S tega sveta počasi odhajajo tudi največji.
V starosti 96 let je umrl legendarni tenor saksofonist Sonny Rollins, ki je bil kot glasbenik znan po svoji drznosti, prepoznavnem tonu in nenehnem glasbenem raziskovanju. Njegova predstavnica Terri Hinte je v sporočilu za javnost potrdila, da je umrl v ponedeljek na svojem domu v Woodstocku v ameriški zvezni državi New York.
Vzroka smrti ni navedla, je pa pojasnila, da se je glasbenik v zadnjem času boril z zdravstvenimi težavami, zaradi katerih ni zapuščal svojega doma, poroča ABC News.
S svojo umetnostjo nikoli ni bil povsem zadovoljen
Rollins je veljal za enega največjih mojstrov improvizacije. Bil je eden zadnjih velikih predstavnikov bebop obdobja in skupaj z Johnom Coltranom ter Charliejem Parkerjem eden najvplivnejših saksofonistov svojega časa. Pozna ga tudi širše občinstvo, med njimi ljubitelji rocka. Sodeloval je namreč tudi z Rolling Stonesi in na njihovem albumu Tattoo You iz leta 1981 zaigral tudi znameniti saksofonski solo v baladi Waiting on a Friend.
Čeprav je užival izjemen ugled, Rollins s svojo umetnostjo nikoli ni bil povsem zadovoljen. Večkrat se je za daljše obdobje umaknil z odrov in iz studiev, nato pa se vračal z novimi, pogosto zelo različnimi glasbenimi pristopi. Kot je dejal, je nase gledal kot na "delo v nastajanju", saj ni želel postati glasbenik, ki se ustali pri enem samem načinu igranja. Kljub temu, da je bilo njegovo zgodnje bepop obdobje pri poslušallcih zelo priljubljeno, se k njemu ni nostalgično vračal, saj se v njih slišal pomanjkljivosti.
Izdal je vrsto kritiško odmevnih albumov
Svojo prvo veliko priložnost je Rollins dobil že v poznih najstniških letih, ko ga je v svojo zasedbo povabil Thelonious Monk. Kmalu je igral tudi z Milesom Davisom in Budom Powellom, ki ga je v svet snemanja uvedel še pred koncem srednje šole. Leta 1956 je posnel solo album Saxophone Colossus, ki ga je s prečiščenim hard bop zvokom dokončno uveljavil kot enega vodilnih saksofonistov jazza. Album še danes velja za eno njegovih najpomembnejših del.
Na glasbeni sceni je bil prisoten desetletja. Izdal je vrsto kritiško odmevnih albumov. Pri strogi vadbeni rutini in nastopih je vztrajal še po dopolnjenem 80. letu starosti, dokler se ni bil zaradi zdravstvenih težav prisiljen upokojiti. Svoj zadnji koncert je odigral leta 2012, z igranjem pa je povsem prenehal leta 2014. Prejel je tudi dva grammyja, prvega leta 2001, za najboljši jazzovski instrumentalni album (This Is What I Do) in drugega leta 2006 za najboljši jazzovski instrumentalni solo v skladbi Why Was I Born?
