23. 8. 2022, 13:43

Vinko Möderndorfer: "Dober umetnik nikoli ne razmišlja, da bo nekaj prodal in obogatel, pač pa, da bo nekaj povedal!"

Osebni arhiv

Vinko Möderndorfer je eden tistih umetnikov, ki je za svojo ustvarjalnost poiskal raznolike izraze, raznolike medije, in ki ga verjetno ni treba izčrpno predstavljati. 

Je tako pisatelj, pesnik, dramatik, kot tudi filmski in gledališki režiser, ki je za svoje umetniško udejstvovanje prejel številne nagrade – Borštnikovo, Župančičevo, nagrado Prešernovega sklada in druge. Avtor je eden od letošnjih osrednjih gostov festivala Dnevi poezije in vina, ki bo konec meseca potekal na Ptuju.

V okviru festivala bo izšel izbor avtorjeve poezije Še pesnik je slep, ki zajema uporne, mračne družbenokritične pesmi, ki pa se vendarle iztečejo v vizije rešitve.

Katero plast svoje ustvarjalnosti pretakate v poezijo oziroma kakšno mesto ta zaseda? Kaj vam nudi?

Večkrat sem že rekel, da se mi zdi poezija začetek vsega. Moč zgoščene besede (kar poezija je) ima moč stvarjenja. Pesem je začetek vsega.

Poezija je skrita in dejavna tudi v drugih umetnostih. Slikarstvu, filmu, kiparstvu, arhitekturi … Skozi poetično občutje, ki ga opišemo: to je pa tako, kot pesem, občudujemo Sikstinsko kapelo, Rodina, Tarkovskega, Ivano Kobilco … Ja, pesem je v vsem, kar predstavlja umetnost. Tista ustvarjalnost, ki si želi biti umetnost, mora najprej poiskati poezijo v sebi. ... Tako da se mi ne zdi, kadar se, na primer, ukvarjam s filmom, da počnem kaj drugega, kot da skozi gibljive slike in žive človeške odnose pišem pesem.

Izbor poezije za knjigo Še pesnik je slep, ki bo izšla v okviru DPV, ste opravili sami. Kaj vas je vodilo pri izboru?

V današnjem zelo političnem času se mi zdi, da je tudi poslanstvo poezije v reakciji na tegobe sveta. Poezija ima to moč, da nam lahko resnico pripelje naravnost v srce in to brez ovinkov. Najbrž sem pri tem izboru malo mislil tudi na to. Ne vem. Se mi pa zdi naslov Še pesnik je slep provokativen. Da se ga razumeti, da živimo v času, ko je še pesnik slep … Jaz pa mislim obratno, živimo v času, ko samo pesnik vidi. Homer je bil slep, vendar zaradi njegovega videnja v slepoti sploh obstaja civilizacija kulture. Kaj vem. Na vse to sem mislil. Pa še na kaj. Na ljubezen na primer.

Izbor uvaja pesem V tej deželi se ne bo dalo več živeti. In prav dežela/ država, postopni razkroj dežele/ države, klavstrofobija razkrajajoče se družbe so osrednje tematike izbora. Vizija družbe je mračna, a se v prisegi izteče v drobno podobo srne, ki liže sol z dlani. V nežnost. Nekaj upanja vendarle ostaja?

Poezija je večno upanje. Čeprav pesnik včasih zapiše … sem dolgo upal in se bal … ali pa … Življenje ječa … ali pa Za vse boš plačal. Največ boš plačal za svoje rojstvo … vse to se pesniku zapiše, ker išče svetlobo. Drži, kar je rekel Cankar, pa ne samo on, slikam črno, da bi se jasneje videle ostale barve … Pesem V tej deželi se ne bo dalo več živeti sem napisal v času hudih pritiskov države (določene politike) na državljane in na kulturo na splošno. Če bi tako ostalo še nekaj let, se v deželi res ne bi dalo več živeti. Ampak pesnik bo vedno ostal v deželi. Tudi v takšni deželi. Pesnik ne odhaja. Ostaja v deželi, vendar ne zaradi domoljubja ali zaradi nacionalnih čustev, ostaja, ker ve, kaj se lahko zgodi z deželo, iz katere izgine poezija. To je tako, kot da bi nekdo ugasnil luč. Tema. Nič.

Biti pesnik je tudi odgovornost.

Na koncu pa je seveda pomembno čisto preprosto človeško sočutje do vsega živega in tudi do vsega, kar biva v neživem. Svet je treba urediti tako, da bodo živali same prišle lizat sol z naših dlani. Metaforično: ne samo z dlani, ki so prebodene že dva tisoč let, ampak tudi z našega srca. Harmonija življenja z živim in neživim bo rešila civilizacijo.

Poezija izbora je politična, brez dvoma. Je konkretna. Kje se za vas začne oziroma konča meja med politično umetnostjo in aktivizmom? Kako doživljate razmerje med politično in apolitično poezijo? Je slednja sploh možna?

Poezija je samo ena. Dobra ali slaba. Lažniva ali iskrena. Tista, ki se nas dotakne, in tista, ki nas pusti hladne. Merilo za vse to pa je človek. Vsak sam zase. Vendar vseeno obstajajo časi, ko se od poezije zahteva več. Več povezave s konkretnim svetom. Morda je zdaj takšen čas. Gotovo je. Če spremljamo samo slovensko poezijo, lahko vidimo, kako se pesniki odzivajo na svet. Mnogo bolj politično bi rekel, kot je to bilo v navadi. Seveda pa so razlike.

Poezija ima več obrazov, več stilov, ustvarjamo jo lahko v različnih žanrih. Žanr politične satire je eden takšnih. Zadnja zbirka Svetlane Makarovič Vladavina muh je pravzaprav prvi primer takšne ostre in brezkompromisne, vendar briljantno izpisane poezije. Nekaj drugega so angažirane pesmi Borisa A Novaka. Čustvene in hkrati brez dlake na jeziku. Tako v metaforah kot v izbiri udarnih besed. Vse to je poezija. Odlična poezija. Prepričan sem tudi, da apolitične poezije ni. Zato, ker ni apolitičnega sveta. Najbrž ga nikoli ni bilo. Tudi najbolj intimne ljubezenske pesmi so nastale na ozadju sveta in razmer v svetu -, vendar svet ni v žarišču takšne poezije. Krasne ljubezenske pesmi Karla Destovnika Kajuha so tudi močno angažirane. Mislim, da je to tipična poezija, ki tudi v intimnem pesnjenju ne zbeži od sveta, v katerem živi.

Tudi družbeni aktivizem potrebuje poezijo. Saj poezija veliko hitreje in udarneje pride do ljudi, kot politične floskule. To politiki dobro vedo, zato včasih tudi izkoriščajo poezijo. Zdaj se enostavno ne morem spomniti poezije, ki bi bila politično angažirana in slaba. Takšnih pesmi enostavno ni. In to zato, ker slabo in aktivistično pesnjenje hitro pozabimo. Res se ne spomnim nobene slabe angažirane pesmi. Pa so bile napisane. Kar nekaj pesmi je bilo napisanih na temo domoljubja. Kje so? Izginile so takoj, ko so spregovorile. Ostale so samo dobre pesmi. Vsi imamo v spominu Kajuhove pesmi. So udarne, so angažirane, so politične, Kajuh je bil komunist ali pa vsaj socialist, ampak njegove pesmi so hkrati tudi etične, človeške, lahko jih občudujejo tudi tisti, ki z njim ne delijo političnega prepričanja.

Poezija je vedno samo dobra ali slaba. Slabo pozabimo, dobra pa nas spreminja. S pesmijo v srcu lahko ljudje spremimo svet. Na bolje, seveda.

V izboru nastopa Srednja Evropa, ki je nekoč pisala pesmi, zdaj pa nalaga znižane izdelke v nakupovalne vozičke. Naj to razumemo dobesedno? Kot nostalgijo po boljših časih? Ali kot opozorilo? Kaj tretjega?

Kot grenko spoznanje. Nikakor nisem nostalgičen po minulih časih. Minuli časi so neponovljivo mimo. Bolj me skrbi prihodnost. In seveda sedanjost. Sedanjost so vrata v prihodnost. Ni vseeno, kakšna je sedanjost, saj bo zelo vplivala na prihodnost. In prihodnosti ne vidim v mavričnih barvah, bolj v sivih, orwellovskih.

Osebno doživljam svet, ki se je vzpostavil z globalnim trgom, z globalnim kapitalizmom, kot svet, ki je izrinil umetnost na skrajni rob in uzakonil neumetnost. Ki naj služi zgolj plehki zabavi, zabavi, ki se prodaja, ki je tržna. V tem vidim nevarnost za človeško civilizacijo, ki naj bi jo preplavili izdelki za zabavo.

Kaj pa komercialna umetnost? 

… je kot slaba pesem. Hitro jo pozabimo.

Ne smemo pozabiti, da kapitalizem potrebuje pridnega delavca, ki se o ničemer ne sprašuje. Delavca, ki dela in kupuje. Ki kupuje in dela. In spet dela in kupuje. Kapitalizem vzgaja človeka, ki je neumen, ki ne razmišlja o ničemer, razen o lažnivem zadovoljstvu, ki ga doživlja v nakupovalnih centrih in seveda o puhli kulturni zabavi. Najraje preko televizijskih programov. Kapitalizem ve, da ljudje ne smejo biti pametni, razgledani, čuteči … sicer se mu slabo piše.

Izginjanje poezije in umetnosti iz življenja ljudi je ideološki in globalni načrt, kako poneumiti vse in poskrbeti, da se svet ne bo spremenil.

Če malo bolj pozorno spremljamo dogajanje v umetnosti, bomo ugotovili, da ljudje o njej vedno bolj razmišljajo kot o tržnem blagu. Da pa bo zadeva še hujša, tudi na drugi strani gledališke zavese, se umetniki obnašajo podobno. Razmišljajo: Ljudem moramo dati nekaj za njihov denar, da bodo zadovoljni. Po navadi tako razmišljajo vodje institucij, ki pa so jih na njihovo čelo postavili politiki, kar pa v današnjem svetu pomeni – kapitalizem. In tako določena umetnost sodeluje v tem začaranem krogu. In počasi se pozablja, da umetnost ni tržna kategorija.

Dober umetnik nikoli ne razmišlja, da bo nekaj prodal in obogatel, pač pa, da bo nekaj povedal, izrazil, pa čeprav to ne bo všeč vsakomur. Seveda mora umetnik od svojega dela tudi spodobno živeti, za to pa mora poskrbeti tudi država.

Umetnost je sporočilo. Tudi človek, ki ceni umetnost, razmišlja tako. Umetnosti se ne da kupiti niti prodati. Ko gremo v gledališče, ko gremo v galerijo, ko preberemo dobro pesniško zbirko, vedno dobimo več, kot lahko plačamo. In umetnik vedno v svoje delo vloži več, kot je lahko plačan. Ne smemo pristati na to, da je umetnost blago. Umetnost je duša.

Vaš ustvarjalni opus prav kakor politična zaznamujejo tudi moralna/ etična vprašanja – nepriljubljena moralna vprašanja. Je spraševati vse težje in težje ali vse lažje in lažje? Kaj pa odgovarjati? Bolj, ko se družba zapleta ...

Spraševati je treba trmasto. Tudi takrat, ko ti nihče noče odgovoriti. Vprašanja so včasih pomembnejša od odgovorov. Sokrat (knjiga Ksenofont, Spomini na Sokrata) zna zelo dobro spraševati in z vprašanji spreminja ljudi in svet. Ko sprašuje, ljudi prisili v razmišljanje. Umetnost počne podobno. Zaradi umetnosti razmišljamo.

Seveda pa moraš biti, če hočeš postavljati moralna in etična vprašanja, naj bi bil tudi sam etičen in moralen. To je težko. Človek ni popolno bitje. Tudi ustvarjalci smo ljudje. Umetniki so včasih bolj ljudje kot ostali tudi v svojih napakah. Velikokrat se je zgodilo, da dobra umetnost ni ravno izšla iz moralnega in etičnega umetnika. Umetnik je raziskovalec dobrega in zla, hodi neprestano po tankem robu in zato morda bolj kot drugi ve, kakšne so globine na eni in na drugi strani.

Sam poskušam biti etičen, moralen, pošten, iskren … Samo poskušam. Nisem popolnoma takšen. Najbrž nikoli ne bom. Morda pa je kakšna moja pesem kljub vsemu takšna. Kdo ve? Bralec ve.

Za konec: je po vašem treba ločevati umetnost od umetnika? Oziroma, če obrnem: je umetnikov/ umetničin značaj pomemben pri presojanju vrednosti umetnosti?

Kompleksno vprašanje. Načeloma mislim, da bi moral biti ustvarjalec etično in moralno neoporečen, načeloma nam umetnosti in umetnikov ne bi bilo treba ločevati, toda življenje je zapleteno in plastovito. Marsikaj problematičnega nanese, seveda pa gre vselej za vprašanje intenzivnosti ali pa stopenj. Velika razlika je med tem, ali je nekdo nekoliko neprijeten ali naravnost zločinski.

Vinko Möderndorfer bo v okviru DPV nastopil:

  • 25.8. ob 18.30 v ptujski Knjižnici Ivana Potrča
  • 26.8. ob 9.30 v ptujskem Domu upokojencev
  • 27.8. ob 20.30 na ptujski Mestni tržnici

Za Metropolitan napisala Lena Kreutz

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.