Fanika Križaj: "Po navadi pišem, ko sem popolnoma umirjena in samo čakam, da tišina spregovori"

Padala je in vstajala, se borila sama s seboj in se toku življenja tudi uprla. Po študiju na Fakulteti za organizacijske vede se ponovno sreča s 'Faniko'. Končno je skozi svoje pesmi in pisanje našla sebe v knjigi Rojstvo metulja in zbirki pesmi Izpovedi srca, kjer razgrne svoja razmišljanja in čutenja. Je pevka, tekstopiska, avtorica glasbe, govornica in motivatorka. Premagala je najrazličnejše strahove, ovire in dobila odgovore na vprašanja. Fanika je eno samo sonce.

Pravite, da umetnost zdravi.

Fanika: Vse, kar počnemo s srcem, ugodno vpliva na naše počutje. Sama opažam predvsem to, da če resnično sledim notranjemu vodstvu in ustvarjam, kar si želim, občutim več miru v sebi, kar mi pomaga, da z večjo jasnostjo delam korake naprej.

Ustvarjate torej iz čistega veselja in hvaležnosti. Do česa tako čutite?

Fanika: Čutim hvaležnost do vsega, kar je, vsega, kar sem, do vsega, kar mi je dano.

Kaj vse je vaš navdih?

Fanika: Moj navdih je življenje samo. Toliko nam je podarjeno.

Kje so vas ljudje najbolj razočarali, kje smo najbolj zatajili?

Fanika: Težko bi rekla, da me ljudje razočarajo. Vsak odreagira v dani situaciji tako, kot zmore v tistem trenutku. Mogoče bi si kdaj želela zgolj malo več razumevanja za potrebe vseh, ki so gibalno ovirani. Prehitro se jih da 'na stran', misleč, da ne zmoremo/jo. Pa vendar zmoremo/jo ob zadostni podpori uresničiti izjemne stvari.

Kdaj ste se prvič soočili sami s seboj?

Fanika: Teh soočanj je bilo kar nekaj, najbolj pa sem si pogledala v oči takoj po zlomu stegnenice, pri 28 letih. Takrat sem doživela prvo prebujenje. Več kot jasno je bilo, da sem skrenila s poti in je prišel čas, da se ustavim in pogledam vase.

Ste se lahko o tem s kom pogovarjali?

Fanika: O tem sem govorila s prijatelji, ki so mi pozneje pomagali, da se premaknem tja, kamor spadam – na oder.

Kaj menite o zaščitniških starših? Še posebej otrok s posebno potrebo.

Fanika: Vsak starš se trudi po svojih najboljših močeh in deluje v skladu z zavedanjem, ki ga ima, zato bi bilo nespametno na kogarkoli kazati s prstom in mu očitati nepravilno vzgojo. Otroci si želijo samo eno: biti ljubljeni in sprejeti, taki, kot so, in svobodno zažareti v vsej svoji lepoti.

Kdo je vaš vzornik?

Fanika: Ko sem bila mlajša, sem imela veliko vzornikov, ki so me navdihovali. Veliko sem se naučila od njih. Danes sledim sebi. To se mi zdi najbolj iskreno in čisto.

Kdo je vaša podpora pri ustvarjanju?

Fanika: Moja podpora pri ustvarjanju so moji prijatelji, ki po navadi prvi slišijo, ko kaj novega ustvarim.

Kako sprejemate kritike?

Fanika: Dobronamerne besede nekoga, ki ga cenim in spoštujem, vedno sprejmem in vzamem za dobro. Drugo gre mimo mene.

Kaj vas žene, da želite deliti svojo izkušnjo in razmišljanja?

Fanika: Žene me predvsem veselje do tega, kar počnem. Kljub vsem preizkusom tako ljubim življenje, da komaj čakam, da kaj lepega predam naprej.

Kakšni so vaši občutki po predavanjih?

Fanika: Čudoviti. Težko bi rekla, da je to terapija, je pa zagotovo zabava, v katero smo vključeni vsi. Upam, da jih bo v prihodnje še več.

Koliko vas ovira vaša diagnoza cerebralne paralize?

Fanika: Mene diagnoza nikoli ni ovirala pri tem, da bi uresničevala, kar si želim. Edini izziv, ki ga imam, je, da moram poskrbeti za določene prilagoditve.

Ste morda imeli intervjuje sama s seboj in s svojo diagnozo?

Fanika: Sem, ja. Več jih je bilo. (smeh)

In kako je to videti? Ste veliko spraševali, odgovarjali, ste si odgovorili na vprašanja? Je še kaj odprtega ali je še kakšen sestanek napovedan?

Fanika; Zelo zabavno. (smeh) Vsega vam žal ne morem izdati. Mislim, da je prav, da nekaj ostane tudi zame.

Verjetno sta sklenili kak dogovor?

Fanika: Res je. Prijateljici diagnozi sem se lepo zahvalila za vse, kar me je in me še bo naučila, in jo prosila, da po končanem izobraževanju odide. (smeh) Ne vem pa, koliko časa bo trajalo izobraževanje. (smeh) Vsekakor vse sprejemam kot del učenja in osebne rasti. Zgodilo pa se bo, kar je namenjeno.

Če vas prav razumem, na svojo diagnozo niste jezni.

Fanika: Sploh ne. Sprejemam jo kot veliko učiteljico.

Kaj vam pomenita knjigi?

Fanika: Tako prva Izpoved srca kot druga knjiga Rojstvo metulja nista bili načrtovani. Besede so se kar same prelile na papir. Zapisala sem, kar je želelo biti zapisano in je prišlo prek mene za vse, ki so pripravljeni pogledati globlje vase in odkriti nove poti.

Kdaj najbolj in največ ustvarjate?

Fanika: Ustvarjam, ko globoko v sebi začutim, da je čas. Po navadi pišem, ko sem popolnoma umirjena, in samo čakam, da tišina spregovori. Takrat nastanejo najlepše pesmi in melodije. Prav kmalu vam razkrijem, zakaj mi srce poskakuje od veselja v teh dneh. Pričakujete lahko še kakšno presenečenje, vendar vse ob svojem času.

Besedilo: Rajka Meše // Fotografije: Špela Kragelj

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ