Gregor Ravnik odpira svoje najbolj osebno poglavje

Kaj dobimo, če spomine na mladost, skomine po vonju domačnosti, vonj po morju in smeh iz domače ulice združimo z izjemnim občutkom za melodijo in besedo? Nastane pesem, ki prav vsakega od nas zadene naravnost v srce. Prav takšna je nova skladba V naši ulici, s katero Gregor Ravnik odpira bolj osebno poglavje svojega ustvarjanja.

V pogovoru za Metropolitan.si razkriva, kako nastajajo pesmi v ustvarjalnem triu z Markom Hrvatinom in Dragom Mislejem Mefom, zakaj imajo spomini na odraščanje v Ankaranu še danes posebno mesto v njegovem življenju ter kako glasba najlažje poveže ljudi – tudi takrat, ko ne govorijo istega jezika. Pred kratim se je namreč vrnil iz Indije ....

Na koncertu v Cankarjevem domu smo slišali nekaj anekdot o tem, kako nastajajo skladbe in koncerti v vaši ulici. Lahko še bralcem zaupate, kako se navadno rodijo ideje, ki vzklijejo med vama z Markom in Mefom?

Najlepše ideje se rodijo čisto spontano. Z Markom se običajno dobiva in ustvarjava glasbo, ki je na začetku še brez besedila. Ko potrebujemo najboljšega avtorja besedil, pa takoj in skoraj vedno pomisliva na Mefa. Mef ima neverjeten občutek za besedo, Marko za melodijo, jaz pa poskušam vse skupaj začutiti skozi glas. Ko se vse to sestavi, nastane nekaj zelo iskrenega.

Danes se ptički ženijo. Gre za nekakšno slovensko valentinovo. Kateri praznik vam pomeni več? Ste kdaj Gregorjevo jemali za svoj praznik?

Moram priznati, da imam Gregorjevo vedno nekako rad, tudi zaradi imena. Nisem pa ga nikoli zares dojemal kot svoj mali praznik. Šele zadnja leta ima dobiva ta dan nek poseben čar; začenja se pomlad, vsi se na svoj način prebujamo. Valentinovo je sicer res bolj globalno, Gregorjevo pa ima tisto domačo, slovensko toplino.

Narava se prebuja. Se z njo tudi vi, ali med zimo, namesto zimskega spanca, ustvarjate? Kdaj ste najbolj kreativni?

Zame zima ne pomeni ravno mirnega obdobja. Skozi vse leto veliko ustvarjam, veliko imamo vaj, snemanj, razmišljamo o novih projektih. Je pa res, da pomlad prinese neko novo, svežo energijo. Takrat se mi zdi, da stvari kar same stečejo. Ideje napogosteje pridejo zvečer ali ponoči, ko se vse malo umiri.

Zgodba v novi skladbi V naši ulici je avtobiografska. Je vse resnično, ali vsebuje tudi kanček domišljije?

To bi morali Mefa vprašati. (Nasmeh) Sicer pa gre predvsem za spomine na otroštvo, na ljudi in trenutke, na katere lahko vsak pomisli in se v njih najde. Kakšen detajl je mogoče bolj simboličen ali romantično obarvan, ampak občutki in bistvo zgodbe so popolnoma iskreni.

Zakaj je ravno zdaj pravi čas, da ljudje izvedo še več o vas, da svojo zgodbo iz otroštva prelijete v pesem?

Zdi se mi, da sčasoma človek lažje pogleda nazaj in razume, kaj ga je oblikovalo. Danes lahko o teh spominih govorim z neko toplino in hvaležnostjo. In prav je, da ljudje poleg glasbe spoznajo tudi zgodbo, ki stoji za njo.

Kaj za vas simbolizira “naša ulica”? Je to konkreten kraj ali bolj občutek?

Seveda ima zelo konkreten izvor, prihajam namreč iz Ankarana. Sicer pa je danes “naša ulica” zame predvsem občutek, ki me popelje v otroštvo in obudi spomine nanj. Občutek pripadnosti, prijateljstva, varnosti.

Kako bi jo opisali, kakšni spomini pridejo na plano, ko pomislite na ulico iz otroštva?

Najprej pomislim na smeh, na vožnjo s kolesi, na igranje s prijatelji; predvsem poleti, ko smo bili kar vsi na ulici. To je bil prostor, kjer smo otroci ves čas tekali od hiše do hiše. Veliko igre je bilo prisotne in vmes tudi kakšna vragolija.

Komu je pesem najbolj namenjena – sebi, prijateljem iz mladosti, družini?

Mislim, da vsem. Malo sebi, ker gre za moj lep spomin. Malo prijateljem, s katerimi sem odraščal. In seveda družini, ki mi vedno stoji ob strani.

Kako se spominjate odraščanja v Ankaranu, ste imeli najljubše kotičke, kjer ste najraje preživljali čas?

Ankaran ima eno posebno energijo. Veliko časa sem preživel ob obali, na pomolu ali na igriščih. To so bili naši mali svetovi, kjer smo bili cele dneve.

Kakšni so bili brezskrbni dnevi s prijatelji? Imate kakšno posebno anekdoto, ki vam še danes nariše nasmeh na obraz?

Veliko jih je. Spomnim se, kako smo se poleti igrali in se obmetavali z vodnimi balončki. Starejši otroci so nam mlajšim večkrat prirejali lov na zaklad, ki smo ga cel dan iskali in se zabavali, nato pa šli vsi skupaj na sladoled ali v morje.

Kdo so bili vaši največji “sokrivci” za vragolije v ulici? So še danes del vašega življenja?

Nekaj teh prijateljev je še vedno prisotnih v mojem življenju. Mogoče se ne vidimo vsak dan, ampak ko se srečamo, je občutek popolnoma isti.

Kaj vam je Ankaran dal kot okolje – morda občutek svobode, povezanosti, ustvarjalnosti?

Predvsem občutek svobode. Morje in obala imata verjetno neko posebno moč, ki te umiri, hkrati pa navdihuje. Mislim, da mi je prav to okolje dalo veliko.

Kako pogosto se vračate v svojo “ulico”?

Vsakič, ko mi čas dopušča – če ga nimam ali pa mi ga zmanjka, si ga skušam vzeti. Trudim se, da sem na obali vsaj nekajkrat na mesec.

Kdaj ste prvič začutili, da je glasba nekaj posebnega v vašem življenju?

Mislim, da zelo zgodaj. Spomnim se trenutkov, ko sem kot otrok poskušal na klavir zaigrati izmišljene melodije. Kmalu so prišli prvi nastopi, potem še koncerti, in takrat sem začutil, da je to nekaj, kar me resnično izpolnjuje.

Se spomnite svojega prvega nastopa ali prve pesmi, ki ste jo zapeli?

Točno prvega nastopa se ne spomnim. Na začetku sem predvsem nastopal samo s klavirjem, kar je bil zame velik stres. (smeh) Šele kasneje, ko sem dodal še petje, sem dojel, da je to tisto, v čemer najbolj uživam.

Kakšen je bil odziv družine in prijateljev na vaše prve glasbene korake?

Vedno so me zelo podpirali. Mislim, da brez njih marsikaj ne bi bilo izvedljivo. Včasih so drugi v meni videli več, kot sem sam dojemal.

Bi rekli, da se je vaša glasbena pot začela prav v tej domači ulici?

Na nek način res. Tam sem prvič začutil veselje do petja in nastopanja, saj je bilo pri nas doma vedno prisotne veliko glasbe.

Se vam zdi, da kot družba premalo cenimo takšne preproste, brezskrbne trenutke?

Včasih se mi zdi, da res. Vsi živimo zelo hitro, vsi smo zelo zaposleni. Takšne pesmi so mogoče tudi majhen opomnik, da so ravno ti preprosti trenutki tisti, ki jih najbolj nosimo s sabo.

Kako se je Gregor iz “naše ulice” spremenil do danes – kaj je ostalo enako?

Človek se z leti seveda spremeni, ampak mislim, da je tisti del mene, ki ima rad glasbo, ljudi in iskrene trenutke, ostal popolnoma isti. Predvsem so me doma vedno učili skromnosti, kar je ostalo v meni vse do danes.

Ali pesem napoveduje tudi bolj osebno, morda intimno glasbeno obdobje v vašem ustvarjanju?

Letos sem se odločil, da tudi svojim poslušalcem v živo na koncertih dam nekaj več sebe, v smislu mojih zgodb, občutkov, spominov. Na trenutke se bom prelevil v pripovedovalca zgodb. Vedno bolj čutim potrebo po tem, da skozi glasbo pojasnim tudi osebne zgodbe. Menim, da se ljudje ravno tako najlažje povežemo.

Vemo, da ste se pred kratkim vrnili iz Indije, kjer ste nastopali s kolegico iz Akademije. Ste se počutili na nastopu kaj drugače domače, kot pred svojim občinstvom v Sloveniji?

Vsako občinstvo ima svojo energijo. V Indiji je bilo neverjetno doživeti, kako ljudje čutijo glasbo, tudi če ne razumejo jezika. Ampak ko stopim na oder doma, v Sloveniji, je občutek vseeno drugačen, bolj pristen, zares poseben, ker poješ med svojimi ljudmi.