Filip Flisar: "Za božične večerje sem zadolžen s kuharsko oddajo ali brez nje."

M: Prebirala sem intervjuje in se resnično nasmejala izjavi, da imate zdaj, ko ste upokojeni, še manj časa kot prej. A zdaj razumete vse upokojence, ki prav to vedno trdijo?

Vprašanje je smešno, čeprav mogoče meni ni tako smešno, ker je res. (smeh) Tukaj je seveda jasno, da gre za malo šale oz. sarkazma. Zagotovo je res, da odkar sem prenehal tekmovati, imam ogromno nekih drugih projektov – od kuharije do raznih projektov s sponzorji, otroki, olimpijskim komitejem ... Stvari je bistveno več. Stopil sem v novo obdobje življenja in poln ambicij - tudi pričakovanj od sebe. zdaj se moram potruditi, da si te stvari čim bolj optimiziram.

M: Vam je kdaj dolgčas?

Ne, nisem še imel časa, da bi mi bilo dolgčas. (smeh) Ko se bo to zgodilo, bom vedel, da sem na dobri poti in da sem nekaj dobro naredil.

M: Izvedeli smo, da je bila kulinarika velik del vašega življenja – še vedno je. Pravite, da ste si radi sami pripravljali hrano. Ste si jo pripravljali tudi med sezono, ko ste tekmovali v vrhunskem športu, kjer ste morali verjetno paziti na prehrano?

Res je, da moramo športniki malo paziti pri prehrani, vendar sam še vseeno nisem smučarski skakalec, ki gleda na težo. Mi smo bolj eksplozivci. Nismo imeli posebne diete, jasno pa je, da nisem smel jesti svinjarije, saj je pomembno, da sem svoje telo nahranil primerno. Ko sem bil doma, sem si kuhal, med samimi tekmovanji pa ni niti možnosti in časa, saj je urnik zapolnjen do sekunde, večinoma pa smo bili v hotelih.

M: Kako pa se je prilagodila vaša prehrana po koncu športne kariere? Verjetno ste prej lahko pojedli veliko več, pa se ni poznalo. Se motim?

To pa je veščina, ki je še nisem usvojil. (smeh) Sicer še vedno treniram, ampak ne v tolikšni meri, kot sem med športno kariero, vendar moram zaradi drugih športnih projektov ostati fit. Takrat sem več porabil in sem več pojedel. Ker pa zelo rad kuham, rad tudi veliko pojem. Zdaj pa se to vse skupaj bolj pozna. Nikakor nisem debel, kakšen kilogram pa sem pridobil in zdaj mislim, da je čas, da nekaj naredim. (smeh)

M: Ko se bo našel čas, a ne?

To je prioriteta. Za to se bo našel čas. (smeh)

M: Kaj je za vaš najslabša in najboljša stvar, da ste v Sloveniji znan obraz?

Vsepovsod je tako, ne samo v Sloveniji. Biti prepoznaven je zelo težko. Nimaš miru. Kamorkoli greš, te nekdo gleda in spremlja. Da niti ne govorim o situacijah, ko prideš nekam, kjer ljudje uživajo alkohol - takrat se vse meje in vsa toleranca do tebe izbrišejo. Eni počnejo takšne stvari, da ti gre, po domače povedano, na bruhanje. V takšnih trenutkih potrebuješ veliko samokontrole, da se zadržiš. Včasih si želiš, da bi lahko šel ven iz vsega tega. Ne zavedno, ampak vsaj malo. Kakor je to slabo, je tudi lepo. Z nekimi majhnimi stvarmi lahko narediš velik vpliv. Marsikaj sem že naredil. Bil sem pri otrocih na onkologiji, ko so imeli še čisto malega od življenja. Ko sem prišel do njih, sem jim dal vsaj nekaj. Da so imeli od tistih zadnjih trenutkih življenja vsaj malo lepega. To je takšna stvar, ki na koncu dneva odtehta vse tiste nadležneže, ki težijo.

M: Sedaj pripravljate kulinarične specialitete v mobilnem tovornjaku. Ste si kdaj mislili, da vas bo pot pripeljala do sem?

Moram reči, da sem si. Sicer si nisem predstavljal tovornjaka, ni pa to zraslo na zelniku čez noč. Znano je, da sem ljubitelj kulinarike in da sem rad pred kamero, kar sem opazil med kariero na različnih intervjujih. To je bila nekakšna logična pot.

M: Kako se kuhanje na kolesih razlikuje od kuhanja v domači kuhinji?

Ne razlikuje se toliko, se pa bolj razlikuje kuhanje pred kamero. Tam ne moreš kuhati tako, kot bi doma. Čakati moraš na kamere, režiserje, delaš odmore in veliko drugih stvari. Stvari, ki jih skuhaš, moramo imeti logično zaporedje. Skuhati ali pripraviti pene iz krompirja je zahtevno, ker pena pade skupaj. In potem, ko imaš vmes desetminutne premore, da se prestavijo kamere, je pravi izziv, da ne gre nič narobe. Je pa res, da sem kuhal s samimi vrhunskimi chefi.

M: Ali morda v domači kuhinji mesto vrhunskega chefa zasede hčerka?

Zelo rada pomaga. Čedalje bolj. Večja bo, več bo lahko pomagala. Če je z mano, imam potem tudi jaz večje veselje. Mogoče bo to najino druženje, saj veste, da pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Med očetom in hčerko je tudi ljubezen in zakaj ne bi šla skozi želodec.

M: Ali boste morali zaradi kuhinjske oddaje pripraviti tudi božično večerjo za svoje drage?

Za božične večerje sem zadolžen s kuharsko oddajo ali brez nje. (smeh)

Preberite še druge Dialoge: Uspešna blagovna znamka trajnostnih oblačil GOODWILL: "Pomemben je bil trenutek, ko sem začutila, da lahko grem na trg."

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ