Marjetka Vovk po težkih časih izlila svojo dušo: ''Šla sva skozi zelo turbulentno in boleče obdobje"

Po daljšem premoru se glasbeni dvojec Maraaya vrača z novo skladbo Kdo si ti, ki ni le še ena v nizu pesmi, ampak čustvena izpoved – odraz notranjih bitk, bolečine in ranljivosti. Nastala je v enem najtežjih obdobij življenja Marjetke in Raaya Vovk, ko sta se znašla pod drobnogledom javnosti, a tudi v vrtincu osebnih preizkušenj.

V iskrenem pogovoru nam je Marjetka Vovk razkrila ozadje nastanka pesmi, govorila je o svojih osebnih stiskah, bolečini, ki jo je prelila v glasbo, in o tem, kako pomembno je, da v času negativnih kritik, sovražnega govora in neusmiljenih komentarjev na spletu ohranimo sočutje – tako do sebe kot do drugih.

Pesem Kdo si ti nosi močno družbeno sporočilo. Kaj je bil tisti trenutek ali izkušnja, ob kateri ste se zavedali in vas je spodbudila, da ste se lotili te teme?

Najina glasba je odraz življenja, ki se nama dogaja. V zadnjem obdobju sva šla skozi zelo turbulentno in boleče obdobje. Kdo si ti je pesem, ki odraža globino najine duše v najbolj ranljivem in ranjenem obdobju najinega glasbenega ustvarjanja.

Kaj je bilo najtežje pri ustvarjanju te pesmi – tematika, besedilo, interpretacija, čustva?

Pesem je nastala v noči, ko je bolelo celo telo in ko se je enostavno bolečina morala izliti v ustvarjalnost. Sredi noči in sredi spanja sem se zbudila, vzela v roke telefon in odprla beležnico, kamor si zapisujem ideje, in čustva, ki so bila v meni, so se enostavno izlila. Besede so se same rojevale, kot bi iskale, da pridejo iz telesa na plan. Spomnim se, kako me je pri vsaki zapisani besedi oblil občutek, ki je prežemal moje telo. 

Kako pa je potekalo snemanje pesmi? Ste se vmes kdaj zlomili?

Kar nekaj časa sva čakala, da bova pesem sploh posnela. Ker je pesem globoka, težka in izhaja iz bolečega obdobja, je bilo tudi snemanje temu primerno. Vrtiljak čustev, podoživljanja. Želela sem si, da bi po koncu snemanja čutila mirno, čisto energijo, ker želim, da taka energija to pesem ponese v svet. 

Črno-beli videospot je zelo čustven in vizualno močan. Kaj vas je vodilo pri razvijanju zgodbe in kakšno sporočilo ste želeli dati?

Nisva ne prva ne zadnja, zagotovo pa ne edina, ki sva doživela tako izkušnjo. V videospotu sva želela prikazati, kako hitro lahko nekoga obsodiš, ne da bi dejansko poznal njega, okoliščine, razumel njegovo zgodbo. Če to sporočilo prenesemo na delovna mesta, v šole, praktično na vse stike med ljudmi, se vsak od nas velikokrat znajde v situaciji, ko je sojen, obsojen, klevetan ...

Pesem in videospot sta namenjena predvsem tistim, ki gredo skozi podobne situacije, so ranjeni in se v nekem trenutku počutijo povsem na tleh. Tistim, ki potrebujejo občutek, da niso sami – da nekdo razume, da lahko spregovorijo, se izrazijo, dajo stvari iz sebe. Da vidijo, da se to dogaja številnim.

Po burnem odzivu javnosti, ki ga je prinesla afera z Niko Zorjan, ste bili z Raayem večkrat tarča žaljivih komentarjev. Kako ste se takrat osebno soočali s tem? Kaj ste najtežje predelali?

Kako sva se ob tej situaciji počutila, resnično najbolj ponazori najina pesem. Vsaka beseda posebej nosi energijo najinih občutkov takrat.

Ali je bil vajin odnos na preizkušnji ali vaju je to samo še bolj povezalo?

Absolutno ne. Skupaj plujeva po mirnem morju in skupaj plujeva čez viharje. In želiva si, da bo vedno tako.

Ste se zatekli po strokovno pomoč? Ali ste vse predelovali sami?

Situacijo sva predelovala med sabo in v zelo ozkem krogu prijateljev, družine in glasbenih kolegov. Ogromno smo se pogovarjali in zelo sva hvaležna za vsako njihovo minuto. 

Morda danes menita, da sta tudi sama naredila kakšno napako, ki je ne bi ponovila?

Ljudje smo. Delamo napake. A še vedno verjamem, da če nekaj narediš brez slabega namena, to ni napaka, ampak lekcija. Včasih nekaj storiš v dobri veri, z iskrenim namenom pomagati ali narediti prav, pa drugi to razume povsem drugače. In nenadoma si “kriv” za nekaj, kar v resnici ni bilo zlonamerno. Bistveno je, da pri sebi veš, s kakšno namero deluješ.

Z Raayem sta tudi starša. Kako se pogovarjata s sinovoma o varni uporabi spleta in kakšen nasvet jima dasta glede branja komentarjev?

Meniva, da so mladi veliko bolj ranljivi, kar se tiče spleta, zato sva se odločila, da do srednje šole otrokoma ne dovoliva uporabe socialnih omrežij. Veliko se pogovarjamo, kako besede bolijo, in če o človeku nimaš povedati ničesar lepega, mu ne delaj slabo, ker s tem pravzaprav nič ne pridobiš. Ogromnokrat jima preberem kak komentar, ki je namenjen nama, in s svojo reakcijo ju poskušam naučiti, da je pravzaprav v takih primerih naš odziv na druge edino, na kar lahko vplivamo. Menim pa, da komentarji velikokrat povedo več o tistem, ki jih piše, kot o tistem, ki jih je deležen.

Bi reklI, da se je v zadnjih letih sovražni govor na spletu povečal? Zakaj?

Mnenja in kritike morajo biti. Prav pa je, da so izražene spoštljivo, saj takrat z njimi ni nič narobe. Nekatere kritike ti celo pomagajo, te učijo, da pri sebi raziščeš, kaj lahko popraviš. Ko pa govorimo o sovražnem govoru, ne gre več za kritike, ampak hitro pljuvanje brez razmisleka, da je na drugi strani oseba s srcem, čustvi, s svojo življenjsko zgodbo. Žalostna sva, da je tega toliko. Pa naj se tiče športnikov, zdravnikov, glasbenikov, politkov, mladine, ki je na spletu kar tako, ker nekaj v dobri veri ustvarja, deli s svetom ...

Ali se kdaj zavestno odmaknete od družbenih omrežij in digitalnega sveta? Kako skrbite za svoj notranji mir?

Prišla sem do točke, kjer bi se z lahkoto umaknila z družbenih omrežij. Ker pa se ukvarjam z glasbo, so ta postala eden izmed glavnih medijev, kjer lahko deliš to, kar delaš, predvsem tistim, ki si tega želijo. V osnovi se mi zdi krasen prostor, kjer vsi lahko pokažemo to, kar znamo, navdihujemo, sporočamo. A z eno pomanjkljivostjo - premalokrat se zavedamo, da je to lahko tudi sovražno okolje.

Pogosto slišimo, da "javne osebe morajo sprejeti določene stvari, ki pridejo s prepoznavnostjo". Kako vi gledate na to prepričanje?

"Morajo sprejeti" je kar preveč posplošeno. Še vedno smo ljudje. S svojimi čustvi, ranljivostjo. Stvari te prizadenejo. Včasih te celo za hip ustavijo, demotivirajo. Nekateri se prav zaradi pritiska umaknejo od tega, kar radi počnejo. Včasih je psihični stres prevelik, da bi sledil svoji poti, ne glede na področje dela.

Vesela sem, da z leti take stvari sprejemaš drugače – da znaš zadihati in ne dopustiš, da te zlomijo.

Kakšno vlogo ima danes glasba pri oblikovanju družbene zavesti in kulture pogovora?

Glasba je vedno zdravilo. Vedno neko zatočišče za situacijo, v kateri si. Z ustvarjanjem glasbe želiva priklicati različne občutke in trenutke, ki jih prinaša življenje – vse tiste prelomnice, ki nas oblikujejo. Za pesem "Kdo si ti" pa si želiva predvsem to, da najde tistega, ki jo v danem trenutku potrebuje, da ga "objame" in mu da občutek, da za dežjem vedno posije sonce.

Če bi lahko vsem uporabnikom spleta poslali eno sporočilo, ki bi se jim prikazalo, preden objavijo komentar – kaj bi na njem pisalo?

Povzela bi besedilo najine pesmi Nebesa in dodala še, da smo na svetu kratek čas, samo na obisku – zato poskušajmo pustiti za sabo nekaj dobrega.