Foto: Indonezijski lepotec Bali

Ta mali, dolg le 150 kilometrov, in prikupni vulkanski lepotec s tremi milijoni prebivalcev že od nekdaj velja za sinonim hipijskega zadevanja in brezskrbnega deskanja po Indijskem oceanu, v zadnjem desetletju pa je postal znan tudi kot božanska oaza razkošnih hotelov, prestižnih spajev in izvrstnih restavracij.

Kuta oziroma somestje treh vasic, Kute, Legiana in Seminjaka, ki se razprostira v dolžini sedmih kilometrov ob južni obali, je srce in središče dogajanja na Baliju. Poceni pivo privablja horde pijanih Avstralcev, vsi drugi pa se veselijo odličnih masaž (pet evrov za celo telo, 'happy ending' ni vključen), poceni spominkov in vrhunskih ponaredkov ur naravnost iz Hongkonga. Hrana je pregovorno dobra in sveža: lahko se okrepčate z nasi gorengom (ocvrt riž z mesom, zelenjavo ter stepenim jajcem), gado gadom (dušena zelenjava s pikantno kikirikijevo omako), svežo ribo, jastogom in drugimi morskimi sadeži z obale Jimbarana.

Ali, kot to žal počne večina turistov, s hamburgerjem in milk-shakom (ziher je ziher, pravijo) v lokalnem Varungu. Vrhunski so tudi klubi, dekleta prečudovita in glasba po slehernem okusu, a nihče ne more pozabiti tistega 12. oktobra 2002, ko je v Sari Clubu in Paddy's Pubu, dveh sosednjih diskačih sredi Kute, raz­neslo dve bombi.

Umrla sta 202 človeka, več kot dve tretjini žrtev pa sta bili tujcev. Na mestu Sari Cluba je ostal meter globok krater, tam, kjer je stal Paddy's, pa so postavili 'ground zero', spomenik z imeni in narodnostmi vseh žrtev. Srh me spreleti, ko pomislim, da sem samo dve leti pred tem brutalnim dogodkom prav tam praznoval novo leto z bataljonom pijanih Avstralcev, oblečenih v ženske bikinije. Še danes številni obiskovalci sosednjih lokalov prisegajo, da vidijo duhove žrtev, ko odidejo na stranišče.

Gnev bogov

Notranjost otoka in še zlasti vzhodni del sta posuta s številnimi templji, med katerimi je za Balijce najpomembnejši Besakih, ki stoji ob vznožju svete gore Gunung Agung (3142 metrov), večno zavite v meglice in oblake.

V starih hindujskih zapisih je naročeno, da morajo na Baliju vsakih 100 let prirediti ogromno proslavo, imenovano Eka dasa rudra. Ta naj bi služila za duhovno čiščenje sila bogaboječega otoka in za srečno prihodnost bodočim generacijam. Datum je po koledarju padel na leto 1979, a na začetku šestdesetih let se je to svetim možem, pretresenim od vojn in invazije kužnih podgan, ki so preplavile otok leta 1962, zdelo predaleč pa so – kljub bojazni in odsvetovanju mnogih domačinov – slovesnost organizirali kar naslednje leto, 8. marca 1963.

Povabljen je bil celo sam predsed­nik Sukarno skupaj s celotno mednarodno delegacijo za promocijo turizma. Toda bogovi niso bili zadovoljni in so besno udarili po otoku. Balijski sveti vulkan Gunung Agung, ki je stoletja miroval, je začel tik pred slovesnostjo rohneče bruhati kamenje in pepel. Kljub strahu so prireditev nadaljevali, a že čez nekaj dni je goro dobesedno razneslo in 2000 ljudi je izgubilo življenje, brez domov pa jih je ostalo še 100 tisoč. Skesani duhovniki so leta 1979, kot naročajo starodavni teksti, slovesnost ponovili in takrat je minila brez zapletov.

Vsi drugi sila fotogenični temp­lji, ki se jih človek kar težko nagleda, so še Pura Ulun Danu Batur, drugi najpomembnejši na otoku, ki leži visoko ob kraterju gore Batur, pod njim pa idilično jezero, kjer je – skrita pred očmi javnosti – preživela ena zadnjih tradicionalnih vasi avtohtonega balijskega ljudstva Bali Aga, ki zdaj živi od turizma (tu so domačini najbolj zateženi, saj se nočejo in nočejo odlepiti od vas, dokler ne izpulijo vsaj kakšne rupije).

Pa tempelj Bratan, ki leži na jezercu v prijetni dolinici na 1200 metrih višine in je z bližnjim botaničnim vrtom brez dvoma najprikupnejše otoško svetišče, Uluvatu, ki ponosno kljubuje na robu vrtoglave pečine skupaj s celotno družino agresivnih opic, ter Tanah Lot, na katerem je nad kačjo votlino hindujski duhovnik Nirartha postavil tempelj, ki ga obdajajo čudovite peščene plaže iz črnega vulkanskega peska.

Otoške bizarnosti

Skoraj vsak spominek na svetu, tudi kip Marije iz Međugorja, je skoraj zagotovo izdelan v Indoneziji. Na Baliju obstaja tako vsaj pet edinstvenih cen za isti izdelek. Domačini so me podučili, da imajo Indonezijci (po vrsti od najdražje navzdol) ceno za Japonce, ceno za Ruse, ceno za vse druge turiste, ceno po barantanju in ceno za domačine. Še ena od ljubkih otoških bizarnosti je, da ženske ne smejo obiskati templjev na otoku, če imajo menstruacijo.

Otroci dobijo ime po 105 dnevih od rojstva in se smejo tal prvič dotakniti šele ob prvem rojstnem dnevu, za prehod v zrela leta pa jim morajo duhovniki popiliti šest zob. Dodajte še dirke vodnih bivolov, petelinje boje in vbrizgavanje barvil v kurja jajca, pregovorno vraževernost, skorumpirane policiste in nore voznike pa boste dobili celovitejšo podobo otoka, ki še vedno velja za enega najbolj sanjskih na svetu.

Zmaj, ki grize

Varan iz otoka Komodo (Varanus komodoensis) je največji še živeči kuščar na svetu. Te mogočne zveri za ljudi načeloma niso nevarne, a včasih bliskovito napadejo tudi iz čistega miru. Kot je v losangeleškem živalskem vrtu to na svoji nogi občutil mož Sharon Stone, ko sta bosa božala tamkajšnje navidezno krotke varane. Samci se plodijo z eno samo samico vse življenje, otročički pa se valjajo v lastnih iztrebkih, da jih ne bi požrli večji in močnejši vrstniki.

Mnogi so še vedno prepričani, da ima varan strupen zadah in smrtonosni ugriz, toda to ne drži. Ta dvometraš ima v gobcu le nekaj sila zoprnih bakterij (tipa E. Coli in podobnih), ki okuženemu ugrizu dodajo pogosto smrtonosno infekcijo. Lani nastale teorije o strupenih žlezah, najdenih v enem od varanov, so biologi hitro ovrgli. Domačini na Komodu še vedno verjamejo, da so varani reinkarnacije umrlih staroselcev. Če nočete ali ne morete priti do Komoda, kjer bi lahko občudovali te lene kuščarje od blizu (se spomnite druge sezone Wild­boyz?), jih lahko na Baliju vidite v Safari & Marine parku pri Gianjarju.

Kava iz fekalij

Mar ni paradoksalno, da je najdražja kava na svetu, indonezijski kopi luvak, pravzaprav izmeček malih kuni podobnih vrečarjev? Indonezijska cibetovka (luvak), mali vrečasti mungo, požre le popolnoma dozorele kavne plodove rdečega indonezijskega kavovca, ki jih potem v želodcu med prebavo 'obogati' z encimi in kislinami ter čez nekaj ur (ali celo dni) napol prebavljene izvrže v bobkasti klobasi.

Notranje kavno zrno ni prebavljivo, domačini ga poberejo, očistijo, operejo in nato prepražijo. Edinstvena kombinacija encimov v želodcu cibetovke z razbitjem proteinov daje kavi njen tipičen bogat in sladkast vaniljasto-čokoladni okus. Obožuje ga tudi Oprah, ki je kavi posvetila kar celo oddajo. Seveda je odveč podatek, da kava dosega vrtoglave cene, predvsem na Japonskem, kjer upravičeno velja za najdražjo kavo na svetu.

Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ