Dr. Vesna Mikolič: "Slovenski Mediteran je bil od nekdaj prostor romansko-slovanskega stika"

Tokrat je nagrado za svoj pesniški in esejistični opus prejel Jan Wagner iz Nemčije. Prvič so podelili tudi listine pont, ki so šle v roke Nini Medved, Barbari Pregelj in Patriziu Rigobonu. Več o nagradi in prejemnikih, ki jih je izbrala strokovna komisija, nam je povedala njena predsednica dr. Vesna Mikolič, predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije pri ZRS Koper.

Nagrado pont dodelite uveljavljenemu književnemu ustvarjalcu ali ustvarjalki za delo, ki izide v sozaložništvu Beletrine in Annales ZRS Koper v zbirki nagrade pont. Iz katerega »bazena« zajemate ustvarjalce?

Zelo širokega, saj gre za mednarodno nagrado, pa vendar se želimo omejiti na prostor, ki nam je najbližji, ki mu pripadajo tudi naša kultura, naše kulture. Tako se nagrada podeljuje književnim ustvarjalcem, ustvarjalkam iz Slovenije, Evrope in Sredozemlja. Na tak način je sestavljena tudi komisija, ki jo poleg predstavnikov izvajalcev nagrade, tj. ZRS Koper in Beletrina, sestavljajo še predstavnik lokalnega, osrednjeslovenskega in evro-sredozemskega prostora. Komisijo, v sestavi dr. Igor Divjak, dr. Vesna Mikolič (predsednica), Diana Pungeršič, dr. Simona Škrabec, Aleš Šteger, tako zanimajo avtorice oz. avtorji, ki se v svojih delih s posebno občutljivostjo dotikajo tem, povezanih z nekdanjimi ali novodobnimi kulturnimi stiki, in tisti, ki so še posebej senzibilni za vprašanja potreb ljudi iz različnih, tudi marginalnih družbenih skupin. Pri tem lahko avtorji sami pripadajo tem skupinam, so sami pripadniki dveh kultur, ustvarjajo v eksilu ali pa v svojih delih empatično podoživljajo takšne človeške usode. Nagrajevati želimo torej medkulturno književnost v najširšem pomenu besede, književnost, ki tematizira, prevprašuje medkulturnost v etničnem smislu ali medkulturnost z vidika različnih družbenih skupin, njihovih potreb in življenjskih stilov. Izpostavljamo osebnosti, ki jih odlikujeta tudi tovrstna osebna drža in družbeni angažma. Na tak način želimo dvigati splošno zavest glede vprašanj medkulturnega razumevanja in družbene solidarnosti kot visoko etičnih in obenem tudi povsem pragmatičnih vrednot.

Glavno nagrado je tokrat za »prodoren pesniški in esejistični opus ter zavzetost za mednarodno povezovanje s posebnim občutkom za vseevropski kulturni okvir« prejel Jan Wagner. Na kakšen način se to odraža v njegovem delu?

Jan Wagner je vrhunski pesnik, esejist in prevajalec angloameriške poezije, doma iz Nemčije, dobitnik številnih nemških in mednarodnih štipendij in nagrad in je član Nemške akademije za jezik in književnost. Občuduje moč jezika v kratkih pesemskih podobah, zaradi česar nima rad, če ga kdo vpraša, kdaj se bo lotil romana. Verjame v poezijo, trasformativno in vključujočo moč poezije, zato ne ostaja omejen na svet svojega jezika in kulture, tudi ni zazrt samo v zahodni, anglo-ameriški prostor. Njegova poezija je prevedena v več kot 30 jezikov, pri tem tudi sam črpa iz drugih jezikov, drugih prostorov, iz novih stikov. Tako je skupaj s Federicom Italianom za Nemško akademijo za jezik in književnost zasnoval in uredil obsežno antologijo Grand Tour, ki pomeni pregled mlade poezije po vsej Evropi. Antologija predstavlja več kot 700 pesmi iz 50 držav v Evropi, a ne gre samo za knjigo. Ta knjiga je v resnici potovala, bila ves čas na poti z urednikoma in obiskala dvanajst držav, kjer so v različnih jezikih brali in razpravljali s pesniki, predstavljenimi v enciklopediji Grand Tour. Glede na to, da je evropska ideja tudi v času pandemije in migracij večkrat v krizi, je bil glavni motiv tega projekta dokazati, da obstaja evropska poezija, da so pesnice in pesniki v Evropi, ki se želijo srečevati, skupaj ustvarjati, prevajati. Da je prevajanje v resnici možno, da se vsega ne izgubi v prevodu in da je prav prevajanje kot most za povezovanje z drugim najbolj doma prav v Evropi. Tako kot pravi Umberto Eco: Evropa je prevod in prevod je Evropa.

Letos ste prvič podelili tudi listine pont. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Pravzaprav smo že od zasnove nagrade razmišljali, da bi nagrajevali vso »infrastrukturo«, brez katere medkulturna književnost ni mogoča. Tu sta najprej področji prevajalstva in prevodoslovja, potem sta tu medkulturna literarna teorija in literarna kritika pa organizacija medkulturnih, mednarodnih literarnih srečanj, izmenjav, rezidenc … Tako se je dokončno oblikoval sklep, da poleg nagrade pont za vrhunsko delo uveljavljenega avtorja podeljujemo tri listine pont, in sicer književni ustvarjalki oz. ustvarjalcu, perspektivnemu na polju medkulturne književnosti, književnemu prevajalcu oz. prevajalki in strokovnjaku oz. strokovnjakinji, ki področje jezika in književnosti obravnava z medkulturnimi pristopi.

Zanimiva je utemeljitev dodelitve ene od listin mladi ustvarjalki Nini Medved, ki omenja »renesančno širino.« Kaj to pomeni?

Vzpostavljanje mostov, prestopanje meja, gostoljubno sprejemanje drugega, vse to že samo po sebi zahteva osebnost z določeno širino in večstranskim angažmajem. Pri Nini Medved je pohvale vredno to, da je kljub mladosti delovala že na več različnih področjih, svoje talente razvija na širokem kulturnem polju, kot producentka, urednica (redaktorica), književnica, performerka, fotografinja in prevajalka v slovenski jezik in iz slovenskega jezika v tuj jezik. Na vseh teh področjih je tudi zelo uspešna in je prejela že tudi nekaj nagrad: bila je prva slovenska prvakinja v slam poeziji in kmalu zatem zmagala še na natečaju Festivala mlade literature Urška, kar ji je omogočilo izid prvenca pesniške zbirke Drseči svet.

Že iz imena nagrade je razviden njen pomen – mostovi, gradnja mostov, vezi … Na kakšen način jih gradijo letošnji nagrajenci?

Ime nagrade res izhaja iz izraza pont, ki v sodobni francoščini in valižanščini pomeni most, je pa to obenem tudi ime grškega predolimpijskega boga morja Pontos in ime regije ob Črnem morju, ki se je v stari grščini oz. latinščini imenovalo Pontos Euxeinos/Pontus Euxīnus – Gostoljubno morje. Ovidiju, ki je prav iz izgnanstva v Pontu pisal svoja pisma, se pokrajina najbrž ni zdela gostoljubna, a poleg mostu je tudi gostoljubje brezmejnega morja koncept, ki določa literarno nagrado pont.

Vsi naši nagrajenci gradijo mostove tako, da so na nek način oni sami most med različnimi kulturami, nacionalnimi literaturami, največkrat s svojim delovanjem odpirajo vrata k manjštevilčnim narodnim skupnostim in njihovim jezikom in kulturam. Tako sta zanimiva in pravzaprav zelo sorodna prejemnica listine za strokovnjakinjo na področju jezika in književnosti dr. Barbara Pregelj in prejemnik listine za prevajanje dr. Patrizio Rigobon. Barbara Pregelj, ki je literarna znanstvenica, profesorica, prevajalka, urednica in promotorka branja, je predvsem vsestranska gonilna sila kulturnega dialoga med Španijo in Slovenijo, tako na novogoriški univerzi kot pri svoji založbi Malinc skrbi za prevode v obe smeri. Podobno je dobitnik listine za prevajanje Patrizio Rigobon, italijanski prevajalec in literarni zgodovinar z beneške univerze, posvečen predvsem preučevanju sodobne katalonske in španske literature s posebnim poudarkom na prevajalski vedi. Sam je tudi prevedel v italijanščino pomembne katalonske sodobne avtorje. Oba sta se tudi že ukvarjala s književnostjo Borisa Pahorja. Tako oba kažeta zanimanje predvsem za jezike in kulture manjštevilčnih skupnosti, sta mediatorja med »malini« in »velikimi«, s svojim strokovno-znanstvenim, prevajalskim in organizacijskim delom skrbita za vidnost in prepoznavnost kultur, kot so katalonska, španska, italijanska, slovenska.

Zato da bo tudi glavna podelitev nagrade in listin pont dovolj vidna in slišana, pripravljamo 23. novembra v Kopru veliko slovesnost. Prejemnik glavne nagrade in prejemniki listin z obiskovalci bodo simbolično štartali pri Da Pontejevem vodnjaku na Prešernovem trgu, nato pa se bodo v slavnostnem sprevodu sprehodili po središču mesta vse do protokolarne Dvorane sv. Frančiška Asiškega, kjer bo potekala slovesnost.

Dobitniki nagrade in listin med oktobrom in decembrom bivajo v ustvarjalni rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu. Čemu je namenjena in kako bodo v tem času sooblikovali tamkajšnji kulturni utrip?

Domačijo prvega slovenskega istrskega pesnika Alojza Kocjančiča v Kubedu je koprska občina pred letom dni odkupila in obnovila, tako da sta v njej sedaj urejeni spominska soba in umetniška rezidenca. Kot taka Kocjančičeva hiša predstavlja pomembno ustvarjalno središče. Umetniška rezidenca bo izmenično gostila umetnike z različnih področij, doslej so to bili likovni umetniki, sedaj pa so na vrsti naši literarni nagrajenci. Nagrajencem želimo nuditi možnost ustvarjalne izkušnje, raziskovanja novega kulturnega in socialnega okolja, predvsem pa navezovanja profesionalnih stikov in pridobivanja občinstva. V ta namen bomo organizirali več javnih literarnih dogodkov, tako po mestih kot na podeželju. Tako bomo z rezidenco dosegali tudi sinergijo naših umetniških gostov z domačini, ki naše nagrajence že pričakujejo. Predsednik tamkajšnje krajevne skupnosti Dušan Arko, ki skrbi za rezidenco, je povedal, da so krajani umetnike doslej zelo lepo sprejeli.

Kakšen pomen ima dejstvo, da se listina podeljuje v Kopru?

Koper in celotna Slovenska Istra sta del Sredozemlja, preko tega prostora je tudi Slovenija mediteranska država. Namen nagrade je zato tudi dvigati prepoznavnost slovenskega Mediterana in samega mesta Koper, njegove zgodovine in kulture, v slovenskem in mednarodnem prostoru. To je bil že od nekdaj prostor kultur v stiku, prostor romansko-slovanskega stika. Zaradi tega ga je vredno bolje spoznati, odkriti konkretne podobe in osebnosti te bogate preteklosti, ki so premalo poznane tako domačinom kot osrednji Sloveniji in tujim obiskovalcem, obenem pa ponujajo najbolj primeren okvir za takšno nagrado, kot je pont, ki želi odpirati dialog Kopra, Istre, Slovenije s svetom. S tem pa seveda nagrada tudi bogati kulturno ponudbo mesta in širše regije. Veseli nas, da je Mestna občina Koper prepoznala dobrobiti nagrade za samo mesto in njegovo okolico ter nagrado podprla. Za prihodnje bi si želeli, da se pobudi pridružijo še ostale tri istrske občine, ki sedaj delujejo v okviru skupne koordinacije županov in pripravljajo tudi enotno kulturno strategijo.

Prvi dobitnik nagrade pont je bil leta 2018 nedavno preminuli pesnik Josip Osti. Kako se ga spominjate?

To nam je prav zares v čast. Josip Osti je bil namreč prijatelj, pesnik in pisatelj z neizmerno človeško in ustvarjalno širino, bil je izjemno povezovalen človek; v septembrski številki Sodobnosti sem zapisala, da je združeval nezdružljivo, povezoval preko meja, kot vonj akacije, ki gre čez ograjo in čez državno mejo, kot je zapisal v svoji slovensko-italijanski zbirki haikujev.

Bil je medkulturni avtor z več vidikov: živel in deloval je v dveh kulturah in pisal je v dveh jezikih, kmalu po prihodu v Slovenijo je bosansko hrvaščino zamenjal za slovenščino, bil je med najbolj prevajanimi slovenskimi pesniki. Tako v njegovih delih kot v medčloveških, prtijateljskih stikih pa sta prišli hitro na dan tudi njegova senzibilnost in sočutje. Iz njegovih pripovedovanj o času obleganja Sarajeva je dihala skrb za številne ljudi v Sarajevu: ustvarjalce, nekdanje sosede, prijatelje, znance, nenazadnje za njegovo mater in njenega mačka Širaza.

Vsa ta skrb, ki jo zmeraj spremlja tudi kanček humorja, je prisotna tudi v romanu o prijateljstvu Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, kjer Osti pripoveduje o svojem prijateljstvu z oslepelim bosanskim pesnikom Huseinom Tahmiščićem in njegovi usodi, ko je med obleganjem Sarajeva našel zatočišče v Pragi. Pretresljivo tematiko vojne in eksila na eni strani in prijateljstva na drugi še okrepi zamisel, da je roman v resnici veliko pismo drugemu prijatelju, slovenskemu pesniku Borisu A. Novaku, v zahvalo za organizacijo humanitarne pomoči sarajevskim ustvarjalcem v okviru slovenskega in mednarodnega Pena.

Ta roman je postal prva knjiga v zbirki nagrajencev literarne nagrade pont pri Beletrini in Annales ZRS, Josip Osti pa prvi dobitnik te nagrade. Roman s svojimi sporočili in Osti s svojo osebnostjo predstavljata odličen kažipot za podeljevanje nagrade v prihodnje in trden temelj za vse mostove, ki jih bomo okrog ponta še gradili.

Intervju napisala Sara Šajn

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel