energijo, zaradi katerega bodo ljudje skakali, se zabavali, mahali, to je pogled, ki ga hočem doseči v večini primerov.

Saj prav to očitajo mnogi tej glasbi. Da gre samo za zabavo, da ni kritična?

To spet ni res. Elektronika ima toliko podzvrsti, obstaja tudi inteligentna elektronika, ki jo lahko pokažemo tovrstnim kritikom, strukture, ki jih ne morejo videti nikjer drugje. Če samo pogledamo založbo Warp, veliko založbo, lahko poslušajo gospoda Aphexa Twina, čigar glasba je hkrati neverjetno melodična, zapletena, ritmično raztresena … Naj poslušajo, ka­­­ko je sproducirana. Drugje tega ni. Elektronika seveda ima svojo klasiko. Klasika naj bi bila nekaj zahtevnega in tudi mi jo imamo.

Naj jo poslušajo, naj poslušajo izdelke založbe Warp, pa bodo videli, o čem govorim, čeprav dvomim, da so toliko odprti v glavi, da bi to sploh lahko slišali. Mislim, da pri tem ne gre za klasično inteligenco. Se je treba poglobiti in malo preštudirati zadevo. Sam sicer delam plesno glasbo, ampak sem vso svojo kariero preposlušal širok spekter glasbe in pri vsaki poskušal ugotoviti, kaj je tista keči stvar. Takim ljudem bi dal kaj takega poslušati. Naj sedejo, in ko jih bo tisto sklof­talo po glavi, da ne bodo vedeli, od kod so fasali batine (smeh), potem naj se oglasijo.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord