Epidemija, ki je razkrila, kako zelo so zvezdniki odtujeni od realnosti (piše: Darjo Hrib)

Kolumna

8. 4. 2020, 12:27 | Scena | Piše: Darjo Hrib
Epidemija, ki je razkrila, kako zelo so zvezdniki odtujeni od realnosti (piše: Darjo Hrib) (foto: Profimedia) Profimedia

Pravijo, da bolezen ne izbira. Da je vedno tisti veliki izenačevalec, ki nas spomni, da smo na koncu dneva vsi samo in zgolj – ljudje. Zdi pa se, da je koronavirus razkril prav nasprotno. Da so razlike med 99 odstotki in tistim 1 odstotkom ravno tako astronomske, kot smo si zamišljali.

Sam Smith, 27-letni britanski glasbenik, vreden zajetnih 40 milijonov dolarjev, se je že po tednu dni samoizolacije v svoji 13,5 milijona evrov vredni graščini, oglasil svojim zvestim spletnim sledilcem. Oblečen v belo bombažno majico s kratkimi rokavi in spodnji del pižame z vzorcem rumenih rožic se je fotografiral z žalostnim in nato še objokanim obrazom. Pravi, da ga karantena čustveno uničuje.

Seveda ga razumemo. Karantena je še posebej naporna za znane ljudi. Potem ko jim je svet ves čas aplavdiral in vanje metal denar, se pojavi neki nevidni virus in jim prevzame mesto pod žarometom. Nenadoma se nihče več ne posveča bistrim zvezdniškim tvitom, njihovim kreativnim slavolokom, njihovi potrebi po pozornosti. Nihče se ne zmeni za slavne ljudi. Ki si v teh, tudi zanje tako zelo težkih časih, samo želijo ostati slavni. Relevantni. V središču pozornosti.

Zato so v času pandemije, ko se 99 odstotkov ljudi ukvarja pretežno z lastnim zdravjem, življenjskimi nujnostmi, karantensko logistiko in skrbmi, kaj nas čaka, ko tole virusno zalego zajezimo, zvezdniki poskusili ubrati malce drugačno pot, da ostanejo blizu svojim predragim oboževalcem.

Oglasili so se jim na socialnih omrežjih, iz svojih lastnih karanten, vsi po dvakrat do trikrat testirani (ker, bog ne daj, da bi kdo od slavnih imel covid-19 brez potrdila in objave na spletu), da svojemu globalnemu občinstvu pokažejo, kako niso čisto nič drugačni. Iz požrtvovalne samoizolacije kličejo v svet. Vidite, tudi mi smo doma. Vidite, tudi mi imamo pižame. Vidite, tudi mi si umivamo roke. Vidite, tudi mi lahko zbolimo. A v svoji pretenciozni naravnanosti niso mogli skriti, da se še kako zavedajo, da se mi zavedamo, da v bistvu živimo v diametralno nasprotnih svetovih. Njihovo sporočilo bi se lahko glasilo kar: "Vidite, tudi bogovi kašljajo."

Tako nas je hotela opomniti kar dolgoletna kraljica popa Madonna, ki se je za to priložnost fotografirala v kopalni kadi, polni cvetnih listov vrtnic, (zakaj, ve samo ona) in pod fotografijo zapisala: "Virusu ni mar, kako bogati ste. Je veliki izenačevalec."

Perspektiva, ki so jo pograbili številni zvezdniki in bogataši. Odkrili so priložnost, da se pokažejo kot 'nam enaki', in jo izkoristili točno tako, kot bi od njih pričakovali – nerodno, čudaško in brez vsakršnega stika z realnostjo. Vsaj našo realnostjo, seveda. Realnostjo, kjer se nekatere družine sprašujejo, kako izvajati karanteno v enosobnem stanovanju ali garsonjeri, če eden od staršev zboli, medtem ko neutolažljivi zvezdniki obupujejo nad karanteno v svojih 28-sobnih dvorcih s 14 kopalnicami in strežnim osebjem, ki te dni živi kar pri njih, da jim v bajto ne prinesejo kakšnega od njih bolj slavnega virusa.

Gal Gadot je bila med prvimi znanimi, ki je na spletu niso najbolje odnesli. Odprla je svojo beležko ravno tako blestečih prijateljev in sestavila strašansko težko gledljiv filmček, v katerem poleg 'čudežne ženske' še nekaj njenih zvezdniških znancev zapoje skladbo Imagine. Taisti Imagine, ki ga je v začetku sedemdesetih pel John Lennon. Taisti Imagine, ki v besedilu govori o 'svetu brez lastnine'.  Nekaj zelo zgovornega je v trenutku, ko milijone ljudi po svetu izgublja službe in se pripravlja na še drugo gospodarsko krizo naših življenj, šopek multimilijonarjev pa jim v spodbudo zapoje prav Imagine. Ne, ljudem ni bilo smešno.

Kot ljudem tudi ni bilo smešno, ko se je na Instagramu javil milijarder David Geffen, ameriški poslovni magnat, producent in soustanovitelj glasbene založbe Geffen Records. Njegov zapis je bil sicer zelo priložnosten in prijazen. "Upam, da ste vsi na varnem." Skoraj uvidevno, če tega ne bi zapisal pod fotografijo svoje 543 milijonov evrov vredne superjahte, na kateri preživlja težke samoizolacijske tedne.

Da zvezdniki nimajo nikakršnega stika z realnostjo 99 odstotkov ljudi na tem planetu, seveda ni nič novega. Je pa ta disonanca zdaj vir nemalo jeze, ki se stresa na zvezdnike prav zato, ker izpade popolnoma napačno v času, ko ima pretežni del populacije polno glavo resnejših prioritet. In živimo situacijo, v kateri smo bolj ali manj popolnoma nemočni.

Zato bolj ko se zvezdniki trudijo demonstrirati, da smo 'vsi v istem' in da 'je bolezen veliki izenačevalec' (kar, vsaj tehnično, je), bolj je celotna situacija s to pandemijo in vsem, kar je potegnila za sabo, pokazala ravno nasprotno. Da razlik med nami in njimi v nobenem primeru ni mogoče ignorirati. Da so to svetovi, ki so si popolnoma različni. Medtem ko Pink in njena hčerka prejmeta štiri teste za covid-19 na dom že ob prvih znakih nahoda, se na drugi strani ljudje sprašujejo, ali bodo, če zbolijo, zanje našli prost respirator.

Zvezdniki so nas tako v tem času le opomnili, da je 'kolektivno dobro' iluzija za mase, ki se ne kopajo v denarju. Preden nas je usekal koronavirus, smo lahko mirno verjeli v mitološko idejo, da če si priden in trdno delaš, lahko dosežeš karkoli. Lahko postaneš zvezdnik in se ob apokalipsi namakaš v kadi, polni cvetnih lističev vrtnic, na svoji pol milijarde vredni jahti. Meritokracija poskrbi, da s trdim delom, talentom in dosežki uresničiš svoje sanje.

Zdaj je bolj kot kadarkoli prej jasno, da je to le ena velika fatamorgana. Brutalno se je namreč razkrilo, kako malo v bistvu cenimo tiste, ki v naši družbi resnično delajo največ. Ker to vsekakor niso zvezdniki. To so zdravniki, ki neustrašno sprejemajo paciente na vrhuncu epidemije. To so medicinske sestre, ki neutrudno skrbijo za udobje in nego obolelih. To so blagajničarke, ki ure in ure sedijo v trgovini, da nam v času, ko se podira svet, slučajno ne bi zmanjkalo čokolade. To so dostavljavci hrane, ki skrbijo, da se nam tudi v krizi ne bi bilo treba naučiti kuhati. To so kmetje, ki niso niti za trenutek spustili dela, ker vedo, da narod nekaj mora jesti.

To so ljudje, za katere smo v tej krizi ugotovili, da si naš sicer irelevantni in zanje popolnoma brezpredmetni všeček zaslužijo veliko bolj kot neki zvezdnik, ki je žalosten, ker mora biti v karanteni v svoji tretji vili na Malibuju. Zdaj se je pokazalo, kako ljudje, ki zaslužijo največ na tem svetu, v družbo doprinesejo najmanj. In v tem zavedanju so, morda celo prvič po dolgem času, ozavestili, kako hitro lahko ljudje nanje pozabimo.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri