Apollinariya Koprivnik: Iz Sibirije jo je v Slovenijo pripeljala ljubezen!

Premagala je jezikovne ovire, ob ljubečem možu preslišala domotožje in tako postala uspešna študentka arhitekture, ki ustvarja svoj nakit ... In kar je najpomembnejše – našla je svojo življenjsko srečo!

Od kod ste doma, iz katerega mesta?

Apollinariya: Prihajam iz mesta Krasnoyarsk, ki je v centralni Sibiriji in je zelo lepo in veliko mesto. Znano je po tem, da je narisano na ruskem denarju za 10 rubljev – to je najmanjši papirnati bankovec. Imamo zelo lepo naravo in mrzlo zimo. Ampak to ne pomeni, da ne vemo, kako je imeti 30 stopinj, ker so tudi tam poletja vroča in precej suha.

Kdaj vas je v Slovenijo pripeljala ljubezen?

Apollinariya: V Slovenijo sem prišla pred dvema letoma in pol in vesela sem, da se je to zgodilo.

Kakšna ljubezenska zgodba se skriva v ozadju, kje in kako sta se z možem spoznala?

Apollinariya: Na moj rojstni dan leta 2008 sva se prvič sprehajala po nočni Pragi, in to je bila referenčna točka najine zgodbe. Med študijem sem dobila priložnost za študentsko izmenjavo v Pragi in priložnost sem z veseljem izkoristila. Nisem vedela, kaj me tam čaka, ampak sem si rekla: ''Naj bo.'' In v bistvu, ja, je bilo! Dobila sem veliko novih izkušenj glede študija, spoznala sem veliko novih prijateljev in konec koncev tudi moža. Nisem našla samo svoje boljše polovice, ampak sem spoznala tudi čudovite ljudi, ki so bili pozneje na najini poroki. Še danes, ko pomislim na tiste čase, se mi v srce nariše prijetna toplina spominov.

Kako vam je bilo, ko sta se s sedanjim možem prvič razšla in odšla vsak na svoj konec sveta?

Apollinariya: Lahko rečem, da mi je bilo zelo težko oditi na letalo, ki je pozneje odletelo proti domu, in ob tem ne vedeti, ali bom še kdaj videla človeka, ki mi je v tako kratkem času postal kot sorodnik, tako pomemben del življenja. Ampak čez pol leta sem bila že v Sloveniji na obisku, še čez pol leta je moj dragi pristal na letališču v mojem mestu, preživel sibirski mraz in bil dovolj pogumen, da me je zasnubil. Ko zdaj pomislim, je bilo pol leta brez njega kot nočna mora. Komaj sem čakala do naslednjega srečanja in še dobro, da nama je bil Skype v pomoč.

Kako je sploh padla odločitev za selitev v Slovenijo?

Apollinariya: Ko sem še študirala v svojem mestu, sva se skupaj odločila, da se bom prepisala na Univerzo v Mariboru in nadaljevala študij tu in da se bom naučila slovensko.

Je vaš mož znal rusko, ko sta se spoznala, ali sta se sprva sporazumevala v kakšnem drugem jeziku?

Apollinariya: Ko sva se na Češkem spoznala, je bil najin skupni jezik angleščina, dokler se nisem naučila slovensko. Lahko se zahvalimo angleščini, res je internacionalna. Moj mož še vedno ne govori rusko, seveda marsikaj že razume, ampak komuniciranje z mojimi starši je še vedno problematično. Verjamem, da ko bo prebral članek, ga bo sram in bo hitro začel vaditi (smeh).

Kako pa je bilo potem po selitvi v Slovenijo, ste imeli kaj težav s sporazumevanjem?

Apollinariya: Seveda, selitev v drugo mesto je že tako težka, sploh če se preseliš pet tisoč kilometrov stran od svoje domovine. Ampak ker sem imela razlog, da bova z možem lahko za vedno skupaj, mi je bilo lažje. Težje se je bilo navaditi velikosti mesta. Ko si vse življenje v mestu z milijon prebivalci, imaš občutek, da je Maribor tako majhen (smeh)! Ampak sčasoma mi je tudi to majhno mesto postalo všeč. Predvsem mi je všeč, da so vse dejavnosti tako blizu, da lahko vse urediš peš ali s kolesom.

Kako hitro ste se naučili govoriti in pisati slovensko?

Apollinariya: Ko sem bila še doma, sem imela učbenike in sem pridno vadila slovenščino, ampak to, kar je zapisano v knjigah, in to, kako govorijo ljudje, sta dve različni zgodbi. Sem pa potrebovala približno pol leta, da sem bila dovolj pogumna, da sem naročila kavo v slovenščini. Potem mi je postalo všeč in počasi sem začela tvoriti kompleksnejše stavke. Še vedno ne znam dobro pisati, ampak otroci v šoli potrebujejo devet let, da se naučijo slovnice, jaz pa samo poslušam ljudi in berem knjige.

Se vam zdi, da sta si slovenski in ruski jezik podobna ali različna?

Apollinariya: Jezika sta si precej podobna, ker sta oba iz slovanske skupine jezikov. Je pa tudi veliko razlik med njima. Na primer včasih enaka beseda lahko pomeni nekaj drugega, včasih tudi kaj ne preveč lepega. Tudi način, kako ljudje izgovarjajo besede, je različen, mi beremo in govorimo drugače.

Danes ste študentka arhitekture v Mariboru, prej ste arhitekturo študirali v Sibiriji ... Ste študij tu le nadaljevali ali ste morali začeti znova?

Apollinariya: Na domači fakulteti mi je manjkalo le še eno leto do konca, študenti arhitekture imamo namreč šest let študija. Tukaj pa je bolonjski sistem študija in sem morala zaradi razlik najprej narediti diplomo prve stopnje, potem nadaljevati študij druge stopnje. Izgubila sem nekaj let, ampak hkrati sem pridobila veliko izkušenj, znanja in prijateljev.

Je naporno študirati v tujem jeziku?

Apollinariya: Na začetku mi je bilo zelo težko, ampak me je mož podpiral in mi pomagal. Zdaj sem zelo vesela, da študiram tu.

Kaj sicer še počnete poleg študija, da si zapolnite prosti čas?

Apollinariya: Ker sem imela tu veliko prostega časa, sem začela slikati in enkrat sem dobila tudi zamisel, da bi izdelovala nakita. Že doma sem zbirala perlice, in ker sem jih s seboj prinesla tudi v Slovenijo, sem se odločila, da jih bom začela šivati. Tako se je začelo moje perlično ustvarjanje. Zdaj se že dve leti ukvarjam z nakitom in vedno iščem nove barvne kombinacije, uporabljam tudi druge materiale in lahko rečem, da se mi to še vedno zdi fascinantno.

Kakšno pa je bilo vaše otroštvo v Rusiji, kako se ga spominjate?

Apollinariya: Imela sem najboljše otroštvo in vsaka stvar, ki se mi je takrat zgodila, je danes pomemben spomin. Včasih rada pripovedujem zgodbice o tistih časih.

Kako se življenje v Sloveniji razlikuje od življenja v Rusiji?

Apollinariya: Največja razlika, ki jo občutim, je velikost mesta. Pri nas je hitrejši tempo življenja. Ljudje hitijo, nekaj iščejo, vrednotijo čas. Se mi zdi, da je v Sloveniji življenje bolj počasno. Težko se je navaditi, da ljudje pogosto zamujajo, da se dogodki prestavljajo. Ampak to ni slabo, to je pač način življenja.

Kaj pa ljudje?

Apollinariya: Ljudje so tudi različni, tu so bolj sproščeni, bolj odprti in nasmejani. Mi, Rusi, smo bolj zaprti, ampak verjemite, če nekoga spoznate pobližje, bo vaš zelo dobri prijatelj in vas bo podpiral. Žalosti me mogoče edino to, da mi ljudje, ko ugotovijo, da sem iz Rusije oziroma iz Sibirije, ne postavljajo nobenih zanimivih vprašanj ... Ne spomnim se, da bi me kdo vprašal, ali znam kaj od Puškina na pamet in kako mi je všeč Esenin ali kaj si mislim o slikarju Vasiliju Surikovu, ki je bil rojen v Krasnoyarsku. Seveda ne rečem, da je to pomanjkljivost, samo škoda mi je. Verjetno se Slovenci počutite enako, ko ljudje ne vedo, kje je sploh Slovenija ali katera je vaša prestolnica. Lahko jim rečete, naj preberejo knjigo Paula Coelha Veronika se odloči umreti.

 

Besedilo: Metka Pravst

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord