AnnaLynne McCord razkrila, da so ji postavili diagnozo disociativne motnje identitete

"Ničesar ni, česar bi se morala sramovati"

23. 4. 2021, 15:31 | Scena | Piše: N.Z.

                            AnnaLynne McCord razkrila, da so ji postavili diagnozo disociativne motnje identitete (foto: profimedia) profimedia

"Absolutno ne bom dovolila, da bi me bilo zaradi tega sram."

 

AnnaLynne McCord, ki je igrala v seriji Nip/Tuck in 90210, je te dni ameriško javnost presenetila z razkritjem, da so ji pred kratkim postavili diagnozo disociativne motnje identitete. V nekaj zadnjih intervjujih po razkritju, pa je spregovorila, kako motnja vpliva na njeno življenje in zakaj si želi zmanjšati stigmo, ki je z njo povezana.
 
"Brez dvoma imam identitetni razcep. To je bilo pred leti jasno že, ko sem se v javnosti pojavila s črno lasuljo in povsem spremenjeno osebnostjo," je McCord povedala Danielu Amenu, zdravniku z lastno kliniko. "Kot igralki so mi pri mojih vlogah pomagala druga identitetna stanja," se je še spomnila, a dodala, da takrat še ni vedela, kaj se dogaja. Stvari so ji postale očitne šele, ko je morala igrati vlogo v srhljivki Excision.

"Dobila sem vlogo zelo cerebralnega, motenega, čudaškega malega dekliča, kar je bilo zelo podobno temu, kako se sicer počutim navznoter," je pojasnjevala izvedencu za možgane, psihiatru in zdravniku Danielu Amenu v intervjuju, ki je bil objavljen na YouTubu.

"S snemanjem smo končali okoli druge zjutraj v torek, nato pa bi se morala preleviti v srečno, noro Beverly Hills blondinko do srede opoldneva. A je (v sebi) nikakor nisem mogla najti. Naenkrat ni bila več dosegljiva. Vse je bilo temno. Globoko sem padla v vlogo Pauline in nikakor se nisem mogla iz nje izviti."

McCordva se nato spominja, kako je velik del življenja živela skozi oči 'identitetnega stanja trinajstletnice', t.j. 'drzne, s sredinci usmerjenimi v nebo, anarhistka iz pekla'.

"To je bilo takšno predrzno malo bitje, do katerega pa gojim izjemno hvaležnost, saj me je potegnila iz pekla, v katerem sem se takrat nahajala."

Disociativna identitetna motnja (DID ali laično, kot so jo nekoč poznali, tudi multipla osebnost) je še vedno zelo nerazumljena. Skupaj z disociativno amnezijo, ki je najbolj pogosta, pa tudi depersonalizacijo in derealizacijo, spada med disociativne motnje. Simptomi disociativnih motenj se kažejo kot občutek ločenosti od telesa ali sveta, pa tudi v občutkih, da njihovo telo ali neposredna okolica nista resnična.

Za disociativno motnjo identitete velja, ko človek izkuša dve ali več različnih in med seboj ločenih identitetnih oz. osebnostnih stanj (čemur McCordova reče 'odcepljeni deli'), kar pomeni, da se v vsakem idenitetnem stanju spremeni vedenje, razmišljanje, čustvovanje in dostop do določenih segmentov spomina. Spremembe osebnostnih stanj se praviloma zgodijo hipno in neprostovoljno. Ljudje z identitetno motnjo izkušajo spominske 'luknje' (naj si bo tekom dneva ali dela dni, tednov, mesecev in celo let, predvsem pa imajo amnezijo na minule travmatine dogodke, zaradi katerih se je motnja v prvi vrsti pri njih razvila).

Disociativne motnje so praviloma posledica intenzivne travme.

McCordova je že pred časom za People povedala, da je bila kot najstnica spolno napadena, dr. Amenu pa je nato še razložila, da je prav ta travmatičen dogodek nato zbudil spomine na travmo spolne zlorabe v zgodnejšem otroštvu, čeravno je njen spomin na tiste čase (kar je značilno za disociacijo) nepopoln in zamegljen.

Dr. Amenu je še povedala, da je bila pred leti že napačno diagnosticirana za bipolarno motnjo, saj sta se pri njej pogosto izmenjevali stanji manije in depresije. Šele, ko je to diagnozo zamenjala diagnoza disociativne motnje identitete, je vedela, da ta veliko bolje razloži njeno simptomatiko.

Način, na katerega je disociativna motnje identitete predstavljena v filmih in televizijskih serijah, je praviloma povsem napačen. Ker večina teh filmov sodi v žanr grozljivk in srhljivk, so ljudje z DID pogosto predstavljeni kot negativni liki z agresivnim alterjem, kar bi težko bilo dlje od resnice.

"Način, na katerega laična javnost govori o tem, je polna sramotenja. In jaz absolutno nisem zainteresirana za to, da bi se česar koli sramovala. Ničesar, kar sem na svoji poti doživela, me ni potrebno biti sram," je jasna McCord.

"Za razkritje sem se odločila, ker bomo le tako nekoč prišli do točke, ko bomo lahko odkrito spregovorili o travmi in njenih grozovitih posledicah. Da ljudje nekoč, enkrat, ne bodo več samo obsojali, kako se nekdo nenavadno obnaša, ampak se bodo vprašali: 'Kaj pa se je njej hudega zgodilo ..."

Morda vas bo zanimalo tudi: