Dr. Evgen Bavčar: Slepi fotograf, ki s svojim prispevkom v umetosti in literaturi presega vse meje

Dr. Evgen Bavčar je slepi fotograf, filozof, esejist, publicist in gostujoči profesor na številnih univerzah po Evropi in Ameriki. Evropski parlament mu je podelil nagrado državljan Evrope. Sklicujejo se na njegov bogat prispevek v umetnosti in literaturi, ki presega evropske meje in s tem povezuje slepe in videče ter vse državljane Evrope. Na francoski državni praznik, 14. julija, pa je prejel tudi

Kdo je po vašem državljan Evrope?

Dr. Evgen Bavčar: Državljan Evrope je tisti, ki se zaveda, da imamo Evropejci skupne kulturne temelje. Moj prijatelj pravi, da so skupni temelji sistem ustvarjalne domišljije, Jean Moulin je recimo povedal: "Če bi še enkrat delal Evropo, bi jo delal na osnovi kulture." Danes pa je Evropa narejena na osnovi ekonomije. Evropejec je zame tisti, ki se zaveda, da so materni jeziki Evrope stara grščina, latinščina in hebrejščina ali jezik, ki ga je govoril Kristus.

Kako smo Slovenci umeščeni v sliko Evropejca?

Dr. Evgen Bavčar: V tekstu za Bruselj sem napisal, da smo do samoosvojitve zasedali, čeprav imamo le 20 tisoč kilometrov, večji prostor na zemljevidu Evrope kot v zavesti oziroma v zgodovini Evrope – kot bi rekel nemški mislec Herder: "Slovanski narodi imajo več prostora na zemljevidu Evrope kot v zgodovini Evrope."

Imamo 20 tisoč kvadratnih kilometrov, kar je veliko v primerjavi s tistim, kar imamo kot prostor v zavesti Evrope oziroma zgodovini Evrope. Čeprav smo aristokrati evropskega trpljenja, smo Evropejci. Slovenci si zaslužimo, da se stalno spominjamo Zevsovega bika, ki je ugrabil Evropo. Imamo to pravico zaradi naše kulture, kulturne tradicije, ki je evropska.

Če pogledam slovenske prevode knjig, imamo najboljši prevod Heglove fenemenologije, ki ga je naredil moj profesor Božidar Debeljak, najboljše prevode ruskih pisateljev. Imamo jezik, ki je na ravni teh jezikov in smo povsem enakovredni Evropi, kateremukoli evropskemu jeziku.

Ampak smo zakompleksani. Prav iz te zakompleksanosti smo delali eksemplarične prevode od Sovreta naprej. Če primerjam prevode klasičnih del v francoščino, španščino in italijanščino, niso tako dobri kot slovenski, ker se res potrudimo in s prevodi rečemo, da je naš jezik sprejel to umetniško delo. Kar se tiče tudi referenčnega sistema, sistema primerjav, je naš bil vedno evropski. Že v srednjem veku smo imeli čudovite študiozne ljudi, ki so zelo obvladali latinščino. Naši študentje so se na nemških univerzah, da bi se izognili nemškutarstvu, pogovarjali v stari grščini. Evropa je pač priznanje skupnih kulturnih korenin in Slovenci smo v Evropi globoko zasidrani.

Imamo tudi dobre prevode slovenskih avtorjev v evropske jezike?

Dr. Evgen Bavčar: Nimamo, ker politično obstajamo šele 25 let, naša nacionalna Alenčica ima le 25 let. Zdaj bi se naši politiki morali truditi, da ne zadremajo kot kralj Matjaž. Veseli me za tiste, ki so budni ob tej lepotici, ki je v cvetu mladosti. Zato bodimo ob Alenčici bedeči, in ne dremotni kot kralj Matjaž.

Drži, da ste eden od tistih, ki naše avtorje približujete Evropi?

Dr. Evgen Bavčar: Ko sem prišel v Francijo, sem videl, kako malo smo prisotni in sem tudi zato začel kulturno delovati. Po moji zaslugi so v Francijo prišli Boris Pahor, Edi Kovač in drugi. Pisal sem o slovenski, tržaški in koroški literaturi in o Sloveniji.

V Francijo sem prišel leta 1972 in prvo oddajo z naslovom Slovenija med Dunajem in Trstom za France Culture sem naredil leta 1983. O tej oddaji je pisal celo pokojni pisatelj Jože Javoršek, ker je bil nad njo zelo navdušen. Potem sem imel večere v centru George Pompidou, napisal sem različne članke, recimo o Alamutu. Takrat ni nihče poznal Bartola, nakar je postal popularen, ker sem informiral novinarje. Francoze je treba pohvaliti, da imajo določeno odprtost.

Glede Pahorja sem imel idejo, da njegova literatura pride v Italijo prek Francije, kar se je tudi zgodilo. Prek Italije je to bilo zelo težko zaradi političnih nasprotij. Eden od ljudi, ki je Italijo najbolj informiral o fašizmu zadnjih 25 let, je Boris Pahor. Kjerkoli sem bil, se nisem predstavljal le kot Francoz, temveč tudi kot Slovenec: na nemški, španski, francoski televiziji, v Mehiki in v Braziliji. Slovenija je edina dežela, ki sem jo videl, in če govorim slovensko, je najbolj zelena trava še vedno le v Sloveniji. V francoščini ali italijanščini, nemščini, portugalščini ni tako zelena, v slovenščini pa je, saj sem zeleno travo videl le v Sloveniji in nikjer drugje. Slovenščina je moj intimen jezik.

Nekaj osebnega?

Dr. Evgen Bavčar: Seveda, vsaka usoda je osebna, vpisuje pa se v kolektivno usodo. Zadovoljen sem tudi, da mi Francozi podeljujejo red legije časti. Charles Nodier je bil eden od velikih evropskih ljudi, ki je priznal in občudoval kulturo malega slovenskega naroda. In Napoleon je bil velik človek, ker nas je politično priznal še pred toliko leti. Zato se ne morem počutiti drugače kot Evropejec. Bili smo v Evropi v določenih detajlih, prek določenih ljudi, ki so se zanimali za nas, se pravi prek Charlesa Nodiera ... Zato sem zadovoljen, da po tolikih letih, ko sta Napoleon in Charles Nodier dala priznanje našemu narodu, dobim red legije časti.

Združujete tudi ljudi s posebnimi potrebami s tistimi, ki jih nimajo?

Dr. Evgen Bavčar: Ljudi s posebnimi potrebami definiram kot ljudi, ki jim je bila odvzeta svoboda s posebnimi potrebami. Svojo eksistenco sem vedno čutil na takšen način. V Parizu se mi dogaja, da mi ljudje, namesto da me peljejo čez cesto, kažejo tistega vodiča na tleh. Raje imam, da me kdo prime pod roko in pelje čez cesto, kot da tipam s palico. Pomembno je, da je mentaliteta takšna, da so ljudje pripravljeni pomagati. Saj so psi vodiči čudovita stvar, ampak ko že govorimo o Evropi, Stari Grki niso poznali psov vodičev, temveč Antigono, ki je slepega očeta peljala častno umret na Kolon in se s tem uprla državi.

Govorite o spoštljivem odnosu do slepih?

Dr. Evgen Bavčar: Seveda.

Potem drži, da povezujete slepe in videče?

Dr. Evgen Bavčar: Ko sem šel v Francijo, me je zanimala tudi problematika slepih, v čem so Francozi glede tega napredni in v čem ne. V Franciji so imeli Louisa Brailla, po drugi strani pa so nekateri narodi pred Američani, Angleži, glede adaptacij dvigal za invalide in slepe ter glede dostopov do muzejev.

Mar v evropskih muzejih še nimajo napisov v braillovi pisavi?

Dr. Evgen Bavčar: To je skromen začetek, to ni nič. V Louvru se počutim kot berač, čeprav sem bil tam, ko so odprli taktilni prostor in so me snemali. To je skromen začetek. V vsakem primeru smo slepi prikrajšani. Glede tega je še ogromno treba narediti in tudi, ko Evropa sprejema različne direktive v vezi s posebnimi potrebami, jih nekatere države ne podpišejo ali jih oktroirajo. To se dogaja tudi pri nas.

Kakšne so vaše izkušnje?

Dr. Evgen Bavčar: Ko sva z Benom Zagrnikom, čudovitim človekom, ki je delal na RTV, hodila po mestu, sva podrla kakšno kolo in so naju spraševali, zakaj hodiva sama. Včasih je kakšna teta začela vpiti, da sva uboga nesrečnika. Z Benom sva jima odgovarjala, da ne kadiva. Imela sva povsem absurdne odgovore. Glede slepih je takrat v Ljubljani bilo obupno.

Pred nekaj leti sem hodil z neko Slovenko, ki me je pred starši skrivala. Cel kup primerov je, ko je punca morala pobegniti od doma, če se je poročila s slepim ali obratno, le da se o tem ne govori. Gre za tabu. Pri tem se vidi, da ti je vzeta svoboda s posebnimi potrebami. Poznam tudi primer iz časa študentskih let, ko je slepi fant k punci hodil le ponoči, da ga ne bi videli. Z romantičnega vidika je to že krasno, socialno pa pomeni, da so slepi na stranskem tiru. Kot rečeno, sem se sam moral skrivati dve leti, in to pri izobraženi ženski.

Ste se s fotografiranjem začeli ukvarjati iz trme?

Dr. Evgen Bavčar: Vedno sem želel delati vse tiste stvari, ki jih delajo tudi videči. Tako sem se začel ukvarjati tudi s fotografijo, še ko sem bil na gimnaziji. Takrat sem se tudi vozil s kolesom, čeprav sem se moral voziti v polkrogu ali pa sem tako vozil, da sem prijatelja, ki je bil na drugem kolesu, držal za ramo in sva se vozila vzporedno. Težava je, če zavore niso enake. Zgodilo se je, da sem se zapeljal čez križišče, prijatelj pa je ostal na tej strani. Na srečo ni bilo toliko prometa. Tudi z zračno puško sem streljal. Poznam orožje, a mi ljuba domovina ni hotela dati dovoljenja, da bi imel doma staro avstrijsko puško, čeprav brez municije. S tem so me osebno žalili, puško pa sem dal v muzej v Kobarid. Ampak gospod Igor Bavčar je rekel, da bi to puško lahko imel doma, če bi bil on minister za notranje zadeve, kar mi je bilo najlepše darilo enega od historičnih ustanoviteljev Slovenije za 25-letnico na Vrhpolju.

Kaj vas je peljalo skozi življenje?

Dr. Evgen Bavčar: Moram povedati, da sem, ko sem oslepel, kot pravi Borges, postal zelo sam. Borges pravi, da slepota ni tema, ampak oblika samote. Takrat sem se nenadoma znašel brez prijateljev, le eden je še kdaj prihajal do mene. Začeli so se predsodki, tudi pritiski na mamo. V tistih časih me je podpiral le pisatelj Danilo Lokar iz Ajdovščine, ki je mami vedno čestital, če je bil kakšen članek o meni.

Ko sem bil v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani, smo hodili na sprehode na Rožnik, za nami pa so ljubljanska zijala vpila: "Glej jih, slepci gredo." Ko sem končal osemletko, sem hotel na gimnazijo v Novi Gorici, ravnatelj pa je povedal, da me ne sprejme.

Novi ravnatelj Marjan Urbančič me je sprejel, in ko smo šli na maturo, nas je bilo 64, od tega le štirje odlični, je prišel k meni in rekel: "Danes nisi zmagal le ti, ampak tudi jaz."

Ko sem študiral na Filozofski fakulteti filozofijo in zgodovino ter diplomiral iz zgodovine, mi je ponudil, da lahko pridem za profesorja na gimnazijo v Novo Gorico. Tam sem bil šest mesecev, da sem dokazal, da je to možno. Matična Ajdovščina mi je za študij dala le delno štipendijo, s tem, da so pripisali, da mi službe ne garantirajo. Pavel Kogej, ki me je stalno podpiral, in Olga Tomšič z Zavoda RS za zaposlovanje, sta jim povedala, da jih je lahko sram, ker ne podpirajo vztrajnega in inteligentnega fanta. Štipendijo 'milijoni za talente' sem dobil po njuni zaslugi. Danes sem državljan Evrope in dobil priznanje od Francozov, a to priznanje so v resnici dobili vsi ti, predvsem oni, ker bi v določenem trenutku lahko obtičal, če jih ne bi bilo.

Kako pa je bilo s študijem?

Dr. Evgen Bavčar: Prijatelj Peter Blažej iz Nove Gorice mi je svetoval, naj grem študirat filozofijo. Na filozofiji so namreč ljudje, ki na življenje gledajo širše, saj razpravljajo o mislih. Imel sem odlične profesorje, ki so me sprejeli. Če mi ne bi šlo na Filozofski fakulteti, sem imel namen študirati v Franciji muzikologijo in primerjalno književnost. Na muzikologiji sem moral vprašati, ali me sprejmejo, ker sem slep. Profesor Pirjevec je bil začuden, češ da se je tajniku Filozofske fakultete zmešalo, ker me je poslal, ampak takšni predsodki so bili. A si lahko predstavljate ponižanje, da vprašaš, ali sprejmejo slepega študenta?

Ampak ne morete reči, da niste srečali tudi ljudi, ki niso imeli predsodkov.

dr. Evgen Bavčar: Takrat je na Filozofski fakulteti bil čudovit človek, polkovnik Kranjc, ki je učil predvojaško, zame in za Bena je rekel, da lahko hodiva k predvojaški, da naju nauči streljati v zrak, lahko pa naju tudi opraviči. Ko sem leta 1969 v škofjeloški kasarni igral na harmoniko za vojake, mi je komandant kasarne bil pripravljen razkazati vse orožje in posebej zame ustreliti z breztrzajnim topom. Širok človek.

Imate tudi srečo, da ste bili vztrajni ...

Dr. Evgen Bavčar: Seveda sem bil vztrajen, ampak bi obtičal, če ne bi bilo določenih ljudi. In moj uspeh je tudi njihov uspeh. Seveda sem bil tudi uporen, podpirali pa so me mama, dokler je bila še živa, sestra in nečakinja, domači, kar je zelo pomembno, in seveda prijatelji. Še dandanes imam te prijatelje in to je tudi uspeh prijateljev, ki so mi pomagali v odločilnih okoliščinah.

Nikomur, nobenemu slepemu ne želim, da bi se moral poniževati tako, kot sem se moral jaz ali pokojni prijatelj Beno. Tudi glede deklet. Mama je glede Slovenk zelo pametno rekla, da me gledajo, ampak od daleč. Predsodki do invalidov so, čeprav imamo v Sloveniji med slepimi izredne dosežke. Edinstveni dosežek v Evropi je, da so slovenski slepi brez rok braillovo pisavo brali s spodnjo ustnico. Si predstavljate? Žene teh slepih so dobivale najbolj kultivirane poljube na tem svetu iz ust, ki so brala.

Kako to, da ste, čeprav ste se realizirali, zagrenjeni?

Dr. Evgen Bavčar: Ker so glede invalidov še vedno predsodki, glede tega si ne delam nobenih utvar. Nekaj sem že dosegel, ampak neumno je, da se hvalim s tem, kaj sem dosegel. Za invalide, slepe, se reče, da so nekaj dosegli, za tiste, ki so polnočutni, pa je to normalno.

Pot ljudem, ki jim je bila odvzeta svoboda, je pač težka. Tega ne prikrivam. Če sem želel končati gimnazijo, mi je sestra cele počitnice narekovala, da sem prepisal francosko in italijansko vadnico in nemške tekste, ker tega ni bilo v braillovi pisavi. Objektivno gledano, invalid obremenjuje tudi domače.

Spomnim se, ko sem imel izpit na Filozofski fakulteti, da se mi je pokvaril magnetofon, na katerem sem imel posneto snov. Mama je magnetofon nesla v Ljubljano na popravilo, da sem se lahko pripravljal za izpit. Nekomu drugemu ni bilo treba nesti magnetofona v Ljubljano na popravilo, da bi naredil izpit. Ali recimo, ko se mi je zapletel trak in je bratranec na paši razpel ves trak, da ga je rešil, ker sem ga potreboval za izpit. Magnetofonskih trakov ni bilo mogoče kupiti, uporabljal sem študijske trakove. Sestra mi je snov snemala na najnižji hitrosti, da je šlo gor čim več snovi.

Zdaj sem zadovoljen, da mi je prijatelj, direktor Inštituta za kritične študije v Mehiki, dovolil, da sem direktor laboratorija za nevidno. Vse te stvari, o katerih vam govorim, so nevidne, zato je pomembno, da se o tem, kako je bilo, govori. Če kaj povem o svoji nesvobodi, smo tudi, če se ta nesvoboda nadaljuje, malo bolj svobodni, ko to izrečemo.

Kako pa fotografirate?

Dr. Evgen Bavčar: Vsi me sprašujejo, kako delam, vprašati pa bi se morali, zakaj. Z Braillom je bilo tako, da je k njemu prišel pameten kapetan za topništvo in rekel, da je izumil nočno pisavo za vojake in ali bi lahko poskusil iz tega narediti pisavo za slepe. In danes s pomočjo brajlice preberem imena tistih, ki so me podprli: dr. Milan Zver, Tatjana Fajon, Alojz Peterle, Ivo Vajgl, Romana Tomc, Franc Bogovič in Patricija Šulin. Zdaj je tudi njihovo ime zapisano v najbolj univerzalni pisavi tega sveta, ker jo vsi slepi tega sveta uporabljajo. Se pravi, da je najbolj univerzalna pisava na tem svetu prav ta pisava.

Vseeno nas zanima, kako fotografirate?

Dr. Evgen Bavčar: Vzamem fotoaparat in šklocnem, pa je. Vse skrivnosti pa vam ne povem. Za dokumentarno fotografijo lahko fotografiram kar tukaj in zdaj, za umetniško fotografijo pa fotografiram v temi v ateljeju, kjer imam lučke.

Imate asistenta, da vam pomaga?

Dr. Evgen Bavčar: Odvisno, ko delam pokrajine, mi kdo že pomaga, ko pa delam akte in portrete, v glavnem ne potrebujem pomoči.

Kakšen občutek je, ko naredite, kar se zdi nemogoče?

Dr. Evgen Bavčar: To je indirektna estetika. Je ravno tako, kot če vam nekdo po telefonu pripoveduje, da bi neki moški bil za vas, vi ga pa ne vidite. V bistvu je v transcendenci, v onstranstvu, kljub temu so to moje fotografije, nekaj več kot nič.

Kakšno je življenje intelektualca v Franciji?

Dr. Evgen Bavčar: To je zelo težko življenje. O Parizu imamo mitološko gledanje, pa ni tako romantičen. Saj vidite, kaj se dogaja, protesti, teroristi, zdaj je mesto muzej. Včasih je bilo ljudstvo toplo srce Pariza, zdaj pa to ljudstvo živi zunaj Pariza, ker ne more plačevati stroškov in se srce drobi na tisoče koščkov v predmestja. Vseeno v tujini še vedno obstaja mit o Parizu, v katerem si lahko anonimen.

Ste si ustvarili svoj prostor?

Dr. Evgen Bavčar: Že, ampak za kakšno ceno. Žrtvujete svojo mladost. Francoski prijatelji so se čudili, kako to, da za vikende študiram, a sem moral več delati.

Se vam zdi, da ste zaradi slepote za kaj bogatejši od videčih?

Dr. Evgen Bavčar: Slepi smo prikrajšani, smo pa v absolutni situaciji slišanja sveta in s predmetom spoznavanja, recimo z mizo, v absolutni bližini, se pravi, da gledamo od blizu. Poleg tega, da slepi živimo v tridimenzionalnem sistemu, smo pa prikrajšani za bidimenzionalno zaznavo, recimo slik.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord