Dr. Sonja Bezjak: Za slogan smo si dali misel “Z norostjo proti neumnosti!”

Kje so Trate?

Dr. Sonja Bezjak: Smo ob meji z Avstrijo, Trate so tudi zadnja vas v občini, v Podravski regiji. Ves čas se srečujem z opazkami: “Joj, ko pa ste tako daleč!” Skratka, pri nas se križajo vse mogoče meje in smo na nekakšen način nikogaršnji prostor, nikogaršnji ljudje, po drugi strani pa sem ves čas odraščala ob velikih stavbah, ki so preživele stoletja.

Govorite o gradu Cmurek?

Dr. Sonja Bezjak: Tudi, pa tudi o dvorcu Novi Kinek, nekaj hiš stran od naše hiše pa je ogromen mlin iz leta 1910, eden prvih na elektriko v Sloveniji. Vse te stavbe sem kot otrok opazovala in to ti, hočeš ali nočeš, da vtis zgodovine in veličine, povezanosti s preteklostjo in odpira vprašanja. Zato je nenavadno, ko ti govorijo, da si v zakotju, ker si po svoji presoji v svojem velikem središču.

Je bolj pogled drugih zakoten?

Dr. Sonja Bezjak: Tako je, teh stavb ne moreš spregledati, zlasti če si ob njih rasel in se ob njih tudi razvijal. Res je, da pri nas ni bilo veliko možnosti za otroke, po drugi strani pa je bil prostor za domišljijo, za zgodbe, zgodovino, s čimer človek pridobi občutke samozavesti, pripadnosti in tudi notranje veličine. Tako da mi je vsakič znova smešno, ko nekdo reče, kot je ravno zadnjič na Ministrstvu za delo, družine in socialne zadeve uradnica pomilovalno rekla: “Veste, kaj je problem? Lokacija.” Odgovorila sem ji, da na tej 'lokaciji' državljani živimo, od tam smo, to je naš prostor. Ne vem, ali se je slišala, kako poniževalno in hkrati neodgovorno se to sliši.

Je to z njene strani bilo žaljivo?

Dr. Sonja Bezjak: Seveda, in tega se človek ne navadi, vedno znova se zdrznem, ko mi državni uslužbenci omenijo zakotnost, kot da bi Slovenija ne obstajala zunaj ljubljanskega ringa. Čeprav smo morda daleč, naš kraj ni zakoten, smo na prehodu čez mejo in ves čas odprti na sever, saj smo vrata v Avstrijo in obratno vstopna točka za Slovenijo.

Kaj pa je pravzaprav z gradom Cmurek?

Dr. Sonja Bezjak: V naši vasi je v gradu Cmurek od leta 1956 deloval Zavod za duševno in živčno bolne, ki ga je država zaprla leta 2004. To je bil prvi in za zdaj edini uresničeni projekt dezinstitucionalizacije, preselitve stanovalcev v prijaznejše in manjše enote in zaprtja kakšnega zavoda. Ljudi iz zavoda na Tratah so tedaj preselili na kmetije v okolici ali v stanovanja v bližnjem Mariboru. Takšni zavodi, kjer na enem mestu živi več deset ali celo več sto ljudi, so z vidika uresničevanja človekovih pravic, človekovega dostojanstva nesprejemljivi. To v stroki vemo že od šestedesetih let, v številnih državah so tovrstno obravnavo opustili že pred desetletji. Slovenijo ta naloga še čaka. Na žalost se odgovornim pri tem čisto nič ne mudi. V zavodu na Tratah je v nekem obdobju živelo okoli 400 ljudi, tudi po 50 v eni sobi.

Toliko?

Dr. Sonja Bezjak: Ja toliko, kar si danes težko predstavljamo. Razmere so se sčasoma sicer izboljševale, kljub boljši stavbni ureditvi in manjšemu številu ljudi v sobah pa so ljudje še zmeraj živeli izolirano in daleč od ljudi. Npr. bližnji zavod Hrastovec, kjer je še zmeraj nastanjenih več 100 ljudi, je oddaljen od kakšnega središča, ni javnega prevoza. S takšnim izločanjem sodržavljanov gradimo vzporedne svetove. Kot omilitvene ukrepe pa jim zagotavljajo posebna gledališča, posebne predstave, posebne avtobuse, vse posebno. Kdaj bomo odprli vrata za vse? Še en razmislek, pri takšni obravnavi jim t. i. zakotne lokacije pridejo prav, da se tam odloži ljudi in nanje tudi pozabi.

Čeprav so tako kot mi upravičeni do vsega?

Dr. Sonja Bezjak: Konvencija o pravicah ljudi z ovirami poudarja, da imamo vsi pravico biti vključeni v družbo in v njej tudi polno sodelovati. Rada poudarim še en vidik glede tega, ne samo, da prikrajšamo tiste ljudi, ki jih izločimo, ampak osiromašimo celotno družbo. Ker nimamo stikov, nimamo izkušenj, imamo zadržke, predsodke in strahove. Že ko srečamo koga na vozičku, ne vemo, kako bi se obnašali!

Nam predstavite aktivnosti, ki jih izvajate na Tratah?

Dr. Sonja Bezjak: Vsa moja družina je angažirana, starša sta že od nekdaj aktivna, tako sta družbena kritičnost in solidarnost v družini že od nekdaj prisotna. Skozi študij sociologije je ta občutljivost dobila še znanstveno podlago. Ker imam svoj kraj rada, sem se počutila odgovorno in željna pomagati po svoji moči. Vključila sem se že leta 2003, takrat smo ustanovili iniciativni odbor za Trate, s katerim smo začeli opozarjati bogato, a propadajočo kulturno dediščino. Naša želja je bila, da spodbudimo lokalne in državne oblasti, da ukrepajo. Saj smo vrata v EU.

Toda zgodilo se ni nič. Takrat sem še študirala in imela obveznosti tukaj v Ljubljani, pa tudi življenjsko še nisem bila toliko pripravljena, da bi bila vsemu kos. Ideja o Muzeju norosti se mi je porodila več let pozneje na neki razstavi v Ljubljani. Šla sem do sosede na Tratah, ki je bila aktivistka že v osemdesetih letih, in je idejo takoj podprla. Kmalu smo se začeli povezovati in oblikovala se je jedrna ekipa. Naša prva ambicija je bila, da odpremo vrata tega gradu, objekta, ki je takrat bil že 10 let zaprt, razvijemo predloge in privabimo izvajalce. Nismo si predstavljali, da bi vse to izvajali mi, temveč da se bo že kdo našel, ki bo to prevzel.

Je to kdo prevzel?

Dr. Sonja Bezjak: To je bilo seveda naivno pričakovanje, ampak tako smo začeli. Leta 2013 smo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je lastnik gradu, predstavili predlog in dobili potrditev, da je dezinstitucionalizacija ena od prioritet, ki čakajo Slovenijo v finančnem sklicu 2014–2020. In da Muzej norosti lahko v tem procesu preobrazbe prispeva k ozaveščanju ljudi in premoščanju predsodkov o tem, kaj pomeni norost, težave v duševnem zdravju, zakaj institucije niso sprejemljiv način skrbstva, kaj pomenijo storitve v skupnosti … Naša ambicija je postati prostor srečevanja vseh deležnikov na polju, ki se dotika 'norosti'. Takrat smo tudi dobili ključe od gradu in začeli delati z veseljem in pričakovanji. Toda po petih letih še zmeraj delamo kot prostovoljci, brez vsakršne podpore.

Kaj vam je uspelo uresničiti v teh petih letih brez podpore?

Dr. Sonja Bezjak: Organizirali smo številne dogodke, razstave, okrogle mize, predavanja, imeli tabore s študenti, vodene sprehode, različne umetniške akcije, simpozije, koncerte ogromno tega... Povezali smo se z ljudmi, ki še živijo v institucijah, in skupaj s strokovnjaki danes tvorijo svojevrstno omrežje Muzeja norosti. Poleg tega vse izvajamo dvojezično, ker smo na meji in sodelujemo s sosedi iz Avstrije, v resnici tako delamo dvojno delo. S sodelavci imamo še jezikovno bariero, med sabo pa v glavnem govorimo angleško, da smo vsi v enakem položaju. Ne gre pa samo za jezikovne ovire, temveč velikokrat tudi za kulturne, kako razumemo stvari. Ob meji pa se srečujemo tudi s predsodki, tako o Slovencih kot tudi o Avstrijcih. V ekipi se čutimo kot most med ljudmi in ponujamo zgled velikega vzajemnega spoštovanja in zaupanja preko meje.

Znate izluščiti, kaj je pomembno in veliko v vašem malem kraju?

Dr. Sonja Bezjak: Najprej seveda ta mreža ljudi, ki se je oblikovala okoli gradu Cmurek. S tem, ko mi delamo, tudi ustvarjamo priložnosti za druge ljudi, da se pridružijo in aktivirajo. V obmejnem območju gre v glavnem za ekonomsko menjavo, medtem ko smo s tem projektom spodbudili tudi prijateljske in sosedske vezi, vzpostavili smo prostor, kjer se ljudje srečamo zaradi tega, kar radi počnemo. Eden od dogodkov, ki je zelo obiskan in ga organiziramo vsako pomlad, je pomladna izmenjava semen. To smo postavili kot orodje za krepitev povezanosti med ljudmi in izkazalo se je, da zelo dobro funkcionira. Potrebovali smo vsaj dve leti, da smo Avstrijcem dopovedali, da se na menjavi ne plačuje, da lahko mirno vzamejo in da jih vabimo, da v prihodnje tudi oni kaj prinesejo.

Kakšen odnos pa imate do reke Mure, ki teče skozi Trate?

Dr. Sonja Bezjak: Ko smo snovali Muzej norosti, smo že mislili na reko Muro, ne le zato, ker teče pod našim gradom, ampak ker so v naši ekipi tudi ljudje, ki so zelo predani naravi. Ko so postale grožnje po pozidavi reke bolj evidentne, smo se tudi mi bolj angažirali. Leta 2013 smo organizirali prvi vodeni sprehod ob Muri, na katerem je moj brat Boris Bezjak udeležencem razlagal o ribji biodiverziteti, o tem, da je v Muri kar 65 različnih vrst rib, za primerjavo jih ima Soča samo 24. Naslednje leto smo na to temo pripravili razstavo z naslovom Skrivnostni svet reke Mure. Končno pa smo se vključili tudi v postopke za ohranitev reke Mure pred pozidavo s hidroelektrarniškimi objekti. Pri tem tesno sodelujemo z izjemno borko in predsednico Društva za preučevanje rib Andrejo Slameršek, ki je zasnovala kampanjo Rešimo Muro!

Z aktivizmom želite tudi mladim odpirati možnosti za zaposlitve v domačem kraju?

Dr. Sonja Bezjak: Eno od naših prvih izhodišč je bilo z oživitvijo gradu zagotoviti delovna mesta za mlade, izobražene in težje zaposljive. Nasploh projekt prinaša več rešitev: ohranjamo kulturno dediščino, samo grajsko stavbo, poleg tega pa tudi zgodovino obravnave ljudi v naši nekdanji 'norišnici'. Prizadevamo si, da se ohrani spomin na ljudi, ki so umrli na Tratah ali preživeli Trate – gre za t. i. težavno dediščino. Ko si obiskovalci ogledajo razstavo Neskončne Trate norosti, kjer pokažemo, kako delujejo tovrstne institucije, so običajno šokirani, ker niso vedeli, da pri nas v Sloveniji nekatere stvari še vedno potekajo na podoben način. Ljudje so še vedno zaprti v institucijah, četudi so polepšali in prenovili stavbe ali celo pozidali nove, ti ljudje še vedno niso del družbe, so izločeni, pozabljeni in spregledani.

Mar vaša dejanja niso na neki način norost?

Dr. Sonja Bezjak: Mi s Trat že imamo zaradi nekdanjega Zavoda dovoljenje, da smo nori. “Aja, ti si s Trat!” sem večkrat slišala. Za slogan smo si dali misel “Z norostjo proti neumnosti!” Ta projekt smo si naložili, ker niti predstavniki občine Šentilj niti države niso opravili svojega dela. Borimo se za skupno dobro, ne zahtevamo nič več od tega, kar nam kot državljanom omogoča zakonodaja, pa smo nenehno deležni najrazličnejših ovir, poniževanj, ignorance, vzvišenosti. Vztrajati v takšni drži je po svoje noro, vendar je pomembno in odgovorno. Mi bomo tudi v prihodnje opozarjali na to, da so predstavniki lokalnih in državnih oblasti v službi državljanov, niso naši vladarji, ampak naši uslužbenci, mi jim dajemo delo. Zavedati se morajo odgovornosti, da njihova dejanja segajo daleč onkraj ljubljanske obvoznice in imajo daljnosežne posledice tako za ljudi kot za naš življenjski prostor.

Menite, da se tudi Muzej norosti ne tiče samo vas s Trat?

Dr. Sonja Bezjak: Na ogledu razstave obiskovalci izvedo, da zgodba Muzeja norosti ni zgodba Trat. V zavodu na Tratah so stanovali ljudje z vseh koncev in krajev Slovenije. Naredili smo kopijo dnevnika obiskovalcev, iz katerega je razvidno, da so na obisk k svojcem prihajali ljudje iz vse Slovenije, od Jesenic do Kopra … Tako da je to naša skupna preteklost, je projekt, za katerega strokovnjaki priznavajo, da ima veliko vrednost. Pravilno bi bilo, da tisti, ki so na položajih, ki so poklicani za to, da opravijo svojo nalogo, podprejo takšne aktivnosti državljanov, ki so sami dali pobudo in so že zasukali rokave.

Prav nasprotno pa se nam dogaja, da vsake toliko vznikne ideja upraviteljev gradu, za njimi so seveda tudi lastniki – država, češ dajmo ta grad odprodati. Pri tem jih ne zanima nikakršna vizija, program, vloženo delo, prizadevanje državljanov, obveznosti izvirajoče iz zakonodaje, kakor niti dejstvo, da je grad na meji in da ima strateško lego. Zadnja leta državni predstavniki z velikim ponosom slavijo Rudolfa Maistra, leta 1919 je ta grad ostal na naši strani meje, danes bi ga na tržnici prodali tistemu, ki bo dal največ denarja. Mi pa vemo, kdo v Sloveniji kupuje, naši redko kupujejo. Na Tratah imamo z razvrednotenjem veliko izkušenj in še enega negospodarnega ravnanja v škodo občanov in državljanov ne bomo dopustili.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografiji: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord