Anja Kovačič | 29. 11. 2022, 20:00

Pred koncertom z Bijelo dugme Goran Bregović o tem, kje išče navdih: "To je kot zobna pasta - pritiskati morate, da pride kaj ven."

osebni arhiv Gorana Bregovića

Neustavljivi glasbenik si je med snemanjem filma, v katerem bo imel glavno vlogo, vzel čas in nam zaupal, kako je bilo, ko je bil mlad in obkrožen z ženskami. Kakšni smo Slovenci po njegovem mnenju in kaj lahko pričakujemo od njegovega novoletnega koncerta z Bijelo dugme?

Pri 72 letih še vedno ustvarja glasbo, piše skladbe, snema nove albume in ker to ni dovolj, trenutno snema film z naslovom Kruna. Na telefon smo Gorana Bregovića dobili med kratko pavzo med dvema setoma. Film bo izšel prihodnjo jesen, Bregović pa bo v filmu odigral glavno vlogo. "Imam odmor med snemanjem dveh kadrov, skoraj eno uro, tako da mi je prijetno, da se lahko vmes pogovarjam z vami," je prijazno odgovoril, ko smo ga vprašali, ali ga med delom motijo klici novinarjev. 

Nikoli se ne ustavi. Ravno na dan pogovora so končali snemanje albuma Pupak svijeta (Popek sveta), Big button of the world, ki bo izšel spomladi. Njegove skladbe so zimzelene in se iz koncertnih dvoran razlegajo po dnevnih sobah vseh njegovih oboževalcev.

Njegove skladbe povezujejo vse narode, rase, kulture in verstva

Tega, da njegove skladbe dejansko povezujejo, še ni slišal. Pripovedujem mu, kako je med študijem v Italiji ravno skladba Kalašnikov bila tista, ki nas je združila. Študente iz Kosova, Albanije, Črne gore, Grčije in Slovenije. Ko smo slišali skladbo, smo postali eno, imeli smo občutek, da prihajamo vsi iz iste države. "Wow, lepo je to slišati. Glasba je velika in pomembna stvar. Je kot sol. Hrano sicer lahko jemo brez soli, ampak ne bo tako okusna."

"Glasba ni hrana, ni voda, ni seks, ampak brez nje ta svet ne bi obstajal. Na žalost pa glasbeniki nismo tisti, ki spreminjamo svet, sila je nekje drugje. Je pa lepo vedeti, da je skladba tista, ki nas lahko poveže in se lahko imamo lepo skupaj."

Pozna vas ves svet. Povsod so plakati za vaše koncerte. Različni narodi, različne kulture poznajo vašo glasbo. Bi rekli, da ste glasbenik za vse generacije, ali so vas mladi preskočili in jih ne morete več uloviti?

Mladi nas bodo vedno presenečali. Poslušajo glasbo, starejšo od moje, in poslušajo novo. Če bi pogledali posnetke vseh mojih koncertov zadnjih 30 let, bi videli, da so vedno prisotni. Če je glasba dobro napisana, se nikoli ne postara.

Kot vi ... 

Joj, na žalost se.

Toliko let že ustvarjate, toliko odmevnih skladb je nastalo pod vašim peresom. Kje najdete navdih za nove skladbe?

To je edina stvar, ki jo že vse življenje počnem. Študiral sem filozofijo, a sem na srečo postal zvezda v zadnjem letniku faksa. To je bilo v času komunizma, ko bi moral predavati marksizem. Postal bi torej marksist. Rešil sem se tega in od takrat ustvarjam vsak dan. Uživam v vsakem trenutku in hvaležen sem, da mi je bog podaril lepo usodo. Če moraš izbirati med biti marksist ali skladatelj, bodi skladatelj.

osebni arhiv Gorana Bregovića/Facebook

Nekateri umetniki potrebujejo ljubezen, žalost. Kaj potrebujete vi?

Ne verjamem v to. To so stereotipi. Zgodbice, kako nekdo ustvarja ob sončnem zahodu in mu muza sede na ramena. Vsi dobri umetniki delamo 8 ur na dan. Garamo in trdo delamo, da napišemo dobra dela. Kdor čaka na navdih, ne bo nič dobrega napisal. To je kot zobna pasta - pritiskati morate, da pride kaj ven. A tudi za pritiskanje potrebujete čas. Rad imam delovni čas in rad delam v delovnem času. Ne verjamem v sončni zahod in te stvari.

Razpeti ste med različnimi mesti: Beogradom, Sarajevom, Parizom. Kateri del sveta vam pomeni največ in zakaj?

Kot glasbenik najraje igram v Južni Ameriki, to vam bo vsak glasbenik rekel. Živel pa bi lahko kjerkoli.

Goran Bregović: "Ko izgubite zemljo, kjer ste se rodili in odraščali, ko izgubite jezik, s katerim ste spregovorili, potem lahko živite kjerkoli. Kjerkoli vam je lepo."

Zdaj živim v Parizu. Zagotovo bi lahko enkrat živel v Carigradu, v velikem mestu ob morju ...

Jugoslavija je bila mešanica vsega, vseh držav, narodov, jezikov, kultur. Podobno ste tudi vi. Mešanica jugoslovanskih kultur in jezikov. Po vaših žilah se pretaka mešana kri. Kaj je v vašem srcu? 

Ko nam je razpadla država, preprosto morate sprejeti, da domovina ni politični ali geografski teritorij, ampak emocionalni. In zame je to vse od Slovenije do Makedonije. Tu imam spomine, tu imam prijatelje in to je moja domovina. Vse te države, čeprav moram pokazati potni list, ko prestopam meje, ne spremenijo mojih čustev. To je moja emocionalna domovina.

Če bi morali izbrati eno državo ... 

Pa mi je ni treba. Če bi moral, bi, a mi ni treba.

arhiv Goran Bregović

28. decembra boste igrali v Stožicah. Kakšni smo Slovenci kot narod?

Ko spoznate nekoga, ugotovite, da stereotipi o narodih ne veljajo. Bil sem na slovensko-bosanski odpravi na meji med Tadžikistanom, Kitajsko in Afganistanom, v Pamirju. V dveh dneh smo se povzpeli na 7.100 metrov. To je pogum, ki ga še nisem videl. Ti Slovenci so bili najpogumnejši ljudje, kar sem jih spoznal. Sicer pa je tisoč stvari, ki me spominjajo na Slovenijo. 

Morda kakšen poseben spomin s koncertov?

Mladi ste tisti, ki razmišljate o spominih, po nekaj letih pa ugotoviš, da je življenje kratko. Zavedam se, da so si vsi ti ljudje iz tega kratkega življenja utrgali dve uri, da so te prišli poslušat. In če so prišli, bodi dober. Vedno si rečem pred koncertom: "Bregović, bodi dober. Vsi ti ljudje so ti podarili dve uri, da te poslušajo." 

Torej živite za trenutek?

Pa če je lep vsak trenutek. Veste, kako je, pri Romih ni včeraj ali jutri, vedno je danes. Te obrabljene modernizirane fraze, 'živeti za danes' ... To je pravzaprav njihova misel. Tako oni živijo že od nekdaj.

Pa vseeno morava pogledati v prihodnje leto, v 2023, glede na to, da bomo skupaj tri dni pred koncem 2022.

Imeli smo grozno leto. Slabše od 2022 ne more biti, zato upam, da bo boljše. Čaka me ogromno koncertov po vsem svetu. Upam, da nam bo uspelo, da se bomo imeli lepše kot letos.

osebni arhiv Gorana Bregovića

Po tem slabem letu ne moreva mimo Ukrajine. Tudi z Jugoslavijo ste šli čez podobne dogodke. Kako podoživljate vse skupaj? Kot kaže zgodovina, se še vedno nismo ničesar naučili. 

To, da se nismo ničesar naučili iz zgodovine, vemo že dolgo, tudi brez Ukrajine. Žal mi je tako Ukrajine kot Rusije, žal mi je za mlade ljudi, ki umirajo, in stare, ki bežijo od doma. To so strašni prizori, ki pa so tudi nam blizu.

Imate posebno moč, ki vam je nikakor ne zmanjka. Morda tudi zato, ker znate živeti trenutek. Se vam je kdaj zgodilo, da ste pomislili, da ste preveč utrujeni, da ne zmorete več, da se vam enostavno ne ljubi iz postelje?

Nikoli. Nikoli se mi še to ni zgodilo, a če bi se mi, ne bi bilo to nič takega. Ničesar v življenju ne obžalujem. En dan bo prišel, ko bom rekel, dovolj je in se bom ustavil. A tega dneva še ni bilo.

V enem od intervjujev ste rekli, da lahko ustvarjate, če ste obkroženi z ljudmi. Ali kdaj potrebujete tudi samoto? Če da, kje jo najdete?

Pri meni doma v Beogradu je, kot da bi bili v drugem svetu. Doma ne poslušam glasbe. Imam popoln mir in tišino. To je isto, kot da bi nek star ginekolog prišel domov ... Verjetno ne bo počel tega, kar je počel ves dan. Nikoli ne poslušam glasbe. Rad sem sam. Imam mačko, a tudi mačka živi zunaj, jaz jo samo hranim.

Samota in tišina sta torej nujno potrebni sestavini za ustvarjanje?

Zame, da.

osebni arhiv Gorana Bregovića/Facebook

Ste na snemanju filma, v katerem boste igrali glavno vlogo. Gre za biografski film?

Ne, ne, snemamo mali romantični film o Romih. Če bi mi ponudili vlogo v kateremkoli drugem filmu, bi vlogo verjetno zavrnil. Za to priložnost pa bi mi bilo žal, če bi jo izpustil. O Romih se snema malo filmov, ampak najboljši so ravno filmi o njih. Tudi v Cannesu dobijo nagrade. Romi so metafora za kavboje. Zaradi njih so filmi tako lepi in vsi jih imajo radi. Nisem želel izpustiti priložnosti, da sem del te zgodbe.

Pa bi želeli posneti (avto)biografski film?

Ne bi, moj film ne bi bil nekaj, kar bi otroci lahko gledali. Danes pa ni kontrole, kaj vidijo in kaj ne.

O čem bi torej tekla beseda?

Morali bi preskočiti preveč stvari iz mojega življenja, zato film ne bi več bil to, kar bi moral biti. Ne bi bil resničen.

Na snemanju filma Kruna.

Na snemanju filma Kruna.

osebni arhiv Gorana Bregovića

Kateri pa je vaš najljubši film?

Redkokateri film mi je res všeč. V zadnjih 15 letih so trije filmi, ki so name pustili dober vtis. Indijski film Revni milijonar (Slumdog Millionaire), ki je dobil oskarja, potem Neskončna lepota (La grande bellezza) od Paola Sorrentina in njegova serija Mladi papež (The Young Pope).

To so povsem različni filmi.

Ja, tak je moj okus. Danes vsi filmi govorijo neke zgodbe. Imajo klasično dramsko formo. Uvod, zaplet, vrh in razplet, ki mu sledi konec. To je dolgočasno. Rad imam filme, ki dajo misliti. To so recimo filmi od Kustorice in Sorrentina. Evolucija je človeku naredila to, da čuti, ko je v prisotnosti umetnost. Zato imam rad filme, ki mi dajo ta občutek umetnosti. Da sem tudi med gledanjem filma obkrožen z umetnostjo.

In konec koncev zato tudi z vašim stilom življenja ...

Da, točno tako.

arhiv Goran Bregović

Film bo torej romantičen. V njej zagotovo nastopajo ženske s pomembno vlogo. Kako pomembna pa je za vas prisotnost ženske? Verjamete v žensko energijo, za katero pravijo, da jo ženske imamo?

Četudi ima moški moč, njegova moč ne pomeni nič, če nima ob sebi ženske. Ženska opolnomoči in da smisel moški moči.

Je ženska torej pomemben del moškega življenja?

Vse v življenju moškega ima smisel, ampak samo v družbi ženske.

Verjetno se zavedate, kako pomembni ste za razvoj svetovne glasbe. Konec koncev vas je k sodelovanju povabila velika založba, Decca Records.

Ravno danes smo končali album Popek sveta, Pupak svijeta (Big button of the world), ki bo izšel spomladi. Violinski koncert je bazilika Sv. Denisa (The Basilica of Saint-Denis) naročila za francoski simfonični orkester. Koncert sem pisal za tri soliste z violino. To je moje prvo glasbilo. Igra se ga lahko na tri načine - krščanski, to je klasična glasba, judovski in orientalni, islamski način, ki ga igrajo muslimani. Ta koncert je torej sestavljen iz treh zgodb, vsako igra svoj solist. En je iz Tunizije iz Tunisa, en iz Izraela iz Tel Aviva in tretji iz Beograda. Vsak ima svojo vlogo in svojo zgodbo. To sta tudi oblika in stil celotnega albuma.

Toliko albumov ste že izdali, vsak ima verjetno poseben pomen. Kakšno je občutenje ob tem albumu?

Ni slabo, če te k sodelovanju povabi Universal Music Group. Četudi bi se branil, ne morem zanikati, da mi to pomeni ogromno. Lepo je, ko po toliko letih ustvarjanja nekdo tako pomemben pristopi do tebe in ti reče, da želi sodelovati s teboj. Še vedno je potrditev tista, ki jo kot umetnik seveda potrebujem.

arhiv Bijelo dugme

Nekoč ste dejali, da je ponovna združitev z Bijelo Dugme kot obletnica mature. Obstaja trenutek v vaši skupni zgodovini, za katerega bi rekli, da ga obžalujete? Oziroma ... Ste kdaj obžalovali, da niste takoj začeli solo kariere? 

Veste, kako je. Ko si mlad, želiš biti popularen, bogat in da te imajo vsi radi, za vedno, še posebej ženske. In to sem dobil. Zakaj bi to zamenjal? Zakaj bi mi bilo žal za vse te čudovite trenutke?

Kaj načrtujete za naslednje leto? Še vedno razmišljate o skladbi, ki se je vaši otroci ne bi sramovali, kot pravite, da se večine vaših del?

Vse življenje že ustvarjam, in vse, kar naredim, z ničemer se ne strinjajo. Ko si mlad, ne razumeš vsebine, ki jo pojem, pozneje, ko odrasteš in se prepojiš z izkušnjami, pa dojameš, o čem pojem. Naslednje leto me čakajo koncerti, v Južni in Srednji Ameriki, v Evropi ... Greš levo in desno po svetu in se imaš lepo. Kot se bomo imeli 28. decembra v Ljubljani. Pripravljamo repertoar glasbe iz različnih obdobij Bijelo dugme. In verjamem, da bomo po koncertu vsi rekli: "To je večer, ki si ga bomo zapomnili."

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.