Feri Lainšček: "Še vedno verjamem v ljubezen"

3. 10. 2013, 14:22 | Scena | Vir: Liza
Feri Lainšček: "Še vedno verjamem v ljubezen" (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Še veliko tega je, kar nam s svojim pisanjem lahko podari Feri Lainšček. To tudi potrjuje s svojim najnovejšim romanom Orkester za poljube. V dramatični ljubezenski zgodbi ne manjka poetičnih trenutkov, čeprav Tereza edina preživi ljubezenski trikotnik med svojo edino in veliko ljubeznijo, pokojnim možem Pavlekom, ter med mestnim velikašem Goldinskim.

Od kod pridejo vaši liki?

Najbolj natančno je najverjetneje reči, da se rojevajo v podzavesti. Prihajajo pa najverjetneje iz kolektivne podzavesti, ki mi je k sreči prav tako včasih dostopna.

Se zato v svojih delih pogosto vračate v preteklost?

Včasih je lažje uzreti neke zakonitosti v rečeh, ki so se že zgodile in so se o njih mnenja že kresala. Saj o preteklosti se ne sprašujemo le zaradi tega, da bi razumeli preteklost, ampak predvsem zato, da bi lahko razumeli sedanjost in se ozirali v prihodnost.

Zakaj si ljudje vzamejo pravico in jemljejo tuje usode v svoje roke. V vašem romanu da mestni velikaš Goldinski ubiti Terezinega moža, da bi prišel do nje?

V tistem času so bile služeče ženske pogosto zlorabljene, pa ne le na podeželju, ampak se je to dogajalo tudi v meščanskem okolju. Ko se z današnjim dojemanjem sveta oziramo nazaj, naletimo pravzaprav na grozljivko, ki si jo sicer komaj zamišljamo. Gospodarji so pač po svoje razpolagali z ženskami, ki so služile. Kaj podobnega se morda kje dogaja še danes, ampak takrat si je okolje pred tem zatiskalo oči, med ženskami pa je celo obstajala neka tiha solidarnost – čeprav se je vedelo, se o tem ni govorilo.

Se vam zdi, da smo se v odnosu do tega spremenili?

Zahodna družba se je glede tega vsekakor zelo spremenila, položaj ženske v njej je drugačna in tako nasilje je sankcionirano. Še vedno pa je denar seveda sveta vladar oziroma si pač prizadeva, da bi to tudi ostal. Mislim pa, da zdaj res prihaja čas, ko se vse bolj zavedamo njegovega prekletstva in v zahodnem delu sveta že poteka nekakšen splošen upor proti vladavini denarja. Menim, da je to proces, ki bo počasi še dozoreval.

Koliko časa bo trajalo, da bomo spet prišli do nekega prelomnega roba, seveda ne moremo vedeti, ampak zdi se mi, da družba počasi začenja razumevati, da tako ne gre več naprej. Priča smo vse bolj organiziranemu uporu ponižanih. Tako lahko rečemo, saj denar večino res ponižuje. Tudi v naši družbi se razlike na tej podlagi iz dneva v dan povečujejo. Če tega ne želimo videti, se slepimo.

Zakaj ste roman Orkester za poljubljanje postavili v preteklost, ki sicer močno spominja na sedanjost?

Roman sem namerno postavil v leto 1929, ki je z zlomom newyorške borze nekakšen mejnik svetovne krize, začete na bolečinah prve svetovne vojne, v zmedenem in razsutem svetu, ki se ni znal znova sestaviti. Ta primerjava z zdajšnjo recesijo je vsekakor nadvse zgovorna. Prav tako primerjava družbenih razmerij, ki so vladala takrat, in družbenih razmerij, ki se znova vzpostavljajo pri nas.

Če razumeš čas tega romana, družbene odnose in družbene razmere tistega obdobja, če jih spoznaš, jih uvidiš, se jih zaveš, potem lahko zelo razumeš, kaj se dogaja danes. Prestali smo obdobje, ko nam je bila taka preteklost prodana kot ideal. Zamenjali so nam teze, nam pod krinko demokracije podtaknili potrošniško družbo in vladavino kapitala.

Zdaj smo v fazi spoznavanja, v obdobju, ko začenjamo razumeti, kaj se nam je pravzaprav zgodilo, in počasi se seveda rojeva tudi upor proti temu. Tudi slovenske vstaje so nekje na podzavestni ravni del tega procesa, to ni neka mala vojna med levimi in desnimi ali med naprednimi in nazadnjaškimi, ampak del notranjega upora, ki se samega sebe še ne zaveda na ta način, prihaja pa na površje in postaja vse bolj dejaven.

Mar ni tudi junakinja v romanu v določenem trenutku vzela lastne usode v svoje roke?

To, da se je junakinja na koncu postavila zase, ji je dalo moč za nadaljnje življenje, čeprav je kot zmagovalka v nekem notranjem boju obenem seveda tudi vprašljiva, saj je postala morilka. S tem pred bralca namenoma postavljam dilemo, ali jo lahko sprejme kot očiščeno in odrešeno ...

Lahko glede tega sploh pridemo do odgovora?

V mejnih situacijah se ljudje srečujejo z bistvenimi vprašanji.

Smemo soditi drugim?

Niti svojim literarnim junakom si ne upam soditi, kaj šele, da bi sodil drugim.

Tako junakinja v knjigi za svoje dejanje ni obsojena, temveč jo pod okrilje vzame cerkev.

Križniški red je, kakorkoli ga jemljemo, sledil temu, da obubožan človek ne potrebuje le materialne pomoči, ampak tudi duhovno. V križniški hiralnici, v kateri je delala Tereza, ni bila v ospredju le skrb za preživetje, ampak je bila na voljo tudi duhovna pomoč. To je vidik, na katerega pozabljamo, ko mislimo, da reveži potrebujejo le hrano.

Ampak saj to je aktualno še danes, zmanjkalo je duhovne hrane, te res primanjkuje. Mislim, da mora iskati vsak pri sebi. V tem smislu vloga literature še vedno obstaja in bo večno obstajala. Ob branju se zagotovo še srečujemo s samim seboj. Ob njej je veliko več samopremislekov kot pa v nekem svetu različnih bizarnosti.

Recimo?

Človek se pač težko osmisli v nakupovalnem središču. Težko se tam zaustavi in ozre vase. Vedno znova se čudim ljudem, ki gredo s strastjo v nakupovalna središča, tam tudi po dve uri 'potujejo' z vozički in to seanso doživljajo, kot bi šli na gledališko predstavo, na koncert ali v kino. Očitno doživijo neko notranje zadovoljstvo ali zadoščenje v tem, da nakupujejo. Ampak ali ni to neka že zelo huda reč, da ti lahko dve uri tavanja z vozičkom po nakupovalnem središču pravzaprav nadomesti potrebo po duhovnem življenju.

Ste se že poslovili od svoje junakinje?

Pravzaprav ne, saj po prvih bralskih odzivih šele spoznavam, kako jo vidijo in doživljajo drugi. To je za avtorja neko zelo pomembno obdobje, ki ga ne želim preskočiti ali zaobiti. Od Tereze pa se ne poslavljam tudi zato, ker se mi zdi, da bo zaživela kot literarna junakinja in tisti literarni junaki, ki zaživijo tudi v drugih, potem živijo s tabo še dolgo.

Lahko rečemo, da gre v romanu Orkester za poljube za veliko ljubezensko zgodbo?

To je ljubezenska zgodba med tremi, od katerih je eden mrtev.

Zakaj velike ljubezni ne obstanejo?

Pravijo, da so velike ljubezni zmeraj nesrečne. Gre verjetno za arhetip, ki izhaja iz dejstva, da je taka velika ljubezen praviloma proces samoosvobajanja dveh. To pa ima posledice za okolico in tu se običajno začnejo težave ...

Okolica ne more sprejeti česa takega, kot je velika ljubezen?

Domišljam si, da so velike ljubezni, če jih zreduciraš na dva, kljub vsemu lahko srečne.

So za okolico moteče?

Običajno je pač tako.

Vi še vedno verjamete v ljubezen?

Da, še vedno verjamem v ljubezen. In danes verjamem še bolj, kot sem verjel včeraj. Nadvse me veseli, da je pisatelj Boris Pahor ob svoji stoletnici kot ključno in bistveno izgovoril ravno to besedo. Se pravi, da tudi po sto letih življenja človek še vedno verjame v ljubezen. Bolj prepričljivo mi ni še nihče pritrdil.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri