Domen Valič: V življenju je fino imeti dobro mešanico ponosa in ponižnosti

Recimo plesno predstavo Dance Amore, ki jo bomo lahko videli v Cankarjevem domu septembra, želi narediti tako, da bo predstava še boljša in večja, kot je bila tista pred desetimi leti in bodo ljudje pri vsem piaru, ki se dela, ko bodo prišli iz dvorane, rekli, da je predstava dobra, da so fantastični in ima obenem še umetniško vrednost.

Kako doživljate letošnjo sezono?

Domen Valič: Zgodilo se je, ogromno stvari, dobil sem priložnosti na televiziji, kar sem si že dolgo želel. Moram povedati, da so prišle v pravem trenutku in da si boljših nalog oziroma vlog ne bi mogel želeti. Mislim, da če si nekaj močno želiš in za to pridno delaš, to potem tudi dobiš, čeprav se sliši zlajnano. Ampak, ja, načeloma se mi je potrdilo, da če nekaj delam in natančno vem, česa si želim, da to potem v določeni obliki dobim.

Ste za to tudi nekaj naredili?

Domen Valič: Nič več kot kdorkoli drug iz moje generacije, ki se ukvarja s podobnim poslom kot jaz. Vsi delamo najbolje, kar znamo, in kolikor zmoremo. To je odvisno tudi od sreče, zagotovo tudi od simpatij različnih ljudi, saj smo navsezadnje vsi le ljudje. Težko je biti poslovnež v tako subjektivnem poslu, kot sta igra in televizija. Gre tudi za to, kaj se dela in kako, tudi za to, kakšni obrazi so kdaj zaželeni.

Če sva že pri obrazih, vaš fantovski videz vara?

Domen Valič: Ne vem natančno, kako me ljudje doživljajo. Če sem videti, kakor da ne bi nikoli nikogar prizadel, zagotovo vem, da sem že kdaj koga prizadel. Na svoj videz nimam vpliva v tako ogromni meri in hočem ter vztrajam, da je moj videz moj podaljšek, ne pa bistva mojega dela. Da je le dodatek, ne pa glavna stvar.

Ste dolgo razmišljali o prekinitvi rednega delovnega razmerja v Mestnem gledališču Ljubljana (MGL)?

Domen Valič: Nisem se počutil dovolj ustvarjalnega in srečnega. V tem trenutku to ni bilo zame. Želel sem si več oziroma nisem postal igralec zato, da bom v instituciji čakal na priložnost.

Ste vzeli usodo v svoje roke?

Domen Valič: Ja. O tem, da bi šel, da moram nekaj narediti, sem razmišljal leto dni. Pri meni se je vse natančno poklopilo, kot se mora. Za to sem se odločil v pravem trenutku.

Si zaupate, ste zreli?

Domen Valič: Upam, da sem zrel, pri 33 letih bi bil pa že čas. Mogoče ni videti, ker videz vara. V bistvu sem o tem nekaj časa razmišljal in potem se mi zdi, da mi je situacija dala priložnost, in videl sem, da je to zdaj pravi trenutek. Od takrat naprej se mi le potrjuje, da sem naredil pravo stvar. Ker veliko ljudi govori, sploh šefi, da bodi srečen, ker imaš službo, pa je to stavek, ki ima lahko zelo napačne konotacije. Mislim si samo, da moramo biti srečni, da smo zdravi, da lahko delamo, potem, ko to ugotoviš, moraš s polno paro delati to, kar te izpolnjuje.

Imate občutek, da ste si to, da ste tu, kjer ste danes, tlakovali z izkušnjami?

Domen Valič: Vsako leto, vsak projekt so izkušnje, je znanje ...

Kaj pa ukvarjanje s plesom?

Domen Valič: Tudi to, le da sem v gledališču plesal le v zboru, v muzikalu Sugar na koncu nekaj stepam, ampak to je ena točka, pa niti ne cela. Mogoče je malo bolj plesna vloga v Macbethu, predstavi, ki smo jo delali v Mini teatru. Tam z Mandićem na koncu nekaj pleševa. Sem pač motoričen tip, obvladam svoje telo, ne gre pa za ples v tem smislu.

Želite povedati, da vam ukvarjanje s plesom ni pomagalo pri tem, da obvladate telo?

Domen Valič: Vsekakor je. Samo to, kar znam kot plesalec in v gledališču od mene zahtevajo od plesa, je 10 odstotkov trga, kar dejansko znam.

Se vam s plesno zgodbo Dance Amore, ki jo pripravljate, ponuja priložnost, da se izkažete kot plesalec?

Domen Valič: To pa, zato se tudi toliko veselim projekta Dance Amore, ker je to dejansko projekt s plesalci.

Imate v njem glavno vlogo?

Domen Valič: Ne bi rekel, da imam glavno vlogo. Glavno vlogo imajo plesalci. Sem pa napisal besedilo za to in govorim zgodbo, ki jo oni plešejo. Seveda v sodelovanju s plesalcem Jurijem Batageljem, skupaj pripravljava scenarij in sva napisala tekst. Itak smo kolegi, se pogovarjamo in skupaj snujemo.

To pomeni, da bo poletje delovno?

Domen Valič: Letošnje poletje bo delovno, a ne povsem. Po mojem mnenju bomo avgusta, pozno poleti, začeli vaditi. Bom pa še pred tem delovno zame, ker želim nekatere stvari še malo spremeniti in narediti dober izdelek. Super je, ker imam že izkušnjo izpred 10 let s predstavo The 50's show. Dance Amore je v bistvu razširjena verzija te predstave in vem, kako sem takrat tisto pisal. Mogoče sem zdaj malo bolj pogumen v smislu, da bolj vem, kaj je dobro gledati in kaj vse si lahko privoščimo v plesno-gledališkem žanru.

Bo Dance Amore spektakel?

Domen Valič: Želim si, da bo. Sicer ponovno, tako kot vse v Sloveniji, delamo z omejenimi sredstvi in se ne moremo primerjati z zunanjim svetom. Po kakovosti plesa pa se vsekakor lahko primerjamo, saj smo v svetovnem vrhu.

Res je, kot pravite, navsezadnje boste sodelovali z vrhunskimi plesalci.

Domen Valič: Tako je, v predstavi sodelujejo Andrej Škufca in Melinda Torokgyorgy Škufca, Jurij Batagelj in Jagoda Batagelj in še mnogi drugi, ki so bili mladinski svetovni prvaki in vice prvaki, sami fejst plesalci.

Vam je trenutno življenje kot ples?

Domen Valič: Res je. Zadnjič sem slišal en dober citat: "Narava si vzame največ časa, da vse naredi do konca." Kako nas narava uči, koliko časa določene stvari potrebujejo časa, da nastanejo. Zemlja potrebuje natanko 365 dni, da naredi cel cikel naokrog. Ljudje pa bi vse nekaj na hitro in instant. Samo ljudje, ki nekaj zelo resno trenirajo ali se z nečim poglobljeno ukvarjajo, vedo, koliko let in dela morajo vložiti v to, da na koncu pride nekaj, kar potem lahkotno poslušamo ali gledamo in se nam zdi enostavno. Ko gledamo nogometaše, kako dobro igrajo, se nam zdi, da je to preprosto. Za vsem tem je ogromno dela, vsak dan veliko ur.

Imate občutek, da se boste morali do konca svoje kariere zelo truditi, če ne želite vse življenje igrati zgolj všečnih vlog?

Domen Valič: Vsekakor. V življenju tudi ugotoviš, da moraš imeti tako fino mešanico ponosa in ponižnosti, da veš kaj lahko ponudiš, kaj znaš in da se obenem zavedaš, da se ob tem lahko naučiš nekaj novega.

Vam kar se novih izkušenj tiče pomagajo različni projekti, ki jih delate, recimo vodenje maturantskih plesov?

Domen Valič: Tudi to. Z vodenjem nimam veliko težav, vodil sem od protokolarnih zadev do zasebnih. To rad počnem in ljudje so tudi zadovoljni. V Stožicah sem imel preizkušnjo, ko sem vodil maturantski ples.

Ste se vrnili v obdobje, ko ste vi maturirali?

Domen Valič: Samo pomislil sem, ker sem imel maturantski ples pred 15 leti, da je to en večer, ki je enkrat in edinkrat in se tega, ko si star 18 let, sploh ne zavedaš. Še tam do 25. leta se ti zdi, kot da bodo stvari večno takšne: da nič ni minljivo, da bo vse večno ... Potem se začneš spreminjati, občutek minljivosti pa pride šele pozneje. Takrat, pri 18 letih, pa se ti zdi, da je vse možno in si na svetu sam.

Ste pri 18 letih bili polni sami sebe in imeli načrte, kaj vse boste igrali?

Domen Valič: Ne, imel sem le naivno predstavo, kaj pomeni biti igralec tukaj. Čeprav sta oče in dedi bila igralca in sem videl, da ni velike produkcije in veliko vsega, se mi je zdelo, da se to lahko spremeni. Potem pa v bistvu ugotavljaš, česa si sploh želiš. Greš potovat, malo spoznavaš ljudi in ugotoviš, kaj je sploh življenje.

Mar med drugim niste pred kratkim nekaj delali tudi v tujini?

Domen Valič: Recimo temu tako. Delal sem z enim hrvaškim režiserjem, Neviem Marasovićem, ki je dolgo živel v Ljubljani in snemal reklame. Nikoli nisva delala skupaj. Zdaj je snemal celovečerni film, verjetno enega zadnjih, ki se je posnel na Hrvaškem, ker so hrvaškemu filmskemu skladu za prihodnje leto ukinili denar. Vedno se mi zdi, da če hočeš nekaj početi, moraš poskušati narediti vse, da boš to dejansko počel. Če želim igrati v dobrem nemškem filmu, ne morem nonstop čepeti v Ljubljani v enem gledališču.

Se pri svojih 33 letih zavedate svojih zmožnosti, hkrati pa bi radi segli po zvezdah?

Domen Valič: Vesel sem, da je vsa ta pozornost s televizijo prišla šele zdaj, ker bi me najbrž, če bi prišla, ko sem bil star 20 let, veliko bolj metalo. V bistvu me je, ker sva z Vidom pri mojih 19 letih delala na TV Paprika eno oddajo in sem postal malo bolj prepoznaven. Sicer ne tako široko, ampak vseeno mi je bila pozornost takrat všeč. Ampak v taki meri, kot je zdaj prek POP-a, je še dobro, da šele zdaj.

Se le zavedate, da ste z Usodnim vinom skoraj vsak večer v dnevnih sobah gledalcev?

Domen Valič: Ja, to je stvar serije. Zdaj, ko bom izginil in me ne bo, bo to potem hitro padlo, ampak je dobra izkušnja. Najpomembneje je, da sem spoznal tako dobre ljudi, ki tudi želijo podobno kot jaz – ustvarjati samo zato, da se dela in da se pokrijejo minimalni stroški. In če imaš takšno ekipo, lahko narediš karkoli. Potem se že izkaže, ali delaš prav, dobro ali narobe. Hvala bogu se v dobi, ko je toliko digitalne tehnologije, da marsikaj posneti, narediti.

Ste pripravljeni tvegati?

Domen Valič: Za zdaj še nisem imel razloga za to. Mislim, da če hočeš imeti dobre rezultate, moraš veliko vložiti, kaj pa to pomeni na splošno, ne vem. Se mi zdi, da se bo zagotovo, če zdaj toliko delam, to nekje obrestovalo in da bom to, kar se bom tukaj naučil ali kar bom zaslužil, moral enkrat vložiti v nekaj novega. To mora biti tako, drugače ne gre.

Tako kot se vam dogaja zadnje leto?

Domen Valič: Veliko stvari se je poklopilo. Zadnje čase sem imel opravke po centru in bolj hodil naokrog. Videl sem, da me ljudje res prepoznajo in sem zelo presenečen.

Se vam zdi, da je to lahko tudi varljivo?

Domen Valič: V povezavi z mojo ustvarjalnostjo je to nepomembno. Ne pustim, da bi to vplivalo na mojo kreativo, ker mora biti moja lastna. Če je obremenjena ali skaljena zaradi pohval ali drugih mnenj, je to po mojem lahko samo slabo.

Ste se tudi kot najmlajši v igralski družini morali izboriti zase?

Domen Valič: Vsi imamo svoje mnenje in ga znamo argumentirati. Po navadi sem doma tisti, ki zadnji spregovori, pa ne, ker bi bil indijanski šef, ampak zaradi tega, ker nisem prepričan, ali mislim prav ali ne. Pretehtam in nato povem, kaj mislim.

Kako se dvignete, ko se vam kaj sesuje, ko ne gre le navzgor?

Domen Valič: Povlečem se vase, paše mi, da sem sam in da razmislim o različnih zadevah. V družbo grem ali se prevetrim s kakšno drugo zadevo šele, ko začutim potrebo po tem. Drugače mi takrat bolj ustreza, da sem sam. Ugotovil sem, da me je takrat, kadar sem bežal ali šel v protiakcijo, to samo še bolj utrudilo. Treba si je, ne glede na to, da misliš, da si nepremagljiv in hočeš biti močnejši, pač enkrat reči: "Ok, zdajle pa potrebujem malo pavze oziroma to me boli in moram to sprejeti." Prej, ko to lahko narediš, prej si boljši, prej imaš več zagona, vsega.

Lahko rečete, da ste polni presenečenj?

Domen Valič: Veliko stvari me zanima, veliko jih hočem poskusiti. Paše mi tudi nič početi, ampak načeloma se mi zdi, da kadar nisem aktiven, me to od znotraj nažira, postanem nekdo, ki nisem. Postanem nesrečen. Hočem biti aktiven in hočem vedeti, zakaj nekje nisem oziroma zakaj nekje sem. Da pa to lahko vem, moram o vsem skupaj sam odločati oziroma si sam graditi ustvarjalno palačo.

Se vam zdi, da ste s tem, ko ste izstopili iz ansambla in redne službe, stopili iz varnega v negotovost?

Domen Valič: To je varno iz ekonomskega stališča, ampak iz nekega osebnostnega pa ni varno. Lahko zapadeš v manierizem, ker če imaš tri, štiri projekte drugega za drugim, pri katerih imaš povprečne ali manjše vloge, študij ne zahteva nekega vrtanja po sebi. Je tako kot tekač, ki teče na 30 m, on pa bi hotel teči na 100 m z ovirami. Ne bo 20 let treniral teka na 100 m z ovirami, če ve, da bo 20 let tekel le na 30 m brez ovir. Hočeš nočeš smo ljudje tako sestavljeni, da se polenimo.

Se vam zdi, da ste zaradi svojega fantovskega videza ostali brez kakšne karakterne vloge?

Domen Valič: Mislite, da me ljudje zaradi mojega videza ne vidijo v kakšni taki vlogi. To je prekletstvo našega posla. Povsem odvisno, kdo si kam upa, sploh v gledališču, kjer lahko marsikaj narediš.

Niste dobili priložnosti, da se ustvarjalno izživite?

Domen Valič: Vsekakor ne, morda le pri dveh, treh projektih, kar je v osmih letih premalo. Ljudje, ki so na določenih položajih, me niso videli v določenih zadevah. Ne vem pa, ali zaradi mojega videza ali zaradi mojih sposobnosti ali tega, kar sem takrat pokazal. Zagotovo je ogromno stvari, ki bi jih zdaj naredil drugače.

Ste uživali pri delu z očetom na predstavi Boksarsko srce, v kateri igrate problematičnega fanta?

Domen Valič: Ja, dobro je bilo, ker je super predstava in jo ljudje radi gledajo, mislim, da že osmo ali deveto sezono. Ima super sporočilo, kar je bistvo dobre predstave. In to me zanima, pri zadevah, ki niso ultra komercialne, ampak so narejene zato, da ljudje nekaj spoznajo, vidijo, se jih dotakne. Zato tudi to počnem.

Kaj pa motor, kam se z njim zapeljete?

Domen Valič: Zdaj se že nekaj časa nisem nikamor zapeljal, upam, da bom letos poleti kam šel. Po drugi strani me tudi vleče na morje. Moram si nekaj urediti, po mojem mnenju bom združil oboje.

Pride pri motorju do izraza avanturistična plat?

Domen Valič: Do zdaj se nisem toliko vozil. Enkrat sem sicer šel z motorjem v Španijo in se tam vozil. Tisto je bilo super, sem bil kot kakšen kavbojec. Pet dni sem bil na motorju, tja pa nazaj. To je bilo fantastično. To lahko počnem zdaj, verjetno čez nekaj časa tega ne bom mogel več početi.

Ste tudi družinski človek?

Domen Valič: Hvala bogu imam lep odnos z vsemi člani družine. Gledal sem film Dom, ljubi dom od Maje Prettner, ki ga je posnela v domu Malči Belič. Ti otroci tega nimajo.

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord