Brina Svit pravi da ni samo ena pariška gospa

22. 4. 2014, 12:16 | Scena | Vir: Liza

                            Brina Svit pravi da ni samo ena pariška gospa (foto: Goran Antley) Goran Antley

Še manj pa je Brina Svit zapečkarska pisateljica, ki svoj literarni svet sestavlja zgolj s pomočjo domišljije nekje v kotu svojega pariškega stanovanja. Postavlja se v situacije, v katerih se znajdejo njeni junaki, in poskuša čim več izvedeti o dejstvih, ki se nanašajo na pisanje: recimo za knjigo Noč v Reykjaviku je šla za nekaj časa na Islandijo.

Lahko rečemo, da gre za garanje pri brskanju po sebi in zapisovanju tega?

Ne vem, ali je to garanje. To je delo, vsakdanje delo in volja, da stvari hočeš povedati čim bolj živo, originalno in po svoje. Hočem reči, da težim k čim bolj neposrednemu zapisovanju, lahko bi celo rekla, da na nekakšen način zapisujem neliterarno. Čemur bi Slovenci rekli nepoetično, nevisoko. Svojo literaturo gradim med drugim tudi z neliterarnimi elementi.

Vseeno pa vam pripisujejo, da so vaše zgodbe zelo vešče sestavljene.

To je nekaj drugega. Znam napisati zgodbo, poznam narativne postopke. Saj sem pisala tudi scenarije za filme in sama posnela tri. Tri kratke filme. Poznam dramaturgijo, vem, kdaj je bralcu dolgčas, in tudi meni, že med pisanjem. Pravzaprav sem svoja prva bralka in že pod prsti začutim, kaj je treba skrajšati ali narediti drugače ...

Poleg tega gre tudi za eno od osnovnih vljudnosti, in sicer, da svojih bralcev ne dolgočasim. Tudi ne želim biti ne vem kako pametna, temveč stvari povedati malo drugače. Bralec si naj sam mentalno podčrta stavke. Naj sam razmisli, naj bere skozi sebe ... Navsezadnje vsak bere na svoj način. Knjig je toliko, kot je bralcev.

Se vam zdi, da zahvaljujoč pisanju lahko izživite marsikaj, česar sicer ne bi?

Na neki način ja. S svojimi junaki se postavljam v eksperimentalne situacije in si rečem: "Kaj bi pa jaz naredila, če bi bila na njihovem mestu?" Tako živim več življenj. To je krasno, občutek, da živiš več življenj hkrati. Ampak pri pisanju je tako, da ti včasih gre, kdaj pa tudi ne. Kadar ti gre, je to najlepša stvar na svetu. Ko pa ti ne gre, je hudo. Kaj takrat? Zelo si moraš zaupati.

Si ne zaupate?

Si, ampak vseeno velikokrat pomislim: "Kaj pa, če je ta moja zgodba brezvezna, koga bo to zanimalo?" Začnem dvomiti o sebi ... To se dogaja vsem. Jaz se v takih trenutkih počutim zelo uboga: "Kaj pa zdaj, ali naj vse to vržem stran?" Gre za povsem drugačno počutje, kot takrat, ko vse gre tako, kot mora. Ravno te dni začenjam pisati nov tekst, ki me navdaja z občutkom bogastva.

To je zame edini občutek bogastva, ki ga poznam: "O, zdaj sem pa našla novo zgodbo." Kot bi našla zlati rudnik. Potem iščeš, kaj bi iz tega naredil. Kako to zlato izkopati? Možno je vse, saj se moraš ves čas odločati, kam in kako boš zgodbo zapeljal. To je igra, ki se jo greš smrtno resno. Ne odločam se zase, ali bom šla levo ali desno, istočasno pa je po malem tudi tako. Navsezadnje v pisanje dam vse, kar sem in kar sem bila.

Trepetate ob izidu knjige, ali bo opažena, sploh recimo v Franciji, kjer menda na mesec izide tudi več kot 600 knjig?

To je samo septembra in januarja. In je grozno. Hočeš nočeš padeš v hudo tekmovanje. Recimo knjiga Noč v Reykjaviku, ki je izšla septembra 2011. Že to, da jo je moj založnik Gallimard izbral, da izide septembra, nekaj pomeni. Francoski sistem je takšen, da literarne nagrade podeljuje na začetku novembra.

Takrat razdelijo pet, šest literarnih nagrad, s katerimi po drugi strani sploh okrepijo in poženejo njihov knjigotrški sistem, saj so te nagrade narejene predvsem za to. Bralci vedo in počakajo do novembra, da izvedo, katere knjige bodo kupili. Toda takrat izide 500, 600, včasih celo 700 knjig v enem mesecu in se potem recimo lahko zgodi, da se vsa pozornost usmeri v druge knjige, enostavno ni več prostora za tvojo.

Recimo avgusta so mi pri Gallimardu rekli, da ima moja knjiga vse možnosti, da dobi kakšno nagrado. Potem se je zgodilo, da so literarno dali nekomu, ki je napisal knjigo o prvi svetovni vojni in je moja šla čisto mimo. Saj sem imela dobre kritike in se je dobro prodajala, ampak sem jo nekako rešila šele na začetku decembra, ko sem dobila evropsko literarno nagrado Madeleine Zepter in je knjiga potem izšla še v žepnici.

Je slovenski knjižni trg prijaznejši?

Lahko rečem, da je prednost tako majhnega trga, kot je slovenski, vsaj ta, da ima knjiga nekaj več prostora in ne umre tako rekoč v dveh mesecih po izidu. Razlika je predvsem v tem, da v Franciji knjige umirajo mlade, in če se takoj nekaj ne zgodi, te povozijo nove knjige, ker jih je toliko. To se pravi, da imaš s svojo knjigo toliko možnosti, kot če te opazuje moški, ki obenem opazuje še 50 drugih žensk. Če te ne opazi, ko si gresta naproti, te ne bo nikoli več videl. No, s knjigami si tudi v takšni situaciji in si takrat na nekakšen način popolnoma nemočen, sprašuješ se: "Kaj naj naredim?"

Kaj lahko naredite?

Ničesar ne moreš narediti. Kadar si na takem velikem trgu, je del zakonov tega velikega trga tudi to, da knjige umirajo mlade.

Se zgodba ponovi vsako jesen?

Ne napišem vsako leto nove knjige, vsaki dve leti pa je to približno isto. Stvar je taka in konec, ker živim v Franciji, sem pač na takem trgu in temu podvržena. Sicer pa svoje knjige sama prevedem v slovenščino oziroma jih pišem še enkrat. Dobra stvar zame pa je to, da sem tako rekoč pri najboljšem založniku na svetu in me lahko plasira tudi na kakšne druge trge in so moje knjige prevedene. Tako me, če ne drugega, ljudje poznajo. Dejstvo pa je, da težko živim od pisanja. Če ne bi imela moža, ne vem, kako bi živela od pisanja.

Res?

Seveda. Če hočeš živeti od svojih knjig, jih moraš prodati sto tisoč, jaz jih prodam pet, šest, sedem tisoč, kar je za naše razmere že kar precej. Tako nekako živim od tega in kdaj od kakšnih prevodov. Da bi pa rekla, da od pisanja živim udobno, pa daleč od tega. Edino razkošje, ki si ga v življenju privoščim, je to, da grem enkrat na leto v Buenos Aires. V Parizu se vozim s kolesom, oblečena nisem v nič posebnega in nisem nobena pariška gospa, kot si me ljudje predstavljajo. Tisti, ki me ne poznajo.

So vam že povedali, da ste podobni Meryl Streep?

Kar naprej. Zadnjič sem bila pri svoji prijateljici, s katero se poznava že 15 let in skupaj prakticirava jogo. Naenkrat mi je rekla: "A veš, da si ti podobna Meryl Streep." Podobno strukturo obraza imava. Pred 15 leti sva bila z možem v Benetkah. Šla sva si ogledat razstavo na enem otočku in se znašla s samimi Američani, ki so se v enem trenutku kar vsi naenkrat obrnili proti meni in začeli vpiti: "Meryl Streep, Meryl Streep." Najprej nisem razumela, zakaj gre.

Hočete ali nočete, živite vsaj dve kulturi, francosko in slovensko.

Ko sem šla v Francijo, sem bila stara 23 let, pravzaprav niti nisem vedela, kaj bi s sabo. Tukaj sem končala primerjalno književnost in francoščino ter naredila izpit na AGRFT-ju. Bila sem sprejeta skupaj z Vitom Tauferjem in Vinkom Möderndorferjem. Mimogrede, Vinka zelo cenim kot pisatelja in sploh človeka. Vincenca, kot pravi. Ker je skromen, ker je neverjetno ploden, in to na različnih področjih, ker sva na isti umetniški in ideološki liniji in ker se nič ne dela.

Res je, čeprav je v Ljubljani pretvarjanja kar precej. Kako pa je glede tega v Franciji?

Tudi v Franciji je veliko balasta.

Kar je ravno nasprotno od vašega početja, saj ravno balast strgate tako s sebe, kot s svojih junakov. To drži?

Recimo, da mi ni težko postaviti na mizo svojih težav in pomanjkljivosti in reči: "To mi ne gre."

Lahko temu pripišemo notranjo moč?

Reciva, da raje igram odprte karte.

V Buenos Aires ste se šli učit tango, ki ga povezujemo s strastjo, ta pa je prav tako značilna za vaše pisanje oziroma je v vašem pisanju vsekakor čutiti strast do življenja, kar pa je vse skupaj povezano tudi s pogumom. Se strinjate?

Na neki način ja. Spomnim se, ko sem bila prvič v Buenos Airesu in me je slovenski ambasador povabil na večerjo. Naslednji dan me je njegova žena vprašala, ali gre lahko z mano na ples, da vidi, kako tam sploh je. In sva šli. Jaz sem šla torej na plesišče, ona pa je gledala. In ko sem prišla nazaj, mi je rekla: "Jaz ne bi mogla nikoli narediti kaj takega.

Stopiti na plesišče in tesno objeti neznanega moškega. Si ne bi upala. Da ne govorimo o tem, da je tango zelo težek ples." V bistvu je res neke vrste pogum v tem, da si rečeš: "Ajde, gremo!" Nekako si moraš upati. V tangu je nekaj zelo intimnega. Te pa ta tesni objem hkrati hitro postavi pod vprašaj. Kdaj se ustrašimo bližine.

Tudi učenje je zelo komplicirano. Nekateri si ne pustijo, da jim učitelj reče: "To pa ni tako." Težko se je učiti s telesom. Telo je tisto, kjer smo najbolj občutljivi in stvari, ki jih nočemo videti, takoj butnejo ven. Moje oko se je že tako izvežbalo, da takoj vidim, s kom imam opravka. Ples je tudi odlična zadeva za prepoznavanje seksualne energije. Takoj začutiš, s kom bi šlo in s kom ne.

Sliši se zelo pošteno, direktno.

Tako je. Ples je bil izumljen tudi kot ljubezenska predigra. Jaz sem zmeraj rada plesala. A tango me ni zanimal le kot ples. Tango je kultura, nekaj zelo subtilnega. Je ljudska umetnost, narejena zato, da se imajo ljudje fino med sabo, ampak izredno izpopolnjena, subtilna.

Zato je tango nekaj unikatnega: po eni strani je visoka umetnost, po drugi strani pa ljudska, nizka. Kot na primer, če bi Avseniki imeli neverjetno dobre tekste in univerzalno, srce trgajočo glasbo in bi namesto na valčke in polke plesali na nekaj drugega. Tango je izjemno kompleksen ples, istočasno pa je za vse ljudi. Treba se mu je prepustiti.

Se je pri pisanju tudi treba prepuščati?

V pisavo je treba pasti. Jaz čakam samo to. Zamislim si začetek, temo, najdem narativno strukturo, da vem, od kod to zgodbo pripovedujem, kaj to pomeni, kaj vem in česa ne. In potem se prepustim.

Kar je prav tako pogumno, glede na to, da radi težimo h kontroli.

Saj nobene stvari ne moreš početi brez poguma, na pol. Seveda je veliko bolj enostavno biti v varni službi; oditi zjutraj od doma in se vrniti zvečer, kot pa da si ves čas postavljaš nove izzive, se izpostavljaš, se počutiš ne varno.

Kaj iz Slovenije pogrešate v Franciji?

Bolj neformalne, sproščene odnose. To, da ljudi srečaš na cesti in greš nekaj spit z njimi. To se mi nikoli ne zgodi v Parizu. Samo da je v Parizu več ljudi kot vseh Slovencev skupaj.

Kakšni pa so Francozi?

Francozi so bolj formalni. Struktura slovenskega duha je vaška. Na vasi so vsi bolj ali manj enaki, si med sabo pomagajo, so solidarni. A    si tudi zavidajo. Zavidaš svojemu sosedu in ko te bog vpraša, kaj si želiš, rečeš, da ti nič, a da naj sosedu crkne krava.

Struktura francoskega duha je drugačna. Gre za piramidalno strukturo francoskega dvora. To pomeni, da imaš vedno nekoga nad sabo, ki odloča in ki ima prav. To pomeni tudi to, da kralju ne boš zavidal. Tudi v profesionalnih odnosih je vedno velika razlika med vodilnimi in preostalimi.

Ste zaradi pisanja prisiljeni precej raziskovati, vseskozi spoznavati kaj novega?

Ves čas se učim in raziskujem, seveda ... Prav zdajle sem začela en tekst, ki se bo dogajal v samopostrežni trgovini. Kar pomeni, da moram vedeti, kako deluje taka trgovina, kdo odloča, kaj bodo prodajali, kakšni so odnosi in tako naprej ...

Pripravila: Suzana Golubov