Projekt Sladica, sinonim za kakovostno zabavo in dobro glasbo, predvsem zvrsti R&B, funk, soul in hiphop, letos praznuje dvajsetletnico.
Začelo se je leta 2005, spontano, brez velikih načrtov. Kar je sprva delovalo kot enkratni dogodek, je z leti postalo kultni žur, okoli katerega se zbira zvesta skupnost in piše prepoznavno poglavje ljubljanske klubske scene. Govora je o projektu Sladica, ki je danes sinonim za kakovostno zabavo in dobro glasbo, predvsem zvrsti r'n'b, funk, soul in hiphop.
Ohranil se je kljub menjavi generacij, ugašanju klubskih prizorišč in spreminjajočim se trendom v glasbeni industriji, v središču pa ostaja njen motor Zvezdan Simić (DJ Zeds), ki pravi, da še danes vsakič znova doživi Sladico, kot bi bila prva. In morda je prav v tem skrivnost njenega uspeha: v odločitvi, da bo ostala iskren projekt, narejen iz užitka, ne iz preračunljivosti.
Če je še niste izkusili, je pred vrati idealna priložnost: 26. decembra, na zadnji petek v letu, se Sladica Live & Party vrača v ljubljansko Cvetličarno in obljublja najslajšo prednovoletno zabavo v mestu. Še preden njeni organizatorji padejo v kaos predpriprav, pa smo za rokav pocukali DJ Zedsa in se z njim sprehodili po časovnici Sladice.
Ime Sladica je danes samoumevno in skoraj kultno – se še spomnite, kako ste prišli do njega? Se je preprosto dobro slišalo, je za tem kakšna anekdota?
Ne, zgodilo se je čisto spontano. Najprej smo na takratnem radiu Gama MM kot ekipa Radyoyo delali radijske oddaje. Sprva samo eno na teden, potem pa smo se na neki točki razširili in imeli termine v ponedeljek, torek, sredo in četrtek, od osmih do ponoči. Pa smo razdelili vsebine: ob ponedeljkih drum'n'bass, ob torkih hiphop, ob sredah klasična Radyoyo oddaja, ob četrtkih pa oddaja Sladica. No, preden je to postala Sladica, sem iskal besedo, ki bi povezala vse te glasbene zvrsti: soul, r'n'b, hiphop in tako dalje. In se domislil Sladice. Ni posebne filozofije za tem, danes bi verjetno izbral kakšno drugo ime.
Se je pa ime v tem času res prijelo in zdaj večina to interpretira kot aluzijo na glasbene poslastice ... kako se je potem nadaljevala zgodba Sladice?
Točno tako. Ja, potem je od oddaje minilo nekaj let in smo se lotili organizacije prve Sladica zabave. Kot ekipa smo sicer delali zabave že v devetdesetih, ampak ne uradno kot Sladica. Kakorkoli, med nastajanjem te zabave sem naredil mixtejp. Nove generacije mogoče niti ne vedo več, kaj mikstejp sploh je. (smeh) Skratka, to je bil cede, na katerega smo dali neko novo r'n'b muziko, hkrati pa posneli še nekaj lastnih remiksov. Seveda ni šlo za uradni sede, ampak smo ga prodajali med znanci in na zabavi. Tako se je zgodila prva Sladica – pisalo se je leto 2005.
Dvajset let je dolga doba, kar se tiče razvoja glasbene in klubske scene. Kaj se je spremenilo v tem času?
Ko sem bil v devetdesetih sam študent, je bilo to res odlično obdobje za glasbo. Sicer bo verjetno za svoje študentsko obdobje vsak rekel, da je bilo najboljše, ampak mi smo imeli res zlato ero hiphopa, rap in r'n'b sta bila na vrhuncu, da ne govorim o grungeu, rocku, začetkih tehna ... vse to se je dogajalo v realnem času. Glasba je bila uporniška, revolucionarna, in to v vseh zvrsteh, imela je smisel ... ko smo hodili ven, smo se identificirali s to glasbo. Ko pa danes spremljam, kaj založbe izdajajo v realnem času – že samo če pogledamo raperje, to ni več niti približno tisti rap, ki smo ga bili vajeni mi, danes so raperji bolj poslovneži.
Nasploh se mi zdi glasba danes takšna, kot bi bila delana predvsem za otroke. Enostavna, preprosta ... to je gotovo povezano s tem, da danes otroci in najstniki večino časa preživijo na telefonih. V razvitih državah so pravzaprav oni tisto glavno občinstvo za pretočne platforme, veliko bolj kot denimo generacija, stara okoli 45 let. In dejansko vse, kar se izdaja, je enostaven zvok, ustrezen ta to ciljno skupino, ki to pač razume. Za alternativo je v vsem tem zelo malo prostora – sam moraš pobrskati in kaj najti.
Tudi kar se tiče prizorišč se je marsikaj spremenilo. Sladica je bila sicer vedno poglavje zase, a če primerjamo, kam vse si se lahko šel zabavat na začetku novega tisočletja in danes, sta to dve precej drugačni sliki, kajne?
Ja, absolutno je prizorišč manj. Sladica je sicer vedno imela težave s tem, da smo morali na določena prizorišča vse prinesti sami. Ogromno financ in dela je šlo za to, na žalost namreč nimamo sponzorjev, ki bi nam pomagali ustvariti prizorišče. Tako da smo se selili med prostori, kjer smo se pač lahko. Ampak kar se prizorišč tiče, jaz v Ljubljani danes najbolj pogrešam neke kakovostne prostore za 500, 600 ljudi. Tega ni. Cvetličarna in Mediacenter sta večja, Kino Šiška je koncertno prizorišče, potem so tu prostori, ki so manjši ...
Je pa zanimivo, da smo najbolj alternativno Sladico naredili v enem najbolj komercialnih klubov – Cirkusu. To je Sladica, ki bi jo morali organizirati s Kurzschlussom na Gospodarskem razstavišču, ampak se potem nekaj ni izšlo in smo na vrat na nos iskali prostor za 800 ljudi, tako da smo se zmenili s Cirkusom. Moram pa reči, in to zdaj večkrat izpostavljam, da so nam šli komercialni prostori vedno bolj na roko kot alternativni, sploh v postkovidnem obdobju. In se mi zdi žalostno, da je tako. Cvetličarna nam je denimo dala res dobre pogoje, v javnih zavodih pa so cene pogosto previsoke. Pričakoval bi, da gre mesto kot tako, kar se dogodkov tiče, na roko ustvarjalcem, a žal ni tako.
Morda vas zanima tudi:
- Flirrti po Križankah razprodali še Odisejo: na odru z njimi tudi Boštjan Romih z izbranko (FOTO)
- V Zagreb prihaja legendarna punk rock skupina, ki je na sceni že 40 let
Kako danes gledate na začetke Sladice v obliki radijske oddaje? Kdaj ste vedeli, da bo prerasla začetne okvire in postala nekaj več – dogodek, ki se bo obdržal?
Na začetku seveda nismo vedeli, to je bil res žur za prijatelje, za 150 ljudi. Natisnili smo 150 vstopnic, vsak, ki je prišel na vrata, je dobil vstopnico, plačal neko malo vstopnino in to je bilo to. Nihče ni razmišljal o tem, da bo še kdaj, mišljeno je bilo kot enkratni dogodek. A potem se je začelo vse to odkrivanje glasbe iz preteklih obdobij, ves ta soul, sedemdeseta, osemdeseta ... in smo rekli, gremo naredit drugega. Se pravi, precej organsko. Da pa bi začeli prav načrtovati v smislu, letos bodo pa trije dogodki, potem dva ... to se je začelo pa šele leta 2014, po šestem mikstejpu.
A če se vrnem na drugi Sladica žur: takrat ni bilo nobenega oglaševanja dogodka na Facebooku. Žur je bil v klubu v današnjem hotelu Austria Trend. Kapaciteta je bila za 400 ljudi, mi smo natisnili 400 letakov, vsak letak je bil pravzaprav vstopnica. Ti si moral sicer vstopnino še vedno plačati, ampak brez letaka se ni dalo notri. Vsak letak je bil samo za eno osebo. Mi smo jih torej natisnili in razdelili 400, nazaj jih je pa prišlo 389. Torej smo klub napolnili skoraj do konca.
Takrat sem prvič dobil občutek, da ljudi to res zanima, nekateri so tudi obžalovali, da niso vedeli za letak ... tako da smo potem naredili Sladico 3 v klubu pod Halo Tivoli, prvi žur odprtega tipa, in prišlo je 600 ljudi. Okoli leta 2010 smo pa dogodke že selili v Sputnik na Viču.
Pri organizaciji Sladice je treba misliti na logistiko, izbiro izvajalcev, estetiko dogodka, občutek za občinstvo ... kaj je za vas najzahtevnejši del?
Ljubljana kot prestolnica je tudi omejena s tem, kar ponuja. In Slovenija na splošno ... smo poskušali s Sladico recimo tudi v Mariboru, pa se ni obneslo. Če bi bili v Nemčiji recimo, bi lahko organizirali turnejo. (smeh)
Zelo pomemben del Sladice je denimo grafična podoba dogodkov. K temu smo povabili raznorazne oblikovalke, ki jih cenim tako kot ustvarjalce kakor kot ljudi: Hana Stupica, Barbara Podlogar, Nina Kurnik, Teja Ideja, Nenad Cizl ... res jih je veliko. Zadnja leta pa to delam sam, ker sem imel vedno neko zanimanje, kar se dizajna tiče ... sicer prosim še koga za pomoč, malo si pomagam z umetno inteligenco, pa se mi zdi, da kar dobro uspe in res uživam v tem.
Kar se tiče same organizacije, pa ... manjši dogodki ne zahtevajo nič kaj takega. Sladica Live, ki je Sladica z bendom, pa je malo drugače. Nimamo veliko nastopov, ker nismo bend štirih prijateljev, ki si lahko privoščijo, da kadarkoli zorganizirajo nastop. Če izvzamemo organizacijo Sladice, smo verjetno igrali na dveh korporativnih dogodkih na petih letih. In najtežje je decembra, ker je ogromno koncertov, veliko članov benda igra s Senidah, ki zdaj ogromno nastopa ... usklajevanje je tako največji stres v tej zgodbi. Kdaj bomo vadili, kako vključiti še zunanje glasbenike ... to je neki kaos, ki se zgodi vsako leto in ki mi ni ravno pri srcu, ampak tako pač je.
Kaj je potrebno za to, da dogodek obdrži kakovost? Res je, da nikoli niste bili pretirano komercialni, vseeno pa bi lahko Sladica skozi leta postala "samo še ena zabava", a ji je uspelo obdržati sloves dogodka, ki združuje občutek nostalgije, kakovostno glasbo in vrhunske izvajalce.
Lahko ugibam, ampak v resnici ne vem. Mogoče zato, ker smo to počeli občasno, po občutku. Na neki točki bi lahko imeli dogodke vsak mesec in kaj zaslužili od tega, pa se nismo odločili za to. In če dobro pomislim – ko se dogodek konča, jaz glasbo povsem odklopim. Doma imam rad tišino, v tej tišini pa se mi zopet začne dogajati ta potreba po glasbi in novem dogodku. Saj zdaj že razmišljamo vnaprej in si naredimo načrt, češ naslednje leto bo pa toliko in toliko dogodkov ... ampak to je bolj tako, da imamo mi neki rok.
Torej Sladica ves čas ostaja projekt, ki ga delate iz užitka?
Absolutno. Težko to opišem, ampak vsakič je kot prvič. To lahko potrdijo ljudje, ki so z mano na dogodku: vsakič znova bom cepetal okoli, se živciral ... pa je lahko to dogodek, pri katerem ne vemo, ali bo razprodan oziroma kakšen bo, ali pa tak, ki smo ga že zdavnaj razprodali vnaprej in vemo, da bo vse, kot mora biti. Jaz bom vedno pod stresom, malo anksiozen ... v tistih trenutkih sem najraje s prijatelji, da se pogovarjamo neke neumnosti in hecamo, da preusmerim misli. Ko grem na oder, imam tremo, spustiti moram tri ali štiri komade, da se mi segrejejo roke, razmišljam, ali bodo ljudje plesali, jim bo dobro ... in potem vidim, da se imajo dobro in si oddahnem. (smeh)
Poudariti pa moram tudi, da je bila Sladica vedno neki varni prostor za zabavo in ples, sploh za ženske. Od začetka sem poudarjal, da Sladica ni dogodek, kjer se bodo punce vodile v zaodrje in ne vem kaj ... ampak da je to varen in prijeten prostor za žuranje za vse. In vsi so to spoštovali. Ponosen sem, da v dvajsetih letih dogodkov skoraj nismo imeli incidentov. Občutek imam, da so ljudje tudi z nekim spoštovanjem prihajali na dogodek.
Kako pa izbirate glasbenike, ki sodelujejo pri Sladici? Nekateri so del Sladice od začetka, na sceno pa so v tem času stopili tudi mlajši glasbeniki ...
Kar se kroga glasbenikov tiče, smo tudi omejeni na pevce, ki ljubijo in dobro pojejo soul. Ker soul enostavno moraš imeti v sebi. Absolutno bi se lahko pridružil še kdo, ampak se mi zdi, da smo tudi postali neka skupnost. Na Sladicah Live nastopa 7-8 pevcev, trudimo se, da pripeljemo koga izven žanra, da odpoje kaj s soul pridihom, ali pa naredimo kakšno kombinacijo ... s Tomijem iz Siddharte smo na primer kombinirali soul s skladbo Creep Radioheadov, na zadnji Sladici pa je pel Depeche Mode, pri čemer je bila kitara v komadu iz skladbe Get Lucky. (smeh) Letos pa bo Jadranka Juras zapela Sonce Planet Groove, ki bo šel na polovici komada v reggae verzijo. Skratka, kombiniramo različne elemente.
Da pa bi izbirali goste samo zato, da bi prodali vstopnice ... tega res ne delamo. Poznamo se z njimi, gledamo na to, kdo ima dober vokal, primeren za to ... bi pa seveda imel zraven še kakšnega glasbenika, na primer Janeza Bončino Benča, pa Senidah, ki je izvrstna za soul, ampak seveda se je terminsko zelo težko ujeti. So pa tudi kakšni, ki bi radi bili zraven, ampak včasih se enostavno ne začutimo. Pred kratkim smo recimo dodali Leyre, ki ima v sebi ogromno soula. To je tisti dejavnik, ki potem prevlada.
Kaj si lahko obetajo obiskovalci decembrske Sladice? Imate kakšno sporočilo zanje?
Enkrat na leto se zberemo v takšni zasedbi in odigramo takšen repertoar – glede na to, da se to dogaja v času, ko je novoletni in žur 'vajb', vseeno ni toliko poudarka na avtorski glasbi, kot če bi imeli recimo koncert v Kino Šiška, se pa vrtijo 'mashupi', ki jih lahko slišite samo enkrat – v živo na žuru – in nikoli več.
Zato je Sladica res nekaj posebnega. To je "a must" v poplavi vseh decembrskih dogodkov, za vse ljubitelje dobre glasbe, soula, r'n'b-ja, funka, hiphopa, in seveda dobrega 'vajba'. Saj nič ne rečem, pojdite tudi na druge decembrske dogodke – ampak obvezno pridite na Sladico.
