Gorazd Garvas (Feuer frei): »V Sloveniji imamo ekstremno toleranco do nasilja!«

Pri Cankarjevi založbi je luč sveta pred dnevi ugledalo več romanov slovenskih avtorjev. Med njimi je tudi Feuer frei.

Gre za pretresljivo pripoved po resničnih dogodkih, o osamljenem dečku, ki si želi ljubezni. Ker te ni deležen ne doma in ne med vrstniki, se izgublja v lastnih fantazijah in spozablja v družbi podobno zlomljenih.

Odraščanje, polno obupa, nasilja in stisk, Gorazda nazadnje tako radikalizira, da ga pripelje na sam rob.

Nasilje rodi nasilje

»Gorazd si obupano želi biti moški, se približati puncam. Ko vidi, da tega ne zmore, da tega v temeljih enostavno ni sposoben, potem to kompenzira z nasiljem,« avtor romana Feuer frei razloži v intervuju za Dobre zgodbe.

»In zaradi tega ga potem v nadaljevanju tudi odnese v skrajno desne vode in tako naprej. Težava je, da se tudi povsem ’normalna’ dejanja zaradi družinskih vzorcev pri Gorazdu izrodijo. Prizor z bratrancem bi lahko bil recimo neko čisto normalno raziskovanje spolnosti, pa ni. Ker ne gre toliko za samo dejanje, gre za naboj, kontekst dejanja. Je neka zelo prefinjena zloraba moči, neka izpolnitev ...«

Gorazd Garvas, kar je avtorjev psevdonim, nato nadaljuje:

»Kar se tiče razmer v šoli, pa moja osebna izkušnja kaže, da so nasilni vrstniki vedno produkt disfunkcionalnih družin, pogosto so jih doma tepli, gre za poškodovane, čustveno invalidne otroke in pozneje čustveno invalidne odrasle. Mislim, da imamo v Sloveniji ekstremno toleranco do nasilja. Ne govorim samo o družinskem nasilju, govorim o spolnem nasilju, o vseh oblikah nasilja. In ko že govoriva o stopnjevanju; danes je z medvrstniškim nasiljem samo še huje, kot je bilo na primer v osemdesetih in devetdesetih. Takrat ni bilo socialnih omrežij, nasilje se je zdaj preselilo tja in je postalo izjemno perfidno. Pogovarjal sem se z učiteljico v osnovni šoli, ki mi je povedala, da so z nasilništvom danes grozni problemi, ker se dogaja zlasti na spletu; sošolci ustvarijo lastne kanale mimo uradnih, s katerih potem izključujejo vrstnike, se jim posmehujejo … in učitelji so povsem nemočni.«

Roman o brezupu

Bralec romana Feuer frei je zaradi prvopripovednosti praktično takoj vržen v temačno vzdušje, ki ga prinaša odraščanje v domu brez ljubezni, kjer znotraj praznih sten včasih odmeva molk, drugič pa prepir, alkoholni izlivi in vztrajno zvonjenje upnikov.

V šoli nato ni nič bolje.

Sošolci ga zasmehujejo zaradi prekomerne teže in laži, s katerimi se jim trudi približati. Pred dekleti je neroden, ne zna izraziti svojih občutkov, vsaj ne na družbi sprejemljiv način. Knjige, glasba, filmi, zanimanje za vojaško zgodovino tako postanejo svojevrsten pobeg, ki mu omogoča, da svoje življenje, čustva in želje vse bolj in vse pogosteje izživlja v fantaziji. Te fantazije pa ob srečanju z drugimi somišljeniki postajajo vse nasilnejše.

»Gorazd je, kot večina poškodovanih ljudi, izredno samodestruktivna oseba. Zanimata ga moč in samodestrukcija, povezava obojega. Zanj bi bila smrt v bunkerju, preplavljen s sovražniki, vrhunska izkušnja. Ker nima bližine, bi želel biti možat junak, ki pa je lahko samo tragičen junak, to je mrtev junak,« v intervuju za Dobre zgodbe še pove avtor romana.

Feuer frei – Gorazd Garvas

Roman Feuer frei je pretresljiva pripoved po resničnih dogodkih, ki razkriva obup in jezo tistih, ki so ostali zunaj neoliberalnega kapitalističnega raja.

Pri Cankarjevi založbi sta poleg romana Feuer frei izšli še dve zanimivi izvirni deli:

• Branko Gradišnik se je predstavil s knjigo BESEDA JE KONJ, v kateri opisuje slovensko literarno sceno najprej skozi svoje knjižne ocene, nato skozi nekrologe za najbližjimi (sorodniki in prijatelji) in nazadnje skozi humoreske o knjižni branži.
• Manka Kremenšek Križman pa je v knjigi TUJCI zbrala zgodbe, katerih rdeča nit so razhajanja, oddaljevanja in ponovna zbliževanja. Vrsta zgodb iz te knjige je bila nagrajena na natečajih za kratko zgodbo.

Več o tem tudi na emka.si.