Dr. Sašo Dolenc o znanosti, medijih, teorijah zarote in naših slepih pegah

Danes poleg Carla Sagana in Richarda Dawkinsa, ki sodita med same pionirje gibanja za popularizacijo znanosti, in pokojnega Stephena Hawkinga, ki je postal zvezdnik že zaradi svojega statusa znanstvenika vrhunskega kova, tudi Slovenci premoremo znanstvenike, ki znajo znanstvena spoznanja javnosti predstaviti priljudno in z zares veliko nalezljivega žara.

Mednje zagotovo sodi dr. Sašo Dolenc, filozof, fizik, predavatelj, pisatelj, novinar in urednik spletnega časopisa za popularizacijo znanosti Kvarkadabra. S knjigami, kot sta Od genov do zvezd in njeno nedavno nadaljevanje Od genov do zvezd in naprej, je uspel znanost približati še mlajšim bralcem, da bi za isto branje nato navdušil še njihove odrasle skrbnike.

Na 46-letnega doktorja filozofije znanosti in fizike, ki ga je moč ujeti tudi v radijskem etru oddaje Frekvenca X, smo zato naslovili nekaj vprašanj o položaju znanosti v današnjih (še posebno spletnih) medijih.

Na predstavitveni strani Kvarkadabre sem našla podatek, da spletni časopis za tolmačenje znanosti obstaja od leta 1997? Torej več kot dvajset let pred časom, ko splet preplavljajo lažne novice, mnoštva teorij zarot in senzacionalistični naslovi. To se mi zdi skorajda preroško. Se morda spomnite, v kakšnem duhu je nastala spletna stran, in zakaj ste menili, da je ta  potrebna?

Kvarkadabra je nastala, ko smo bili njeni ustanovni člani še študenje in smo iskali v znanosti nekaj več od tega, kar smo lahko dobili v okviru predavanj na univerzi. Zanimal nas je širši smisel in pomen znanosti za posameznike in za družbo, kako se je znanje razvijalo skozi čas in kaj zanimivega se dogaja v vseh znanstvenih vedah, ne le na našem ozkem strokovnem področju. 

Tako smo se na kup zbrali študenti, ki smo kasneje postali mladi znanstveniki, z zelo različnih področij znanosti in se začeli najprej med seboj pogovarjati, nato pa skupaj izdajati članke in knjige. Naš pristop do znanosti je bil drugačen od tistega, ki ga je bila vajena takratna širša javnost in akademsko okolje. Prav zato smo iskali nove oblike širjenja naših idej. Potrebovali smo namreč več svobode. In internet, ki je prav takrat prispel v naše kraje, je bil zato za nas izvrstno orodje.

Na spletni strani smo najprej zbirali sestavke, ki smo jih pisali za različne druge priložnosti in torej ne z namenom zgolj spletne objave. Nekaj besedil je tako nastalo v okviru samega študija, nekaj za revije in časopise, nekaj pa tudi za lastno zabavo v prostem času. Ko smo nato svojim bralcem ponudili še priložnost, da nam zastavijo kakršno koli vprašanje iz sveta znanosti, je spletna stran postala zares odmevna.

Ta vprašanja so bila tudi sicer nadvse zanimiva, saj so pričala o tem, kako se ljudje sploh srečujejo s problemi, pri katerih menijo, da jim odgovore lahko pomaga poiskati znanost. Vseskozi smo poskušali najti čim bolj natančne, a hkrati razumljive odgovore. In prav iz dela teh zapiskov je nato nastala knjiga Zakaj je nebo modro – začasni odgovori na večna vprašanja, ki je izšla leta 2004.

Pa danes? Glede na prenasičenost medijskega prostora s psevdo znanstvenimi mnenji ter izkrivljenimi ali kar napačnimi interpretacijami znanstvenih dejstev, se mi zastavlja vprašanje, koliko ljudi v tej sodobni medijski kakofoniji sploh dosežejo vaša sporočila?

Ne obremenjujemo se s štetjem klikov, obiskov in podobnih številskih metrik, ki lahko hitro postanejo cilj sam po sebi, kar ni dobro. Naš cilj je ustvarjanje kvalitetnih vsebin. Tudi če kakšen sestavek sam po sebi morda ne doseže velikega kroga ljudi, ga pa skoraj zagotovo preberejo novinarji, uredniki, učitelji, uradniki, funkcionarji in drugi, prek katerih nato na širšo javnost vpliva posredno, kar tudi ni zanemarljivo.

Kako vi kot znanstvenik ocenjujete medijski prostor? Se je v odnosu do znanosti spremenil na slabše ali pa po zaslugi nekaterih medijev vendarle na boljše?

Odnos do znanstvenih vsebin v medijih se je po mojem mnenju v zadnjih letih pri nas močno izboljšal. Novinarji znajo ustvarjati zelo dobre oddaje o znanosti za radio in televizijo, pa tudi uredniki mnogih časopisov in revij znajo ceniti dobre članke o znanosti. Opažam, da so tudi na inštitutih in univerzah začeli javnost bolj sistematično in profesionalno obveščati o svojem delu in dosežkih, kar gre vsekakor videti kot napredek.

Moramo pa od tu dalje stopiti še korak naprej. Akademska znanost bi morala osmišljanje svojega dela in predstavljanje dosežkov na način, da vsebine razumejo tudi strokovnjaki drugih ved in širša javnost, pričeti razumeti kot bistveni del svojega družbenega poslanstva in ne zgolj kot nekaj, kar nekateri posamezniki počnejo ljubiteljsko v svojem prostem času. Drugje po svetu, kjer imajo daljšo znanstveno-akademsko tradicijo, so že bistveno pred nami.

Bi mediji pri tem lahko pomagali?

V Sloveniji imamo vse več zelo dobrih novinarjev in novinark, ki pokrivajo znanost. Želel bi si le, da bi postali malo bolj pogumni in bi začeli dogajanje v znanosti tudi komentirati. Velikokrat bi komentarji od zunaj, od ljudi, ki v dogajanje niso neposredno in eksistencialno vpeti, lahko pomagali tudi sami stroki. V minulih nekaj desetletjih se je namreč zasidralo prepričanje, da znanost najbolje koristi družbi, če jo ta pusti povsem pri miru. Žal se je model 'slonokoščenega stolpa' na številnih področjih že 'sfižil', saj akademski znanstveniki pogosto le še tekmujejo v doseganju nekih abstraktnih, za družbo povsem nepomembnih ciljev, kot je denimo zbiranje števila objavljenih razprav in citatov.

Kako pa vidite družbena omrežja in njihovo vlogo pri širjenju znanstvenih resnic?

Facebook, Twitter in Instagram so gotovo zelo koristna orodja, če jih znamo smiselno uporabljati. S kolegi imamo prek družbenih omrežij zelo zanimive debate, ki bi jih v živo težko izvedli, saj smo pogosto na povsem različnih koncih sveta, prek interneta pa se veliko lažje uskladimo. V prvih letih obstoja Kvarkadabre smo veliko komunicirali prek e-pošte, danes pa se je večina te komunikacije preselila na Facebook. Na nek način je to bolj preprosto, saj se lahko v pogovor vsakdo vključi takrat, ko ima kaj  povedati, sicer pa lahko samo prebira komentarje in stališča drugih. Seveda pa je ob vsem tem pomembno, da krog tistih, ki komunicirajo, spoštuje osnovna pravila spoštljivega vedenja. Brez tega debata ni mogoča.

Vas kdaj razjezijo objave v medijih, iz katerih je razvidno, da novinarji, blogerji in kolumnisti bodisi niso opravili svoje naloge ali pa niso razumeli materije, o kateri so pisali?

Slovenskih medijev ne spremljam redno. Občasno jih preletim, a berem le avtorje, ki so me že v preteklosti navdušili in vem, da bom ob branju izvedel nekaj novega.

In ti avtorji so ...

Kar nekaj je zelo dobrih novinarjev in novinark, žal pa zares dobrih objavljenih besedil, ki bi jih z veseljem prebiral in priporočal drugim v branje, običajno ni veliko.

Zanimivo pa je, da najbolj poglobljene raziskovalne oddaje zadnje čase ustvarjajo ravno novinarji komercialne televizije. Oddaji kot sta Fokus in Inšpektor na Pop TV sta res dobri, nastajata pa v povsem komercialnem okolju televizije, ki živi od oglasov. Prav tako po mojem mnenju piše najboljše analitične članke o politiki, gospodarstvu in družbi Primož Cirman za komercialno spletno stran SiolNET.

Kaj pa poljudna znanost na knjižnem trgu? Vas morda presenečajo uspehi vaših knjig, še posebno knjige Od genov do zvezd, ki je namenjena mlajšim bralcem, po njej pa posegajo tudi njihovi starši?

Knjiga je pritegnila bralce vseh starosti, ker govori o znanosti na drugačen način, kot smo bili tega vajeni še iz šole. Znanstvenike predstavi kot zanimive junake, s katerimi se zlahka identificiramo in jim sledimo na njihovi raziskovalni in življenjski poti. Hkrati knjiga bralcev tudi ne podcenjuje, saj poskuša strokovne vsebine dejansko pojasniti tako, kot je to v tako kratki obliki sploh mogoče. Bistvo takšnih knjig je, da vzbudijo pri publiki zanimanje in vzpostavijo miselni okvir, ki ga lahko nato bralci dopolnjujejo in nadgrajujejo s pomočjo drugih virov. Gre za nekakšno gradnjo miselnih zemljevidov, ki pomagajo pri orientaciji v svetu idej.

Te dni je izšla knjiga Permanent Records razvpitega žvižgača Edwarda Snowdena, v kateri ta na podlagi zaupnih virov širši javnosti sporoča, da ’nas vesoljci niso obiskali, da smo prav zares šli na Luno in da so klimatske spremembe resnična grožnja človeštvu’, kar se zdi zanimivo, saj s sporočenim naslavlja ravno najbolj razširjene teorije zarot, ki krožijo med ljudmi. Kako si vi razlagate njihovo izjemno priljubljenost?

Da obstaja tudi neko drugo skrito znanje, ki je dostopno le redkim posvečenim, je bilo zelo razširjeno prepričanje skozi zgodovino človeštva. Velikokrat v preteklosti je prave vzroke dogodkov res poznala le ozka skupina posebej posvečenih, zato takšna prepričanja niso bila vedno neosnovana. Ena izmed najbolj branih knjig v visokem srednjem veku, po mnenju nekaterih celo najbolj brana med vsemi knjigami, je bil zbirka domnevnih pisem, ki naj bi jih Aristotel pošiljal svojemu učencu Aleksandru Velikemu. Knjiga, ki so jo poznali kot Secreta Secretorum ali Skrivnost skrivnosti, je ponujala ravno tovrstno znanje, ki naj bi ga skrivali, zato je bilo za bralce toliko bolj zanimivo. Vzpostavitev moderne znanosti v začetku novega veka je naredilo glede skrivanja idej pomemben napredek, saj znanost temelji prav na javno dostopnem znanju. Ker so znanstvene ideje javno objavljene, jih lahko vsakdo argumentirano kritizira, zato se ideje hitreje širijo, bolj učinkovito vrednotijo, hkrati pa ima znanje tudi bistveno večji družbeni vpliv.

Obstaja kakšna teorija zarote, ki vam je še posebno zanimiva? Zakaj ravno ta?

Preseneča me, kako močno je v našem prostoru še vedno prisotna skepsa do vzrokov za spreminjanje podnebja. In to tudi pri ljudeh, ki nikakor niso neizobraženi ali neinteligentni. Tudi nekoč ugledna revija o znanosti in tehniki, ki dobiva celo subvencijo od države, ker naj bi skrbela za širjenje kvalitetnega znanja, objavlja sestavke, ki so povsem v nasprotju z dognanji klimatološke stroke. Seveda teh sestavkov ne pišejo strokovnjaki za klimatologijo, ampak strokovnjaki za druga področja znanosti in na ta način se ustvarja zmeda. Profesor elektrotehnike ali fizike pač ni nujno strokovnjak tudi za podnebje, tudi če je v službi na uglednem inštitutu ali univerzi.

Opažam, da ljudje v obrambo svojim prepričanjem pogosto citirajo vire, ki so včasih dvomljivega slovesa. Ti ljudje pogosto berejo ravno tako veliko kot ljudje z druge strani mnenjske mavrice, le da berejo drugačne vire. Na kakšen način vi ocenjujete verodostojnost spletnih virov informacij?

Največje presenečenje na spletu je Wikipedija, saj je z leti prav zares postala zelo zanesljiv vir informacij. Skrivnost njenega uspeha je v zelo natančnih pravilih, ki jih upoštevajo njeni moderatorji. Vsaka informacija, ki je zapisana v Wikipediji, mora biti namreč podkrepljena z zanesljivim virom. Če ni, jo moderatorji izbrišejo. Zanesljivi viri pa so strokovne revije, ugledni časopisi, sporočila za javnost z zaupanja vrednih inštitucij in podobno. Če pride do neskladja med viri, se to v članku posebej označi. Prav zato, ker je dovoljeno objavljati le informacije iz virov, za katere lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so verodostojni, je postala Wikipedija trenutno zelo dober in hitro prilagodljiv vir zanesljivih informacij. Vseeno pa seveda ne smemo vsemu zapisanemu slepo zaupati. Kar pa seveda velja za vse vire informacij.

Kar me spomni na to, da tudi znanost ni povsem nezmotljiva. Na misel mi pride slavna napaka z decimalno vejico, špinačo in Popajem, pa tudi svarila pred rakotvornostjo paradižnika, da bi desetletja taistemu sadežu pripisovali zdravilne lastnosti. Tudi znanstveniki ste le ljudje. Je torej vendarle upravičena določena mera skepse tudi pri znanosti?

Znanost je sistem, ki ima vsaj v teoriji v svoje delovanje vgrajeno največjo možno mero skepse. Vsaka ideja je namreč znotraj znanosti podvržena maksimalni mogoči strokovni kritiki, ki pa mora biti seveda argumentirana. Kljub temu se občasno vseeno izkaže, da smo kakšni ideji verjeli, čeprav se je z zamikom izkazalo, da je bila napačna, a še vedno je znanost s svojo radikalno odprtostjo za kritiko najboljša metoda, ki jo imamo za preverjanje resničnosti idej. To pa nikakor ne pomeni, da je prav vsaka ideja, ki je formulirana in objavljena v obliki znanstvenega članka, zato tudi že resnična.

Za konec še nekaj zabavnejšega. Mislite, da bi najin intervju za Metropolitan lahko kdaj postal bolje bran od novičke o razkritju, s katero vrste marmelade si svoje palačinke najraje maže pevka Tanja Žagar?

Namen tega intervjuja že v osnovi ni enak, kot je objavljanje fotografij zvezdnic ali tračev iz življenja znanih oseb. Ljudje bolj lahkotne teme običajno prebirajo, ko so izmučeni in iščejo sprostitev. Zato je najbolje, če bralce k branju vsebin pritegnemo z dobro zgodbo in zanimivimi fotografijami, potem pa jih, spotoma in morda tako, da se tega sploh ne zavedajo, še kaj koristnega naučimo.

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord