Oksana Pečeny: »Pred koncertom vadim na zalogo, da na odru vse gladko teče.«

Za vami je tretji koncert Simfoničnega cikla, na katerem ste kot solistka, skupaj s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, izvedli Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 77 Johannesa Brahmsa. Sicer ste koncertna mojstrica v SNG Maribor, kako ste doživeli večer v vlogi solistke?

Kot solistka sem že večkrat nastopila z različnimi orkestri, tudi s svojim »domačim« orkestrom SNG Maribor, tako da mi ta vloga ni tuja. Je pa vsekakor posebno doživetje. Kot koncertna mojstrica sem namreč del »ekipe«, del orkestra, kot solistka pa plavam in združujem vlogo prezentne samostojne izvajalke in se tudi zlijem s celoto in v določenih trenutkih celo spremljam orkester. Na odru smo bili kot ena velika družina, skupaj z našim izvrstnim dirigentom Simonom Krečičem. Kot dodatek pa sem še premierno izvedla skladbo, ki je nastala posebej za to priložnost in jo je zame napisal izredno nadarjeni mladi skladatelj Lucio Žganec, o katerem bomo nedvomno še veliko slišali.

Pravite, da je ta koncert izjemno zahteven. Zakaj?

Violinisti imamo redko priložnost igrati tako pomemben koncert, kot je Brahmsov Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 77. Je namreč najtežji koncert, napisan za violino, in tudi eden najdaljših, traja kar 40 minut in je res kompleksno delo, napisano za vrhunske violiniste. V času študija ga nisem igrala, zato sem se morala zdaj vsega naučiti od začetka. Učenja sem se lotila že pred dvema letoma, a smo izvedbo zaradi epidemije covida nenehno prestavljali. Zadnja dva meseca sem delala zelo intenzivno, kar pomeni, da sem poleg rednega dela v gledališču še doma vadila vsaj tri ure.

Slišati je precej naporno. Kako pomembna je za vaše delo fizična pripravljenost? Kako skrbite za kondicijo in za koncentracijo?

Seveda je fizična pripravljenost zelo pomembna, ne le zato, da zdržimo napore, temveč tudi zato, ker je drža violinista zelo nenaravna, zaradi česar številni trpijo hude bolečine v hrbtu, ramenskem obroču in rokah. Sama nimam nobenih težav, kljub temu da sem violino začela igrati pri petih letih. Vsakodnevno delam vaje za roke, na primer sklece in vaje z utežmi, hodila sem v fitnes, kar sem sicer opustila, a bom spet začela. Marsikdo misli, da vaje z utežmi lahko škodijo, češ da roke zaradi tega postanejo preveč trde, vendar se po mojih izkušnjah to ne zgodi.

Za boljšo koncentracijo jemljem nekaj prehranskih dodatkov, vitamine in minerale, to me dvigne. Če pa koncentracije zmanjka, naredim pavzo.

Ampak med koncertom ne morete narediti pavze?

Seveda ne, da se to ne bi zgodilo, delam na zalogo. To pomeni, da pred nastopom doma dvakrat igram celoten koncert brez pavze, hitre dele pa igram še hitreje. Tako si naredim rezervo, da na odru zmorem brez težav. Sicer pa imam na dan koncerta dopoldan še generalko, potem počivam in kaj dobrega pojem. Pol ure pred koncertom se uigram, tako da na oder pridem s toplimi rokami. Pred koncertom pa obvezno pojem banano, ki daje energijo, hkrati pa je lahka in ne obremeni organizma. Tako me je navadil oče, tudi sam violinist.

Prav oče vas je pred tremi desetletji pripeljal v Slovenijo, kajne?

Res je, a v Maribor smo prišli povsem po naključju. Moj oče Taras je bil koncertni mojster v kijevski operi in profesor na tamkajšnji akademiji. Ena od njegovih študentk je bila Hrvatica, doma iz Varaždina. Oče jo je kot profesor tako navdušil, da ga je, skupaj z družino, povabila za ves mesec na počitnice. Tako smo prišli v čudovito mesto Varaždin, zlasti mama je bila očarana nad belimi hišami z rdečimi strehami, kakršnih še ni videla. Enkrat je k tej družini, ki nas je gostila, prišel na obisk profesor s Konservatorija za glasbo in balet Maribor Slavko Magdić, prav tako Varaždinec. Sedeli smo na vrtu pred hišo in se pogovarjali, spomnim se, da sem pila bezgov sok, oni pa gemište (brizgance). In je rekel profesor Magdić očetu: »Taras, imate violino s seboj? V mariborski operi imajo avdicijo za koncertnega mojstra.« Oče se je hitro odločil in bil na avdiciji uspešen. V Kijev smo se vrnili le še toliko, da smo uredili vse potrebno za selitev v Slovenijo, oče je prevzel mesto koncertnega mojstra, mama, ki je pianistka, pa je v SNG Maribor še danes korepetitorka. Oče je po nekaj letih kariero nadaljeval v Zagrebu, dobrih dvajset let za njim pa sem sama prevzela mesto koncertne mojstrice. To se mi je zdelo nekaj zelo posebnega.

Koncertna mojstrica ste postali pri tridesetih letih. Ste pomislili kdaj, da ste morda premladi za ta položaj?

Za ta položaj mora biti človek dovolj zrel, sicer si težko pridobi spoštovanje orkestra. Ampak mislim, da so bila moja trideseta ravno prava leta. Je pa tako, priložnosti za avdicijo ni ravno veliko, saj položaj koncertnega mojstra nima mandata. Običajno orkestri takrat, ko gre koncertni mojster v pokoj, razpišejo avdicijo za novega. Ta poteka pred komisijo, vendar igraš za paravanom, tako da komisija ne ve, kdo igra. Ko sem se sama potegovala za to mesto, nas je bilo na avdiciji deset, v drugi krog smo prišli trije, v tretjega dva. Tisti dan sem jaz igrala najbolje in dobila mesto koncertne mojstrice. V mariborskem orkestru sva dva koncertna mojstra, poleg mene še Saša Olenjuk, s katerim sva dobra kolega. Vem pa, če se mi bo zdelo, recimo pri šestdesetih, da ne zmorem več, bom svoj prostor pač prepustila mlajšim.

Kaj pravzaprav počne koncertni mojster?

Koncertni mojster predstavlja vez med orkestrom in dirigentom, on je na primer edini, ki lahko med vajo vstane in nagovori dirigenta. Je drugi človek orkestra, ki med drugim nadomesti dirigenta, če tega ni.

Poleg klasike igrate še druge glasbene zvrsti. 

Res je, rada igram etno glasbo – na primer cigansko, romunsko ali madžarsko –, ki je pravzaprav blizu klasiki. Ko sem kot izvajalka klasične glasbe dosegla visok nivo v tehničnem in muzikološkem smislu, ne bom rekla, da je postalo dolgčas, a želela sem si poskusiti še kaj novega, še kaj poleg Brahmsa, Mozarta … Strastna etno glasba je zmeraj privlačna, zaradi tehnične podkovanosti pa imamo klasični glasbeniki prednost, da lahko tudi druge zvrsti igramo na visoki ravni. Enega največjih komplimentov za svoje igranje sem dobila ravno za etno glasbo. S skupino La Banda smo igrali tango in po koncertu je nekdo zatrjeval, da je violinistka zagotovo Argentinka, saj sicer ne bi mogla tako prepričljivo igrati tanga.

Kdaj ste Maribor začutili kot svoj dom?

Sem sem prišla, ko sem imela osem let. Prva leta sem čutila, da je moj dom Kijev, na katerega so me vezali številni spomini, navsezadnje sem tam že začela hoditi v šolo in sem imela prijatelje, z nekaterimi sem v stikih še danes. Z družino smo se sprva v Kijev vračali vsako poletje, tudi za mesec ali dva, pozneje ne več toliko. Še nekaj let po selitvi sem bila prepričana, da se bomo nekoč vrnili za stalno ali pa se bom preselila kam drugam, nisem razmišljala, da bi lahko ostala v Mariboru. Po končanem konservatoriju v Mariboru sem se dve leti vozila v Gradec, kjer sem študirala violino, potem pa sem študij nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer sem ostala enajst let.

Leta 2013 sem se vrnila v Maribor, dobila službo in si kupila svoje stanovanje. Takrat sem Maribor začutila kot svoj dom, tukaj imam sanjsko službo, ki sem si jo resnično želela, in svoj sanjski dom. Dokler sem živela v najemniškem stanovanju, se nisem počutila doma. Poleg tega je v Mariboru rojen moj sin, tako da imam pravega Mariborčana.

Imate v Ukrajini še sorodnike, kdaj ste nazadnje obiskali Kijev?

Moja 95-letna babica je žal pred kratkim preminula, kot sem povedala, pa imam v Kijevu še prijatelje iz otroštva, nazadnje sem jih obiskala pred štirimi leti.

Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord