Donald Trump: Melania je predobra kuharica, težko je paziti na težo, če si z njo

Čeprav je menda razglasil, da je njegov imperij z (njegovim) zvenečim imenom Trump Hotels & Casino Resorts plačilno nesposoben, ima po lastnih besedah štiri do pet milijard dolarjev vredno premoženje. In tudi tisti, ki bolj težko prebavljajo njegove roza kravate in samozavestni, samozadovoljni nastop, priznavajo, da je občudovanja vredno, da mu je uspelo na vrhu ostati tako dolgo.

V devetdesetih, med nepremičninsko krizo, je skoraj bankrotiral, vendar se je vrnil z več denarja kot kdaj prej. In po vseh porokah in ločitvah je zdaj našel ljubezen v slovenski manekenki Melaniji Knauss, svoji zaročenki in bodoči ženi. In v New Yorku, kjer je postalo udrihanje čezenj nekaj tako vsakdanjega kot rumeni taksiji, je zdaj bolj priljubljen od Yankeesov.

Težko je reči, ali je to zaradi oddaje The Apprentice, Vajenec, ki jo je vsak teden gledalo več kot 20 milijonov ljudi, dvakrat toliko pa si jih je ogledalo zadnji del, ko je Trump vzel za direktorja enega svojih podjetij prodajalca cigaret Billa Rancica, ki mu bo pomagal zgraditi 90-nadstropni nebotičnik v Chicagu. Ob koncu je Vajenec postal več kot le navadna TV-oddaja.

Na prestižnih Harvard Business School in Wharton School of Business je postalo gledanje Vajenca obvezno! Več kot milijon ljudi se je prijavilo za sodelovanje v drugi sezoni oddaje, ki bo na sporedu jeseni. Tedaj naj bi se v trgovinah pojavila tudi kolekcija moških oblačil s Trumpovim imenom, ki se spreminja v zlato (oziroma dolarje), kjerkoli ta 57-letnik pač je in karkoli že počne.

Trump kar gradi in gradi. Njegova najnovejša knjiga How to Get Rich (Kako obogateti) je njegov peti vseameriški bestseler, njegovi zadnji gradbeni posli pa bodo Trumpovo ime ponesli na Karibe, v Brazilijo in celo v Korejo.

Milijarder Donald Trump se je rodil v Queensu 14. junija leta 1946. Oče Fred je bil "zgolj" milijonar, ki je svoje milijone zaslužil s stanovanji, ki jih je po zmernih cenah prodal polovici Brooklyna in Queensa. Donald je hotel več. Edini izmed petih Trumpovih otrok je kazal strast do cementa in opeke in pri osmih letih je bratu Robertu vzel najljubše kocke, jih zlepil skupaj v ogromen nebotičnik in nikoli vrnil. Bilo je jasno, kam cilja: na Manhattan.

Njegova zakona z Ivano in Marlo Maples sta zaposlovala celo generacijo novinarjev in tudi zdaj, ko je med ljudmi tako priljubljen kot še nikoli, tabloidi z neprikritim veseljem objavljajo vesti, ki mečejo sence na njegovo zgodbo o uspehu: Kazinojem gre slabo! Delničarji so besni! Milijarde so skopnele!

Mar res?

Začnimo z najbolj osnovnim vprašanjem. Kaj lahko najdemo v vaši denarnici?

(seže v žep) Pravzaprav niti ne kaj dosti denarja. Platinasti American Express, nekaj kartic golf klubov, druge kreditne kartice, družinske slike, časopisni izrezek o dveh mojih novih projektih in, pa poglejmo, tri bankovce po en dolar. Na enem je slika mojega očeta, druga dva pa sem priigral s stavami.

Ampak ali niste vi nekakšen milijarder?!

Mislim, da je pet milijard ali nekaj več zadnja številka.

In v denarnici imate le tri dolarje? V čem je trik?

Iskreno povedano, čez dan ne zapravim prav veliko. Praktično mi za nič ni treba plačevati z gotovino. Nikoli še nisem bil na bankomatu. Seveda pa imam vedno dostop do denarja. Imam na stotine bančnih računov. Ampak z gotovino pa nimam prav veliko opravka. Kadar grem v restavracijo, še posebej odkar obstaja Vajenec, dobim hrano vedno zastonj – »Oh, gospod Trump, za vas je zastonj!« – pa čeprav sem tam z desetimi ali petnajstimi ljudmi. Žalostno pri tem je, da bi, če bi bil nekdo, ki bi krvavo potreboval denar, za vse to moral plačati.

V začetku devetdesetih ste se zaradi nepremičninskih poslov zelo približali bankrotu in newyorški tabloidi so se leta in leta norčevali iz vas. Kako je spet biti na vrhu?

To je izjemna stvar in velika čast. Že prej sem bil znan v javnosti in nisem si mislil, da bom lahko kdaj še bolj slaven. Bil sem na naslovnicah revij Time, Newsweek, Fortune, Playboy. Vi samo povejte ime. In to dolgo pred oddajo Vajenec. In če pomislite, v oddaji samo odpuščam ljudi, kar dokazuje, kako slab je moral biti včasih moj sloves.

Gotovo ste siti ene in iste fraze: »Odpuščeni ste!«

Neee. Pravzaprav je zelo kul in zabavno. Vsakič, ko sem kje, to kdo reče in zabavno je, da vsi mislijo, da to prvič slišim. »Odpuščeni ste!« To slišim praktično stokrat na dan. Majhni otroci hodijo do mene in mi govorijo: »Gospod Trump, odpuščeni ste!« In potem hihitajoč stečejo stran. Vse skupaj je postalo prava manija. Čepice in majčke z napisom »odpuščeni ste« se prodajajo kot vroče žemljice. To je čudovita fraza! Ostra je, grda, zlobna, toda jedrnata in učinkovita. Z njo hitro dosežete želeni cilj. Zato jo imam rad.

Vajenca je gledalo več kot 20 milijonov ljudi na teden, kar pomeni, da je bila to najuspešnejša nova NBC-jeva serija v zadnjih petih letih. Nekaj novega je bilo v njej in bila je prava osvežitev. Kako boste dvignili pričakovanja to sezono?

Ko imaš enkrat najboljšo oddajo na televiziji, stvari nočeš preveč spreminjati, toda opravili smo nekaj subtilnejših sprememb in, seveda, imamo nove igralce. Namesto 16 imamo 18 ljudi in na kupu je še več intelekta. Želeli smo odlične domislice, visoke inteligenčne količnike in dobili smo najboljše kandidate s Harvarda, Princetona in Whartona. Vsi so tudi zelo privlačni. Največje firme so nas moledovale, ali bi bile lahko zraven pri oddaji. Cunard je hotel, da vso oddajo kažemo ladjo Queen Mary 2. Dostop bomo imeli do najboljših restavracij, do krajev, kamor prej nismo mogli.

Bi vi sami, če bi jih danes šteli 25, imeli kaj šans, da zmagate v lastnem šovu?

Mislim, da ne. Ne bi imel potrpljenja, kakršnega imajo tekmovalci. Ne vem tudi, ali bi premogel izjemno predanost, ki je potrebna. Mislim, možno je, da bi bila zmaga na Vajencu moj sen pri 25 letih, toda ta mularija gre skozi pekel in ne vem, ali bi bil sam pripravljen na isto.

Zakaj so bili najbolj uspešni kandidati iz prve sezone tako netrumpovski, tako mili in pohlevni?

Vsi so bili super, pametni, privlačni ljudje, toda nihče med njimi ni bil tak kot jaz. Vsem bo šlo dobro. Zaslužili bodo ogromno denarja, se veliko naučili.

V resničnem življenju vam stvari v zadnjem času ne gredo tako zelo dobro. Trump Hotels and Casino Resorts, vaša edina firma na borzi, se utaplja v milijardnem dolgu in cena delnic je padla. Po pisanju The New York Timesa zato, ker ste ali zanemarili podjetje ali pa nimate vizije ali sposobnosti, da bi nadzorovali tak konglomerat.

Kazinojem gre s poslovnega vidika zelo dobro. Ljudje se strinjajo, da jih dobro vodimo, da dobro izgledajo in gostje jih obožujejo. Preden je šlo vse skupaj na borzo, sem finančno obremenil kazinoje, da bi prišel do denarja. Podobno kot kadar postavite hišo pod hipoteko, da najamete kredit. Nič drugače ni, samo za večje denarje gre. Dvignil sem denar in v New Yorku kupil precej nepremičnin – pametna odločitev, glede na to, kaj se je zgodilo z nepremičninami. Toda kazinoji so tako ostali z veliko dolga, kar pa se trudim ublažiti.

Ste optimistični glede prihodnosti kazinojev?

Mislim in upam, da bo kazinojem v prihodnjih letih šlo bolje. The Taj Mahal je kazino številka ena v zgodovini Atlantic Cityja. In, iskreno povedano, gre za manjši delež mojega premoženja – dva odstotka ali manj. Toda kazinoji imajo velik vpliv, so zanimivi za medije, posebej The New York Times. Če ne kritizirajo kazinojev, pa kritizirajo moje lase.

Ah, lasje. Se lahko z vami sprehodimo skozi vašo dnevno rutino?

Zbudim se, vstanem, stuširam in si operem lase. Potem preberem časopise in pogledam novice na televiziji. Počasi se mi posušijo lasje. Traja približno eno uro. Ne uporabljam fena. Ko so suhi, jih počešem. Ko so enkrat taki, kot hočem – pa čeprav niso všeč nikomur drugemu – jih nalakiram in ves dan se mi ni treba več ukvarjati z njimi.

Kdo vas striže?

Melania, moje dekle.

Res ji morate zaupati.

Saj ji! In, mimogrede, veliko bolj talentirana je, kot bi lahko sklepali na podlagi mojih las. Toda verjame, da če vam je nekaj všeč tako, kot je, potem bi to morali pustiti pri miru. Ne igra se preveč z mojimi lasmi. Ne skuša odkriti tople vode.

Nam lahko razložite, zakaj se boste spet poročili? Niste ravno najboljša reklama za zakonsko srečo …

Zanimivo vprašanje, glede na to, da prihaja od Playboya. Melania je zelo posebna ženska, dobra ženska. Zvesta mi je in jaz verjamem v to, da za vsakim uspešnim, dobrim moškim stoji odlična ženska. To vidim pri Bobu Wrightu, šefu NBC. Njegova žena Suzanne je velika pozitivka, Bob pa izjemno uspešen moški. Poznam pa tudi obratno zgodbo. Ko je bil Andre Agassi poročen z Brooke Shields, ni mogel igrati tenisa. Padel je na 200. mesto. Mislim, da je Brooke Shields čudovito dekle, poznam jo. Toda potem se je poročil s Steffi Graf in kar naenkrat je bil spet številka ena.

Kaj prinaša Melania v vaše življenje?

Z Melanijo v svojem življenju sem imel uspešno kariero. Mojih zadnjih pet let je bilo mojih najuspešnejših doslej. Dobro nama gre in odlična je.

Melania je manekenka. Vi ste milijarder. Ampak ali kdaj posedata pred televizorjem v trenerki ali spodnjem perilu?

Rada skupaj gledava televizijo, toda ne moreva biti skupaj toliko, kot bi jaz rad. Vsak večer zame skuha večerjo, tudi če greva potem ven. V bistvu je njen največji problem, da je predobra kuharica – težko je paziti na težo, če si z njo.

Kakšen odnos pa imate z Ivano?

Rekel bi, da je okej. Ne bi rekel, da je izjemno dober, je pa okej.

Govorita?

Kadar je treba. Mislim, da ni nikoli znala prav ceniti, kaj vse sem naredil zanjo. In naredil sem veliko, veliko več, kot je bila kdaj pripravljena priznati.

Kaj pa Marla?

Imava prijetne odnose. Marla je prijazna ženska, toda če smo pošteni, ni bila zame. Je zelo duhovna oseba, morda preveč poduhovljena zame, in dala mi je izjemno hčer, Tiffany. Marla in jaz bi morala biti prijatelja, ne pa se poročiti.

V knjigi The Art of The Comeback ste zapisali, da ženske »iščejo zlato«. Še vedno verjamete v to?

Mislim, da se je ženskam, ki hodijo ven z zelo bogatimi moškimi, zelo težko upreti temu zapeljivemu življenjskemu stilu – stanovanjem na vrhu Trump Towerja, helikopterjem in letalom. Vendar ne mislim, da so vse ženske take. Nič lepšega ni zame, kot so ženske. Ljubim in spoštujem jih. Poznal sem kar nekaj res dobrih žensk in imel z njimi izjemna razmerja. Toda tako kot pri moških – so dobre in slabe.

Kako pogosto ste sami?

Zadnje čase niti ne toliko, ker pač živim z Melanio in živiva prav prijetno življenje skupaj.

Pogrešate čase, ko ste bili še samski? Morda občasno hrepenite po njih?

Poslušajte, Melania me res razume. Daje mi ogromno osebnega prostora. Pozna me bolje kot kdorkoli. Razume, kadar hočem biti sam, in takrat me preprosto pusti samega. Bil sem že z drugimi ljudmi, ki pa ne znajo dati miru: »Oh, sploh se ne pogovarjaš z mano. Nekaj je narobe. Kaj je narobe? Zakaj ne hodiva skupaj po ulici? Zakaj ne počneva tega in tega skupaj?« Melania pa lahko ugotovi, kdaj sem prav razpoložen. Življenje je zato precej lažje.

Ko govorimo o razpoloženju – ste za viagro?

Ne, nisem. Mislim pa, da je viagra čudovita, če jo potrebujete, če imate zdravstvene težave, če ste bili na operaciji. Preprosto nikoli je nisem potreboval. Iskreno povedano, nič ne bi imel proti, če bi obstajala antiviagra, nekaj z obratnim učinkom. Pa se nočem hvaliti. Sem pač srečen človek. Ne potrebujem je. Vedno sem govoril: »Če potrebujete viagro, ste verjetno z napačno punco.«

Kako primerna pa je uporaba seksualnosti v sodobnem poslovnem svetu? Ena izmed resnejših kritik oddaje Vajenec je bila, da so ženske v oddaji brez sramu uporabljale svojo spolno privlačnost, da so manipulirale z moškimi in dobile, kar so hotele.

Ženske v oddaji so bile lepe in zelo seksualne. Ampak počele niso ničesar, kar v poslovnem svetu ne bi obstajalo. Neki profesor nas je kritiziral in govoril, da se take stvari v poslovnem svetu ne dogajajo. Ampak dajte no, seksualnost je pomembna že od nekdaj! Če ljudje mislijo, da v upravnem odboru ni spolnih privlačnosti, se hudo motijo!

Videti je bilo, da ženske v oddaji flirtajo z vami. Ste to dojeli?

Nikoli jih nisem videl flirtati. Morda so flirtale z mano v poslovnem smislu, toda nič ni narobe, če si privlačen, mlad in samozavesten, kar se tiče odnosov z nasprotnim spolom.

Kakšen nasvet glede moških lahko daste hčerki Ivanki?

Pravim ji le, da naj bo pazljiva. Je brihtna in lepa in upajmo, da se bo naučila. Ampak otrokom lahko poveste le tisto, kar lahko. Ali razumejo ali pa ne. In pogosto ne razumejo.

Verjetno je težko biti otrok Donalda Trumpa. Vaši štirje otroci imajo varnost in brez dvoma vse materialne dobrine, ki bi si jih lahko poželeli, ampak zdaj nekateri od njih prihajajo v družinski posel. Mislite, da so pod pritiskom, da bi bili boljši od vas?

Ja, so pod pritiskom, ampak upam, da ne pod prevelikim. Ni jim lahko. Težko je biti boljši od očeta, kakršen sem jaz. Težko je tudi imeti otroke, ki odraščajo v soju žarometov. Dobro so se prilagodili, pametni so, dobri študenti, šli so v dobre šole, toda morda najteže pri vsem skupaj je najti nekaj časa samo zanje. Tudi če jih peljem v restavracijo, ljudje ponorijo, pridejo zraven. Nikoli nisem bil oče, ki pelje sina v Central Park metat žogo, a vendar mislim, da sem dober oče.

Kakšen sin ste bili? Upornik?

Bil sem zelo neubogljiv. Zato so me starši poslali na vojaško akademijo. Upiral sem se. Nisem bil sicer nasilen ali kaj podobnega, ampak nisem se ravno lepo obnašal. Nekoč sem udaril učitelja in ostala mu je precejšnja modrica. Odgovarjal sem staršem, ljudem nasploh. Morda je bilo to pač obnašanje razvajenega otroka, ampak dejstvo je, da nisem bil popoln otrok.

V trenutku, ko ste diplomirali na Whartonu, ste se znašli v družinskem poslu. To je bilo leta 1968, ko so drugi fantje vaših let odhajali v Vietnam. Ste morda kdaj za trenutek pomislili, recimo, da bi se spravili v Volkswagnov kombi in se odpravili v Woodstock?

Ne. Ko sem diplomiral, mi je šlo samo še za posel. Rad sem delal toliko kot moj oče, vse od začetka.

Neki psihiater je nekoč ocenil, da imate »izjemno potrebo po tem, da pobegnete iz očetove sence«.

Temu ne bi ugovarjal. Sem zelo tekmovalen. To ni preveč kompleksna teorija. Nekaj podobnega sem slišal o mnogih uspešnih sinovih. Totalno sem ljubil svojega očeta, toda rekel bi, da sem v začetku tekmoval z njim, res je.

Kako sta se razlikovala?

Na to je težko odgovoriti. Pri pogajanjih ali vodenju poslov sva imela veliko podobnih vrlin. Moj oče je razumel, kako graditi, in veliko sem se naučil od njega. Naučil sem se gradbenega posla. Toda če sem imel kako prednost pred njim, so to morda koncepti – koncept gradnje. Pa tudi obseg. Raje bi prodajal stanovanja milijarderjem, ki živijo na peti aveniji ali na 57. ulici, kot pa ljudem v Brooklynu, ki so čudoviti ljudje, ampak se bodo z mano dajali za vsak peni, ker jim veliko pomeni. Moj oče res ni nikoli prodrl dlje od Brooklyna in Queensa.

Tam je bil zelo uspešen, ampak bolj udobno se je počutil, če je prodajal kos zemlje v Brooklynu po en dolar za čevelj kot na Manhattnu za tisoč dolarjev. Zadovoljen moraš biti s tistim, kar počneš, sicer ne boš uspešen. Nekoč sem stal na drugi strani East Riverja in gledal na Manhattan. Vedno sem občudoval velike zgradbe in zdaj so mnoge od njih v moji lasti. Jaz sem lastnik zemlje, na kateri stoji Empire State Building. Moja je zgradba številka 40 na Wall Streetu, ki je bila nekaj časa najvišja zgradba na svetu, zdaj pa je, žal, to »le« najvišja zgradba v poslovnem delu Manhattna.

Od koda vam ideja, da lahko napredujete, naredite več od očeta?

 Kombinacija moje matere in očeta, po mojem mnenju. Moja mati je bila odlična gospodinja. Imela je tudi dobro razvite promocijske veščine in odlično je znala pripovedovati zgodbe. Prihajala je iz Škotske. Posedala je in brala o angleški kraljevi družini, kadar je le imela priložnost. Če je bila na televiziji kraljevska poroka, jo je lahko gledala 24 ur na dan. Oboževala je pomp in bleščavo. Moj oče ni bil tak. Pomp mu ni pomenil nič. Zato je imel tako rad Brooklyn in Queens in zato je bil tako dober v tem, kar je tam počel. Pomp, bleščava, ljubezen do poslov – če to seštejete, morda dobite Donalda Trumpa.

Pogosto ste rekli, da vas je oče prisilil, da ste kot najstnik delali, in vas tako naučil, koliko je vreden en sam dolar.

Moj oče me ni nikoli prisili, da sem delal. Poleti mi je bilo všeč delati. Ne razumem najstnikov, ki posedajo doma in ves dan samo gledajo televizijo. Kje je njihova želja po tekmovanju? Delo je bilo v mojih genih.

Ampak, kljub vsemu, vaš oče je bil kar zajeban tip, kajne?

Bil je močan, strog oče, tip, s katerim se ni bilo dobro preveč šaliti. Toda tepel me ni. Nikoli me ni udaril. Vladal je s tem, kako se je obnašal, ne z nasiljem. In nikoli me ni ustrahoval ali strašil.

Ste eden tistih, ki so svoja razmerja s starši predebatirali s psihiatrom?

Ne.

Zakaj?

Ker imam preveč dela in ker v svojem življenju uživam. Veliko ljudi hodi k psihiatru, ker preprosto nimajo kaj početi. Jaz pa toliko razmišljam o zgradbah in poslih in klubih in stvareh, ki jih pač počnem, da nimam časa, da bi me psiha spravila v težave. Nočem kritizirati psihiatrije. Imam prijatelje, ki brez psihiatra ne morejo živeti. Veselijo se vsakega obiska in gredo tja petkrat, šestkrat, sedemkrat na teden. Meni pa to ni všeč. To je bergla, opora.

Veliko smo lahko prebrali o vašem strahu pred bacili. O tem bi znal kak psihiater marsikaj povedati. Imate še vedno težave s tem?

Koncept rokovanja je absolutno grozljiv in statistično imam dokazano prav. Mnoge študije so pokazale, da se prehladite in kdo ve, kaj še vse, zaradi rokovanja. Pred štirinajstimi dnevi mi je v pisarno vkorakal moški, rokovala sva se, objel me je, sedel in rekel: »Imam najhujšo gripo v vsem svojem življenju.« Tip je bil takšen, kot da bo umrl, pa se je ravnokar rokoval z mano! Rekel sem: »Zakaj si mi dal roko?« Ljudje nimajo pojma. In to je odvratno. Potem se je hotel rokovati z mano, ko sem odhajal. Rekel sem: »Poglejte, ravnokar ste mi povedali, da praktično umirate za gripo, in zdaj pričakujete, da vam bom dal roko?!« Toda, iskreno povedano, to se mi ne zdi taka ovira. Roke si pač umijem.

Kaj pa vaš temperament? V knjigi Trumped!, vaši neavtorizirani biografiji, vaš bivši zaposleni, John O'Donnell, opisuje, kako ste trgali oblazinjene dele v limuzini, tolkli s pestjo v ploščice v kazinoju, kričali na pilote zaradi grobih pristankov … Kako je te dni ta Donald? Zakaj ne vidimo njega v oddaji Vajenec?

O'Donnell je zguba. To si je v celoti izmislil. Komaj sem poznal tega tipa! Pri svojem delu ni bil ravno posebno dober. O meni so napisali že veliko knjig in v skoraj vseh primerih so si izmišljevali in govorili, kar so hoteli, pa čeprav popolne neumnosti. Da sem potrgal blazine v limuzini? Dajte no!

Kdaj ste nazadnje kričali na podrejenega?

Morda pred dvema dnevoma, toda ne zaradi jeze; to je bila metoda, s katero naj bi ga pripravil do boljšega dela. Včasih to deluje bolje kot trepljanje po hrbtu. Pravzaprav nisem vzkipljiv. Temu rečem kontrolirano nasilje. Na ljudi se razjezim, ker so nesposobni. Jezen sem na ljudi, ki dobijo ogromno denarja, pa ne delajo tako, kot bi morali. Zato sem sam boljši od drugih. Zato sem tudi uspešnejši.

Ali kak projekt izstopa?

Vedno sem oboževal Trump Tower. To ni moja najuspešnejša zgradba, in to zaradi svoje velikosti. Gre za veliko zgradbo, 68 nadstropij. Mnogi moji posli so finančno uspešnejši. Odličen primer so railyards na zahodnem Manhattnu, kjer sem zgradil Trump Place, kjer je skoraj 6 tisoč stanovanjskih enot in deset milijonov kvadratnih čevljev. Gre za dejansko najuspešnejši posel v New Yorku, toda nihče ne ve zanj, ker je ob Hudson River.

In precej dolgo ste gradili. Trajalo je deset let. Praktično vsi na Upper West Side na Manhattnu so vas sovražili, ker so mislili, da bo zgradba metala sence in spremenila kulturo priljubljene soseske.

Sovražili so me. Na zahodni strani so med gradnjo izbruhnili neredi.

Se kdaj bojite, da boste izgubili vse?

Poskušam, da se ne bi. Močno me je prizadelo, ko je razpadel nepremičninski trg. Veliko sem si sposodil in imel ogromno dolgov. Mnogi prijatelji in sovražniki v nepremičninskem poslu so razglasili bankrot, meni pa tega nikoli ni bilo treba. Vse sem dobil nazaj. Pravzaprav sem v Guinnessovi knjigi rekordov omenjen kot nekdo, ki mu je uspel največji osebni finančni comeback v zgodovini. Ves ta čas sem imel odlične odnose z bankami. Še vedno sem pri tistih, pri katerih sem bil. Najbolj trdo sem v življenju delal med letoma 1990 in 1994, toda zdaj je moja firma močnejša in večja kot kdajkoli. Ne bi hotel še enkrat skozi vse to, toda spoznal sem, da se svet lahko spremeni v trenutku. Tako stvari ostajajo v pravi luči.

Zakaj ne bi zdaj, ko ste dosegli toliko, razdali svojega bogastva? Tako kot Bill Gates, recimo?

Saj dajem milijone dolarjev na leto, toda to naredim osebno. Pišem čeke in jih dajem tistim, ki denar potrebujejo.

Toda vaša fundacija je po najnovejšem poročilu prispevala le 287 tisoč dolarjev.

Presenečen sem, da je številka sploh tako visoka, saj ne gre za najbolj aktivno fundacijo. Nastala je za potem, ko bom jaz že … ko ne bo več moj čas. Tedaj bo fundacija postala zelo aktivna. Moji posli se malo razlikujejo od poslov Billa Gatesa. Opeka in cement – zgradbe – se ne delijo tako zelo preprosto kot delnice. V poslu pa je tudi moj sin. In počasi bo prišla tudi hči, pa za njo še en sin. Vsem je všeč ta posel in dokler je to tako, bi raje vse skupaj zapustil otrokom kot pa razdal v dobrodelne namene.

Je res, da niste nikoli spili niti kozarčka alkohola?

Nikoli nisem poskusil drog, alkohola, niti skodelice kave nisem spil! Sem si pa privoščil druge stvari, ki morda drugim ne bi bile všeč. Vsekakor obožujem ženske, in to v velikih količinah. In v svojem delu uživam tako zelo, da ga sploh več ne dojemam kot delo.

Pa vendar se stalno pojavljate na krajih, kjer se uporabljajo droge. Potemtakem ste edini multimilijonar, ki na vrhuncu kluba Studio 54 ni vlekel kokaina po vecejih.

Ja, verjetno sem bil res eden redkih, ki se niso drogirali.

Kaj je vaš najbolj divji spomin iz tega časa?

V Studiu 54 ste videli stvari, ki jih niste videli nikoli prej. Tam niste videli enega superzvezdnika, ampak 30. In kar naenkrat ste dojeli, koliko tako imenovanih superzvezdnikov obstaja! Ali pa ste lahko videli top modele, kako se dajejo dol kar sredi plesišča. Videli ste lahko stvari, ki jih zaradi aidsa in drugih bolezni danes ne vidite več. Ampak bilo je neverjetno! Videli ste lahko najlepše ženske na svetu, najlepše ljudi na svetu. In potem, čez eno uro, so ti isti ljudje seksali pred vašimi očmi.

In kaj ste počeli vi?

Zabaval sem se. Za to ne potrebujete alkohola in drog. Zadeti ste lahko od življenja.

Ste takrat hodili s stotinami manekenk?

Milijoni! Videval sem se s še pa še ženskami. Imel sem se odlično. To so bila odlična leta, ampak to je bilo pred aidsom in takrat si lahko počel stvari, ki so danes tvegane. Aids je veliko spremenil.

Ste kdaj zaradi stvari, ki ste jih počeli, skrbeli, ali niste morda okuženi z virusom HIV?

Sem, ampak dal sem se testirati. Mislim, da je za mladino danes težko. Vse je drugače. Sinovoma govorim, naj si najdeta fajn punco in sta srečna, ker je svet nevaren. Zunaj je Vietnam. No, zdaj lahko rečemo, da Irak – ista stvar, ni res?

Pa recimo kakšno še o tem. Razmišljali ste, da bi leta 2000 kandidirali za predsednika ZDA. Kako bi bila vaša kandidatura letos drugačna?

Naj najprej povem, da sem se kljub smešno visokim odstotkom v javnomnenjskih raziskavah odločil, da ne bom kandidiral, ker bi moral to storiti s pomočjo reformistične stranke in o tej stranki sem imel porazno mnenje. Šel si na sestanek, tam so se stepli in bilo je naravnost smešno. To ni bilo zame. Toda stvari bi bile danes drugačne, glede na vse, čemur sem bil priča. Če bi bil predsednik, bi takoj poklical Savdsko Arabijo in jim rekel: »Takoj spustite ceno nafte ali pa boste plačali visoko ceno!« Ropajo nas z leve in z desne. Nafta še nikoli ni bila dražja. Postrojil bi Savdsko Arabijo in Kuvajt. Rešili smo Kuvajt. Ti tipi so sedeli v najlepših londonskih hotelih, medtem ko jim je Sadam Husein ugrabil državo. Spet smo jih postavili na oblast, zdaj pa nas hočejo opehariti pri nafti! Povem vam eno stvar: če bi bil jaz predsednik, bi se v tem trenutku pogajali čisto drugače.

Rekli ste, da je prva zalivska vojna prispevala k vašim finančnim težavam v devetdesetih. Kakšen učinek pa bo imela ta vojna?

Zalivska vojna je bila drugačna. Bencina nisi mogel dobiti – to je bila velika razlika – in obresti so zrasle na 21, 22 odstotkov. Toda ta vojna je totalna katastrofa. Nikoli ne bi smeli iti tja. Ni bilo treba poslati vojakov tja dol. Če smo pošteni, hudo je na obeh straneh. Vidim, kako ubijajo in pohabljajo lepe iraške otroke, kako hodijo okrog brez nog in rok. Potem vidim, kako pridejo domov vojaki brez ene roke, brez ene noge in živeli bodo tako – zakaj? Recite, kar hočete, toda Irak ni bil močno vpleten v terorizem. Sadam ni dovolil teroristov, ker ni hotel, da bi ljudje strašili po njegovi državi. In seveda, izkazalo se je, da ni bilo orožja za množično uničevanje.

Kaj mislite, da bi bilo treba zdaj storiti?

Katastrofalna situacija je to, ker ni načina, da bi se lahko izvlekli in pri tem ohranili svoj ugled. Takoj ko bomo odšli, bo državo prevzel nov diktator in za njim spet še eden. Če zapustimo Irak s čudovito novo vlado na svojem mestu, jo bodo vrgli v 15 sekundah, tako kot bi se isto zgodilo savdski vladi, če ne bi mi ščitili Savdske Arabije.

Kako, mislite, bo vse to vplivalo na predsedniške volitve?

Mislim, da bo Bush zaradi vojne težko ponovno izvoljen. Prvi Bush je izgubil zaradi Iraka in drugi Bush ima velike možnosti, da prav tako izgubi zaradi Iraka. Ni šanse, da se tam vzpostavi normalna demokratska vlada, po mojem mnenju. Enako je z Afganistanom. Če kdorkoli misli, da bo Afganistan postal normalna, čudovita demokratična dežela – to se ne bo zgodilo.

Mislite, da je John Kerry pravi za to delo?

No, poznam ga. Izjemen človek je. Zelo pameten tip. Mislim, da ga močno podcenjujejo, in mislim, da bo imel zelo uspešno kampanjo. Poglejte, kaj se je zgodilo na predvolilnih zborovanjih za izbiro demokratskega kandidata! Videti je bilo, da je izginil z radarja, potem pa je naredil vrhunski comeback. Imam občutek, da mu bo šlo zelo dobro.

Zamenjajmo temo. Bilo je presenetljivo prebrati, da z Markom Burnettom, izvršnim producentom Vajenca, delita strast do glasbe Neila Younga. Še kakšna glasbena skrivnost?

Mislim, da zna Neil Young zelo dobro pripovedovati, in tudi Mark Burnett je vsekakor dober pripovednik. Peljal sem ga v Taj Mahal, da bi videl nastopiti Neila Younga, in Mark se je zaljubil vanj kot zabavljača. Od nekdaj sem bil njegov oboževalec. Všeč so mi tudi drugi. Mislim, da je Eminem fantastičen, a mnogi ljudje mislijo, da mi Eminem sploh ne bi bil všeč. In ali ste vedeli, da se moje ime pojavi v več črnskih pesmih kot katerokoli drugo ime v hiphopu? Črni zabavljači obožujejo Donalda Trumpa!

Zakaj se pri vas vse vrti okoli samopromocije? V čem je smisel, da ljudem ves čas razlagate, kako izjemni da ste?

Če ne bom sam, kdo pa bo? Pa naj gradim najboljše zgradbe v Chicagu, New Yorku, Kaliforniji ali kjerkoli že, mislim, da mi ljudje zaupajo, ker sem dober promotor. Gradim izjemne stvari in tako postanem uspešen in vsi govorijo o tem. Rad bi, da se me spominjajo kot nekoga z visokim standardom okusa, ki je opravil stvari tako, kot je bilo treba, in dal veliko ljudem delo, zaslužil veliko denarja za reveže in nahranil veliko družin.

Mislite, da bodo Trump Tower in druge vaše stavbe čez sto let še nosile vaše ime?

Ne, mislim, da ne.

Zakaj?

Mislim, da nobene zgradbe sploh ne bo več tu – in če ne bomo imeli nekaj zelo pametnih ljudi, da bodo vodili svet, ta svet čez sto let ne bo več enak. Orožje je premočno, premogočno. Dostop do orožja postaja vse lažji, tako da mislim, da se bodo stvari močno spremenile, če ne bomo na položaje hitro postavili nekaj pametnih ljudi.

To je strašljivo.

Se ne strinjate?

Presenetljivo je, glede na to, da ste to rekli vi. Vaš svet je sestavljen iz opek in cementa.

Imel sem strica, ki je bil izjemen profesor in briljanten mož – dr. John Trump, profesor na Massachusetts Institute of Technology. Vse svoje življenje je posvetil študiju in izkoreninjenju raka in, žalostno, od raka je tudi umrl. Bil je sijajen znanstvenik in govoril mi je, da postajajo orožja tako močna, da je človeštvo v hudih težavah. To je bilo pred 25 leti, ampak imel je prav. Svet je nestabilen in zgodile se bodo nekatere grozne stvari. Zato živim tako, kot živim. Uživam. Vem, da je življenje krhko, in če bo svet čez sto let takšen kot danes, bomo ali zelo srečni ali pa bomo nekje našli neverjetno dobre voditelje.

Še zadnje vprašanje. Dajete videz, da je bogatenje zelo enostavna stvar. Zakaj niso vsi bogati?

Nekaterim ni usojeno, da bi bili bogati. To je nekaj, kar imaš, nekaj, s čimer si rojen. Mnogi nimajo sposobnosti, da bi bili bogati, ker so preleni, nimajo želje ali vztrajnosti. To je talent. Nekateri so nadarjeni za klavir. Nekateri so nadarjeni za vzgojo otrok, za družino. Drugi imajo talent za golf. Slučajno imam jaz talent za služenje denarja.

Kakšno zadovoljstvo vam pomeni sklenjen posel?

Obožujem ta kreativni proces. Kar počnem, počnem iz čistega užitka. Nekaj zelo lepega je v tem, da skleneš dober posel. To je moje platno. Všeč mi je slikati po njem. Rad imam izziv. Ob tem povem zgodbo o rudarjevem sinu. Rudar umre zaradi raka na pljučih, njegov sin prav tako in sinov sin tudi. Če bi bil jaz rudarjev sin, bi šel stran od tistega prekletega rudnika. Toda večina ljudi nima domišljije – ali česarkoli že – da bi zapustili svoj rudnik. Nimajo »tistega«.

Kar je?

»Tisto« je sposobnost, da postaneš velik podjetnik, velik atlet, velik pisec. S tem se rodiš ali pa ne. Sposobnost se da obrusiti, izpopolniti ali zanemariti.

Imate ogromno samozavesti. Kako jo uporabljate pri sklepanju poslov?

Verjamem v pozitivno razmišljanje, pa tudi v moč negativnega razmišljanja. Pripravljeni morate biti na najslabše. Če sklepam posel, hočem vedeti, kako hudo bo, če ne bo vse delovalo, ne pa, kako dobro bo. Sem pozitivec, a na žalost tudi precej ciničen. Tako da, kaj bi bilo, če bi se zgodile vse negativnosti? Kaj bi bila tedaj moja strategija? Bi hotel biti v tem položaju? Če ne, potem ne grem v ta posel. Osredotočam se na slabo plat, saj dobra vedno poskrbi sama zase. Če bo posel dober, je vprašanje le, koliko bom zaslužil.

Kolikšno vlogo igra čisti ego v vašem sklepanju poslov in uživanju v publiciteti?

Vsak uspešen človek ima zelo velik ego.

Vsak uspešen človek? Mati Tereza? Jezus Kristus?

Veliko večji ego, kot boste kdajkoli razumeli.

In papež?

Absolutno. S tem ni nič narobe. Ljudje potrebujejo ego, cele nacije potrebujejo ego.

Ste za smrtno kazen. Zakaj?

Ker ne maram gledati, kako gre ta država k vragu. Preostali svet se nam smeje! Smrtno kazen in policijsko avtoriteto potrebujemo, če hočemo našim mestom vrniti red in mir.

Verjamete v načelo »oko za oko«?

Kadar moški ali ženska hladnokrvno umori, mora plačati. To služi kot primer. Nihče ne more reči, da smrtna kazen nima zastraševalnega učinka. Ali jo bomo kmalu spet uvedli ali pa bo ta družba zgnila. Zdaj gnije.

Ko ste sami s seboj, pozno ponoči, ste takrat zadovoljni sami s seboj, s tem, kar ste dosegli?

Preveč sem vraževeren, da bi bil zadovoljen. Ne premišljujem o preteklosti. Ljudje, ki to počno, propadejo. Nikoli nisem zadovoljen sam s seboj. Življenje je to, kar počnete, ko čakate na smrt. Veste, v bistvu je to precej žalostna situacija.

Prej ste omenili, da mora biti človek rojen s »tistim« nekaj. Mislite, da so vaši otroci »to« podedovali od vas?

Statistično gledano imajo moji otroci bolj slabe možnosti. Otroci uspešnih staršev so v splošnem zelo zelo težavni, imajo veliko težav, niso uspešni. Nikoli ne veš, dokler niso na preizkušnji. Sicer pa se z otroki dobro razumem.

David Hochman

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord