Charlie Sheen: Na terapijah za obvladovanje jeze sem predelal nekaj koristnega sranja

18. 9. 2012, 09:58 | Scena | Vir: Playboy

Prijazen pogovor s slovitim slabim fantom Hollywooda. O njegovem propadanju v javnosti, o okrevanju in postranski škodi, ki jo je propadanje povzročilo.

»Nisem več nor,« je oznanil Charlie Sheen januarja letos na Foxovem srečanju televizijskih kritikov v kalifornijski Pasadeni. Stavku je sicer dodal hehet, toda zvenel je nezgrešljivo resnicoljubno. Ko kakemu slavnemu igralcu zdrsne v javnosti, običajno sledijo opravičila in prošnje za odpuščanje, zelo redko pa nepo­sredna priznanja, da je šlo za popolno norost.

Ampak ali bi Charlie Sheen sploh lahko trdil, da je bil v svojih najbolj norih časih pri pravi? Komaj kakšen med slavnimi si je doslej privoščil tako nepozabno javno pogrezanje v pogubo, kot si ga je prav on.

Na začetku lanskega leta je bil z letnim zaslužkom 40 milijonov dolarjev, ki jih je dobil za igranje v nadaljevanki Dva moža in pol, med najbolje plačanimi televizijskimi igralci, nato pa je na videz čez noč pobezljal. Šov je dosegel vrhunec konec januarja, ko se je moral Sheen soočiti z javnimi obtožbami o zlorabi drog, druženju s porno zvezdami, uničevanju hotelskih sob ipd.

Da si ne bi olajšal stvari, je v na­sled­njih nekaj mesecih vrgel v medije serijo intervjujev, v katerih je govoril o zmagovanju, tigrovi krvi in Adonisovi DNK. Trdil je, da je čarovnik in vatikanski morilec, ki se je naveličal tega, da se »pretvarja, da ni popolna jebena rok zvezda z Marsa«. Trdil je, da na eni sami zabavi posnifa sedem gramov kokaina, in takoj naslednji trenutek, da se edina droga, ki jo uporablja, imenuje Charlie Sheen in je normalni ljudje ne bi mogli vzeti, ne da bi se jim pri tem stopili obrazi in bi njihovi otroci jokali nad njihovimi eksplodiranimi trupli. Svetu je predstavil svoji 'boginji', prijateljici (ena, Bree Olson, je nekdanja porno zvezda), s katerima je živel in fukal v apartmaju Trezna dolina, kakor mu pravi sam.

Marca so Charlieja Sheena odpustili pri Warner Brosu, in sicer zaradi »več­kratnih raz­žalitev«, ki so vključevala tudi »moralno sprevrženost«.Potreboval je več kot leto dni, da se je vrnil na televizijo, na FX network, s komedijo Obvladovanje jeze (Anger Management). Igra igralca bejzbola v nižji ligi, ki postane terapevt. Se bo s to vlogo zmagovito vrnil ali si bo z njo zabil še zadnji žebelj v krsto igralske kariere?

Poslali smo novinarja in pisatelja Erica Spitznagla na srečanje z njim, da bi ugotovil, ali je nekdanji čarovnik s tigrovo krvjo res na poti okrevanja. Njegovo poročilo: Po končanih vajah za snemanje nadaljevanke sva se s Sheenom dobila v njegovem bivalniku. Nekoč slovito žurersko vozilo, ki ga je spremljalo vse od snemanja Vsi županovi možje, je zdaj okrašeno z risbami njegovih otrok in opremljeno s hladilnikom, v katerem presenetljivo ni alkoholnih pijač. Naslednji dan me je povabil na svoj dom v Los Angelesu. Tudi tam je bilo okolje prej domačno kot razuzdano. Na štedilniku se je celo hladila jabol­čna pita.

»Scena je pripravljena,« se je pošalil Sheen. »Takoj, ko boš odšel, bodo vse droge in porno zvezde pri­lezle iz kleti.« Pripravil mi je napitek iz jagod (in samo jagod) in mi potem pokazal čelado, ki jo je njegov oče nosil v filmu Apokalipsa zdaj. Kar nekaj časa sva govorila o bejzbolu in o tem, zakaj Chicago Cubs najverjetneje nikoli več ne bodo osvojili prvenstva. Potem sva sedla za kuhinjsko mizo in se lotila dela. Med pogovorom je Sheen pokadil toliko marlboro rdečih, da so trpela še moja pljuča.

V Obvladovanju jeze že drugič po Dveh možeh in pol igrate lik, ki se imenuje Charlie. Imam prav?

Že tretjič. Tudi v Vseh županovih možeh sem bil Charlie.

Se je to zgodilo po naključju? Si tako laže zapomnite ime?

Mislim, da se to v TV-serijah pogosto dogaja. Jerry Seinfeld, Ray Romano in Bob Newhart so vsi uporabljali svoja prava imena. Tudi za gledalce je tako laže, da jih nov lik ne zmede. Takoj sem jim domač.

Charlie, ki ste ga igrali v Dveh možeh in pol, ima veliko skupnega z vami. Kako je s Charliejem v Obvladovanju jeze?

Ta mi ni podoben. O tem sranju po­slušam ves čas. Bi si res želeli ogledati moje življenje na televiziji? Predvajajte ga na jebeni kabelski na Marsu. »Ampak ko je pa tako podobno!« Res? Ste se kdaj družili z menoj? Kreteni.

Potemtakem se niste pri oblikovanju vlog nikoli naslonili na svoje zasebno življenje?

Kdaj pa kdaj se pojavijo teme, ki so podobne tistim v mojem zasebnem živ­ljenju. Mislim, da je to v redu. Če je na­rejeno z občutkom, ni s tem prav nič narobe. Vsake toliko pa gredo pri obli­kovanju kakšne vloge s tem pre­daleč in takrat jim to povem. Nehal sem igrati pijance, ženskarje, nezrele like.
Tokrat igram od­raslo osebo. Moški v Obvladovanju jeze je človek, ki je nekaj dosegel, nekdanji igralec bejzbola, ki se je naučil premagovati svoje težave z izbruhi besa.

Tudi sami imate za seboj terapije za obvladovanje jeze, drži?

Obiskoval sem jih leto dni. Tam sem predelal nekaj koristnega sranja. Zvenelo bo neumno, ampak na koncu gre za to, da beseda ni konj.

Da vas besede ne morejo prizadeti?

Točno. V tem reku je veliko resnice. Zapusti sobo, ko si jezen. Samo zapusti jo! In če ti kdo sledi, pojdi v drugo sobo. Če ti še sledi, sedi v avto, in če sledijo avtu, se zapelji z njim na policijsko postajo. Obstajajo načini, da se ne vpleteš. Kot je moj oče [Martin Sheen, prav tako igralec] vedno govoril: »Ženske vedo, katere gumbe morajo pritisniti, ker so pomagale zgraditi stroj. In vsakič, ko nisi pozoren na to, padeš točno v njihove roke.« To je dobra misel. Moj oče je pameten mož.

Vaš oče je pravkar praznoval veliko obletnico.

Zlato poroko.

Kako lahko človek zdrži 50 let v zakonu?

Pojma nimam. [smeh]

Vam je oče dal tudi kak nasvet, kar se zvez z ženskami tiče?

Vedno je poudarjal pomen resnice. Rekel je, da ti nikoli ni treba pogledati čez rame, če si povedal resnico. Nikoli se ti ni treba zapomniti detajlov, ker so, kakršni pač so, in ni se ti treba truditi, da bi se tvoja zgodba ujemala z zgodbami drugih. Samo resnico povej in si prost.

Ko govorimo o tem, da je treba povedati po resnici, bi se morala po­govoriti o lanskem letu in vašem tako imenovanem propadanju.

Kje bi radi, da začneva?

Z osnovami. Kaj, hudiča, se je zgo­dilo?

[smeh] Ne vem, kaj se je zgodilo. Mislim, da sem pregorel.

Ali je snemanje nadaljevanke Dva moža in pol uničilo vaše možgane?

Mislim, da za to ni bil kriv šov. Že dlje časa se je nabiralo. Delo, ločitve in vse. Začelo se je odmotavati. Bil sem besen, ker sem moral igrati igro – ne da bi jo igral tako dobro, pač pa tako dolgo časa. Končno sem povedal stvari, ki sem jih vedno nosil v glavi. [smeh] Težava je bila ta, da sem jih povedal sredi psihičnega zloma.

Sean Penn vas je imenoval umetnik igre. Ali je mogoče, da je šlo za prevaro?

Lepo, da je tako rekel. Sprejmem kot kompliment, ampak ni šlo za to. Nobenega načrta ni bilo v ozadju. Nisem vedel, da bo moje vedenje povzročilo tako velik požar. Ko se je dogajalo, se mi je zdelo, da na vse gledam zviška. Veste, kaj mislim?

Zunajtelesno?

Ja. Vse je bilo neresnično. In nikoli nisem pomislil na to, kako se bo vsa reč končala ali kako bo razumljena. Nič me ni brigalo razen trenutka, v katerem sem bil. Potem sem bil kar malo šokiran nad tem, kakšne razsežnosti je vsa reč dobila. Rasla je kot organizem, ki ga ne moreš zaustaviti.

Nekatere besede, ki ste jih izrekli, vas bodo preganjale še dolgo. 'Zmagovanje' je postalo del slovarja popularne kulture.

Mogoče res. Veste, kaj je pri tem najbolj zanimivo? Izrečeno je v sedanjiku. Smo sredi zmagovanja. Zdaj se dogaja. Ni bilo: Mi smo zmagali ali zmagali bomo.

Šlo je za aktivni glagol?

Točno.

So vas zato ljudje tako povezovali z njim?

Deloma tudi. Gospodarstvo je bilo v kurcu in ljudje so imeli opravka z groznimi šefi. Zato se jim je zdelo, da sem fant, ki se je uprl šefu in ki je imel jajca reči: »Jebi se, nimaš prav, jaz imam!«

Vztrajali ste pri tem, da zmagujete, čeprav se je zdelo prav nasprotno?

Točno. Živel sem v popolnem zani­kanju tega.

Je šlo za pozitivno razmišljanje? Ste to govorili zato, da bi se besede udejanjile?

Ne, ni šlo za to. Čutil sem, da zma­gujem, ker sem končno lahko povedal, kar sem hotel. To se mi je zdelo kot nekak­šna zmaga, ki jo je še poganjala nora podpora javnosti.

Seznam je še daljši. Tigrova kri, Adonisova DNK, zadevati se z drogo, imenovano charlie sheen ...

[smeh] Večina teh stavkov je prišla od nikoder. Nisem jih načrtoval, zgodili so se. Tigrova kri? Ne vem. Tiger je pač zelo nevarna žival. Poleg tega nastopa tiger v Apokalipsi zdaj, mimogrede, tako da lahko tukaj potegnemo povezavo. Adonisova DNK? Nimam najmanjšega jebenega pojma, od kod pa to. Neumnost pač.

V tem obdobju ste pogosto omen­jali vojno, še posebno ko ste govorili o nadaljevanki Dva moža in pol in njenem ustvarjalcu Chucku Lorru in CBS. Ste tako govorili, ker ste se počutili, kot bi dejansko bili bitko z njima?

Počutil sem se že, kot bi bil v vojni. Sicer ne vem, kako se človek počuti v res­nični bitki, se mi je pa zdelo, da sem se znašel v čustveni, duhovni bitki. Če česa ne prenesem, je to nespoštovanje. Odjebi! Govorim o dobesednih, pristnih primerih nespoštovanja, pri katerih sem se počutil nezaželen. Fantje potrebujemo spoštovanje in priznanje. Potrebujemo občutek, da naš prispevek nekaj šteje. Čutil sem, da veliko prispevam, ampak kar naenkrat to ni bilo pomembno.

Zakaj so si Lorre in na CBS premislili glede vas?

Ker so brali o meni v revijah in tistemu verjeli. Pisali so v slogu: 'nor je' ali 'pijan je' ali 'zjeban je' ali 'on je jebeni čudak' ali karkoli pač. Če si poseben, te mučijo. Vem, da zveni arogantno, toda ne moreš biti nič drugega kot poseben, da zdržiš 30-letno kariero. Ne moreš biti tak kot vsi drugi in biti uspešen tri desetletja. Tvoje misli morajo šibati malo drugače, kot delujejo povprečni možgani. Toda obstaja tudi dobra novica. Ni me več tam. Ne delam več za CBS ali za Warner Bros. Niti za Chucka. Dobra novica zanje in dobra zame.

Ste sploh kdaj uživali pri snemanju nadaljevanke Dva moža in pol?

Sprva je bilo zabavno. Bilo je sveže in še vedno smo nekako iskali pot. Ko sva z Jonom Cryerjem [soigralcem v nadaljevanki] prvič skupaj brala scenarij, je bilo čarobno, nobenega dvoma ni o tem.

Kakšen je zdaj vaš odnos z Jonom?

Nimam ga.

Lani ste ga imenovali pritlikavec in izdajalec. Ste to izrekli v afektu ali res tako mislite?

Napravil sem napako. Toda, ja, res sem mislil, da bi mi moral ponuditi nekak­šno podporo. Ampak kdo pravi to? Katera knjiga pravil? Ni je. Poskušal je vse sranje obdržati skupaj, mi kriti rit, zategniti vijake, pa se je znašel v navzkrižnem ognju. Čudovit človek je in jebeno dober kolega, ki ga pogrešam. Moram popraviti to razmerje in ga tudi bom. Za to bom storil vse, kar je treba.

Ko z razdalje leta dni gledate nazaj, ali bolje razumete, kaj je šlo narobe in zakaj ste izgubili delo v nadaljevanki Dva moža in pol?

Točno vem, kaj je šlo narobe. CBS in Warner Bros sta se razhajala. To je bilo. Zato me pa tudi nista nikoli spravila pred sodišče. Vedeli so, da bodo morali priznati, da so ga posrali. Preveč so se zapletli s svojimi egi in čustvi. Zato sem se jih tudi lotil na sodišču, ker sem vedel, da nimajo nobenih argumentov za tožbo proti meni. Moje delo je bilo, da se prikažem na snemanjih in igram, njihovo, da pišejo scenarij. Ali pa bi moral to početi kdo drug, in se je Chuck Lorre odločil, da se ne gre več.

Oni bodo najbrž rekli, da so vas odpustili zaradi težav z drogami?

Šlo je za jebeno hernijo, mimogrede.

Kako?

Januarja, preden so me odpustili, sem odšel v bolnišnico. Hernija je bila prava. Vsi so mislili, da je šlo za predoziranje ali kaj takega. Ne, jebena hernija je pritisnila iz mojega želodca. Poklical sem reševalce, ker to storijo ljudje, ki jih doleti kaj podobnega, prav?

Tabloidi so poročali, da so vam morali v vašo hišo dostaviti kovček, poln kokaina?

To je takšno sranje in zaradi tega so me odpustili. Niso me odpustili zaradi tistega v hotelu Plaza [kjer so ga obtožili napada na porno zvezdo]. Niso me odpustili zaradi pijančevanja v Las Vegasu. Odpustili so me zaradi hernije. Pa je šlo za pravo hernijo. Preverite. [potegne si srajco] Vidite to? [napne trebuh in pokaže na brazgotino] Tukaj je. Nisem si je dal napraviti zato, ker bi mislil, da mi bo pomagala na sodišču.

Govorice pravijo, da se je hernija pojavila po nekajdnevnem nepretrganem žuriranju in uživanju drog?

Ne, to ne drži. Pojavila se je zaradi skeča Dava Chappella.

Ah, dajte no?

Se spomnite prizora, v katerem igra slepega belega rasista, ki ne ve, da je črn? Ste ga videli? Gre za najbolj smešno reč na svetu. Nakar postane član Kukluksklana in zboruje proti črncem. Noro briljantno.

Poznamo. »Če bo že kdo seksal z mojo sestro, bom to jaz.«

Točno. Neverjetno zabavno. Nikoli prej tega nisem videl in sem se tako smejal, da sem staknil hernijo. To je čista resnica.

Se pravi, pozabimo na Chucka Lorra, Warner Bros in CBS. Dave Chap­pelle je bil tisti, ki je kriv za to, da so vas odpustili?

Ja, on je kriv. Dave Chappelle me je stal službe.

Trdili ste, da ste s svojimi možgani premagali odvisnost od alkohola in drog. Nam lahko razložite, kako gre to?

Tudi ta metoda ima meje. Z njo si ne morete pomagati pri raku, očitno, zlasti če je ta v zadnjem stadiju. Že od malih nog nas učijo, da si ne smemo zaupati. Mislim, da je moč misli neverjetna in da smo se komaj dotaknili površine tistega, kar lahko z njimi napravimo. Pri meni je šlo za nekak­šen eksperiment. Nekako sem ga sprožil in je deloval.

Mnogim je tudi to zvenelo kot zanikanje.

Seveda je. Zveni, kot da bi bil nad vsem tem, kot bi bil pametnejši kot vsi drugi. Pa ni to. Po mojem je ves ta model odvajanja od odvisnosti sranje. Temelji na izmišljotinah in kvaziznanosti.

Razumete, zakaj je težko sprejeti vaše razmišljanje? Številni alkoholiki govorijo: »Vsak trenutek lahko neham piti.« Vendar ne, ker ne morejo.

Takole bom rekel. Verjamem v detok­sikacijo. Mislim, da je pametno to sto­riti. Imate tipa, ki je zaprt v svoj krog je­manja opija ali heroina ali česarkoli in ga ne more zapustiti. Zaprete ga za toliko časa, da lahko njegovo telo spet začne skrbeti samo zase. Ne pravim, da je vedno slabo zaprositi za pomoč. Pravim samo, da je včasih dobro zaupati samemu sebi. Ampak prav to vam skušajo vbiti v glavo na teh pofukanih sestankih anonimnih alkoholikov: »Nikoli si ne zaupajte. Vaši možgani so okvarjeni.«

Zaupajte višjim silam.

Točno. Odjebite! Zaupam sebi, ne pa višjim silam. Moji možgani so okvarjeni? Moji možgani niso bili dovolj okvarjeni, da vam ne bi plačal sto dolarjev za to, da me prepustite na seanso, kreteni.

Ste samski?

Trenutno res.

Nič več boginj?

Nič več.

Za takšna razmerja ste imeli pravilo: nič paničarjenja, nobenega obsojanja?

Ja, pusti svoje mnenje pred vrati. Nihče ne umira. In še eno: uživaj sleherni trenutek. Ne vem, meni se zdi še kar preprosto.

Je tem pravilom kaj manjkalo? Nekaj, kar bi poskrbelo, da bi bila razmerja z boginjami dolgotrajnejša?

Ta pravila so bila ustvarjena za zelo specifične razmere, so pa še vedno zelo dobra. So nekakšni temelji, na katerih lahko gradiš. Še posebno težko je z ocenje­vanjem. Ko sem bil star 12 let, mi je mama ponudila 500 dolarjev, če ves dan ne bom izrekel nič negativnega. Ni mi uspelo niti do konca zajtrka. Takrat je bilo 500 dolarjev zame, kot bi jih bilo danes milijon, pa ni šlo.

Je bilo pri teh boginjah kaj, česar ljudje niso razumeli?

Vse. Bil sem pač topovska hrana, ampak bolj ko so me kritizirali, bolj so si želeli sami biti v moji koži.

Še mislite, da je mogoče trajno razmerje, če sta vpletena več kot dva?

Mislim, da je bila ideja super, samo ljudje, ki so bili vpleteni, so bili napačni. Ne vem, človek. Na neki način sem precej staromoden. Raje imam mano a mano. Tudi ko smo bili v hiši trije, nismo bili do­stikrat vsi trije na kupu. Ampak jaz potrebujem raznolikost. Vsak moški jo. Tega ne bo vsak priznal, ampak tako smo narejeni. To je v naših genih.

Kako si razlagate trajna razmerja?

Gre za nadzor nad impulzi. Poročen moški pogleda vročo piško in si reče: o, kako vroča je. Ampak ne stori nič. Če pa ne moreš nadzirati svojih impulzov, se odločiš drugače in to lahko podre tvoje kraljestvo. Lahko si postaviš drugačna pravila kot drugi, če le z njimi koga ne prizadeneš. Ljudje mislijo, da je pri meni noro. V resnici ni. Vedno so okrog otroci, življenje. Le to je, da so povsod dobre vibracije.

Ali ste raje sami?

Vsaj za zdaj. Vsekakor je varneje biti sam, zlasti ob teh kmetavzih, ki so se zakleli, da bodo iztrebili slavne.

Je to resna stvar?

Je. Obstaja industrija, ki najema ženske, da se družijo s slavnimi možmi, jih umažejo, potem pa to prodajajo. To res obstaja. To je ostudno.

Kako lahko komu zaupate?

Doma jim poberem telefone in torbice in ljudje se morajo podpisati pod različen drek. Ne živim v Pentagonu, sem se pa prevečkrat opekel, da ne bi bil previden. Ali to ali pa povabi koga drugega na zabavo, ker nikoli ne moreš vedeti. Včasih se ti zdi kakšna izbira krasna, potem se ti pa nenadoma zazdi, kot da je eksplodirala atomska bomba.

Ste se zato družili s prostitutkami, ker ste pri njih vsaj vedeli, za kaj gre?

Tega ne delam več tako pogosto. Gre za to, da ... [dolg premor] Vedno se mi zdi, da sem porabil svoj čas za nekaj, kar bi lahko bilo bolj dragoceno ali trajno.

Na kaj mislite? Pravo intimo?

Težave pri prostitutkah se pojavijo, ko ti je katera med njimi res všeč. Kam lahko greš od tam naprej? Kaj narediš?

Če se začne kot storitev, ali lahko postane več od tega?

Seveda lahko, čeprav je težko. Ne pravim, da se nikoli več ne bom družil s prostitutkami. Je neosebno, hranljivo. Vedno gre za tveganje. Včasih sem jih poklical, pa odpovedal sestanek, ker vibracije niso bile prave. Včasih sem upal, da se bo izteklo drugače, kot se je. Na neki točko moraš pač zamenjati igralce ali igro samo.

Vaše nagnjenje k prostitutkam ima dolge korenine in pelje k prvemu seksu v življenju. Nedolžnost ste izgubili pri petnajstih, s prostitutko v Las Vegasu?

Sem, ja. [smeh] Ostaniva pri tem, vaša milost.

Plačali ste jo pa z očetovo kreditno kartico. Kako to, da vas zaradi tega niso priprli?

Sem, ja. Uf, tega pa ni bilo lepo videti. Gledal sem TV v naši dnevni sobi, on je pa sedel v svoji pisarni kakšnih sedem metrov stran. Sedel sem na tleh z vrečo čipsa ali nečesa in naenkrat je pred menoj na tla padel kos papirja. Pogledal sem gor in moj oče se je že oddaljeval. Bil je njegov račun za Visino kartico. Ena postavka je bila obkrožena in bila je tista za 350 dolarjev. Nanjo je kazala puščica in za njo tri besede: »Kaj je to?« Odšel je v mojo sobo in tam čakal name.

Prisilil vas je, da ste prišli k njemu?

Ja. Bil je odličen in sledil je dolg pogovor. Zdelo se mi je, kot bi bil odvetnik obrambe, ki mora svojo stranko na sodiš­ču zagovarjati pred videodokazom.

Kaj je rekel?

Okrivil sem svojega bratranca Joeyja. Rekel sem, da je bila zamisel njegova. Nekako takole: »Spal si. Ukradla sva tvojo kreditno kartico. Oprosti, kriva sva. Uh, Joey je bil zraven, mimogrede.« [smeh]

Vam ni nič pridigal o seksu s prosti­tut­kami?

Niti ne. Samo upal je, da razumem, da ne gre za ljubezen. »Res?« sem rekel. »Moral bi jo videti, oče. To je resna jebena ljubezen.«

Sledite svojemu očetu pri vzgoji svojih otrok?

Skušam. Tudi, ko tega nočem, je moj oče prisoten. Vsem se nam kdaj zazdi: »O, Bog, zdaj pa zvenim točno tako kot moj oče!« To se mi je zgodilo prav pred kratkim. Spomnim se, da mi je včasih govoril: »To sranje se ne bo samo počistilo.« Prisegel sem, da tega svojim otrokom nikoli ne bom rekel, toda pred nekaj tedni sem točno to rekel Samu in Loli [njegovi hčeri z Denise-Richards], besedo za besedo. »To sranje se ne bo počistilo samo od sebe!«

Vaš oče z vami ni vedno ravnal v rokavicah. Javno je govoril o vaših težavah z drogami in je bil vpleten v vsaj eno policijsko posredovanje proti vam. Ste pripravljeni v očeh svojih otrok obveljati za zoprneža?

Na to moraš biti pripravljen. Upajoč, da bodo nekoč spoznali, da si to počel zaradi ljubezni, sočutja in prizade­vanja za resnico.

Tudi vaš oče ima za seboj divje obdobje in težave z odvisnostjo od alko­hola. Ste ga zaradi tega težko upoštevali, ko vam je pridigal?

Da in ne. Ne spomnim se ga tako slabega, kot se spomni sam. Ne zdi se mi, da bi bilo res tako slabo, kot pravi, da je bilo.

Mogoče tega niste opazili?

CS: Nak. V naši družini ni bilo prav veliko skrivnosti. Starša sta se prepirala, precej glasno. Nikoli se nista stepla, je pa pogosto letela posoda po zraku. Skoraj napovedal bi lahko. »Še malo ... še malo ...« Bum!

Ni pa bilo žuriranja in pijančevanja?

Ne vem. Mogoče je bilo tudi kaj tega, ampak se ne spomnim.

Mislite, da pri svojih opisih pretirava ali tega preprosto ni bilo?

Zdi se mi, kot da bi si zgodbo izmislil. Ne vem, zakaj bi to storil. Mogoče zaradi občutka sramu, krivde, kesanja, česarkoli.

Kesanja zaradi česa?

Veliko smo se selili. Živel je od dela do dela, pa smo tako zmeraj potovali. Po šest mesecev smo živeli v hišah brez pohištva, če ne štejemo sedalnih vreč. Nismo bili bogati, toda zaradi njega sem jaz odrasel po vsem svetu. Ko smo se vrnili domov in sem šel v šole in bil vprašan pri geografiji, je bilo po navadi: »Tukaj sem pa že bil.« In to je bilo kul.

Svoj 11. rojstni dan ste praznovali na Filipinih, medtem ko je vaš oče snemal Apokalipso zdaj. Je bilo noro?

Noro, bolj, kot si lahko predstavljate. Takratni Filipini so bili precej drugačni od današnjih. Komaj si lahko kje staknil Snickersovo ploščico, še teže pecivo, ki ni bilo polnjeno s podganjim drekom. Spomnim se, kako smo se neko noč ravno spravljali spat v našem bungalovu, ko je k nam pritekel Robert Duvall, popolnoma nag, in pri tem na vse grlo kričal kot kak­šen Indijanec. Potem se je obrnil in odšel in nam tega sploh ni pojasnil. Ni rekel: »Bil sem z Dennisom Hopperjem in mi je nekaj dal.« Nič. Do danes ne vem, kaj za vraga je tisto pomenilo.

Kako zdaj kot odrasel človek gledate na Apokalipso zdaj?

V tem filmu je vse, kar morate vedeti o življenju. Vse. Ko Marlon Brando reče »lahko me ubiješ, ne smeš me pa soditi«, je to to, človek.

Kako pogosto si jo ogledate?

Vsaj enkrat na pol leta. Ne morem se pogovarjati z ljudmi, ki si je niso ogledali. Dekletom, ki bi se rada sestajala z mano, povem, da si jo morajo ogledati in da morajo poslušati Springsteenovo pesem Brilliant Disguise. Poslušajte to pesem in boste vedeli nekaj več o meni.

Posneli ste tri filme o bejzbolu in zdaj igrate igralca bejzbola. Imate radi bejzbol?

Seveda. Je nekaj v zraku vsako pomlad, ko se začne prvenstvo v bejzbolu. Občutek, da je na svetu spet vse prav. Ko sem odraščal, so bile stene moje sobe polne tega bejzbolskega sranja. Na stene sem lepil sličice z igralci, preden sem nekega dne odkril, da znajo biti čez čas tudi kaj vredne. Z bejzbolom sem šel spat in se z njim zbudil.

Menda ste bili kot najstnik kar dober v bejzbolu. Ste imeli kaj možnosti, da bi ga igrali kot profesionalec?

Ne, nobenih. Udeleževal sem se bejzbolskega tabora Mickeyja Owena v Millerju v Missouriju. Imel sem dobro roko za fanta svoje velikosti, kar je ljudi zmeraj presenetilo. Bil sem tudi še kar hiter. Nisem pa mogel udariti žogice, pa da me jebeš. Spomnim se, ko sem razmišljal o vsem tem, ko sem bil star 16 ali 17 let, in sem skušal ugotoviti, kaj bi z življenjem. Chris Penn, ki je bil takrat moj najboljši prijatelj, je ravnokar posnel film Footlose. Videl sem, koliko denarja je zaslužil z njim, in spoznal, da sem v napačnem poslu.

Se vam je zdel denar tako zelo pomemben?

Veliko ljudi bo reklo: »Oh, igranja sem se lotil zato, ker bi rad razvil svojo umetnost.« To so lažnivci, razen če ne govorimo ravno o Robertu de Niru, Seanu Pennu in mojem očetu. Za nas druge je šlo vedno samo za češplje in denar. Resno. Priti do denarja, da bi lahko na­pravili vtis na dekleta in se pri tem počutili pomembne.

Med snemanjem ste morali živeti in trenirati, kot sicer to počnejo igralci bejzbola?

Že, ampak to ni bilo resnično življenje igralca bejzbola. Snemanje filma zna biti tako dolgočasno. Poskušaš, recimo, posneti udarec z 20 različnih kotov. Nikoli ne prideš v ritem. Sem pa vso stvar vzel zelo resno. Ko sem snemal film Prva liga, sem treniral z lovilcem ekipe Dodger Stevom Yeagerjem.

Med tem snemanjem ste si pomagali tudi s steroidi, kajne?

Drži. Svojim hitrim žogam sem hotel dodati malo ostrine. Nisem hotel, da bi bilo videti, kot da jih podajam. Ko sem sam še igral bejzbol, sem vedno metal tehnične, zavite žoge, toda lik, ki ga igram, Ricky Vaugh, je moral metati ognjene krogle. S steroidi sem od skromnih 78 milj na uro [okoli 125 kilometrov na uro] dosegel hit­rost spodobnih 85 [nekaj manj kot 140 kilometrov na uro], kar na filmu potem zgleda 90 [145] in več.

Toda ali ni jemanje steroidov nevarno za zdravje?

Po tistem sem se večkrat poškodoval. Steroidi namreč razvijejo mišice, ne razvijejo pa kit in vezi. In ko začneš spreminjati osnovno konstrukcijo telesa, začne ta razpadati. Nekateri igralci si pomagajo s steroidi, potem pa čez dve leti, ko so podrli nekaj rekordov, nenadoma ne morejo več zaradi težav s hrbtom, rameni, rokami. In to za zmeraj.

Ste imeli kdaj težave z napadi besa?

O, ja. To je pa resna stvar. Ko jemlješ steroide, si nervozen ves dan. Brez vzroka. Samo zbudiš se in si nor. Toda imel sem pametnega trenerja, Lyla Alzado. Igral je branilca v NFL [ameriški nogomet] in je poznal veliko fantov, ki so bili na steroidih, in tudi dovolj zdravnikov. Sam sem jih jemal komaj tri mesece in potem nikoli več. Če obstaja varno jemanje steroidov, potem je bilo tisto.

Nekateri bodo rekli, da so steroidi umazali bejzbol. Se strinjate?

Ej, človek, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja si je lahko vsaka ekipa privoščila po en spitball pitcher [met, pri katerem je bila žogica obdelana s slino, petrolejem ali kakšno drugo tekočino, zaradi katere je dobila nenavadno krivuljo leta]. Zakaj pa zdaj ne bi smela imeti vsaka ekipa enega igralca na steroidih? Potem bi bili ize­načeni. Ljudje, ki govorijo slabo o steroidih, po navadi uporabljajo vedno isti argument: »To pa ni dober zgled za otroke.« Kaj pa če bi starše pustili, da se ukvarjajo s tem? Kaj pa če bi se starši vedli malo bolj herojsko in bi otrokom o tem povedali, še preden jih pošljejo v park na bejzbol? Ko odraščaš, so tvoji največji vzorniki najbrž starši, kajne?

Seveda.

CS: Večji so od vsega, ščitili so te in ti pokazali reči, ki jih sicer ne bi videl. Oni so bili naši heroji. Potem to postanejo športniki, ker so nadnaravni. Počnejo stvari, ki jih nihče drug ne more. Boljši so od šestih milijard drugih ljudi. Žalostno je, ker obstaja veliko družin z enim staršem, v katerih oče ali mama delata v štirih službah in se vrneta domov po enajsti zvečer. Takšni starši seveda nimajo tako velikega vpliva na svoje otroke, kot bi si želeli, ker jih pač nikoli ni ob njih. In ker jih ni, se njihov otrok zagleda v tipa s tisoči tatujev in slabim ob­našanjem, ki se vsako leto uvrsti v končnico, ker pač zgleda kot bog in heroj. In, ja, ti ljud­je so bogovi, heroji. Boljši so od vseh živih na svetu.

Toda, govorite, da bi morali biti starši še vedno najpomembnejši otrokovi vzorniki?

Točno. Če jih skrbi, da se bodo njihovi otroci pečali s steroidi, bi se morali o njih pogovoriti z njimi, še preden jih dosežejo športniki.

Ali se boste s svojimi otroki pogovarjali o drogah?

Verjetno, ampak zdaj na kaj takega prav gotovo še nisem pripravljen. Kako to storiti? Pojma nimam. Ali naj jim povem, kaj vse sem počel, in potem rečem: »Ne delajte nič od tega.« Vsaj eden od njih bo rekel: »Toda, očka, bral sem o tebi v tem članku. To, kar si počel, je bilo res hudo. Zakaj se tudi sam ne bi smel tako zabavati?« Kaj, za hudiča, naj pa odgovorim? Zato, ker ni varno? Zato, ker si zaslužiš boljše življenje?

Kaj boste napravili, če boste v njihovi spalnici našli vrečo trave?

Hm, zanimalo bi me, kakšne kakovosti je in koliko je prekleta reč stala. Veste, samo zato, da jih ne bi nasrali. Moje na­slednje vprašanje pa bi bilo: »Ali gre mogoče za travo charlie sheen OG?«

Kaj pa je charlie sheen OG?

V lekarnah so začeli prodajati travo, ki so jo poimenovali po meni, pa niti nisem človek, ki bi kadil travo. Bil sem zelo počaščen.

Vam ne dela sramote?

Reciva samo, da sem jo poskusil.

In?

Zelo kakovostna je. Če kaj, je celo mogoče preveč kakovostna. Nekaj časa nisem čutil rok. Kadil sem jo s prijateljico, ki je rekla: »Kakšen trip. Sem s Charliejem Sheenom in kadim charlieja sheena.« Bilo je, kot bi kadil samega sebe.

Bi to počeli skupaj s svojimi otroki? Če bi jih ujeli pri kajenju trave, bi si hoteli prižgati enega z njimi?

Ljubi bog, ne. Nočem se zadeti s svo­jimi otroki, ker potem nič več ne bi bilo tako kot prej. To se mi zdi tako neumno. Ne, če bi našel travo v njihovi sobi, bi jo pobral in čakal. Čez čas bi prišli do mene. Opazili bi, da je ni: »O, drek, kje je, kje je?« In ko bi se izdali, bi se poskušal z njimi pogovoriti odprto, kot se le da. Nočem, da se moji otroci drogirajo, ampak trava je še zmeraj boljša kot adderall [amfetamin, ki je legalen samo v ZDA in ga predpisu­jejo premalo aktivnim otrokom oziroma tistim, ki trpijo za narkolepsijo, spalno boleznijo]. To je najhujša droga, kar jih je kdaj bilo. Danes se vsi zadevajo z njo – otroci, odrasli, smrkavci. Ta droga bo pokončala našo civilizacijo. Zato so odvajalni centri polni 12-letnikov, 13-letnikov, ker so vsi na speedu že od svojega petega leta.

PB: Ko zapustijo domačo hišo, jih pravzaprav ne moreš več nadzirati, ne moreš vedeti, kaj počnejo, katero drogo jemljejo?

CS: Ja, ampak doma smo sklenili dogovor. Dobili so eno, mogoče dve možnosti, ko me lahko pokličejo kadarkoli ne glede na vse, pa jih bom prišel iskat in jih ne bom gnjavil z nobenim vprašanjem. Ampak če bodo na njihovih telesih zna­menja poškodb, potem bo govorilo orožje. Potem pa ne bo fino za lastnike hiše, v kateri se je to zgodilo. Klicaj, konec! Ko gre za moje otroke, se ne šalim.

Omenili ste, da bi se po Obvlado­vanju jeze mogoče celo upokojili. Upokojili, ker bi se radi posvetili oče­tovstvu?

Ja, v glavnem gre za to. Pojma nimate, koliko klicev sem dobil, ko smo kaj sne­mali, ki so šli približno tako: »Ona je naredila prvi korak.« Ali: »On je pojedel prvo trdo hrano.« Ali: »Ona se je prvič peljala s kolesom.« Jaz sem njihov hranilec in moram služiti denar za njihovo prihodnost, obenem pa čutim, da ogromno zamujam.

Lahko bi napravili tako kot vaš oče, ki je družino jemal s seboj na snemanja, kjerkoli so že bila?

Ja, lahko bi, ampak tudi to postane zapleteno. Včasih vidijo reči, za katere bi si želel, da jih ne bi. Spomnim se, ko je moj oče snemal film The Execution of Private Slovik. Star sem bil devet let in zame je bilo zelo travmatično.

Zakaj?

CS: Ker je igral osebo, ki tone, in je bil pri tem izvrsten. Kot bi gledal najslabšega človeka na svetu, vanj usmeril kamero in opazoval, kako se bo izšlo. Toda kot otroku mi ob tem ni bilo prijetno.

Niste razumeli, da gre samo za igro?

Ne povsem. Med odraščanjem se mi je kdaj pa kdaj zazdelo, da se očetu meša. Vedno je stal v kotu in si momljal v brado. Otroci smo ga opazovali in nismo vedeli, za kaj gre. Sliši glasove ali kaj? Pokazalo se je, da si je v glavi preigraval dialoge. Pred nekaj leti se je nekaj podobnega zgodilo tudi meni. Sam in Lola sta bila v hiši, jaz pa sem ponavljal dialoge. Količina besedila, ki si ga moraš zapomniti, še posebno pri snemanju televizijskih nadaljevank, je begajoča. In ko sem to počel, sem zaslišal Sama spraševati svojo sestro: »Zakaj se tati pogovarja sam s seboj?« [smeh] Kot bi mi oče predal svoje žezlo. Spet sem postal svoj oče.

Pri nekaterih rečeh si ga pa najbrž ne želite posnemati? Pri tistih, ki so ga pripeljale do srčnega infarkta v zgod­njih letih?

Prav gotovo si ga ne želim. Tisti njegov infarkt me je dolgo preganjal in zaradi njega sem se zavedal svoje lastne umrljivosti. Grozno sem si želel dočakati 37 let.

Ker ga je infarkt doletel pri šestin­tridesetih?

očno. In ker je kazalo, da je moje živ­ljenje večkrat zelo podobno njegovemu. Z njim sem bil osem mesecev na Filipinih, ko je snemal Apokalipso zdaj, potem sem se pa čez deset let vrnil tja na snemanje filma Vod smrti, ki je bil moj vietnamski film, moja Apokalipsa. To se mi zdi malo čudno, veste? Srhljivo nenavadno. Veliko vzporednic sem lahko potegnil med njegovim in svojim življenjem. In potem sem si rekel, da bo tudi mene doletelo pri šestintridesetih.

Mislili ste, da vas bo doletel srčni infarkt?

Prepričan sem bil. In da ga je on sicer preživel, jaz ga pa ne bom. To se mi je pletlo po glavi, pa čeprav za to ni bilo nobene osnove. Nekako sem se sam odločil, da se bo zgodilo. Večkrat se to še zdaj opazi.

Ste kdaj govorili z njim o tem? Kako blizu smrti je bil?

Ja, mnogokrat. In to je bilo nekaj, človek. Sam sem namreč bolj za znanost kot za religijo, ampak on je govoril o tem, da je videl luč in da ga je nekaj vleklo proti njej. Ponujalo mu je večni spokoj, tako je to on opisal. Radikalno, a ne? Potem se je luč umaknila in zagledal je svojo družino, svoje delo in svoje življenje in je dobil izbiro. Lahko bi se odločil za večni pokoj ali za družino in odgovornost. Odločil se je za odgovornost, in takoj zatem se je prebudil in zagledal ljudi okoli sebe.

Ali vas je zaradi tega kaj manj strah smrti?

a njegova pripoved me je globoko zmedla. Smrt me je pogosto plašila. Tu in tam sicer ne, drugače pa pogosto v tem slogu: Res? A res moram umreti? Pa ne jaz. To mora biti največje potovanje, sicer ga ne bi prihranili za konec, kajne? Kdo za hudiča pa to ve? Ne vem, kaj naj pri čakujem. Na noben način nisem veren. Ne hodim v cerkev, čeprav se imam za duhovno bitje.

Duhovno bitje na tak način, da domnevate, da se bo nekaj zgodilo z našimi dušami po smrti?

CS: Ja. Pa ne govorim o nebesih v oblakih. Mislim, da je to nekaj povsod okoli nas. Tukaj. Mislim, da tudi po smrti ostanemo tukaj, le da v nekih drugih dimenzijah. Kot nekakšne škrge. Ne vem, kako bi to drugače opisal. Mislim, da gre za nekak­šne škrge, skozi katere zdrsneš.

Se pravi, ne gre za duhove? Ni nikjer nobenih mrtvih sorodnikov?

CS: Hej, smo na jebeni skali, ki frči skozi vesolje s hitrostjo 67 tisoč milj na uro [okoli 108 tisoč kilometrov na uro], ki se vrti okoli svoje osi z luno, ki ne odleti stran, okoli zvezde, ki izgoreva, in zaradi nekega vzroka je to dobro. Vse je mogoče. Duhovi, seveda, videl sem jih. Stanoval sem v hotelu skupaj z njimi.

Duhovi ljudi, ki ste jih poznali?

Včasih. Ko je umrl moj prijatelj Zalman King, sem odšel tolažit njegovo ženo, Pat. Delala sva si opečeni krukeh, ko sem zagledal Zalmana, ki je bil takrat mrtev že štiri mesece, kako pleše v ozadju. To pa je bil trip. Ljud­je, ki bodo tole brali, bodo rekli: »Uf! Še ena Sheenova bedarija.« Kar naj, vem, kaj sem videl. Ko je moji prijateljici Ste­phanie umrl oče, sem ga neki dan zagledal v njeni hiši, kako me je prehitel na stopnicah.

Duh njenega očeta?

CS: Ja. Vem, da je bil on, nobenega dvoma. Pa nisem bil zadet ali eksperimentiral s psihedelijami in podobnim sranjem. Takšne stvari sprejmem in si jih ne skušam razložiti. Videl sem te ljudi ali njihove duše ali karkoli z nekim razlogom. Tega razloga zdaj ne poznam, mogoče se mi bo pa razkril kdaj pozneje.

Načrtujete, da se boste dostojno postarali?

Naka, nobene šanse. In to zato, ker se upiram temu, da bi odrasel. Nikoli ne bom postal odrasel mož.

Toda staranju ne morete ubežati, razen če se zgodaj poslovite od tega sveta?

Tudi tega nočem.

Se vidite kot 90-letnik, katerega živ­ljenje je bolj ali manj mimo, ki pa ima na zalogi najboljše zgodbe?

S tem bi se pa lahko pomiril. Če bi le imel ob sebi ljudi, ki bi jih radi slišali. Vse je v zgodbah, ki bi jih radi poslušali čez 20 let. Dobrih in slabih. Bil sem zunaj z ljudmi, ki so govorili, da morajo domov, pa sem jim rekel: »Ko se boš čez 20 let skušal spomniti današnjega dne, kakšna zgodba bo boljša? Da si šel spat ali da se je noč nadaljevala?« Odgovor je bil vedno: »Okej, pa grem.« Vsake toliko moraš ljudi uščipniti, da bi jih opomnil, da si sami pišejo svojo lastno zgodovino.

Nekatere vaše zgodbe bodo verjet­no zvenele, kot da so izmišljene?

CS: Vem, ja. Včasih se tudi meni samemu zazdi, kot da so se zgodile komu drugemu. Berem o njih v revijah, ko so šle skozi vso to mašinerijo. Predelane, popravljene in zmaličene, ki dobijo neko svoje življenje v nasprotju s tistim, kar se je res zgodilo.

Ampak ko boste star mož, obkrožen s pravnuki, bodo ti slišali le vašo različico zgodbe?

Ja, to bo najbrž držalo. Nekako mi je kar všeč ta podoba, kako sedim v gugalniku z družino okrog sebe, vse te generacije v eni sobi, ki zbrano poslušajo moje zgodbe. »Povej nam še eno, pradedek Sheen. Povej nam tisto, kako so te vrgli z Raddissona, ker si zatlačil cheesbruger v prezračevalni sistem.« In jaz bom odgovoril: »Veste, pravzaprav se je ob tem zgodil še manjši požar. Ampak, otroci, malo pozno je že, ura je že skoraj šest zvečer, bomo nadaljevali jutri.« [smeh] Ja, to mi je všeč. [napravi malo premora in se nasmehne] Mislim, da bi tako šlo.

Tekst: Eric Spitznagel

Foto David Rose

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri