Teo Collori: "Težko je biti modrec, če si glup!"

"Dostikrat se mi je zgodilo, da sem imel prijatelje, ki so se soočali s podobnimi težavami, kot sem se sam pred časom. In sem jim svetoval. Izgubil sem ogromno ene energije, naslednji dan sem se počutil praznega. Namen je bil drugačen. Da jim pomagam. Videl sem, kje so, a jim nisem mogel pomagati. Dosti lepši medij za to je glasba. Naravno. Ljudje se ne ustrašijo, ne počutijo se ogrožene. Dobijo pa isti nasvet, samo z več energije. Z drugačno energijo."

In tako steče pogovor s Teom Collorijem. Beseda je najprej nanesla na energijo, ki jo v zameno za obisk na njihovem koncertu deli z odra. Za vse, ki še niste okusili te romske droge ... Ma kaj bi jaz opisovala, naj Teo pove kar sam.

"Veš, kaj bo dobil obiskovalec? Pet glasbenikov, ki se profesionalno ukvarjajo samo z glasbo. Ki delajo s srcem in ki so obdobje v življenju, namesto da so šli poučevat glasbo, ustvarjali noro muziko, ki je poligon za njihovo izražanje, najbolj čisto, kar se da." 

S Teom se tikava. Ugotovila sva, da sva eno leto obiskovala isto osnovno šolo v Luciji, kjer je odraščal. V meni je prebudil toplino primorskega naglasa. "Ma čakaj, ti nisi niti Štajerka, niti Primorka ..." Bolj kot se brani, da ne govori rad o abstraktnih pojmih, bolj z vsakim vprašanjem pada v globine svojega razmišljanja. Ker je njihova glasba v resnici polna abstraktnega izražanja ... Kaj pravzaprav izražajo?

"Marsikaj. Zadnjič sem se zamislil, kako hudo bi mi bilo, če bi bil v enem punk bandu, kjer bi izražal neko nestrinjanje, upor, jezo ... Kako težko mora biti, ko imaš turnejo in moraš vsak dan v sebi vzbuditi ta čustva, jih prenašati in se soočati z njimi. Ni čudno, da se morajo ti glasbeniki zadevati."

Glasba je zanj droga

Možnost svobodnega ustvarjanja in izražanja. "Imamo celo paleto emocij. Čistimo se lahko skozi to. Je žalost, nostalgija, polno hrepenenja, tudi žalosti. Ampak niso to slaba čustva. Sprijazniš se z njimi in se izražaš," opisuje in med pogovorom zapira oči. Je že odplaval na oder. "Nekakšen pozitiven občutek začutim. Nisem dober v sporočanju, ker se ne ukvarjam s sporočilom, ampak samo uživam, ustvarjam in dajem ven."

Kaj pa ti dobiš od ljudi, ki jih napajaš z energijo? "Ta pozornost, ki jo dobim, je meni prijetna stvar. Pozornost, ki te tako prevzame, ko toliko ljudem povzročiš srečo in ti jo vrnejo z odobravanjem. Neverjetno je. In potem so trenutki, ko moraš priti nazaj v resničnost. To je najmočnejša droga. Traja, dokler traja. In potem se mora ta metastaza v možganih zravnati. "

"To so najtežji trenutki. Tako zelo, da nastaja iluzuja. Ljudje dobijo občutek, da smo mi na odru nekaj več. Pa nismo."

"Glasba je medij, ki nam to povzroči. Neka romantična, močna čustva se zgodijo, in potem ljudje nismo več razsodni." Po koncertu pogosto opazuje ljudi, kakšen odnos imajo do njega. Kako navzgor gledajo na cel band. "Glasba jim povzroča, da me vidijo, kot da sem nekaj več. Res nisem."

Redko se mu zgodi, da v glasbi išče občutke, ker jo ves čas analizira. "Vedno, ko je nekaj zunaj mojega dosega racionalnega, potem me zadane. To je poklicna deformacija. Uživanje v glasbi je rezervirano za tiste, ki niso glasbeniki." 

Kdaj torej Teo zares uživa, če ne v poslušanju glasbe?

"Meni je najlepše od vsega, ko me zadane nov komad. Imam občutek, da me res zadane," ponovno pade v opisovanje notranjega doživljanja. "Res ne maram govoriti o neoprijemljivih stvareh, ampak ko komad pride do mene, si pa ne morem kaj, kot da priznam, da tega še ne razumem. Ne vem, kaj se zgodi, kako, ampak imam občutek, da ni to v meni, kar pride ven."

Zapre oči in pojasnjuje, kako so neznani občutki, ki jih še ni doživel, čudni in različni. "Nisem tisti, ki že sliši komad, med tem ko ga ustvarja. Jaz sedem in potem začne prihajati. Medtem ko prihaja komad, ustvarjam. Vzamem inštrument in brskam. In začne se dogajati. To je najlepši občutek. Potem se pojavi frustracija, in ko to prebiješ, potem je občutek … Ahhhh. Najlepši."

Pravi, da gre za kreativni proces, v katerem se okrepi fokus. Takrat pozabi na hrano in pijačo, in vse, kar je sposoben početi, je: "Samo kadim, enega za drugim. Sploh ne vem, kaj se z mano dogaja. No, to je ta občutek, ki je tako močen in me prevzame." Opisuje to noro strast do glasbe. Kaj pa življenje in ljubezen do življenja, ti lahko dasta toliko kot glasba? 

"Lepši občutek kot glasba mi daje pes. Poglej, nosim zapestnico s to tačko." Iztegne desno roko, na kateri zažari srebrna tačka na črni zapestnici. Nima pogojev, da bi lahko imel psa, ker ni nič doma. "Pse sem imel v preteklosti, ampak je to neka neizpolnjena ljubezen. V Borovnici, kjer živiva s punco, imam 4 pse. Vsak dan jih grem obiskat."

"Tuji psi, od sosedov, ampak to so moji frendi. Se pobožamo, se pozdravimo."

"En je jazbečar, en ima malo krive noge, potem je tam samojed, ki je zaprt in se ga vsi bojijo, ampak je ful zlat. Laja na ljudi, ampak on jih v resnici kliče, da ga pobožajo, in potem je še en še border colie. To je ena taka čudna ljubezen," se zamisli.

Do ljudi ne more razviti takšnih čustev. Kot da je prisoten nek strah. "Ljudje imamo blokade, da se zavarujemo pred nečim. Bolečino. Pes pa nas ne more prizadeti." Pogosto razmišlja, kako imajo psi radi, da jih božamo, in tudi mi jih radi božamo.

"Morda smo tudi ljudje takšni, da bi si želeli, da nas vsake toliko časa nekdo poboža. Da bi se božali med sabo. Ampak preprosto nismo sposobni toliko pristne ljubezni. So nas naučili, da se to ne sme. Nekdo je fajn zaj**al, da se to ne sme."

Ljudje smo polni predsodkov ...

Na včerajšnji vaji se mu je ena od skladb na repertoarju zazdela patetična. "Fantje, ta pesem zveni, kot da je nek terasni band šel na pavzo in vmes malo zaigral." Fantje so mu odgovorili, da njim je pa všeč. "Morda je to predsodek in sem se jim opravičil." Čeprav imajo slab zven, so predsodki gradniki stila, je prepričan. Če nimaš predsodkov, ne prideš nikamor in se ne razvijaš. "In ko se sprašuješ, od kod ta stil, občutek, kaj je dobro in kaj ne, od kod to prihaja. Vse to je proces komponiranja." 

Kljub temu, da ustvarjate v gipsy melosu, imate nek svoj prepoznaven stil. Kako bi ga opisal? "Ne vem. Lahko naštejem par žanrov, a s tem imam tudi sam težavo. Ko nas želijo v tujini popredalčkati, se vedno pogovarjamo, kaj smo. To je bil včasih gipsy swing, zdaj ni več. Zdaj je dodana še klasična in filmska glasba. Različni stili, ki jih je težko opisati. In težko prodati. Ampak ima ta širina velik potencial, ki da prijetno celovito izkušnjo."

Ustvarjali ste z Vladom Kreslinom, predelali njegove komade, snemali z njim in nastopali. Je to točka, o kateri ste sanjali, je dosežen nek cilj? Kako težko je bilo delati z njim? "To je delček na poti našega ustvarjanja. Izlet z avtoceste v eno majhno vasico, krasno vasico pri Kreslinu. Na poti iz Pirana v Goričko smo se ustavili pri Kreslinu za 5 minut. Krasno je delati z njim."

"Ko prideš do tega, da ti je ok s samim sabo, lahko spoštuješ ljudi. Globoko spoštovanje ima on do nas in mi do njega, in tako je lepo ustvarjati."

Vedno mu je bila od vseh najbolj všeč njegova glasba. Pri njegovi glasbi se izklopi racionalno in delujejo samo čustva. "Ne razmišljam, kateri akord je kje. Že v štartu smo se odločili, da bo sodelovanje trajalo toliko, kot bo. On ima svoj band, mi svojega. Izkoristimo vsak trenutek. Vprašanje je, koliko lahko izkoristimo. Vlado je dobil pomladitev komadov, en album in prijetno izkušnjo, mi pa tudi vse to in prepoznavnost od njegovega občinstva, ki je drugačno. In to je bila 'win win' priložnost, za katero smo hvaležni."

Kot za vsako izkušnjo v življenju. Vsak od vas je verjetno svet zase. Obstajajo med vami razlike, posebnosti, da lahko ustvarjate tako pisano glasbo? "Ko smo se po koncertu sprehajali po Budimpešti, sem snemal fante in jih opazoval. Pet tipov, ki hodijo po ulici. Zadovoljni po uspešnem koncertu. Pet tako različnih ljudi, da ne veš, kje so se našli."

"Imamo barabina, ki je tako talentiran, da mu ne moreš reči, ne boš igral več z nami. Potem je en ful priden, ampak dovolj uličar, da še paše k nam. En je predvsem tiho in blaži mojo kompulzivnost, absorbira mojo bliskovito osebnost. In z nami je še en mladič, ki se hoče dokazati, ki ima ves potencial na svetu, in ga je treba malo zajeziti, ta njegov vulkan idej."

To je torej čar teh vaših razlik, stila, energije, preplet se pozna v fuziji, ki jo izražate v glasbi. "Ja, to je res. To so taki umetniki, profilirani umetniki, z močno osebnostjo in slogom, da se tudi osebnostno soočamo drug z drugim. Najtežje je nekoga prepričati, da je tako, kot jaz mislim, prav, če je njemu nekaj drugega že jasno."

Z Gramatikom in zanj ste posneli nekaj komadov. Med drugim Just Jammin', ki ima na YouTubu več kot 27 milijonov ogledov. "Z Gramatikom sva bila sošolca. Štekava se in res dobro poznava. Je nadarjen glasbenik, klavir je igral še pred mano, ampak se je potem bolj produkciji posvečal."

Podobno kot Collori je tudi Gramatik razvil dvom, da ni dovolj dober glasbenik. "Ko smo mu posneli komade in je dodal svoj del, se mu ni zdelo dovolj dobro, da bi dal v javnost. Zdaj je bil spet z nami na snemanju, v Piranu smo skupaj posneli celo ploščo, pa bomo videli, kako se bo počutil. S temi stvarmi je tako ... Se morajo same zgoditi, ne gre na silo." Ker sta skupaj odraščala, imata kar nekaj skupnih točk, o katerih se pogovarjata, ni vedno glasba v prvem planu. "On rad govori, zanima ga politika, na kavi lahko hengava po štiri ure skupaj. Rad ima teorije zarot, mene pa to jezi in me je strah, kako gre v cvet s temi debatami."

Teorije zarot mu torej niso blizu. Veliko osebnega o njem tudi še ne vemo. Kaj misliš, da moramo izvedeti? "Gibam se med aroganco in pretirano skromnostjo. Iskreno. Včasih se počutim, da sem ful dober, in potem, da sem ful slab. Da bi najraje prodal vse inštrumente. Niham med vsem tem."

Pred časom se je soočal z osebnimi težavami, strah ga je bilo kar dosti stvari, in ko je spoznal svojega guruja, je dojel, da preveč verjame vsem stvarem. "Trditev, ki mi je spremenila življenje, je, da je absolutni realizem obvezen, če želiš stopiti na duhovno pot. Zato se raje izogibam vsem abstraktnim besedam." Poskuša biti iskren do sebe, kolikor se le da. Nehal je sanjariti in razmišljati, kako bi bilo, če ... In se raje posveča stvarem, ki ga osrečujejo in sproščajo.

Poleg glasbe je to balinanje. "Igram v ekipi, imam izpit za trenerja. Sem pravi strastni balinar. To je meni en boljših športov. Druženje nam moškim veliko pomeni. Treningi so zdravilo za nas."

"Preizkušamo se, se napihujemo en pred drugim, podrk***mo. Mi to potrebujemo. Prdimo in smrdimo skupaj, smo sproščeni."

Do Pirana goji prav posebno ljubezen

Tam so z Momento Cigano posneli zadnji album. V svetlem mansardnem stanovanju s strešnimi okni, kar je za Piran prava redkost. "Enkrat sem bil pri sosedu na zabavi in sem slišal, kako lepo se v prostoru odzivajo inštrumenti, sem rekel, da je čas, da posnamemo ploščo, ki bo zvenela, kot da igramo nekomu v dnevni sobi. Intimno." In so. Dobesedno. V centru romantičnega obmorskega mesta. "Leseni tramovi, kamen, zid, parket, kamen na tleh, nepravilne oblike. Hiša je zgrajena malo v trikotnik, kar je pomembno za akustiko, da se zvok ne vrača nazaj." Sonce je med snemanjem ves čas svetilo v stanovanje. "Prav srečen sem bil, da nismo pod zemljo v studiu. Imamo srečo, da nimamo bonarja, da se nam ni treba izolirati. Neverjetna izkušnja."

Še bolj nora izkušnja kot to snemanje pa je bil klic Magnifica, pred 10 leti. "Dvignil sem telefon in glas na drugi strani mi je rekel, ali bi igral pri njem v bandu."

"Aja? Pol sem pa res dober, če me on kliče. To je največja pohvala, kar bi jo lahko dobil. Če bi me samo pohvalil, bi šlo hitro mimo."

Z Magnificom je igral kar nekaj časa. Svoj čas mu je bil celo za vzor. "Vse generacije, ki so mi predstavile džez - Tomi Purič, David Morgan, pokojni Emanuel Toskič, Denis Beganovič - to so vsi igrali z Magnificom. In Magnifico je bil znan po tem, da ima najboljši band, vedno smo vsi, ki smo odraščali na Obali, hoteli igrati z njim. Njegova glasba je kompleksna, težko jo je igrati, zato je bilo povabilo še toliko večja potrditev zame."

Odraščal si torej v Luciji. Kaj si počel, kakšen fant je bil Teo? "Nikoli nisem bil doma. Šport, punce. Absolutno. Klatil sem se okrog blokov, zanimalo me je, kaj počne družba od starejšega brata. Požiral sem vse, kar se je dogajalo in si delal neke svoje zaključke. Fajn je bilo." Pri Colloriju se mora dogajati. Zato njihov repertoar nikoli ni enak. "Hitro bi mi bilo dolgčas nastopati, če ne bi ves čas ustvarjali novih komadov. Notri so tudi deli, kjer impoviziramo. Dopuščamo si možnost, da se izražamo. Ravno pri Magnificu se mi je čez čas zgodilo, da sem samo gledal na seznam, koliko komadov je še do konca. Ko se to začne dogajati, je čas za it stran. Eni tega ne potrebujejo, eni pa potrebujemo drajv in vedno nekaj novega."

Teo Collori in njegova banda vrhunskih domačih godcev vabijo na premierno predstavitev najnovejše plošče Capitano Della Noche, ki bo v Cankarjevem domu, 10. marca, ob 19.30. Vstopnic je ostalo zelo malo, zato ne odlašajte predolgo.