S koncertom v Križankah je Nika Zorjan dosegla enega največjih mejnikov v svoji karieri.
Priljubljena pevka Nika Zorjan je v Križankah imela svoj prvi samostojni koncert, ki ga je naslovila Moja zgodba. Koncert je trajal dve uri in pol, na oder pa je prišla s pesmijo Lažnive oči, ki sta ji sledili Zadnjič kakor prvič in Fejst pomale. Seveda niso manjkali niti njeni največji hiti V postelji, Napaka, Zate dovolj, Rojena, da mi je lepo, "1, 2, 3", Leti visoko, Za vedno, Ljubi ne ljubi, Na plažo, Poljub za božič ...
Že po prvi pesmi je bilo občinstvo na nogah in tako je bilo do konca koncerta. Eden izmed vrhuncev večera je bil zagotovo akustični del, kjer je Nika občinstvo popeljala v bolj intimno glasbeno vzdušje. Zapela je najnovejšo pesem Kliše, ki je že naletela na odličen odziv poslušalcev, ter dve povsem novi, še neizdani skladbi – Nepozabljena in Zadnja noč na Zemlji.
Simpatična in energična Nika je imela tokrat tudi dve glasbeni gostji. Dolgoletno prijateljico in glasbeno kolegico Evo Boto, s katero sta v duetu zapeli Nasmeh življenja. Eva je dobila tudi priložnost in odpela še svojo aktualno pesem Za naju, ki jo je pred meseci kot poročno darilo napisala za svojo prijateljico. V zadnjem delu večera se je Niki na odru pridružila Masayah, s katero sta odpeli Nikin najnovejši singel Kliše.
Poklonila se je tudi velikim uspešnicam svetovne in domače glasbe, hitom iz filma Mamma Mia, odpela je I Gotta Feeling (The Black Eyed Peas), Proud Mary (Tina Turner), Sarà perché ti amo (Ricchi e Poveri), Lep poletni dan (Karmen Stavec), Just The Way You Are (Bruno Mars) in druge.
Po dobrih dveh urah, ko je odšla z odra in so jo poslušalci priklicali nazaj, je v bisu odpela kar pet pesmi, in sicer Čas za nas, Lažnive oči, "1, 2, 3", Kliše in za konec The best legendarne Tine Turner. Kot je razkrila, ji je pesem od Tine Turner zelo všeč in s to pesmijo vedno zaključi svoje koncerte. In tako Križanke niso bile izjema, ko je prav s to legendarno pesmijo in energičnim nastopom sklenila večer.
"Občutek sreče, ko se dejansko zaveš, da se je to res zgodilo. Ves stres, čakanje na dogodek, priprave, res je stresno in potem, kar naenkrat to mine in vidiš zadovoljne obraze. Tako sem uživala, tako sem srečna, da sploh ne znam opisati z besedami. Te občutki bodo še prišli za mano. Srečna in hvaležna sem, da imam takšno ekipo za sabo, da so si ljudje vzeli čas in prišli na moj koncert, da sem napolnila Križanke. To si niti v sanjah nisem mislila in res sem zelo srečna," je takoj po koncertu v zaodrju za Metropolitan povedala presrečna Nika.
Križanke s svojo edinstveno akustiko in zgodovinskim šarmom že desetletja veljajo za eno najlepših prizorišč na prostem in če bi rekli, da si vsak izvajalec nekega dne želi stati na odru Križank, se ne bi motili. "Križanke so zagotovo mejnik, ker nikoli v življenju nisem nastopala na tako magičnem prizorišču. Nikoli nisem imela tako velikega samostojnega koncerta in absolutno je en mejnik, ampak Nika bo še naprej ostala ista in delala naprej glasbo, ki jo čutim in imam rada ter upam, da bodo poslušalci ostali z mano in da bodo prišli še na kakšen nastop."
Po koncertu smo v zaodrju ujeli tudi Nikino gostjo Evo Boto, ki je z nami delila nekaj vtisov po nastopu. "Če si pa kdo zasluži Križanke in še več od Križank, je pa to Nika Zorjan. Z njo stati na odru, ne samo kot glasbena prijateljica, ampak kot prava prijateljica, poznava se že 14 let ... Res je bilo nepozabno in upam, da si bova še večkrat delili skupaj oder," pove Eva, ki se tako kot Nika ne boji pokazati čustev na odru, kjer jo večkrat premagajo tudi solze.
"Midve z Niko ne smeva biti skupaj, ker sva dve veliki jokici (nasmeh), ampak ljudje so že navajeni, da sva ravno za skupaj. Obe pokaževa čustva, tega naju ni sram in se mi zdi, da ljudje to še toliko bolj cenijo. Pri njej se res vidi ta iskrena srčnost in to je nekaj najlepšega."
Nikin koncert v Križankah ni bil le glasbeni dogodek, bil je poklon vsem letom trdega dela in ljubezni do glasbe. S svojo iskrenostjo, energijo in srčnostjo je napolnila ne le čarobno prizorišče, temveč tudi srca poslušalcev.
