Ingrid Gortan: "Vsaka dobra umetnina mora komunicirati na najširši način"

Obenem se zaveda, da je zelo pomembna dobra karizma vrhunskih umetnikov, ljudi, ki se na odru dajejo, kar lahko doživimo le s poslušanjem glasbe v živo.

Kaj vas nagovori, kadar se odločate za obisk klasičnega koncerta?

Ponavadi me nagovorijo programi, ki niso ustaljeni, običajni, predvsem me nagovori, če se izvajata barok in sodobna glasba, skratka nekaj, kar je zunaj tipično romantičnega okvira. Daleč od tega, da romantična glasba ne bi bila lepa, toda do tega tipa glasbe danes še najlažje pridemo na koncertih. Takrat je tudi bil največji glasbeni razcvet. Tega je veliko, tudi v glasbenih šolah je poudarek na romantiki, čeprav se pokrivajo vsa obdobja, da se učenci naučijo pristopa k vsakemu slogu. Tako, da obiščem nekaj, česar ponavadi ne slišimo in vidimo.

So odločilni tudi izvajalci?

Tudi, ker dober izvajalec glasbo vedno poda na svoj način, poleg tega, da dobiš neko zgodovinsko opcijo, dobiš še interpretacijo, ki je prenos vrednot. Gre za prenos vsebine, ki je bila aktualna v 14., 15., 16. stoletju, videna z očmi človeka, ki živi tukaj in zdaj, ki poskuša vsako stvar, do katere pride, videti s svojimi očmi. Izvajalci naj bi bili na neki način kanali, skozi katere prihaja glasba skladatelja, toda če nisi dovolj močan individualist, tega ne moreš dovolj dobro podati. Klasični glasbeniki so vedno v dvojnosti med objektivnostjo in svojim pristopom.

Mar pri glasbi ne gre ravno za vsebino?

Absolutno gre za vsebino, kar je sicer težko razložljivo, ni oprijemljivo, ampak s poslušalsko kondicijo ali če resnično hočeš zelo odkrito, odprto pristopiti do umetnine, ni noben problem. Vsaka dobra umetnina mora komunicirati na najširši način.

Po eni strani veliko ljudi meni, da klasična glasba ni za njih, ker se na njo ne spoznajo, po drugi strani pa tudi nekateri ustvarjalci menijo, da ne ustvarjajo za vsakogar, temveč le za izbrane ...

To se je zadnje čase spremenilo, predvsem zato, ker sta klasična glasba in vsa umetnost navsezadnje živi. Pod navalom vseh digitalnih vsebin, ki ponujajo možnost poslušanja in gledanja videoposnetkov doma, se poslušalec izolira. Mi, ki delamo z živo umetnostjo, se zavedamo, da je to danes precej nevarno, ker je industrija usmerjena tako, da omogoča intimno poslušanje glasbe. Res pa je, da se tako izgublja človeška izmenjava, do katere pride v trenutku konzumiranja žive umetnosti.

Ko imaš pred sabo živega umetnika in če se nanj 'nakonektaš', dobiš vsebine, ki jih s poslušanjem zgoščenke ne moreš dobiti. Dobra karizma res vrhunskega umetnika v živo ti v trenutku da tisto, česar ti zgoščenka ne more dati. Mi bi sicer radi bili gospodarji svojega časa in poslušali glasbo doma takrat, ko nam ustreza, brez podrejanja drugim, tudi vse štiri skladbe ne bi poslušali, ker nas zanima le ena ...

Po drugi strani pozabljamo tisto, kar je zelo pomembno in se v institucijah, kot je Cankarjev dom, neguje: da se glasba posluša v živo in da se vzgaja načrtni živi stik z izvajalci. Navsezadnje pride do posebnega momenta, ko si del množice, ki posluša, in te s svojim odzivom potegnejo tudi vsi tisti, ki so okoli tebe. Gre za interpretacijo tistega trenutka, kar je družabni moment, ki ni pomemben le zaradi tega, da se greš pokazat, ampak da celotna skupnost zavibrira s skupnim imenovalcem. To je treba doživeti, tega ne moreš izkusiti ob poslušanju glasbe z zgoščenke.

Lahko rečemo, da so vrhunski solisti posebni, glede na to, da so povsem posvečeni glasbi?

To so posebne osebe, ki vse življenje vlagajo v glasbo. Prav glasba in ples sta umetnosti, ki zajameta otroka že pri petih, šestih letih, nekatere še prej. V tem je tudi razlika glede na druge umetnosti. Vsa ta ljubezen do glasbe se neguje po dveh kanalih. Po eni strani je to 'dril', disciplina, kar ni hec, ker je zelo matematično, po drugi strani pa dobra glasbena vzgoja vedno poskuša iz otroka izvleči individualno.

Ne pozabimo, da se inštrument navadno poučuje individualno, kar je danes že luksuz in redko. To je bistveno in navsezadnje tudi vzgojni moment, ko lahko pedagog iz enega otroka izvleče marsikaj in mu tudi on kaj da ali pa vzame. V vsakem primeru lahko prek karizmatične osebnosti v umetnosti doživiš vesolja. To so ljudje, ki so res posvetili življenje umetnosti, pravim jim svečeniki umetnosti. Definitivno lahko skozi njih umetnost vidiš na drug način.

Kako pridete do takih osebnosti, jih je težko prepričati, da pridejo nastopat v Ljubljano?

Ni tako enostavno, je kar kompleksna zadeva. Gre tudi za to, da ti ljudje nočejo priti kamorkoli. Zavedajo se, da morajo za to, da lahko normalno podajajo svojo umetnost, da se lahko počutijo zelo dobro na odru, imeti tudi določene pogoje. To pomeni, da mora biti inštrument dobro pripravljen, da mora biti dvorana akustična, navsezadnje je tudi publika tista, ki je dojemljiva, da tudi od nje začutijo ljubezen, entuziazem do glasbe. Umetniki si večinoma želijo zelo raznoliko publiko ravno zaradi čustvenega momenta, saj v publiki ni variabilnosti, če ni raznovrstna.

Velja tudi za njih, da nabirajo reference glede na dvorane, v katerih nastopajo?

Tudi, dvorane so reference. Prav tako pa je res to, da tisti ljudje, ki so zanimivi za Ljubljano, imajo večinoma zelo visoke reference. Tudi od našega programa se pričakuje, da je Cankarjev dom ena od slovenskih platform, na kateri se predstavlja tisto, kar je kredibilno in cenjeno v tujini. Vedno pa je treba balansirati z novimi imeni, neznanimi imeni, malo predstaviti naše umetnike in skladatelje, jim dati priložnost, saj bi bili na slepi poti, če bi delali le zvezdniški program.

Spada koncert pianista Jevgenija Kisina v Ljubljani med glasbene posladke?

Ja. Kisina smo dolgo časa oblegali, dogovarjali smo se s kupom agentov, pa ni nikoli nič uspelo. Glasbeniki imajo ponavadi svojega agenta, pri njem pa se je na koncu izkazalo, da ga nima. Zato je bila tudi pot do njega tako dolga. Agente je nagnal, ker je tako genialen in ekskluziven, je tip umetnika, ki si ga vsi želijo imeti na svojem seznamu. Na listi ga je imelo kup agencij, ampak se ni nič zgodilo.

Kako ste na koncu prišli do Kisina?

Prva ključna informacija je bila, da nima več agenta, in druga ključna, da mi je nekdo poskušal prodati njegovo telefonsko številko za nekaj tisočakov, kar niti ni bilo merilo, da bom prišla do njega. Ni mi ostalo drugega, kot da vzamem pot pod noge in ga osebno najdem. Za to so najboljši festivali v manjših mestih, na katere točno veš, da pride. Kisin je reden gost festivala v švicarskem Verbieru, ki je zelo prestižen in bogat festival.

Tu tudi glasbenike srečuješ na cesti, kar ni enako kot v Parizu ali na Dunaju, kjer ti zaprejo vrata in ne moreš kar tako v zaodrje, kamor bi vsi radi prišli, organizatorji pa nočejo sprejemati te odgovornosti. V Verbieru sem ga srečala, pristopila in ga povabila, takrat je steklo. Nič ni obljubil, rekel je: ''V redu, v redu,'' dal kontakt in potem je nekega lepega dne priletelo, da ima takrat in takrat čas. Še dobro, da je bila dvorana prosta in smo se dogovorili.

So zvezdniki klasične glasbe dostopni, imajo kakšne posebne zahteve? Kako se ponavadi obnašajo?

Zelo normalni so. Največji užitek mi je delati z njimi, ponavadi ni nikoli z nobenim nikakršnih težav. Prvič, ker so v osnovi zelo skromni ljudje. To so ljudje, ki so bili podvrženi drilu in vsemu, kar spada zraven. Veliko so delali in tudi vedo, da si ne morejo privoščiti, da ne bi delali en teden, če niso visoki tehnični mojstri. Po drugi strani se morajo soočiti z zelo velikimi osamljenostmi na turnejah, ko potujejo iz mesta v mesto. Tam ti vsi ploskajo in te občudujejo, ampak v osnovi to ni ravno idealno življenje. Za ženske je sploh problematično, če želijo imeti otroka.

Recimo za operne pevke, ki morajo, ko postavljajo opero v nekem mestu, biti tam po en mesec, da se režijske in pevske vaje postavijo ter da so ponovitve. Če je dobra produkcija, je v večjih mestih deset ponovitev. Skratka, niso majhne žrtve, ki jih ti ljudje dajejo za umetnost. Po drugi strani večinoma doživljajo oddaljenost od normalnega sveta, ker so v resnici drugačni. Ne živijo kot večina, imajo drugačen ritem, če so pevci, je vse vezano na njihov glas. Če je zunaj mrzlo, se zavijejo. Le nekateri so bolj ležerni do svojega glasu, morda zaradi genskih predispozicij, ampak večinoma morajo zelo paziti.

S plesalci je ista zgodba, zelo so odvisni od svojega telesa, medtem ko pri drugih zvezdnikih lahko pride do slave čez noč. Gre za kombinacijo čudnih elementov, slava pride in gre, poleg tega niso tako izrazito odvisni od svojega telesa, medtem ko gre v klasiki za zelo subtilno uporabo telesa, gre za količino not, ki jih morajo zaigrati, in na splošno za drugačen pristop. Zato so ti ljudje zelo skromni. Zahtevajo le določen red, ker jim ta pomaga in je zaščita, da točno vedo, kje so, kdo jih čaka, kam gredo. Skratka, zahtevajo le, da vse poteka gladko. Nekaj časa sem delala z rokovskimi in džezovskimi zvezdami, ki se v primerjavi z njimi izmišljujejo. Teorija je, da to delajo agentje, da bi povzdignili njihovo pomembnost.

Kako pa so klasiki finančno preskrbljeni, so sploh premožni, glede na sloves?

Mislim, da ne, saj so koncerti velik pritisk, ne morejo imeti vsak dan koncerta, že fizično ne morejo biti vsak dan v drugem mestu, poleg tega jih psihično odnese, saj se na odru dajejo.

Kaj se med klasičnimi glasbeniki ceni: to, da so virtuozni, tehnično izpopolnjeni, ali da se dajejo?

Virtuoznost je osnova, brez nje ni nič. Navsezadnje smo leta 2013 in v tako tehniciranem svetu je to, da neka stvar funkcionira in je tehnično perfektna, izhodiščna točka, brez tega sploh ne moreš notri. Išče pa se osebni pristop, to, kar glasbeniki vložijo. Vedno iščeš ta posebni moment, most do človeka in obče človeškega. Glasbeniki so svečeniki dostopa do srži, do vsebine, do tistega, kar nas dela ljudi, kar nas povezuje v človeško družbo. In prek zgodovinskih interpretacij se dotaknemo tudi vsega za nazaj.

To velja tudi za azijske izvajalce, ki so neverjetno virtuozni in tudi številčni?

Mislim, da smo do azijskih glasbenikov dostikrat nepravični, ker jih velikokrat ocenjujemo z nekakšnimi klišeji. Mnogokrat je res, da so virtuozni, po drugi strani pa je v njihovi kulturi zahodna klasična glasba zelo cenjena, čeprav Zahod pri njih ni ravno cenjena kategorija, kar se tiče duhovne nadgradnje.

Zakaj?

Za njih smo razpršeni, kaotični, medtem ko je klasična glasba pri njih absolutno cenjena. Evropska klasična glasba naj bi se namreč trudila za najbolj objektivno preslikavo glasbene notranjosti človeštva. Tudi zato, ker so inštrumenti normirani, glede tehničnih zadev. Gre za pitagorejski moment in Pitagora je vedno govoril: ''Kot je v neki družbi glasba urejena, tako ta vpliva na urejenost celotne družbe." Skratka, videl je tesno povezavo med glasbo in družbo. Gre za to, da so v glasbenem redu vse zadeve uglašene, da vsi elementi držijo, v čemer Vzhodnjaki vidijo neki red. Glasbo vidijo precej zenovsko, kot neko duhovno kategorijo.

Gre ravno za akustično glasbo, ki vpliva na telo, ker naj bi vsak naš organ imel določeno frekvenco in točke, na katere prav tako vpliva.

Vzhodnjaki zelo cenijo klasično glasbo in se zato množično odpravljajo v Evropo študirat. Mnogo njihovim interpretom očitajo, da pravzaprav poslušajo posnetke in potem poskušajo narediti miks, sicer pa tehnična virtuoznost pri njih ni problem, ker so manualno spretni, imajo dober posluh pa še maso. Je pa res, da med njimi obstajajo tudi taki, ki so zelo dobri. Gre le zato, da zaupaš svojemu talentu, ki te vodi.

Čemu pa vi zaupate, ko sestavljate program?

Precej intuiciji, seveda pa morajo zadeve biti tudi mentalno, vsebinsko sestavljene, le tisti ekstra, ki požene sezono, ki ji da zaokroženost, je definitivno nekakšen intuitiven moment, čeprav se intuicija jemlje kot nekakšen čirule čarule, pa ni. Vsaj bere se tako, povezana pa je z določenim znanjem, izkušnjami, naborom informacij in tem, kako si jih pridobil.

Morate program načrtovati kakšno leto v naprej?

Kar nekaj let vnaprej, je pa v Cankarjevem domu kar problem s termini. Vpeti smo v načrtovanje ostalega sveta, vsi delajo program že za dve leti vnaprej, in če hočemo zraven, moraš glavne stvari postaviti že vnaprej. V glavi moram imeti vizijo, koga si želim, v katero smer bom šla in koga bi bilo dobro pripeljati. Jasno, moram pa stalno prisluhniti publiki, ne morem pripeljati le tisto, kar bi hotela jaz. Vodilo je tudi to, da moraš slediti publiki, ne ravno njihovim željam, toda če nimaš v dvorani publike, ti ne pomaga niti najboljši program. Vedno je treba narediti miks tistega, kar bi ti rad, kar bi bilo korak pred publiko, in hkrati nekaj, kar bi nagovarjalo publiko, ker to poznajo in mu sledijo. Brez tega ne gre.

Mar nismo vsi veliko bolj dovzetni za stvari, ki jih prepoznamo?

Drži. A včasih je to bilo bistveno lažje, zdaj pa se je produkcija tako pospešila, da je temu veliko težje slediti.

Nagovarjate poznavalce in novo publiko, ljudi, ki sami po sebi niso 'nori na klasično' glasbo?

To moram, ker to daje tehtnost programu. Program z znanimi izvajalci zna res vsakdo narediti, potem je še stvar spretnosti, kako priti do teh glasbenikov, in denarja, da je vzdržen še za proračun. Po drugi strani je velika dilema vseh, ki delamo v klasičnih umetnostih, prihodnost, saj smo mi tisti, ki moramo iskati poti do poslušalca in tudi utirati pot za to umetnost v naslednjem desetletju. Ne moremo se kar uklecati pred tem in reči: ''Ja, tako je.'' Vedno moraš biti korak pred publiko, ko pa se ozreš, morajo biti poslušalci in umetniki za tabo. Zgodbo gradimo skupaj.

Ljudje bomo vedno imeli radi lepo in to tudi iskali v različnih vsebinah.

To je že genetsko.

Torej je zmotno razmišljanje, da klasična glasba ni za vsakogar?

To ni glasba rekla. Vladajoči razredi so si vedno poskušali umetnost podrediti in jo narediti nedostopno za druge, ampak mi smo že daleč od tega. Še posebej mi, ki imamo izkušnje iz socializma, v katerem je bila ta glasba res dostopna. Skratka, vsi tisti, ki tako mislijo, se 'nasankajo' na nekaj, kar bi hotel nekdo drug, da mislijo.

Koliko je leta 2013 klasična glasba cenovno dostopna?

Mislim, da je Gallusova dvorana, Cankarjev dom, tempelj, kar se na splošno tiče glasbe. Leta in leta si je to pot utiral tudi z abonmaji, danes ima malo manj kot pet tisoč abonmajev, kar ni majhna številka, in to ni elita, ki jo lahko kar tako odpraviš. To so ljubitelji, ljudje, ki imajo radi klasično glasbo in jih je zelo nekorektno odpraviti s tem, da so elita. Mislim, da cene niso visoke, sedem evrov za eno vstopnico znotraj abonmaja, če so boljše kategorije, je mogoče deset evrov.

Dostopnost je neprimerljiva glede na Dunaj ali druga mesta. Ne bom rekla, da je isti rang, ampak to je to in je dobro, tako da imamo precej opravka predvsem s predsodki. Če se nimaš časa z vsako stvarjo poglobljeno ukvarjati, potem si, da ti je lažje, določene cone počistiš s predsodki. Ampak vedno pride čas, ko rečeš: ''Kaj pa, če bi zdaj res nekaj drugačnega?'' Naši možgani zaspijo, če nimajo novih izzivov. In če nekdo nikoli ni bil na simfoničnem koncertu, kaj češ za možgane bolj izzivalnega, kot da greš na koncert klasične glasbe?

Verjetno pa so tudi ustvarjalci klasične glasbe imeli potrebo deliti svoja dela s širšo populacijo?

Večkrat si poskušam predstavljati recimo Mozarta, ki je v resnici moral precej pisati po naročilu, ampak gotovo je hotel, da pride ven s tem. Glasbene duhove si vedno predstavljam kot socialistične, humanistične, saj so morali skladati za denar, po drugi strani pa so to hoteli deliti z vsemi. Mislim, da bi jim bilo v strašno veselje, če bi vedeli, kako se stoletja po njih njihova glasba še vedno deli. Verjamem, da vsako dobro glasbo poganja želja po deljenju.

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord