Elena Ferrante: kdo se skriva za psevdonimom pisateljice, ki jo berejo milijoni

Ferrantemanija

29. 11. 2019, 06:00 | Scena | Piše: Nataša Zupanc
Elena Ferrante: kdo se skriva za psevdonimom pisateljice, ki jo berejo milijoni (foto: profimedia) profimedia

Revija Time jo je leta 2016 uvrstila med 100 najvplivnejših ljudi, čeprav oseba s tem imenom in priimkom sploh ne obstaja.

Pa vendar je med oboževalci završalo, ko so založniki sporočili, da bo prihodnje leto izšel njen nov roman z naslovom La Vita Bugiarda Degli Adulti (ali v prevodu: Lažnivo življenje odraslih).

Da bodo slovenski ljubitelji romanov Elene Ferrante lažje zdržali do nje izida in nato prevoda, pa jim je že na voljo tudi zaključno delo Neapeljskega cikla.

O izgubljeni deklici

Elena Ferrante je vzdevek neznane italijanske pisateljice, katere knjige prevajajo v več kot 40 jezikov. Slovenske bralce je najprej navdušila z romanov Dnevi zavrženosti, kmalu zatem pa jih je osvojila še z romani iz njenega Neapeljskega cikla, ki si sledijo z naslovi:

  • Genialna prijateljica,
  • O novem priimku,
  • O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo
  • ter zadnjim, ki je izšel prav te dni: O izgubljeni deklici.

Tudi zadnji roman tetralogije priljubljene italijanske pisateljice se odvija v Neaplju, za katerega menijo, da je najverjetneje tudi rojstni kraj Elene Ferrante.

  • »... ko sem se vrnila v Neapelj, sem pazila, da se z Lilo ne bi spet zbližali. Ni bilo lahko. Kmalu je poskušala spet vdreti v moje življenje, vendar se nisem menila zanjo, trpela sem jo, jo prenašala. Čeprav je kazala, da bi mi rada le v težkem trenutku stala ob strani, nisem mogla pozabiti prezira, s kakršnim me je napadala takrat po telefonu. Danes mislim, da bi se, če bi me zadela le zmerljivka – navadna trapa si, mi je zavpila, ko sem ji povedala za Nina, in tako ni res še nikoli govorila z mano – najbrž kmalu pomirila. Bolj boleče je bilo, da je omenila Dede in Elso. Pomisli, kako boš prizadela hčerki, mi je zabrusila, za kar se takrat niti nisem menila. Sčasoma pa so te besede dobivale vse večjo težo, velikokrat so mi prišle na misel.«

Zgodba o Lili in Eleni, ki ju druži več kot 60 let dolgo prijateljstvo, se zaplete, ko ena od njiju izgine brez sledu, druga pa skuša zadevi priti do dna s pomočjo obujanja preteklosti.

  • »V tistem obdobju sem se začela čuditi, kako toge meje si je postavila Lila. Vse manj jo je zanimalo to, kar se je dogajalo zunaj soseske. Če se je ogrela za kaj, kar je presegalo to lokalnost, se je gotovo tikalo ljudi, ki jih je poznala od otroštva. Celo njeno delo jo je, kolikor mi je bilo znano, zanimalo le znotraj ozke okolice. O Enzu se je vedelo, da je moral včasih za nekaj časa oditi v Milano ali Torino. Pri njej ni bilo tako. Lila se ni nikoli premaknila nikamor in temu njenemu zapiranju sem se začela resno čuditi šele zdaj, ko sem sama vse bolj odkrivala slast potovanj.«

Zgodba o zbliževanjih in oddaljevanjih, ljubosumju, zavisti, podpori in prijateljstvu je do danes postala pravi globalni fenomen, ki mu nekateri pravijo kar ferrantemanija.

Ljubitelji odločnega in neposrednega pisanja Elene Ferrante, ki jih prav zares ni malo, med drugim pravijo, da jim v dobi instagram filtrov in zlaganosti resničnostnih šovov ostajajo njene knjige kot zadnja oaza, v kateri se je mogoče še srečati s pristnim človekom in njegovo zgodbo.

Ker se po taistih romanih pri HBO že pripravlja tudi televizijska serija, je za tiste, ki so z branjem čakali na izid še zadnjega romana iz cikla, zdaj ravno pravi čas, da se jih zares tudi lotijo.

Skrita identiteta Elene Ferrante

Večina oboževalcev mojstrskega peresa, ki piše pod psevdonimom Elene Ferrante, si niti ne želi več vedeti, kdo se v resnici skriva za slavnim imenom. Tako zelo radi imajo njene knjige, da so do pisateljičine želje, da javnosti ostane anonimna, tako zelo spoštljivi, da je bil njihov gnev nad domnevnimi razkritji njene identitete italijanskega novinarja Claudia Gattija izjemen.

Omenjeni novinar je šel v želji, da bi mu uspelo izvedeti, kdo se skriva za zdaj že slavnim psevdonimom, zelo daleč, številni oboževalci so mnenja, da veliko predaleč. Ne le, da je primerjal biografije italijanskih avtorjev z znanimi podatki o avtorici, temveč je nekaj mesecev sledil tudi finančne tokove iz založbe k avtorjem ter opravil mnoštvo intervjujev in poizvedovanj. Njegova raziskovanja naj bi ga nazadnje pripeljala na sled prevajalke Anite Raja, ki v Rimu živi z neapeljskim pisateljem Domenicom Starnonem.

Po njegovih navedbah naj bi Raja dolga leta prevajala knjige iz nemščine za založbo, ki izdaja dela Elene Ferrante. Gatti je še prepričan, da se je prav za časa prvih izidov Ferrantijinih del njeno finančno stanje znatno popravilo. Med drugim naj bi si Raja in Starnone leta 2000, ko je izšel prvi roman iz Neapeljskega cikla, kupila sedem sobno stanovanje v prestižnejši soseski Rima. Leta 2001 naj bi si v Toskani nato kupila še podeželsko hišico, pred tremi leti pa je Starnone kupil še stanovanje z enajstimi sobami v veliki elegantni stavbi z enim od najlepših pogledov na Rim in to nedaleč proč od stanovanja Raje. Gatti se je za svoj raziskovalni članek lotil še preračunavanja davkov, da bi tako dokazal, da je Starnon stanovanje kupil za Rajo, ob tem pa še navrgel, da običajni prevajalci v Italiji s svojim delom ne morejo zaslužiti toliko, kot se je zdelo, da zadnja leta zasluži Raja.

O tem, ali ima Claudio Gatti prav ali ne, bo (če kdaj bo) pokazal čas. Eno pa je gotovo. Elenini bralci se na njegova razkritja požvižgajo. Mnenja so, da ima avtorica vso pravico do prikrivanja svoje resnične identitete, če si to želi. Imeti si želijo zgolj njene knjige (in čim več njih), saj jih z njimi tako zelo osrečuje.

Nataša Zupanc
Redaktor in novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri