Branko Završan o intimnih prizorih v filmu: "Kot je pri kaskaderskih prizorih treba poskrbeti za varnost, je treba tudi pri erotičnih."

S filmskim in gledališkim igralcem, gledališkim pedagogom, režiserjem in scenaristom, ki se je med drugim šolal na L’Ecole international de théâtre mime et mouvement Jacques Lecoq v Parizu, smo spregovorili med pripravami na drugo edicijo Igralskega filmskega festivala Kranj. Obiskovalcem bo med 14. in 19. junijem v duhu aktualnega časa ponudil vpogled v intimne sfere filma – pereče tematike, ki buri duhove že od kar obstaja umetnost. 

Festival se bo tudi letos v celoti posvetil umetnosti filmske igre ter ustvarjalnemu potencialu slovenskega plesnega filma. Glede na to, da gre za drugo edicijo dogodka, kje ste našli prostor za izboljšave in nadgradnjo?

Nadgradnja je zagotovo močnejša PR ekipa, ki nam prostovoljno, a strokovno pomaga in je ključnega pomena za naš obstoj. V tokratni izvedbi gostimo tudi tri selektorje za filme, od česar pričakujemo širše videnje in nabor, bogatejši pa smo tudi za sodelovanje ZDUS, Združenja dramskih umetnikov Slovenije na okrogli mizi s temo družbeno odgovornega projekta #znamiseneha, ki se dotika spolnega nadlegovanja. Ta gre z roko v roki z letošnjim strokovnim programom, ki ga v celoti organizira Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev DSI. 

Festival je sicer prvi svoje vrste v širši regiji, z izjemo tradicionalnih Filmskih srečanj v Nišu. Je dogodek nekaj takšnega, kar ste tudi sami pogrešali v našem okolju?

Absolutno. Če se poglobimo v genezo samega festivala, se je pisalo leto 2020, ko je Mestna občina Kranj izrazila jasno željo po vsakoletnem filmskem dogodku. Sprva so na svoje ulice nameravali povabiti Festival Slovenskega filma, nato pa se je prek Slovenskega filmskega centra ter od tam Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev rodila ideja za igralski festival. Njen predsednik Klemen Dvornik je takrat dejal, da je to dogodek, ki ga moramo obvezno ponuditi igralcem, podžupan Mestne občine Kranj in eden izmed pobudnikov festivala Janez Černe pa, da ima mesto slikovito filmsko kuliso. Slovenija je nasploh narejena za film, vedute Kranja pa so naravnost fantastične. In tako se je društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev DSI, na zaneseno prigovarjanje Maje Sever in mene, odločilo, da organiziramo festival KRAFFT. Kar nas je članov Društva DSI vsi delamo volontersko. Selman Čorović iz zavoda Carnica je razlog, da Kranj in festival bivata v sožitju. Brez Maje in Selmana Kraffta ne bi bilo. 

Kakšen je odnos Slovenskega filmskega centra do festivala Krafft?

Slovenski filmski center je KRAFFT ocenil kot reprezentativen festival za slovensko filmsko produkcijo in na festivalu gostuje s svojim programom ReActing, ki je nadgradnja talent campusa Sarajevskega filmskega festivala. Gre predvsem za program mreženja. Igralec je obraz filma in prek njega je produkcijo najlažje komunicirati. Tako je KRAFFT postal regionalni festival, vključujoč ne samo države Balkana temveč tudi sosednje države srednje Evrope. 

V ospredju strokovnih razprav bodo tudi delikatne teme, povezane s snemanjem intimnih prizorov. Se boste dotaknili tudi različnih oblik spolnega izkoriščanja v filmskem svetu? 

Dotaknili se bomo predvsem produkcije tovrstnih prizorov.

"Erotika in spolnost je sfera filma, v kateri se poklic igralca najbolj intenzivno vriva v njegovo zasebnost, intimo. Cilj produkcije je torej preprost: ustvariti varno okolje za kar se da kakovostno snemanje."

V ta namen smo na festival povabili dva strokovnjaka iz Velike Britanije – Billa Andersona, predsednika Združenja evropskih filmskih režiserjev, ki je pod okriljem britanskega društva režiserjev zasnoval smernice priprav in konkretne realizacije tovrstnih prizorov za televizijsko hišo BBC, ter Ito O'Brien, koordinatorko intimnih prizorov, ki se bo predstavila na celodnevni delavnici oziroma mojstrskem tečaju (masterclass). Za kakovostno seksualno sceno so pomembni številni dejavniki, ki vplivajo na optično podobo le-tega.

Gre torej za nekakšno vzporednico filozofiji gibanja #MeToo? 

Pravzaprav ne, gre pa precej z roko v roki. Navzočnost erotike je pereča tema odkar obstaja umetnost.

"Gre pa obvezno izpostaviti, da ni vsak intimen prizor, vključen v film, povod za nadlegovanje. Vedno gre za konsenz."

Osnovna relacija se vedno nahaja med režiserjem in igralcem, med igralcema, ki sodelujeta v prizoru, pa se mora ustvariti obtok njunega videnja obče sprejemljivosti in tega, da imata kot partnerja v prizoru in izvajalca le-tega enak pogled nanj. To je prvi korak. Ravno pretok informacij je bil pri snemanju intimnih prizorov v preteklosti izredno siromašen. Včasih smo temu po domače rekli: "Pa saj veste, kako se to dela …"

"Sicer pa imajo Angleži za to povsem preprosto razlago: podobno, kot je pri kaskaderskih prizorih treba poskrbeti za varnost, je treba tudi pri erotičnih."

Pogoj za sproščenost je torej kombinacija jasnega dogovora in izraza varnosti. Cilj je obogatiti tovrstne prizore, ne pa jih omejevati.

Glede na to, da festival ponuja pestro filmsko dogajanje, namenjeno različnim filmskim žanrom, je hkrati tudi medgeneracijsko? 

Seveda. Že narava filma je takšna, da so primerni tako za otroke kot za najstarejše. Tudi v programu pod vodstvom Tine Fajon, med drugim selektorice Sarajevskega filmskega festivala, je eden izmed dogodkov prav srečanje seniorjev in juniorjev s poudarkom na tem, kaj lahko eni dajo drugim – in obratno. Slovenski filmski center ima velike ambicije ravno z vidika podhranjenega tržišča Balkana, kar se tiče igralcev ter enormne srbske produkcije v tem hipu, kar tudi slovenskim igralcem vseh starosti nudi možnost dela. Ne nazadnje se nahajamo na sorodnem govornem področju. Skupno delovanje celotne regije pa je zanimivejše za sodelovanje z velikimi svetovnimi produkcijami.

Sicer pa bodo v času festivala mesto obiskali tudi znani filmski igralci iz tujine, ki bodo skupaj s filmskimi strokovnjaki in obiskovalci delili svoje zgodbe in znanje. Katerih imen se lahko nadejamo?

Kar se tiče zvenečih imen, želimo medse povabiti častnega gosta, kar bi bilo seveda atraktivno za publiko, medije in festival nasploh. Stopiti v kontakt s svetovno priznanimi igralci je precej 'don kihotovski' podvig, saj se proces najpogosteje zaustavi že pri agentih. Oskarjevca Christopha Waltza skušam dobiti že dve leti. Njegove družinske korenine so slovenskega rodu, njegova mama je do danes celo ohranila priimek prednikov Urbančič. Njegov praded je bil eminenten zdravnik na Dunaju, prateta pa Josipina Urbančič Turnograjska, ena izmed prvih slovenskih ženskih pisateljic, poetk in komponistk. Gostiti Waltza bi bila blazno lepa zgodba, ker je tudi on samo en navaden Gorenjec. (smeh). Letos smo se trudili še s petnajstimi igralci svetovnega kova, do katerih smo pridobili neposreden kontakt, a so večinoma zasedeni.

"Glede na precejšnjo zadušenost celotne slovenske filmske industrije v zadnjih letih bi bilo dajati umetno dihanje s prihodom zvenečih imen, ki v svetu nekaj pomenijo, znak, da tudi nacionalna kultura in umetnost nekaj pomenita."

Še vedno pa vsako jutro z malo povečanim pulzom pokukam v elektronsko pošto, če se je kdo le odzval.

Pa se z vašega zornega kota, kot ustanovitelja in člana upravnega odbora Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, vseeno kaže napredek filmske industrije? Na katerih področjih?

Vsebinsko in tehnološko zagotovo zorimo. A ne glede na okoliščine in danosti izhod iz inercije istočasno vzbuja skrb. Hudič umetnosti je neutolažljiva želja nas, ustvarjalcev, da moramo izpovedati, kar nam leži na duši. Zato vedno, ne ozirajoč se na nizka sredstva, damo vse od sebe in delamo nadpovprečno dobre, tudi genialne stvari. Nezavedno nas to istočasno ubija, saj je za odločevalce to še dodaten povod za licemerje: "No, a vidite, da se da." Ampak naj citiram izjavo Sebastiana Cavazze v parlamentu:

"V Sloveniji trenutno nismo sposobni producirati ubogega Kekca." (smeh)

Predvsem Slovenci radi z roko zamahnemo nad domačo produkcijo, češ da se z vidika produkcije in humorja ne moremo kosati in postavljati ob bok svetovni produkciji. Čemu pripisujete krivdo, da je tako?

Preveč je individualizma in avtodestrukcije. Slovenci smo Cankarjansko ponižni in živimo v prepričanju, da je vse zunaj a priori boljše, sebe pa dušimo. Že v poplavi nadaljevank se lahko z lahkoto merimo in smo v mnogih primerih celo boljši, četudi gre za finančno drugorazredno produkcijo v primerjavi s filmskimi velesilami. Turška produkcija je včasih denimo ustvarila 400 filmov letno in ti šment, če se iz nje ne izcimi pet dobrih. Povedati je torej treba, da smo glede na našo številčnost presežni. Delamo dobre stvari.

"Slovenci smo, tako kot je najbolj zapaženo pri športu, tišasti in gremo preko vsega."

Koliko pa bo to zares všečno in komercialno uspešno, je pa drugo vprašanje. Nadaljevanke mojega otroštva, kot sta bili denimo Mali oglasi in Naša krajevna skupnost, so bile izjemno duhovite in so se lahko merile z vsako produkcijo. Ne razumem, zakaj si tega ne moremo priznati. Tudi danes imamo nekaj komercialno zelo uspešnih TV in filmskih del. A film je tudi in predvsem umetnost. Stvar bi bila morda lažja in lepša, če bi jo pogledali s ščepcem distance. 

Bo pa v središču festivala tudi letos tekmovalni program s slavnostno podelitvijo igralskih filmskih nagrad zlata jabolka, pa revijalni pregled nagrajenih filmov na priznanih evropskih filmskih festivalih, pa tudi izbor izstopajočih slovenskih filmov. Česa se najbolj veselite vi?

Koncentracije filma in filmarjev skozi vseh pet dni, od jutra do večera. Festival je praznovanje. Tu se zbere najboljše. Predvsem druženje bo simpatično, pa neobvezni pogovori in njihova progresivna vrednost. Ta je bistvena.

V enem izmed intervjujev ste nekoč dejali, da je prihodnost gledališča danes – da v tem trenutku govori zgodbo. Imam občutek, da je v duhu prihajajočega festivala misel aktualna še danes. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskega filma?

Ja, prihodnost gradimo v tem trenutku. Upam, da bodo v novi družbeni stvarnosti pogoji za filmsko in AV produkcijo postali vsaj normalni, želel bi pa, da tudi veliko boljši. Naša narodna identiteta sta kultura in umetnost in potrebno ju je negovati.

"Film je gotovo ena sodobnejših form izražanja, ki doseže kar največje število publike in zaslužimo si kakovostnega."

Ta pa zahteva življenje in ne životarjenje. Na področju scenarija doživljamo velik premik, prihajajo generacije izredno sposobnih mladih režiserjev, ki zmagujejo na uglednih svetovnih filmskih festivalih, direktorji fotografije in snemalci so konkurenčni samemu svetovnemu vrhu, igralci pa so tako ali tako stalnica dobre produkcije. In nenazadnje:

"Slovenija je pravi raj za filmsko ustvarjanje. Naša izjemno raznolika pokrajina je na dosegu roke. Zanimiva ni le za nas, ampak tudi za velike mednarodne koprodukcije. Če bomo razumni in razumevajoči, bosta naš film in celotna avdiovizualna produkcija poletela."

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord