Boštjan Dermol nam je zaupal, kako je predelal bolečino ob prezgodnji izgubi žene: "Ko si sam s sabo, je najtežje"

Nisva se dobila pri vodnjaku, ampak v središču Celja. Boštjan Dermol je sicer rojen v Kranju, a po srcu in duši Celjan. "Celje bo vedno moj dom, vedno bo del mene. Kjerkoli sem, ga nosim s sabo." O mestu grofov piše tudi v novi pesniški zbirki Trilogija, a omenja prazne ulice. Med intervjujem je bilo v oblačnem in hladnem marčevskem popoldnevu začuda kar pestro. Ulice niso samevale. Tik pod snemalnim studiem, kjer nastaja njegov prvi samostojni album, sva modrovala o življenju, v ozadju pa nama je igral ulični glasbenik.

Ob spremljavi ustne harmonike se najprej sprehodiva med njegovimi poezijami. Poetičnimi skladbami, ki niso nastajale zato, da bi jih kdaj na odru zapel, kot so včasih pred množicami nastopali s skupino Nude. Nastajale so zato, da je lažje zadihal. Da je lažje šel čez najtežje obdobje v svojem življenju. Najprej se je prezgodaj poslovil od žene, kmalu zatem še od očeta. "Trilogija je del terapije in razlog, da sem tu, kakršen sem." Ob pisanju je iskal odgovore na soočanje z izgubo in iskanjem lepega v minljivosti. "Objemanje in sprejemanje smrti ni nujno slabo. Vse nas čaka."

Pisanje je bila njegova terapija

Si že od nekdaj bolečino spravljal iz sebe s pisanjem?

Večino časa, ja. Objava pesmi ni bila niti predvidena, še manj vodilo za njihov nastanek, zgodilo se je popolnoma spontano, ko jih je prebral Matej Krajnc, urednik Založbe Obzorja Maribor. To je moment čiščenja. Izlivanja. Kot bi imel terapevta in se z njim pogovarjal. V tem primeru je sogovornik papir. Želja, potreba po ustvarjanju je vedno prisotna, impulz je močan. To ne pomeni, da mora biti karkoli objavljeno, mora pa biti dokončano. Pomembno je zaključevati stvari, dokler je čas.

Si vedel, da bo to, kar zlivaš na papir, objavljeno?

Nikakor to ni bil namen. Zavedal sem se, da je vsebina izjemno težka, zelo osebna in čustvena. Po prvem branju je najprej Matej izrazil željo po izdaji, takoj zatem pa tudi založba. Sledilo je potovanje izbire in urednikovanja spisanih vsebin, prvoten rokopis je vseboval več kot 200 pesmi, ostalo jih je 84. 

Prav s terapevtom se nisi nikoli pogovarjal?

Te potrebe nisem čutil. Pogovarjal sem se večinoma s sabo, v tišini, v samoti. In z naravo. Večinoma morjem.

Morje je tvoj način očiščenja.

Vsak ima svojega. Vprašanje pa je, ali bo uspešen. Moj je kombinacija pisanja, narave in glasbe. Živimo v času prenormiranosti, prepovedi, zapovedi, zapiranja. Ne le in zgolj v smislu lockdownov,  zapiramo se pred sabo, pred naravo, pred primarnimi vzgibi in energijami, pred svetlobo, zapiramo kot družba, ljudje, drug proti drugemu. Morje pa ti daje občutek neskončnega, globokega, nekaj, kar ne moreš razumeti, a moraš sprejeti.  Lahko je tvoj vodnik in sopotnik, učitelj, ker ti pokaže vsa agregatna stanja. Je lahko milo in mirno, prijazno, v hipu se razbesni, divja, neusmiljeno. Je življenje v malem, dobro in slabo, jin in jang, črno in belo, srečno in tragično. Sili te k razmišljanju o odnosih. Do sebe, do bližnjih, do narave.

Na morju si sam s sabo. Takrat je najtežje. Ljudje bežimo sami pred sabo, pred težkimi občutki, pred neznanim. Ampak pride trenutek, ko se moraš soočiti sam s sabo. In morje je dober medij za to početje.

Je kakšna pesem nastajala na papirju in si zraven momljal že melodijo?

Ne, to sta ločeni zadevi. Poezija ima sicer svoj notranji ritem. Jaz jo pišem tako, da ne zasledujem rime za vsako ceno, ampak iščem njen ritem in dinamiko. Večkrat je lahko zgolj medij, ki v odsotnosti racionalnega zapisuje črke na papir. Gre za črpanje iz podzavesti, globin, vesolja. Pri uglasbitvi je v veliko pomoč, če imajo zapisane besede svoj ritem in dinamiko, saj narekujejo in usmerjajo glasbo. Te niso bile napisane z namenom uglasbitve. Težje pišem melodijo na že napisana besedila. Prave pesmi večinoma nastanejo sočasno, tako melodija kot besede.

Če bi moral uglasbiti celo knjigo, kakšna bi bila melodija?

Odvisno od razdelka. Precej različni so. Odvisno od vsebine liričnega stavka in pesmi same. Tematsko so različne. Ene so jedke, pikre, druge globoke, kontemplativne, osebno izpovedne. Zanimive različne melodije bi zazvenele.

"V določenih situacijah smrt ni sovražnik, ampak zaveznik."

Katera je tvoja najljubša, najdražja pesem iz Trilogije?

Več jih je. Favorita nimam, je pa nekaj tistih, ki so mi bližje. Morda Osamljen stol. Vse govorijo o odhajanju, izgubi in kontemplaciji, o očiščenju, razmisleku, smislu obstoja in odhajanja, vrednosti in vsebini, smislu življenja.

Veliko ljudi ima težave s spuščanjem, sprejemanjem. Si se tega s to težko izgubo naučil ali si že prej znal?

Izhodišče je drugačno. Zelo malo držimo v rokah, ampak se tega večino časa ne zavedamo. V svetu, v katerem živimo, ko se trudimo obvladovati in prelisičiti naravo, s tem mislim tudi na bolezni, mislimo, da imamo nadzor nad vsem. Pa ga nimamo! Vsaka situacija je odvisna od kart, ki jih dobiš v roke. Nekateri dobimo malo slabše. Imamo res malo vpliva na to. To je prvo zavedanje. Eni manj, drugi bolj pa se moramo naučiti spuščati iz rok. Tisto, česar nikoli resnično nismo držali.

Koncept dojemanja materialnega in telesnega v smislu predmetov in oseb je, vsaj zame, popolnoma zgrešen. Ničesar resnično nimamo, nič ni naše, samo uporabljamo in uživamo v trenutkih, ki jih delimo z dragimi osebami. Uporabljamo predmete, ki nas osrečujejo ali lajšajo bivanje. V določenih situacijah smrt ni sovražnik, ampak zaveznik. Je odrešitev. Predvsem za tistega, ki trpeče umira, in začetek agonije, ki jo doživljajo svojci in bližnji. Vsi se moramo naučiti živeti v trenutku. V času, ki je zelo odmerjen, z izkušnjami preteklosti in željo, z upanjem prihodnosti. Nič ni večno, najbolj minljiva pa so biološka dejstva.

Obstaja trenutek, ko si rekel, da lahko zadihaš? Je v skladbah začutiti prelom, po decembru 2016, da si zadihal, ali pa, ko je bolečina popustila?

Skladbe so kot analgetiki. Lajšajo bolečino, ampak ne odpravljajo razloga. Izraz 'čas celi rane' ni puhlica, dejansko drži. Tudi vse stvari in perspektive, ki ti jih življenje prinese. Vrednote in spoznanja postavljajo kontekst trenutku, ki teče samo v eno smer. Takrat ugotoviš, da življenje v pretekliku ni življenje.

"Življenje ima pravi smisel le takrat, ko ga lahko zares živimo."

So rane zaceljene?

Niso, celijo se. Življenje in izkušnje puščajo globoke rane. Brazgotine bodo vedno ostale, ostaja pa vprašanje, ali se lahko zaceliš. Zagotovo nikoli več nisi enak. Na srečo imamo ljudje selektivni spomin. Zapomnimo si predvsem lepe stvari in trenutke, slabe spremenimo v občutke. Skrbno jih shranimo na zaprašene police podzavesti in se, tako upamo, vedno redkeje vračamo k njim.

S kom bi zapel skladbe?

Pesmi za album so torej povsem druge kot te v Trilogiji. Bi med njimi lahko nastal kakšen poletni hit, glede na to, da sta si z morjem tako zelo blizu?

Zagotovo bi lahko nastala kakšna poletna pesem. Številne so spisane zunaj konteksta letnega časa. Material, besedila za skladbe nastajajočega albuma so nastajale sočasno s Trilogijo. Tudi tematika je podobna. Med njimi je potencialna popoletna pesem, nostalgični spomin na odhajajoče poletje, razmislek in grenkobo. Kar je poletje takrat prineslo in kaj živi le še v spominu. Po slogu in vsebini je skladba podobna tem v knjigi. Gre za skladbo z besedilom, ki bi ga z lahkoto umestil tudi v zbirko.

Koliko skladb bo na albumu?

Knjiga je nastajala šest let, album pa dobri dve leti in pol. Skladb je napisanih precej, ampak ustvarjamo zaključeno celoto dvanajstih skladb, ki bodo našle mesto v albumu. Zasledujemo časovni 'longplay' (LP) format, 2 x 22 minut glasbe, ena šolska ura. 

Poješ vse ti?

Vse. Večino materiala avtorsko podpisujeva Maco - Tomaž Trop kot avtor glasbe in jaz, kot avtor besedil. Produkcijsko jo podpisujemo skupaj z Janijem Hacetom in Žaretom Pakom, sodeluje tudi nekdanji član skupine Nude, Miha Koren, uveljavljen glasbenik, avtor in producent.

Tematika bo podobna. Borba z življenjem, prebolevanjem, osebna rast ...

Kot tema in vsebina ja, čeprav je v glasbeni formi to poezija s kontekstom. Glasba predstavlja velik del tega, kar same pesmi na papirju nimajo. Besedilu dodajo glasbeni kontekst, ki se poigrava z manipulacijami melodij in izbiro inštrumentov. Je tako bolj sugestivna in usmerja čustveni kontekst.

Kateri inštrumenti so osnova?

V osnovi gre za vokalno glasbo s kitarami, mestoma spremljanimi z retro elementi, drugje z modernejšim pristopom. Vse je odvisno od skladbe same. Polovica ima žive bobne, takšne in drugačne kitare, veliko je klaviatur, godal, spremljevalnih vokalov, trobil. Resnično pestro, vse pa imajo vokal.

Kdaj bo album torej zunaj? 

Najprej bodo kot radijski singli izšle posamezne skladbe. Razmere na področju izdelave in tiska LP plošč so zahtevne in razburljive, čakalne dobe so približno šest mesecev, zato ocenjujem, da bo album zunaj štiri do šest mesecev po zaključku, ki je predviden konec maja. Napovedovanje točnega datuma je vedno tvegano.

Trilogija je izšla pri Založbi Obzorja Maribor tudi v digitalni obliki in kot zvočna knjiga. Urednik Matej Krajnc je zapisal, da je tvoj fokus kristalno jasen: "Zapisati pesmi, ki bodo povedale vse o tem, čisto dotičnem življenju, hkrati pa bodo univerzalne izkušnje, življenja vseh, ki so dobili, izgubili, stopili naprej. Ki jim ob poti padajo kamenčki iz žepa, a to zato, da pustijo sled." Ti puščaš sledi. Zagotovo. Od nekdaj si si želel hčerko. Imaš jo. Že dvanajst let. Kakšno vlogo je Lorelei Erna nosila ob tvojih težkih trenutkih? Si znal krotiti žalost, da je nisi preveč prenašal nanjo?

Zagotovo je bila pozitiven element. Njena prisotnost je odigrala ključno vlogo. Še posebej, ko se moraš osredotočati na nekoga, ki potrebuje fokus in tako vsaj malo pozabiš na temo v sebi. Imava iskren in lep odnos že od nekdaj.

Nikoli nisem z njo komuniciral s pomanjševalnicami, otroškim glasom, ampak se z njo pogovarjam kot z vsakim razumskim človekom. To ne velja samo za način, ampak tudi vsebino. 

Otroci imajo dobro razvit način soočanja s temi stvarmi, ker imajo manj izkušenj, so čistejši in nimajo izkustvenega ozadja. Dejstva sprejemajo manj obremenjeni. Nekatere dogodke iz preteklosti predelujeva šele zdaj, ko je od slovesa minilo nekaj let. Na plano prihajajo spomini, ki so večinoma lepi in smo jih preživeli skupaj, kot družina. Odkrito se pogovarjava o vseh stvareh, ki sem jih čutil, ki so se mi dogajale, in mislim, da imava ves čas lep in globok dialog. 

"Nekateri se pogovarjajo z bližnjimi, jaz sem se pogovarjal sam s sabo"

Si zdaj kaj lažji, ko je knjiga zunaj? Kako so se na tvoje besede odzvali prijatelji, bližnji?

Ne zaradi dejstva, ker je knjiga zunaj, ampak, ker so stvari dobile epilog in so med nami. Verbalna komunikacija je včasih težka in potrebuje pravi trenutek. Gledati človeku v oči, mu iskreno govoriti o najtežjih izkušnjah in občutkih, ni lahko. Besede so težke. Previdno jih izbiraš. Najti moraš primeren trenutek za pogovor. Cel splet okoliščin je potreben za kaj takega, včasih pogovor tako umanjka. A tudi tišina je zgovorna. Včasih pove več kot tisoč besed. Nekateri se pogovarjajo z bližnjimi, jaz sem se večinoma pogovarjal sam s sabo. Trilogijo razumem tudi kot lasten način pogovora z bližnjimi.

Dotaknil si se smrti, raka, bolezni. Se ti zdi, da se ljudje dovolj pogovarjamo o tem?

Problem svojcev, ki gredo z nekom čez celoten proces bolezni, je, da nimajo nobenih informacij in ne poznajo vsebine. Ne vedo, kaj jih čaka. Bojijo se komunikacije z rakavim bolnikom, misleč, da mu je že tako dovolj hudo in ga nočejo dodatno obremenjevati. Prisoten je strah pred neznanim, ki se velikokrat konča tragično. In ko pride trenutek izgube, si sam. Izgubljen v času in prostoru. Soočen z dejstvom. Začne se nova, drugačna pot. Na voljo so terapevtske skupine, bolezni so sicer vedno manj tabuizirane, ne pa psihološke bolezni in stanja. Ta ostajajo še naprej zelo tabuizirane.

Imamo pa ljudje velik problem s smrtjo. O tem se ne pogovarjamo dovolj. Kot o neizbežnem biološkem dejstvu. Da nas vse čaka. O tem se ne pogovarjamo. Pogovor o smrti v zgodnji fazi odraščanja je na mestu. Ko so ljudje v fazi umiranja, ko se približujejo smrti, spremenijo pogled na svet, na življenje. Če bi bilo zavedanje močnejše, bi lahko kot družba zrasli. A, žal, razmišljanje in pogovor o tem odrivamo na stran, se mu izogibamo, dokler nismo soočeni z dejstvom. Takrat je časa po navadi premalo.

"Šele ko si sam, lahko začneš v dvoje"

Za nami je valentinovo, dan žena, pred nami tvoj rojstni dan in materinski dan. Kaj daš na praznike, ki bi jih lahko delil z nekom?

Praznikom nisem pretirano naklonjen, se mi pa zdi, da jih je treba razlikovati. Nekateri prazniki nosijo izjemno težo in pomen. So zgodovinski opomnik na stvari in pravice, ki jih imamo za samoumevne, pa niso. Priborili smo si jih na težek, včasih krvav način, recimo delavske pravice, državotvorni in kulturni prazniki, dan reformacije. Prav se mi zdi, da slavimo dan žena in materinski dan. Imam pa težavo s komercializacijo vseh praznikov. 

Prazniki v duhu krščanstva so namreč le kopije poganskih praznikov, ki so častili naravo in prelomne trenutke leta, konec zime, novo rojstvo, sonce, žetev. Tako se je sčasoma ideja praznikov izpridila, družbeno smo podlegli ideji brezglavega potrošništva. Pretežno namen praznikov nista več spomin in slava dogodkov, v prvi vrsti je pomembno, da je praznik dela prost dan in da družbeni sistem spodbuja potrošnjo dobrin. Svetovni dan zemlje, vode, družine, žensk, mater? Kaj bomo naredili za to? En dan v letu je premalo, vsak dan smo lahko prijazni in častimo vse to. Naj bo življenje samo praznik!

Nekatere pesmi so kljub težki izkušnji in bolečini prepredene s humorjem. Se s humorjem rešuješ iz težkih trenutkov?

Zagotovo pomaga. Kot otrok sem oboževal stripe. Alan Ford je bil moj najljubši. Pozneje sem postal navdušenec angleških humorističnih serij, Monty Pythona, Črnega gada in drugih.  Angleški humor mi je zelo blizu. Sarkazem.

Nekaj časa si že sam. Si želiš življenja v dvoje, si sploh še predstavljaš živeti z nekom?

Zanimivo je, da dlje časa, ko si sam, se navadiš biti sam. To je drugače od koncepta, ki si ga prej poznal. Premalo ljudi je bilo kdaj samih. Šele ko si sam, lahko začneš v dvoje. In to velja predvsem za komunikacijo. Imamo veliko problemov s komunikacijo. Ne samo kot nekateri, ki se niti ne pogovarjajo, ampak težavo imamo najti način, da se lahko razumemo. Imamo različne tehnike, pristope, jezike, načine, s katerimi se izražamo ... Dva se lahko pogovarjata o istem stališču, pa bodo besede šle mimo, ker se ne razumeta. Kot da bi potrebovala prevajalca, pa v resnici govorita o isti stvari.

Samote se navadiš. Biti sam s sabo je včasih težko, ampak sprejmeš. Ljudje smo družbena bitja, potrebujemo druge. Prijatelje, zaupnike, bližino. Nekateri ljudje preprosto ne zmorejo biti sami. Šele ko si sam s sabo, lahko začneš v dvoje. Kar pa se dvojine tiče: nekateri jo izberejo, da premagajo samoto, ljubezen pa je nekaj drugega. Verjamem, da te najde, če ji pustiš, da te poišče. Predvsem pa je ljubezen v nas samih. Imamo tudi veliko težav s komunikacijo. Nekateri se sicer niti ne pogovarjajo, nekateri pa imajo težavo najti način, kako se sporazumevati. Ljudje imamo različne tehnike, pristope, jezike, načine, s katerimi se izražamo ... Dva se lahko pogovarjata o istem stališču, pa bodo besede šle mimo, ker se ne razumeta. Kot da bi potrebovala prevajalca, pa v resnici govorita o isti stvari.

Jadranje je njegovo življenje, morje je zanj svoboda

Na predstavitvi knjige v Celju si rekel: "Morje je juha, iz katere izhajamo ribe na dveh nogah. Nekaj, kamor se ves čas vračamo, nekaj, kar nas bo nekoč zajelo. Nekaj, kar skriva neskončne globine, kar daje občutek neverjetne svobode." Potrebuješ pobeg na jadrnico?

Ja. Pogovarjamo se o tem, da ko te nekaj boli, vzameš tableto, daš obkladek. Zdravimo simptomatsko. Ne pogovarjamo pa se, kaj se takrat dogaja v nas. O notranjih bolečinah, dupi. Ne pogovarjamo se o stresu, izgorelosti, umetnih impulzih, ki nas bombardirajo 24 ur na dan. Živimo v okolju, ki nam daje tisoč dražljajev, ki nimajo veze s primarnostjo, sobivanjem človeka z naravo. To vrzel, ta manjko, mi daje jadranje. Sobivanje z naravo, mir v njeni neskončnosti, potencialno svobodo. Vsaj za kratek hip razbremenim vse dražljaje, se odklopim, postanem del narave, del ekipe, kjer je ključnega pomena sobivanje, komunikacija, sodelovanje in prilagajanje naravi.

Je jadranje tvoj beg?

Ni, ker mi vedno nekaj da. To je življenje, način življenja. Ni samo športni moment, je filozofija, psihoterapija in še več. Začutiš, da si živ. Velik del tega je tudi šport, fizična aktivnost, še posebej, ko se moraš na vse pretege boriti z naravo, vetrovi, valovi ...

Kaj pa šport v tvojem življenju? 

To je moj šport. Sicer rad hodim na dolge sprehode. Zelo rad hodim. Ne tečem. Rad sem ob vodi. Jezero, morje, reka. Potrebujem njeno prisotnost. Rad hodim v hribe, ampak zmanjka časa za vse. Tudi sicer nisem šprinter, bolj maratonec. Vsaka pot se začne s prvim korakom. Ko sem bil mlajši, sem cele popoldneve igral košarko, pozneje sem se od nje poslovil.

So se poslovili tudi Nude? Boste še kdaj zaigrali skupaj?

Letos je trideset let od naših začetkov, začel sem kot 16-letnik. Dolgo smo bili skupaj. Vsaka stvar enkrat mine. Morda je tudi za skupino prišel ta čas. Ne nastopamo, smo v hibernaciji. Nazadnje sem rekel, da bomo mogoče spet zaigrali, ko se zbudi kralj Matjaž. 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ