Helena Tahir: "Umetniško delo je skupek podob, doživetij in čustev"

"Vesela sem, da imam na Tobačni svoj atelje in vso svobodo, ki jo za ustvarjanje potrebujem. Hkrati pa se tudi zavedam, da je biti tukaj umetnik izjemno težek poklic, ki ne zagotavlja preživetja. Zato velika večina slovenskih umetnikov za preživetje počne tudi druge stvari. Sama zato dvakrat tedensko poučujem, kar me prav tako veseli."

Tako o življenju in delu med Jesenicami in Ljubljano razmišlja vizualna umetnica mlajše generacije Helena Tahir (1992), ki si želi, da bi tudi v prihodnosti Slovenija ostala njena baza. Tujino je izkusila v času študija, ko jo je pot vodila na dva precej različna konca Evrope - sprva v Porto, nato pa v Leipzig.

Po Portu v Leipzig

Pred odhodom na Portugalsko še ni veliko razmišljala o karieri, se spominja, ker pa se je v srednji šoli učila španščino, je najprej pomislila na Španijo in se potem odločila za sosednjo državo in Porto, kjer deluje boljša umetniška akademija. "Dežela se mi je zdela eksotična, temperament Portugalcev pa mi je bil blizu, verjetno že zaradi mojih iraških korenin."

"To je bila ena izmed lepših življenjskih izkušenj in lahko bi rekla, da sem se tam našla. Odličen oddelek za grafiko na akademiji me je prijetno presenetil, saj so profesorji študentom dopuščali dosti več svobode kot na ljubljanski akademiji, kjer sem diplomirala in magistrirala. A se je odtlej tudi pri nas že veliko spremenilo ... V Portu sem se se tudi veliko naučila in se preizkusila v najrazličnejših grafičnih tehnikah."

Na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzig pa je Heleno Tahir, ki primarno ustvarja v poljih grafike in risbe, vleklo zaradi ugleda te ustanove, takrat je že imela v mislih kariero in se je odločala bolj razumsko. Najemnine v Leipzigu so bile v obdobju pred gentrifikacijo tako nizke, da si je večina študentov lahko privoščila celo najem ateljejev v mestu, pove in dodaja, da je bil hkrati Leipzig znan po živahni kulturni sceni, ki se je selila iz bližnjega umetniškega središča v že prenasičenem Berlinu.

"V Leipzigu sem bila prvo leto prek programa Erasmus, drugo leto pa kot gostujoča študentka. Leipzig mi je Leipzig sicer dal veliko, žal pa ne morem reči, da je študij dosegel pričakovanja. 'Erasmus študentje' smo bili tam precej zapostavljeni, saj si profesorji, četudi ugledni in dobri umetniki, za nas niso vzeli kaj dosti časa," je iskrena.

Presežen dualizem

"Čeprav ustvarjam v času umetniške hiperprodukcije, ko je bolj pomemben cilj in ne proces, se ne želim odpovedati ročnim spretnostim in užitku, ko sodelujeta um in telo in ko je dualizem med njima presežen. Obvladovanje in raziskovanje tehnike se mi zdi pomembno tudi, ker je prav ta orodje, s katerim pripovedujem svoje zgodbe. Te zgodbe pa niso vnaprej določene in zrežirane, kot to največkrat zahtevajo razni umetniški razpisi in velikokrat tudi študijski procesi na priznanih umetniških akademijah."

"V svojih delih ne stremim k podajanju točno določenega stališča, saj se zavedam dejstva, da percepcije drugega ni mogoče usmerjati v tolikšni meri, še posebej pa ne v govorici vizualne umetnosti. Ta je likovna govorica simbolov, ki jih vsak razume po svoje," pojasnjuje svoje glavno vodilo pri delu umetnica, katere monumentalne, bogate ter z detajli nasičene vizualne pripovedi od bralca zahtevajo počasno in rigorozno branje.

"Umetniško delo je skupek podob, doživetij in čustev, ki v naš um najprej vstopi neposredno, nanj pa lahko vpliva, še preden ga razumemo ali celo brez razumskega razumevanja. Prav tako pa se umetniško delo definira na podlagi neke vrste sodelovanja – srečanja med umetnikom, delom in njegovim gledalcem."

Čutnost izkušnje

"Čeprav obravnavam tematike, ki pogosto izražajo probleme, vezane na točno določeno geografsko, družbeno ali politično okolje, pa poskušam te probleme predstavljati na univerzalen način zato, da se posameznik z njimi lažje poistoveti. Univerzalnost želim doseči z ustvarjanjem poetičnih del, ki so iz vizualnega vidika tako močna, da gledalca prevzame že sama čutna izkušnja zaznavanja. Verjamem, da lahko tako v gledalcu vzpodbudim željo po nadaljnjem raziskovanju mojih del in morda celo dosežem, da jih tudi razumsko reflektira."

Letos se je Helena Tahir s še aktualnim projektom, vizualno pripovedjo Words Fail Me, predstavila tudi na pomembnem umetniškem sejmu v Rotterdamu, po besedah galeristke Piere Ravnikar, ki jo zastopa doma in v tujini, so bili odzivi zelo pozitivni. Tudi prodali sta nekaj risb. "Razstavljati na tovrstnih sejmih je za umetnike izjemno pomembno - še posebej za slovenske, saj je to mnogokrat pomemben stik z umetniškim trgom, ki pri nas ne obstaja," pojasnjuje sogovornica.

Sama sicer uspeha umetnika ne meri le z njegovim zaslužkom in uspeha ne enači s sledenjem aktualnim trendom. "Zame je uspešen tisti, ki vse to doseže z ustvarjanjem, v katerem je iskren do samega sebe," sklene in doda, da so po njenem pomembne lastnosti uspešnega umetnika discipliniranost, kontinuiteta in koherenca v ustvarjanju. K uspehu pa nedvomno pripomorejo tudi prisotnost na družbenih omrežjih, občutek za duha časa in dober galerist.

Svoje delo je Helena Tahir predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki (2018), Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani (2020), Galeriji Ravne KGLU (2021), RAVNIKAR GALLERY SPACE (2022) ter številnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini, letos premierno tudi na umetnostnem sejmu Art Rotterdam. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord