Slavko Avsenik je verjel, da glasba živi le, če živi z ljudmi. Sobotni večer v Areni Stožice je to misel postavil v novo razsežnost.
Sašo Avsenik je s svojim ansamblom Avsenikovo glasbo prvič pripeljal na največji slovenski oder in dokazal, da slednja spada v sam vrh, ob tem pa navdušil tudi z mogočno scensko postavitvijo in vrhunsko glasbeno izvedbo.
Tradicija, ki živi!
Zdaj že tradicionalni koncert Zimska pravljica je v Areni Stožice prvič zazvenel na odru takšnega obsega. Večer bo ostal zapisan kot eden pomembnejših trenutkov slovenske glasbene zgodovine. Pokazal je, da ta tradicija že dolgo presega običajne koncertne okvire in se lahko brez zadržkov postavi ob bok največjim glasbenim produkcijam pri nas.
"Hvala vsem, ki ste ta trenutek doživeli z nami. Tradicija živi zaradi vas," je dejal Sašo Avsenik. Koncert v Stožicah ni temeljil na spektaklu, temveč na glasbi. V ospredju so bili orkester, posebej za ta večer sestavljen pevski zbor, razširjena zasedba ter svetlobna in scenska postavitev. Prav scena je bila poleg glasbenih presežkov ena izmed opaznejših elementov večera.
Preplet generacij in melodij
Program je združeval starejše Avsenikove melodije, tudi tiste manj poznane, ter novejše hite Ansambla Saša Avsenika. Sašo Avsenik, Luka Sešek, Lucija Selak, Matic Plevel, Tommy Budin, Denis Daneu ter Aleš Jurman so ob spremljavi revijalnega orkestra stopili na oder razprodanih Stožic in s posebnim nabojem zaigrali prvo pesem večera, staro Avsenikovo Zapoj in zaigraj. Nadaljevali so s Sankaško polko in za številne neuradno slovensko himno Slovenija, od kod lepote tvoje. Ob skladbah Na Golici, Planica, Planica in Ena bolha za pomoč je Arena Stožice vstala, dvorana pa je pela, ploskala in vzklikala na ves glas.
Med koncertom sta se zasedbi pridružila tudi Gregor in Monika Avsenik. Skupaj z ansamblom so izvedli skladbo Morda pa nekoč, posvečeno Slavku Avseniku. Monika pa je zapela še Tam, kjer murke cveto. Eden najbolj ganljivih trenutkov večera je bila skladba Pastirček. Člani ansambla so z odra odšli med občinstvo, na sredino dvorane, in s tem simbolično izbrisali razdaljo med odrom in ljudmi. Tisto razdaljo, ki je Avsenikova glasba nikoli ni zares poznala.
Sašo Avsenik je med koncertom spregovoril tudi o skladbi, ki mu iz koncertnega repertoarja pomeni največ. Izpostavil je Zvezde na nebu žare in povedal, da gre za pesem, ob kateri se prepletajo različni občutki. Od veselja in plesa do spominov in tišjih misli. Prav ta skladba ga najbolj spominja na domače božične večere, ko so ob okrašeni jelki odpirali darila. Kot je dejal, so imeli starši takrat pogosto solze v očeh, saj nikoli ne veš, kdaj se boš spet tako zbral skupaj. Dodal je, da so mu tudi tokrat ob pogledu na polno dvorano pritekle solze sreče.
V zadnjem delu koncerta so se odzivi še stopnjevali, skladbi Večer na Robleku in Na avtocesti sta poskrbeli, da je ob močnem aplavzu ansambel ponovno prišel na oder, dvorana pa ostala na nogah do konca večera.
V Stožice se vrača 19. decembra 2026
Avsenikova glasba ima jasno identiteto in dolgo tradicijo, priimek Avsenik pa pri ljudeh že desetletja vzbuja visoka pričakovanja. Ne gre namreč le za ime ali glasbeno znamko, temveč za simbol kakovosti in vrednot, ki so se skozi generacije ohranjale in prenašale naprej.
Koncert v Stožicah zato ni pomenil zgolj nastopa na največjem slovenskem odru, temveč tudi veliko odgovornost. Bil je spoštljiv poklon preteklosti in hkrati samozavesten pogled naprej, kar potrjuje tudi napoved, da se Ansambel Saša Avsenika v Areno Stožice vrača. Datum 19. december 2026 je v njihovem koledarju že zapisan kot večer novih Stožic. Kot je po koncertu povedal Sašo Avsenik, sta Slavko in Vilko Avsenik vedno verjela, da je Avsenikova glasba glasba za ljudi. Včeraj je ta glasba napolnila Areno Stožice in prepričan je, da bi bila na ta večer izjemno ponosna.
