Ocena koncerta: Glasbena čarovnija Zorana Predina v dvorani Lisinski v Zagrebu

Šest mesecev je slovenski glasbenik intenzivno pripravljal svoj solo nastop z Zagrebško filharmonijo v Koncertni dvorani Lisinski. Zanj je izbral 16 skladb, ki so ga zaznamovale v štirih desetletjih ustvarjanja. Ob vseh raznolikih slogih je bil to edinstven Zoran Predin. To je bil nepozaben koncert.

To je bil povsem neobičajen Zoran Predin, toda to je bil tudi povsem neobičajen umetniški večer glasbenika, kantavtorja, šansonjerja in upornika iz novovalovskega Lačnega Franza iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Neobičajna je bila tudi Zagrebška filharmonija pod vodstvom navdahnjenega mladega dirigenta Krešimira Batinića. Prav on je veliko prispeval, da sta mladi, v vrhuncu moči, in zreli Zoran Predin zvenela skladno, močno in uravnoteženo.

Štirideset let Predina na sceni in prvič s filharmoničnim orkestrom. Oddolžil se je s sijajnim koncertom publiki, ki je pričakovala kantavtorja, rokerja in šansonjerja, kakršnega je poznala, dobila pa je večer, ki je bil najbolj podoben tistemu legendarnega Leonarda Cohena v prepolni zagrebški Areni.

Brez kravate, v sivi obleki in črni srajci, uglajen in brez preveč govorjena in zafrkancije, po čemer je sicer znan, je vodil publiko iz skladbe v skladbo tako, kakor to počnejo največji glasbeniki.

Ni zamolčal, da je "skrita želja vsakega kantavtorja sodelovanje z Zagrebško filharmonijo. Sem eden tistih srečnežev, ki se mu je ta želja izpolnila. Pesmi sem izbral po kriteriju, da imajo prednost tiste, v katerih je glasba dominantnejša. Tiste, ki imajo v sebi možnost, da se jih v novih aranžmajih izvede tako, da se izkoristijo vse sekcije simfoničnega orkestra. S 40-letno glasbeno kariero za seboj, v kateri sem bil kantavtor, roker in gypsy swing šansonjer, danes pojem ob spremljavi velikega orkestra, ki igra mojo glasbo, in počutim se kot zmagovalec."

Ve pa se, da imajo samo zmagovalci pravico do častnega kroga. Na samem koncu koncerta je tudi sam glasbenik poudaril, da je bil to glasbeni večer enega povsem drugačnega Predina. Nič manj pa tudi hrvaškega orkestra, ki je dal pevcu povsem novo dimenzijo.

Njih 55 je skupaj s Zoranom Predinom in četverico iz njegove spremljevalne glasbene skupine na koncu odpelo še ljubezensko Što bi mi bez nas (Kaj bi mi brez nas), publika pa se jim je pridružila.

Lakota zagrebške publike po Lačnem Francu, pa tudi po glasbeniku, ki se veliko bolje znajde v umetnosti s hrvaškim kot z maternim slovenskim jezikom, je bila nagrajena z dolgotrajnimi ovacijami. In če na samem koncu ne bi zapel pesmi Mentol bombon, šaljivega čardaša o cukrih z okusom mentola, statusnem simbolu za nekdanjo železno zaveso, ter zanosni in mični Ilonki, je povsem gotovo, da bi zagrebška publika zapustila Lisinskega izpolnjena z neskončno ljubeznijo, liričnimi, otožnimi in izjemno harmoničnimi skladbami, ki jim jih je podaril slovenski glasbenik. Tako pa je potrdil, da v njem življenja ogenj še vedno buhti.

Napisal: Igor Stažić, prevedel: Borut Omerzel

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ