Gaia Višnar, igralka: "Tako bogovom kot politikom dajemo moč ljudje"

Intervju

18. 2. 2020, 06:00 | Scena | Piše: Vesna Hauschild
Gaia Višnar, igralka: "Tako bogovom kot politikom dajemo moč ljudje" (foto: Jordan Matter) Jordan Matter

Z Gaio Višnar se poznava še iz časov, ko sva bili 'mladi ustvarjalki' doma. Nato je njo strast do gledališča in neusahljiva že(l)ja po novih izkušnjah vodila v New York, mene pa v London. Za Metropolitan sva se v osrčju naše prelepe kokoške pogovarjali o najnovejši mednarodni produkciji Antigone, o večnih življenjskih temah ter o težavah sodobne družbe, ki se odslikavajo tudi v umetniških krogih.

Pri Outer Gaea company ste se odločili uprizoriti tekst po motivih velikega slovenskega režiserja in dramatika Dušana Jovanovića, ki je svojo verzijo Sofoklesove Antigone sicer postavil v Tebe, ampak so zelo močno prisotne asociacije na njegovo rodno okolje. Kako to, da tujo nevladno organizacijo, ki ustvarja predstave predvsem za zahodnjaški svet, zanima balkanska vojna tematika?

Avtorica priredbe in režiserka Sanja Gregorčič je odraščala s prijatelji imigranti in se kasneje začela zanimati za tematiko priseljenstva in vojne, posebej za vojne med brati, ali ljudmi, ki so si to, če pogledamo širše, nekoč bili. Ob prebiranju različnih vrst Antigone je naletela na Dušanovo priredbo Sofoklesovega besedila, ki klasični mit in motiv bratomorstva postavi v okvir vojne na Balkanu.

Imate tudi vi in drugi člani zasedbe osebne povezave s krutimi pokoli na Balkanu v prejšnjem stoletju? Kako gledate na vojna posilstva, poboje otrok in mater ter na izkoriščanje ljudi?

Sama neposredne povezave s krutimi pokoli na Balkanu nimam. Čutim pa posledice 2. svetovne vojne in fašizma, ki jih nosi moja družina. Odraščala sem z idejo o ''naših'' in ''drugih''. In z bridkostjo krivične smrti ljubljenega človeka, ki je bila posledica vojne. Dolgo nisem razumela, zakaj toliko ljudi po vseh teh letih še vedno goji vojne zamere in ne more pokopati bojnih sekir.

Kasneje, ko sem retrospektivno začela spoznavati, kaj se je v vseh naših krvoločnih vojnah dogajalo, še posebej pa po študiju za to predstavo, to veliko bolje razumem oziroma čutim. Na Balkanu je šlo za mesarsko klanje, ne za boj. In ko nekdo pred tvojimi očmi na brutalen način muči, pretepe, posili, razmesari tebi ljubega človeka, tega ne moreš pozabiti. Stvari, ki so se dogajale med to vojno, se preprosto ne bi smele zgoditi.

Človeška narava bi morala preprečiti take krvoločne gone. Ampak enake stvari so se dogajale v svetovih vojnah prejšnjega stoletja, vojnah v Stari Grčiji, in se dogajajo še danes. Ko beremo zgodovinske knjige, si mislimo, da smo se česa naučili. Pa se očitno nismo.

Vojna problematika je zelo nazorno zastopana v različnih oblikah umetnosti. Prav zdaj je, na primer, v MSUM na voljo razstava Lustmord (1993–1994), delo Jenny Holzer iz New Yorka, ki prikazuje njen pogled na problematiko posilstev žensk med vojno v Bosni in Hercegovini v devetdesetih. Kaj je po vašem univerzalno sporočilo vaše drame?

Tudi to, da je mrtve treba pokopati. S čimer po eni strani njim izkažemo zasluženo čast, po drugi pa lahko pokop vzamemo tudi kot metaforo tega, da sebe osvobodimo in gremo naprej. Da pokopljemo vojne sekire, ki so vse prizadele, ker ne vemo, s katere strani so udarile prvič (tako ali drugače).

Na eni točki je treba ustaviti to kolesje vojne zgodovine. Kot ženska preprosto ne razumem te človeške krutosti in nasilja.

Kako skozi oči Antigone gledate na dualnost, na ženski in moški princip?

Ne razumem te močne potrebe po nadvladi, po dominaciji. Sama ne bi mogla tako ravnati. Če posplošimo, ženske protagonistke v Antigoni nekako predstavljamo ljubezen in človečnost – v nasprotju s sovraštvom in nasiljem, ki ga izberejo moški. Svet potrebuje to ravnovesje, malo več empatije.

Morda se nekatere vojne ne bi zgodile, če bi bile ženske – in vsi šibkejši – bolj upoštevane pri sprejemanju političnih odločitev.

Predstava je bila najprej prikazana v Tolminu, rodnem kraju Sanje Gregorčič, ene od ustanoviteljic Outer Gaea company. Začrtana produkcijska pot se je potem vila do Mestnega gledališča ljubljanskega, kasneje vas bo ponesla čez mejo, na Otok, v London. Kakšni so obeti z mednarodno premiero v epicentru britanske kulture? Tena Štivičić, ki je (med drugimi) za pokojno Sarah Kane londonskemu občinstvu (z drugega vidika) predstavila vojno problematiko na Balkanu, je verjetno dovolj razširila obzorja, da bodo potencialni gledalci, ki jim zgodovina tega področja sveta sicer ni tako blizu, prisluhnili zgodbi in morda celo našli vzporednice s težavami v svoji (izvorni) kulturi, kaj mislite?

Moja izkušnja tako iz Londona kot iz New Yorka je, da ta tematika ljudi zelo zanima. V zadnjem desetletju se je začelo malo več govoriti o 'sodu smodnika', kot so poimenovali dogajanje na Balkanu. Kolegi so tekom procesa izrazili veliko zanimanje in spoštovanje do naše zgodbe in do zgodovinskega ozadja.

Vsak igralec je predstavnik druge države in vsi so k projektu prinesli svojo izkušnjo z vojno, ki je bila bolj ali manj univerzalna. So bile pa nekatere države bolj vključene v lastne vojne in so posledično bolje poznale dogajanje na Balkanu kot druge.

Kolegi iz Italije in Nemčije se spomnijo, kako so ob večerji po televiziji sledili dogajanju na Balkanu, in grozljive vojne vesti so postale čisto običajne, nekaj v ozadju med večerjo. Igralec, ki je velik del življenja preživel v Izraelu, je tam služil vojaški rok in bil tri leta na vojaškem treningu.

Tam je bil obkrožen s podobnimi vojnimi konflikti, z bratomorstvom.  Kolegi iz VB in ZDA, ki so bili najbolj odmaknjeni od vojnega dogajanja, pa so se v tem procesu poglobili v zgodovinsko ozadje. Spoznali so veliko stvari o sebi in svoji kulturi.

Torej bi lahko rekli, da je predstava namenjena tudi tistim ljudem, ki so od vojnih konfliktov zavestno ali nezavedno nekoliko odmaknjeni.

Ja. Pomembno je, da jih vidijo, spoznajo, razumejo.

Zakaj je Antigona, ki razpira večna življenjska vprašanja oziroma teme, dandanes aktualna v okviru, kot ga boste prikazali vi?  

Z mednarodno zasedbo prikazujemo univerzalnost človeških motivov, ki privedejo do vojnega stanja. Zgodovina se ves čas ponavlja, voditelji vedno znova sprejemajo odločitve, ki privedejo do kriznih stanj. Posledice so pogosto tragične. Ljudje se med sabo dobesedno pokoljejo v imenu nečesa večjega, neke ideje, za katero se borijo. Naša Antigona se vpraša, ali je res lahko razočaranje ob porazu za človeka hujše kot nehumanost, ki je potrebna za zmago?

Ko v retrospektivi, z distanco pogledaš na povode vojn, vidiš, kaj je do tega pripeljalo in kje je bila sprejeta napačna odločitev. V sedanjosti in svetu, v katerega smo vpeti, pa tega ne prepoznamo. Vsak dan poskušamo preživeti na najboljši možen način v danih okoliščinah. Naša usoda je odvisna od političnih odločitev – kakor je bila v Stari Grčiji odvisna od bogov. Ampak tako bogovom kot politikom dajemo moč ljudje.

Pomembno je, da se tega zavedamo, sicer se kar naprej dogajajo enake vojne, pri katerih preostanek sveta samo gleda. Če citiram najbolj prepoznavno misel iz filma Nikogaršnja zemlja (posnet leta 2001, leta 2002 prejemnik Oskarja za najboljši tujejezični film), ki ponazarja idejo, da je nevtralnost v resnici izbira: »Neutrality does not exist in the face of murder. Doing nothing to stop it is, in fact, choosing.” 

Pierre Taisne

Film, ki ga omenjate, je režiral eden izmed mojih bivših profesorjev na Akademiji scenskih umjetnosti  (ASU) v Sarajevu, Danis Tanović. Mednarodno priznan, nadarjen in iskriv človek … z občasnimi precej agresivnimi, nesočutnimi izbruhi moške energije. Takšno obnašanje mnogo ljudi pri sebi težko nadzira, obenem pa ga mnogo prejemnikov tudi zelo nazorno zavrača (če to v danem trenutku zmorejo). Kako vi kot ženska - v navezavi na Antigono - gledate na razliko med spoloma in na položaj žensk v današnjem času?

V toku z današnjim časom je v naši predstavi poudarjena tudi vloga žensk, ki imajo v naši priredbi več besede kot v Sofoklesovem izvirniku. Ne nujno moči, ki je ženske tudi v času vojne na Balkanu niso imele, in je še danes marsikje nimajo.  Prikazane pa so kot aktivne udeleženke dogajanja v družbi, človeška bitja s čustvi, mnenji, motivacijami in šibkostmi. Predvsem Ismena in Jokasta še zdaleč nista pasivni kot v Sofoklesovem originalu.

Velik del naše Antigone je predzgodba smrti bratov in v odnosih med protagonisti smo raziskovali motivacije in naravo človeka, bolje razumemo, kako je do krute vojne situacije sploh prišlo. Vsi liki so prikazani z osebnostnimi lastnostmi, s katerimi se lahko poistovetimo. Usoda vseh likov ostane ista kot v Sofoklesovi drami. Se pa poraja več vprašanj o moči človeka, motivih posameznika, vlogi žensk in podobno.

Komu je vaša sodobna uprizoritev Antigone namenjena; gledano globalno?

S predstavo ciljamo na mednarodno publiko. S Sanjo sva želeli, da je svetovna premiera doma, v Sloveniji, ker nama je to delo neskončno blizu. Odraščali sva v času razpada Jugoslavije, ampak šele kasneje sva zares razumeli, kaj se je takrat dogajalo. Zanima naju, kako bo predstava sprejeta, sploh glede na občutljivo tematiko.

Želiva si, da bi slovenska publika v predstavi videla neko vrednost za današnjo družbo, z veseljem bi se vrnili še na kakšno gostovanje.

V duhu sodobnih vojn in svetovnih migracij, pa želiva predstavo predstaviti tudi drugim in jo peljati naprej, morda v vse države igralske zasedbe in bivše Jugoslavije. 

S predstavo sporočamo, da nas državne meje ne razdvajajo. 

V katerih značilnostih lika ste se najlažje in v katerih najtežje iskali, morda celo prepoznali?

Najtežji so mi bili deli, ko je Antigona pasivna in v podrejeni ženski vlogi ne naredi ničesar. Mislila sem si, da bi sama ravnala drugače, aktivno. Da se bo borila!  Ko sem raziskovala vlogo prek svoje vloge v svetu, pa sem ugotovila, kolikokrat tudi sama v življenju ne naredim ničesar. Antigona se navsezadnje bori za to, v kar verjame – ampak igra jo mora do tega pripeljati.

Naša Antigona se konča, kjer se originalna začne, tako da je treba vse karakterje spraviti do njihovih ciljnih stanj in mnenj, ki jih imajo – prek raziskovanja njihove človečnosti in gonov. Zato mi je tudi ideja teksta blizu, ker se ukvarja z raziskovanjem človekove nravi, ki me kot igralko neskončno zanima. Nič ni črno-belo, Antigona ne stoji nasproti Kreonu s svojo ideologijo. Vse se prepleta, Kreona lahko razumemo in Antigona v mnogih pogledih prispeva k mazohizmu okoli sebe.

Vam je ideja dramskega teksta osebno blizu, zakaj?

Čeprav je za besedilom seveda neka širša slika, smo vojne posledice raziskovali na nivoju preprostega človeka. Ta je tisti, ki v vojnah najbolj nastrada. Odločitve o človeštvu se sklepajo v kuhinji politike, mali človek, ki poskuša samo na najboljši način preživeti svoje življenje, pa je tisti, ki se bori v frontnih linijah in ima naposled v mnogih primerih uničeno življenje. V medosebnih odnosih in vsakodnevnih situacijah se pokažejo vse posledice tega, kar se dogaja zunaj: izpraznjenost človeških vrednot.

Kako ste se lotili raziskovanja lika Antigone? Sklepam, da je šlo do neke mere za sodelovanje po načelih devising tehnike (čeprav na podlagi že  končanega dramskega teksta)?

Ja, šlo je za devising sodelovanje. Režiserka je načrtno zbrala skupaj ljudi, za katere je vedela, da nosijo v sebi to, kar je potrebno za vlogo, in bodo imeli sami veliko za ponuditi. Ključnega pomena je na primer, da je naša Jokasta Pippa Winslow mama dveh otrok. Tako se lahko res poistoveti z grozo misli, da bi se tvoja lastna otroka obrnila drug proti drugemu in se pobila med sabo. Sanja nas je skozi proces zelo dobro vodila.

Na začetku smo veliko časa porabili za pogovore o lastnih izkušnjah in ozadju besedila, ravno zato, da smo izoblikovali enoten skupen svet. Vedela je, kaj hoče, in naše naloge so bile jasne, hkrati pa je želela, da je vse podprto s pristnimi čustvi igralcev, kar smo iskali, dokler ni zazvenelo prav. Ko se zgodi ta harmonija in smo v istem momentu, to vsi jasno začutimo – in kasneje tudi publika.

Katere metode uporabljate v tej predstavi, kako se vi kot Gaja čim bolj in obenem čim lažje vživite v lik? Ste se v načinu dela za Outer Gaea company našli? Kako je sodelovati z drugimi člani igralske zasedbe, ki prihajajo iz zelo raznolikih kultur in imajo verjetno tudi zelo različno podlago, kar se tiče igralskega izobraževanja … ?

Moja vloga je kombinacija tega, kar sem si jaz zamislila, in tega, do česar me je pripeljalo tako Sanjino vodstvo kot tisto, kar so ponudili soigralci. Vsi igralci v ekipi so k delu ogromno prinesli, se odzivali, bili močni partnerji na sceni, tako da ustvarjanje pristnih odnosov z njimi ni bilo težko. Razlike v smislu igralskega izobraževanja niti nisem zaznala. V svojih karierah smo se vsi srečevali z veliko različnimi tehnikami in metodami dela, tudi fizičnega gledališča. Razvoj te predstave je vseboval elemente vsega. 

Je bil jezik kdaj problem? Ste ustvarjali v angleščini?

Šlo je za zelo zanimiv način komunikacije – načeloma vse v angleščini, smo pa igralci »padali« v svoje jezike – jaz sem z Nikolino pogosto govorila hrvaško, s Fabriziem italijansko, Sanja je meni kdaj dala napotke v slovenščini, Nikolini v hrvaščini. Večinoma smo poskušali vse pomembne stvari skomunicirati v angleščini, da so vsi vedeli, o čem se govori. Pa tudi vsi že toliko let ustvarjamo v angleško govorečih državah, da se v angleščini izražamo že povsem organsko.

Outer Gaea company (nevladna organizacija) ima, sodeč po opisu na spletni strani, zelo jasno poslanstvo in vizijo, kljub temu da je registrirana v državah, ki zelo različno funkcionirajo (New York, Miami). Inspirirali so se iz kaosa in iz grškega teatra, kot pravijo, in ponujajo predstave, ki so dostopne vsem. Obiskovalce nagovarjajo k zaupanju, kar je, kot se je izkazalo že marsikdaj v bolj ali manj prikritih oblikah lahko odlična marketinška poteza za manipulacijo, ne pa nujno tudi iskreno povabilo. Koga ali kaj nagovarjate? Kako se to odraža pri predstavah in ob stiku s publiko?

Pri Outer Gaea Company me je takoj pritegnila predanost poslanstvu, ki so si ga zadali in s katerim sem se tudi sama poistovetila. Naše delo je zelo nepreračunljivo in ideološko; lahko rečemo, da smo neprofitno društvo. V smislu, da vsi dajemo prednost umetniškemu izrazu in ne zaslužku. Kljub temu da plačujemo vse ustvarjalce, želimo gledališče približati vsem in mislimo, da mora biti cenovno dostopno.

Sredstva za izvedbo predstav zato poskušamo dobiti prek različnih sponzorjev in razpisov. Pomaga nam to, da verjamemo v to, kar delamo; delamo iz ljubezni in predanosti umetnosti. Imamo zelo produktivno timsko energijo, ki jo začutijo tudi drugi. Predstave ustvarjamo za ljudi. Ob gostovanju v New Yorku sva z Jamesom (Williams, soustanovitelj Outer Gaea Company) veliko hodila po mestu in spoznavala ljudi ter jih osebno vabila na predstavo.

Kot igralci se ne postavljamo nad publiko, ampak jo imamo za enakovredno ustvarjalko, zato so nam zelo pomembni odzivi in povratne informacije o tem, kaj so videli v predstavi. Želimo skupaj z gledalci raziskovati temo in človeške odnose, prikazujemo podobe iz življenja, interpretacijo prepuščamo občinstvu. Ne podajamo ene absolutne resnice. Če bomo mi gledalce s svojim delom česarkoli naučili, bodo oni v ravno tolikšni meri učili nas.

JS oblikovanje

Ureditev plačilnih tarif za dramske in druge umetnike je pereč problem tudi v Sloveniji. In v Londonu. K temu pripomorejo tudi enostranska in enoplastna merila glede tega, kaj je 'dovolj dobra' profesionalna izobrazba, pa igranje igric moči nekaterih ljudi, ki so si bodisi pošteno izborili bodisi prigrebli svoje mesto in zdaj izkoriščajo mlajše in/ali naivnejše za uresničitev svojih dobrih in/ali slabih idej. Kakšne so vaše izkušnje?

Delovna sila, še posebej igralska, je v svetu pogosto zelo izkoriščana. Neverjetno je, koliko igralskih projektov ni plačanih. In gotovo se bo zelo hitro našla mlada oseba, ki nabira izkušnje in je pripravljena delati zastonj. Zato se mi zdijo sindikati smiselni. Pri Outer Gaea Company se nam zdi pomembno, da so vsi ustvarjalci plačani, ker si to zaslužijo. In ker cenimo to, kar ponujamo. Ker vlagamo v svoje delo.

Kako pa se tovrstna iskrena dostopnost, za katero je seveda potrebna določena mera zrelosti, izkazuje v kontekstu postavljanja cen vstopnic ter glede na potrebe, ponudbo in povpraševanje različnih trgov?  

Ja, dostopnost v Sloveniji pomeni nekaj drugega kot v tujini. Poceni vstopnica v tujini je še vedno dražja kot draga vstopnica pri nas. To je bil izziv te produkcije, ker je bilo ogromno logističnih stroškov.

Vsi smo k projektu pristopili iz osebne motivacije, ker smo vanj verjeli in se nam zdi, da skupaj ustvarjamo nekaj pomembnega in velikega, torej ne zaradi denarja. Kljub temu pa moramo vsem zagotoviti neko osnovno plačo in to bi z dobičkom od vstopnic zaradi razlike v cenah vstopnic lažje zaslužili v tujini kot v Sloveniji.

Zdi se mi zanimivo, da pri projektu Antigona sodelujete na obeh straneh industrije (kar dandanašnje gledališče, hočeš nočeš, v tujini in tudi ponekod v Sloveniji, je), angažirali ste se namreč tudi v produkciji, torej ste oseba, ki predstavo trži in mora posledično občinstvo pridobiti, še preden pride do resnične izmenjave na odru?

V tujini je neodvisna scena bolj podprta, je pa tudi res, da se več dogaja. Ker je Slovenija manjši prostor, je prek prijateljev in znancev lažje priti do ljudi in razširiti vest. V tujini podobno začneš iz majhnega in greš na veliko. Začneš z manjšimi interesnimi skupinami, ki jih lahko zelo specifično ciljaš glede na temo predstave. Tako zbiraš svoje sledilce, svoje pleme in dosežeš vedno večjo publiko.

Najbolj uspešen marketing je po mojih izkušnjah še vedno 'od ust do ust'. Priporočila prijateljev, dobre kritike. Sploh v tujini je ponudbe toliko, da te mora kot gledalca res pritegniti tema, zasedba ali priporočilo prijateljev.

S tem se zelo strinjam, saj londonsko raznoliko kulturno in gledališko sceno iz lastnih izkušenj kot umetnica zelo dobro poznam. Marsikdo, ki prihaja 'od drugod', se zavoljo kreativnih sinergij uklanja osrednjemu toku in se poslužuje pritlehnih prijemov, da bi 'uspel' v tamkajšnji (po mojih ocenah in izkušnjah precej) ozkosrčni, zelo potrošniško naravnani miselnosti. 

New York je mesto tujcev. Je konglomerat vseh možnih svetovnih kultur, njegova raznolikost je res izjemna. In vse bolj cenjena. V zadnjih letih je postalo 'slepo' zaposlovanje še posebej popularno. To pomeni, da spolna identifikacija in usmerjenost, vera, rasa, telesne nezmožnosti, skratka, pripadnost katerikoli od zatiranih manjšin ne igrajo vloge pri zaposlovanju umetnikov. Vse hibe so dobrodošle in so marsikdaj marketinške poteze.

Produkcija pogosto dobi več sredstev, če zaposli določeno število 'manj zaposljivih' ljudi.  Mislim, da New York zelo podpira dialog med različnimi skupnostmi, sprejemanje in spoštovanje drugačnosti je v razcvetu. Zatirane manjšine so dobile svoj glas, ljudje so bolj kot kdajkoli prej opolnomočeni, da zaživijo v svoji čudoviti polnosti. Seveda je nestrpnost še vedno prisotna in zatiranje se še vedno dogaja, posebej po notranjosti ZDA. Ampak o vsem se več govori.

Tudi v osrednjih broadwayskih produkcijah je veliko raznolikosti. Muzikal Hamilton je s po barvi kože pisano zasedbo (people of color) naredil celo revolucijo, dobitnica Tonyja Ali Stroker je na invalidskem vozičku postala zvezda muzikala Oklahoma.

Če na umetnost pogledava širše; skozi zgodovino časa, se zdi, da so umetniki že od nekdaj sprejemali vse tisto, kar je večina zavračala. Pogosto pa družba ni spreje(ma)la njih. Kakšna je vaša izkušnja s sprejemanjem raznolikih 'migrantov' in mednarodnih-tujih umetnikov v New Yorku?

Priseljenci veljajo za eksotične in zanimive. Tak občutek imam jaz, kot priseljenka. Večinoma sem cenjena in me ljudje ravno zaradi moje bogate kulturne dediščine in svetovljanstva povabijo k projektu.

Čudovito! Kakšen vtis pa je na vas pustil Los Angeles, priljubljena destinacija mnogih ambicioznih mednarodnih igralcev?

Los Angeles sem obiskala, nisem pa tam še zares delala. Vsako zimo v New Yorku rečem, da se bom preselila, podnebna klima bi mi tam bolj prijala. Po mojih izkušnjah z Los Angelesom je tam težje priti do povezav, vse je zelo razsežno. New York je skoncentriran in ves čas se povsod nekaj dogaja, mestno življenje je pestro.

V Los Angelesu pa moraš poznati ljudi, da prideš do zasebnih zabav, na katerih se lahko mrežiš naprej … Tako to tam deluje.  Hollywood je pač zgodba zase; letošnje nominacije so spet požele veliko kritik zaradi dejstva, da so nominiranci pretežno beli moški in da manjšine niso reprezentirane v zadostni meri.

Vas potovanja in igralsko delo v različno primernih prostorih kdaj utrudijo ali ste se na to že navadili? 

Nenehno potovanje seveda naredi vse skupaj malo bolj naporno,  hkrati pa je to dober način za povezovanje ekipe in ravno zaradi tega smo bili vsi bolj »potopljeni« v proces in skupno ustvarjanje. Pravijo, da se med potovanjem s sočlovekom najbolj spoznaš, si nekako skupaj v dobrem in slabem.

S tem so se med nami oblikovali bolj pristni osebni odnosi, kar se potem kaže tudi v predstavi, ker smo dejansko nekaj doživeli skupaj, kakor so tudi karakterji v igri. Včasih me je potovanje noro navdihovalo in mi dajalo ogromno energije. Samo da sem šla, se premikala, vse se mi je zdelo vznemirljivo. Danes me včasih utrudi. Ampak želim si ustvarjati na mednarodnem področju. Zato mi ni težko. Si pa moram načrtno vzeti čas za počitek, vedeti, kdaj sem preobremenjena, več spati.

Kaj vas sprošča?

Sproščajo me peneče kopeli. Čeprav se mi včasih ne da spraviti vanjo, se po stiku z vodo vedno bolje počutim. Ali pa sprehod, telesna aktivnost. To je univerzalno in večinoma povsod po svetu lahko najdem čas in prostor za gibanje.

Kakšni so vaši občutki, kadar se iz Amerike vrnete v Slovenijo? Se (še kdaj) soočate s krizo identitete?

Lahko rečem, da nimam več krize identitete. Dolgo časa mi je bil kulturni šok priti domov, iz okolja z veliko dražljaji v mirnejše okolje. Potrebovala sem nekaj časa, da se privadim na drugačen tempo. Nisem vedela, kam spadam, počutila sem se kot tujko. Na obeh straneh luže. Zdaj sem si identiteto oblikovala kot državljanka sveta.

Zdaj sem si identiteto oblikovala kot državljanka sveta.

To zelo dobro razumem, saj sem se s prvim samostojnim obiskom Londona konec osnovne šole odločila, da bom dobršen del svoje zakonsko klasificirane dobe odraslosti preživela v tujini in na nek način vse vzela za svoj dom (Velika Britanija, Azija). Vaš drugi dom je trenutno New York?

Od drugih kultur se lahko naučimo veliko koristnega. Slovenija bo vedno moj dom, ker v mnogih pogledih tukaj ostaja moje srce. Trenutno je moj drugi dom New York, ja. Vzela sem ga za svojega, hkrati pa se ne vidim tam dolgoročno. Če dolgo časa nikamor ne potujem, se tudi tam začnem dolgočasiti. Rutina mi ne prija. Vedno sem si želela delati mednarodno, kar se je zdaj z mojim sodelovanjem z igralskim gibanjem Outer Gaea tudi začelo v večji meri uresničevati. 

Kako gledate na 'najino' rodno državo (v smislu soc-političnih ureditev, kulturne scene, obnašanja ljudi, stopnje koraka s časom v primerjavi z večjimi družbami itd) na sončni strani Alp, kadar se vrnete domov iz kozmopolitskega mesta?

Slovenija je majhna država in če je v nekaterih pogledih malo nazadnjaška, je to popolnoma razumljivo. V manjših ameriških državah in mestih je enako. Širina in napredek se zbirata v svetovnih prestolnicah, kamor rinemo ambiciozni ljudje z vizijo.

Opažam, da se mladi, ki so vpeti v slovenski sistem, počutijo nemočni in odvisni od podpore iz okolja, ki je ne dobijo. Ekstravagantne in inovativne ideje so pri nas pogosto v kali zatrte. Kar je velika škoda, ker je v Sloveniji ogromno talenta, ki se izkazuje na svetovni ravni.

Sama sem si od nekdaj želela, da bi bila pri nas bolj razvita neodvisna scena. Če bi imela možnosti za ustvarjanje v Sloveniji, se verjetno ne bi preselila. Svet bi raziskovala, bazo pa imela tukaj. Zdaj si želim ojačati most med Slovenijo in svetom. 

Od drugih kultur se lahko naučimo veliko koristnega.

Upajva, da se čim več ljudi čim prej odpre najinemu načinu razmišljanja. Kaj pa vam je 'doma' (v tem kontekstu torej v Sloveniji) bolj všeč kot v velemestih?

Super mi je, da sem doma delovna (proces dela je bil zelo intenziven in logistično naporen, tako da to zadošča moji potrebi po akciji), hkrati pa sem blizu mojih dragih, družine in kužka, v kulturi 'kofetkanja' in bolj udobnega življenjskega sloga. Rada pridem domov, da se naužijem narave in bolj ležernega življenja.

Mislim, da je pri nas kvaliteta življenja boljša kot v velikih mestih, kjer prevladujejo stres, onesnaženost zraka, deloholizem, hiperprodukcija in preobremenjenost z dražljaji. Slovenija je res čudovita dežela in dlje kot sem odsotna, bolj me ob vsaki vrnitvi na novo očara.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri