Goriška brda in vino Edi Simčič: Brezmejnost užitkov

Za to, da so se v družini sploh začeli ukvarjati z vinogradništvom in vinarstvom, je zaslužen Alek­sov oče Edi in zato vina tržijo pod blagovno znamko Edi Simčič. No, čisto zares je kriva Marica, Edijeva žena.

Pri njej doma so imeli kmetijo in nekaj zemlje. Na voljo je bila vinska klet s potrebno opremo, v kateri so že pred drugo svetovno vojno proizvedli za tedanje čase omembe vredne količine vina. Po vojni sta Maričina brata odšla v tujino, na kmetiji se je pridelalo nekaj sadja, grozdje pa so vozili v zadrugo. Tako je bilo do zgodnjih osemdesetih let, ko so začeli obnavljati stare in zapuščene vinograde ter počasi saditi na novo.

Leta 1986, ko se je Edi upokojil, je bilo vseh obdelovalnih površin za približno tri hektarje. Prvi mejnik, ki je nakazoval resnejšo smer razvoja, je bilo leto 1990, ko so ustekleničili prvih tri tisoč steklenic. Sredi devetdesetih je bilo vinogradov že za dobrih pet hektarjev in treba je bilo razmisliti, kako naprej. Poskusi s kooperanti, od katerih naj bi odkupovali grozdje, so se hitro izjalovili, ponudila pa se je možnost najema sorod­nikove kmetije z vinogradi.

Tako se je obseg vinogradov povečal na deset hektarjev, z dodatnim nakupom dveh v letu 2008 pa so prišli do številke 65 tisoč trt. Kot pravi Aleks, je to že tolikšna velikost, da lahko upravičeno pričakuješ ustre­zen pridelek.

V vinogradu brez kompromisov

Pri Simčičevih je od nekdaj osnovno vodilo pridelati dobro, zdravo grozdje. Edi je bil vedno obseden s tem, da mora biti vinograd popolnoma urejen. Zatravljen vinograd je bil hišni normativ dolgo, preden se je tak način uveljavil širše v Sloveniji.

Trta je bila vzgajana tako, da so bili donosi primerno majhni, vnos herbicidov in drugih tovrstnih pripravkov v vinograd ni bil dovoljen. Bili so eni prvih, ki so »metali grozdje dol s trte«. Marica se spominja besed svoje mame: »Počnite, kar hočete, samo na koncu grozdje skrijte, da ga ne bodo videli sosedje in rekli, da smo nori.«

V nerodni situaciji je bil na nekem pre­davanju, ki so ga organizirali v zadrugi, tudi Edi. Ko je predavateljica vprašala navzoče, ali kdo zmanjšuje količino grozdja na trti, mu je bilo nerodno priznati, ker se je zavedal, da je edini. Pogledi, ki jih je bil deležen ob priznanju, so odražali tudi začudenje in neodobravanje.

Kljub temu Edi ni sprejemal kompromisov, vedno je sledil samo težnji po boljšem. Kar se kakovosti grozdja tiče, mu ni nikoli zmanjkalo prostora za izboljšave, vedno je iskal popolnost. Tako pri Simčičevih v klet ne pride niti en sam grozd, ki ne bi bil pravi.

Če je surovina prava, se mora poznati tudi v steklenici

Ob doseganju zastavljene kakovosti grozdja so že zelo kmalu ugotovili, da se te razlike s tradicionalnim načinom vinifikacije ne da ustrezno prenesti v steklenico. Celo nasprotno, rezultati z uporabo posode iz nerjavnega jekla so bili na trenutke pravo razočaranje. Pri iskanju načina, kako bi potencial grozdja, ki ga daje okolje, na najboljši možen način prenesli v steklenico, se je kar sama od sebe ponudila rešitev – poskusiti velja z lesom.

Seveda je bil proces postopen, le nekaj vin je šlo v lesene sode, preostalo še vedno v cisterne. »Pri primerjavi vina iz ene in druge posode je bilo vse jasno. Ni bilo več dilem,« se Aleks spominja prvih korakov in trenutkov, ko je bila smer dokončno začrtana. Ta pot je zahtevala doseganje konstantne ravni kakovosti vina, obenem pa je bila ves čas navzoča želja po še večji prefinjenosti in eleganci.

Sodi, selekcioniran les in njegova fina struktura so pri tem odigrali zelo pomembno vlogo. Zadnjih šest, sedem let so se veliko posvečali prav njihovi izbiri, tako da danes kupujejo sode že za posamezne sorte, glede na stopnjo ožganosti in strukturo lesa. Način uporabe lesene posode pripomore k temu, da so vina izrazito kompleksna in se bohotijo v vse smeri: globino, širino in dolžino.

Seveda so se ob prehodu na nov slog vin zavedali, da bodo določene kupce zaradi sprememb izgubili. Zanimivo pa je, da so bili potem bistveno bolj opaženi kot prej, ko so bili izgubljeni v množici podobnih slogov.

Kljub slogu poudarek na lokalnih sortah

V svojih vinogradih imajo zasajenih 60 odstotkov belih sort, preostalo so rdeče. Rebule, chardonnaya in sauvignona je med belimi največ, pri rdečih prevladuje merlot. Med lokalnimi je rebula najdominantnejša, saj je zanjo primernih veliko več terenov – nad določeno nadmorsko višino v Brdih ne raste nobena druga sorta.

Dobro uspeva tudi na zelo ekstremnih in izpostav­ljenih južnih legah, kjer so tla najzahtevnejša, zato ima na teh gričih že od nekdaj svoj prostor pod soncem. Ker je omejena zgolj na obe strani Brd, je tudi tržno zanimiva. Lepo se poda k hrani, poleg tega omogoča pridelavo širokega spektra vin: od enostavnih penečih in svežih mladih vin do resnih odležanih, v zad­njem času tudi maceriranih vin.

Aleks priznava, da je mogoče najti zelo lepe rebule, stare tudi šest ali celo osem let. Grozdje za njihovo vino te sorte je pobrano iz vinogradov, starih tudi do 35 let, kar rebuli ob lokalnih tleh omogoča, da pokaže plemenitejši obraz z več mineralnosti. Ima po­udarjeno kislino in deluje hkrati mladostno in zorjeno. Po nekaj letih postane samo še skladnejša in imenitnejša.

Sauvignonasse, ki so ga pred časom še lahko imenovali tokaj, težko uspeva v ekstremnih, opočnatih, sušnih legah – potrebuje bolj kombinacijo ilovice in opoke ter ga običajno gojijo na srednje visokih legah ali celo nekoliko nižje. Sorta je rahlo specifična, saj okus malo greni, zato je za zvrsti manj primerna.

Po Aleksovih besedah se še najbolje ujame prav z rebulo. Ker je ta nevtralna, se je že v preteklosti v tej kombinaciji uporab­ljala pri odprtih vinih za dodajanje aromatike. Po vrsti let je pri Simčičevih spet na voljo vino tudi iz te sorte, poimenovano tokata, ki je sadno, mineralno in elegantno.

Tudi malvazija, ki v zadnjem času spet postaja bolj zanimiva, je imela tradicionalno podobno vlogo kot sauvignonasse. V starih vinogradih jo je bilo vedno mogoče najti, saj je zaradi višjih sladkorjev in aromatike lepo dopolnjevala zvrst z rebulo. Poleg tega bolje od drugih sort prenaša tudi pozebo, saj odžene bolj pozno. Tudi v razmerah, ko jo doleti pozeba, je sposobna vnovič odgnati, je pa občutljivejša za dež. Malvazija iz Edijeve in Aleksove kleti je po okusu večplastna, polnega telesa s prijetno svežino in izrazitim karakterjem.

Brez chardonnaya ne gre

»Chardonnay je sorta, ki najbolj nazorno pokaže, kaj lahko doseže posamezno vinogradniško območje,« pravi Aleks in doda, da »ima chardonnay v Brdih zelo dobre pogoje, tako da uspeva odlično in dosega kakovost, ki je povsem primerljiva s svetovno«. Svojega opredeli kot polnega, masivnega, ki je hkrati uravnotežen s čvrsto strukturo, s potencialom za staranje do deset let.

Beli pinot je Martinina sorta: »Vino iz belega pinota je fantastično in mi je zelo pri srcu. Prepričana sem, da bo spet prišel njegov čas, saj ima vse, kar potrebuješ za dobro vino, in hkrati tisto eleganco, ki me navdušuje. Za svoj denar dobi kupec fantastično kakovost.«

Hišni beli pinot ima izražene primarne sortne arome, svežino, zorenje v rabljenem lesu pa pripomore k njegovi večji kompleksnosti. Pri sauvignonu so zastavili smer, ki pomeni odmik od svežih primerkov, saj primarne arome po pomenu niso v prvem planu. Sortni karakter je jasen in prepoznaven, a manj izražen, je pa vino kompleksno z ustrezno strukturo in telesom. Pri sivem pinotu zasledujejo slog, ki ohranja svežino.

Čeprav mlad deluje nekoliko neizklesan, je vedno poln in krepkega telesa. Triton, bela zvrst chardonnaya, sauvignona ter sivega ali belega pinota (odvis­no od letnika), je bil pri Simčičevih zasnovan kot osnovno, vstopno vino.

Ker so v nekem obdobju začele določene kleti postavljati zvrsti v segment premium, so se odločili za nadgradnjo. Nastal je triton lex, ki je postavil belo zvrst na ustrezno mesto. Triton lex je zvrst obeh sort, ki sta  osnova za triton (chardonnay in sauvignon), in rebule. Vsaka sorta je zastopana s tretjinskim deležem, skrbna in natančna selekcija pa je ključ za kompleksno in precizno vino. Svetovni sorti prispevata moč in koncentracijo, lokalna rebula pa s svojo mineralnostjo pripomore k dodatni širini.

Rdeči trojni trojček

Medtem ko je pri belih vinih v Simčičevi kleti izreden poudarek na sortah, kar je predvsem posledica zahtev tujih, tradicionalnih trgov, pri rdečih sortnih vin ne ponujajo. Menijo, da je trg bolj navajen rdečih zvrsti in jih zato bolje sprejema kot sortna rdeča. Merlot, začinjen s cabernet sauvignonom in cabernet francom, imajo na voljo v treh različicah.

Prva je duet, ki nakazuje standarde rdečih vin v kleti. Je dovolj resen, premore tako sadne kot pikantne note. Naslednja stopnja je duet lex (na začetku je imel oznako riserva). Maceracija običajno traja dva tedna, zorenje 36 do 42 mesecev v popolnoma novih hrastovih sodih pa pripomore k temu, da na steklenice lahko pozabite tudi do 15 let. Kompleksnosti in elegance mu ne manjka.

Perfekcionizem dela v vinogradu je z leti pripeljal do izjemne kakovosti grozdja in tako omogočil še dodatno stopnjevanje. Nastalo je vino, ki je bilo že eno leto v stek­lenici, pa še vedno brez imena. Po dolgih neprespanih nočeh ob pokušanju te žlahtne tekočine se je končno le porodila ideja in vino so poimenovali kolos. Kolos je mišičnjak z več težjimi aromami, intenzivno in razkošno vino, ki ga pridelajo samo v najboljših letnikih.

Oh, te etikete

Na vinske etikete se običajno spoznajo vsi, so bolj ali manj všečne, nekatere celo namignejo na vsebino. Sim­čičevi tega niso prepustili slučaju. Martina takoj izstreli: »Etiketa je predigra tistega, kar je v steklenici!« In pri pogledu na njihove res zastrižeš z ušesi. Kombinacija glasbe, psičkov in mističnih bitij je vse prej kot običajna. Sprva so želeli narediti nekaj brezčasnega, ne vezanega na trende, ključno gonilo je bila lastna smer.

Rezultat je precej igriv z ogromno možnosti preigravanja na temo. Etikete delujejo dostopno, pa vendar ponujajo možnost presenečenja, do neke mere celo vzburjanja potrošnika. Tako je pri duetu etiketa tista, ki pojasnjuje ime zvrsti, in ne nakazuje sortne sestave (je zvrst treh, in ne dveh sort, kot bi mogoče predvidevali na podlagi imena).

Je prispodoba dveh akterjev (Edija in Aleksa), ki garata (kujeta) v vinski kleti. Simbolike je veliko tudi pri drugih: kozano (chardonnay iz enega samega vinograda v vasi Kozana) krasi kasaško vprežena koza na kolesih, pri tokati se bohoti pasji umetnik za klavirjem …

Modrost, duša, razgled

Aleks si lahko popolnoma poteši strast z vini, Martini pa se je poleg tega v pretek­losti v očeh za trenutek ali dva že zasvetila tudi turistična iskrica. Kot nalašč se je pripetilo, da je bila kar naenkrat hiša na drugi strani ceste, ki vodi do kleti Simčičevih, naprodaj. Edi ni hotel stvari prepustiti naključju in je vztrajal, da je treba hišo kupiti. In so jo. Pet let je minilo, da se je izkristalizirala ideja o vsebini, vse drugo se je zgodilo zelo hitro.

Na starih temeljih je zrasla vila, ki ohranja tradicionalnost briške hiše. Tloris je ostal, dodali so teraso in vilo poimenovali Alma Vista. Da je Martina stvar zastavila resno, je vidno na vsakem koraku. Vse je tako, kot mora biti, ničesar ni preveč. Družinski perfekcionizem je zaslediti v vsakem detajlu.

Dve spalnici, kjer lahko iz postelje uživate ob pogledu na sosednje vino­grade, dnevni prostor s prekrasnim razgledom, velika terasa z bazenom, savna in masaž­na kad je nekaj osnovnih podatkov o vili. Simpatična vinska klet je do­dob­ra založena z njihovimi vini in drugimi domačimi pridelki. Pa še ena malenkost je, ki je ne gre zanemariti – vila je s podzemnim predorom pod cesto povezana z vinsko kletjo. Zanimivo? Vsekakor.

Ne preseneča, da so Simčičevi z obiskom v dobrem letu več kot zadovoljni. Vila je bila vse poletje polno zasedena, gostje pa so tako domači kot tuji. Nekateri počit­nikujejo aktivno, drugi se iz hiše sploh ne premaknejo, česar jim tudi ne moremo zameriti. Nekateri pridejo, ker so že po­skusili vino in se želijo razvajati, drugim je všeč vila in se nad vinom navdušijo zatem. Vsem pa je skupno to, da si želijo še.

Ali priporočamo?

Oče in sin

Edi se rad pohvali, da je Aleks njegov najboljši vinski partner. Aleks se jasno zaveda privilegija, da ima v očetu človeka, s katerim se glede vina tako dobro razumeta, da lahko predebatirata vsako malenkost. Sta na isti frekvenci in gresta v isto smer, kar omogoča lažje sprejemanje odločitev. Pri občutku za naravo, ravnovesje v vinogradu, harmonijo je po Alek­sovih besedah njegov oče nenadkriljiv. Sam se zaveda, da če ni ravnotežja v vinogradu, ga tudi v steklenici ne moreš ustvariti.

Prodaja v zahtevnih časih

Približno polovico vin prodajo v Sloveniji, tretjino izvozijo v ZDA, preostalo gre v promet na trgih Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, Italije, Velike Britanije, Danske, Švedske in Poljske. Trenutno se pripravljajo za vstop na madžarski, brazilski ter tudi japonski in kitajski trg. Doma se kriza precej pozna, saj se je občutno zmanjšala prodaja v res­tav­racijah.

V ZDA padec prodaje ni bil pretiran, bolj pa se občuti v Veliki Britaniji in v državah, kjer nacionalne valute izgubljajo vrednost (Poljska). Medtem ko določeni trgi prihajajo v krizo, se nekateri počasi pobirajo, tako da navzočnost na številnih in različnih trgih blaži vpliv neugodnih razmer.

Arhiv letnikov

Od rdečih vin je v Simčičevi kleti najstarejši merlot letnik '93 in '94. Pri belih je izbira najstarejših nekoliko večja. Iz trgatve v letu 1994 sta na voljo chardonnay in beli pinot, eno leto mlajši je sauvignon. Od let­nika '97 pa je na voljo vse, tudi mag­numi (1,5-litrske stek­lenice).

TEKST Andrej Bučar, FOTO Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord