Ciril Jazbec: Postajamo kot zombiji, ki izgubljajo stik s samim seboj

Vročina je hlapela z razbeljenega asfalta in z obraza sem si brisala potne kapljice, medtem ko je gorenjska prestolnica sopihala v vročem poletnem popoldnevu. Visoke temperature pa niso prišle do živega mojemu sogovorniku, ki se je le nekaj dni pred tem vrnil iz osrčja Afrike. Navajen je vročine črne celine, nič manj pa tudi temperatur pod lediščem, ki kraljujejo severu zemeljske oble. Z zgodbo kiribatskega tihomorskega ljudstva, ki jo je upodobil v zaključni nalogi magistrskega študija fotografije na London College of Communication, je nase opozoril tudi mednarodno javnost. S svojimi prodornimi fotografijami se je usmeril v trajnostni razvoj in razgalil uničujoč vpliv človeka, dognanja znanstvenikov o podnebnih spremembah pa ujel tudi v svoj objektiv. Zabeležil je zgodbo zaradi globalnega segrevanja ogrožene skupnosti Shishmaref, s čimer si je leta 2013 kot mlad obetaven fotograf prislužil nagrado Leica Oskar Barnack Newcomer Award. S številnimi nagradami si je priboril razstavo na prestižnem fotografskem festivalu v Arlesu, z odmevnimi projekti pa pridobil zaupanje svetovno znane revije National Geographica in uresničil svoje otroške sanje. Poleg kultne revije z rumenim okvirjem so bile njegove fotografije objavljene tudi v številnih drugih uglednih tujih revijah (GEO, Der Spiegel, the Neue Zürcher Zeitung, Marie Claire Italy, Leica Fotografie International, Wired UK), prav posebno priznanje pa mu je prinesla objava v New York Timesu.

Vaša fotografska kilometrina je kljub mladosti več kot zavidljiva. Se ob vseh fotografskih projektih še spominjate prvega stika s fotografskim aparatom?

Uh, malo moram pobrskati po spominu. Prvi spomin, vezan na fotoaparat, izhaja z začetka digitalne revolucije, ko so na trg prišli fotoaparati z enim samim megapikslom. Če se ne motim, sem v osnovni šoli fotoaparat dobil za božično darilo in v hipu me je začaral. V šoli smo takrat obnovili temnico in na pobudo učitelja tehnike sem se z nekaj prijatelji prijavil na fotografski krožek. Fantje smo se tako začeli ukvarjati s fotografijo in v enem letu smo bili že dobro vpleteni v svet objektivov in filma. V primerjavi s preteklimi leti je razvoj fotografije močno pospešil postopek razvijanja slik.

Kljub ljubezni do fotografije pa ste se odločili za študij ekonomije, in ne fotografije.

V tistem času pri nas ni bilo študija fotografije, zato sem se odločil za ekonomijo. Je pač veljalo, da nekaj moraš študirati. Verjetno je smer študija povezana tudi z dejstvom, da izviram iz podjetniške družine, že od dedka naprej so skoraj vsi moji strici in oče povezani s čevljarstvom. Od vedno sem si tudi želel biti sam svoj šef, fotografija pa je tako ali tako bila moja strast. Pri študiju menedžmenta pa sem vseeno pridobil številne vrline vodenja ekipe, ki mi še danes marsikdaj pride prav pri izvedbi vseh projektov. Nekje pri 12 letih sem pri teti odkril kup revij z rumenim okvirjem in jih z veliki očmi prelistal. Takrat sem začel sanjati svoje otroške sanje, ki so danes resničnost.

Kdaj pa ste dokončno sprejeli odločitev, da svet gospodarstva zamenjate za fotografske vode?

Zelo hitro sem zaplaval v fotografski svet, tako sem že ob študiju ekonomije živel od fotografije. Hitro so me opazile vse večje slovenske agencije, že v času študija pa so me najeli tudi za izdelavo kampanje hrvaškega predsednika Iva Josipovića. Obiskoval sem različne tečaje in festivale, saj sem ob ogledu številnih fotografij dostikrat dobil navdih. Na enem izmed festivalov sem spoznal Paula Lowa, fotografa in vodjo magistrskega študija fotografije v Londonu, ki je s fotografijami zabeležil dogajanje v balkanski vojni pa tudi padec berlinskega zidu. Namignil mi je, da bi bil program na Otoku zelo primeren zame, in nekaj mesecev zatem sem že odpotoval v britansko prestolnico.

Kako danes gledate na fotografije, ki ste jih posneli na samem začetku? Katera vam je tudi po vseh teh letih še vedno v ponos?

V meni se je nekaj premaknilo na začetku gimnazije, ko sem se s prijatelji podal na Triglav. Na poti smo srečali slovensko vojsko in nastala je ena moja prvih boljših fotografij. Prikazuje kolono vojakov, ki se vije proti najvišjemu slovenskemu vrhu. Ob tisti fotografiji sem dobil še dodaten zagon, potrditev. Takrat sem začutil, da je človekov stik z naravo tisto, čemur bi se kot fotograf rad posvetil.

Kaj vam je bilo v navdih ob prvih zmenkih s fotoaparatom? Kdaj ste se z objektivom začeli usmerjati k trajnostnemu razvoju in podnebnim spremembam?

Name je močno vplivalo nepozabno, vendar povsem spontano potovanje v Avstralijo. Družinski prijatelj iz Nemčije se je želel s partnerko odpraviti na sanjsko potovanje po deželi tam spodaj, vendar pa ga je dekle tik pred zdajci pustilo na cedilu. Odlično sva se razumela in tako me je povabil zraven, skupaj sva se za mesec dni odpravila po Avstraliji. Dva tedna sva se s terencem vozila po puščavi, pri sebi pa sem vedno trdno stiskal svoj digitalni fotoaparat. Obiskala sva tudi nacionalni park Kakadu, kjer sva se družila z aborigini, ki so nama pripravili čustven govor o neokrnjeni naravi in našem planetu. Okrog nas ni bilo sledu o civilizaciji. Že samo izkustvo mi je dalo misliti in nekako sem se odločil, da bi se rad posvetil temu. Resnično največji preskok v mojem zavedanju pa se je zgodil ob študiju dokumentarne fotografije in me je v resnici oblikoval. V Londonu sem se lahko poglobil vase. Kot svojevrstna terapija, skozi katero dojameš, kaj si v resnici želiš. Odraščal sem z naravo, zato so se me podnebne spremembe globoko dotaknile. Želel sem se lotiti projektov, ki bi izrisali katastrofo globalnega segrevanja, in tako sem se v sklopu zaključne naloge odpravil na Kiribate.

Vam bo občutek, ki vas je prevzel ob prvem stiku s to otoško državico v objemu Tihega oceana, za vedno ostal v spominu?

Ob tem potovanju sem moral zapustiti cono udobja, kakršnega sem poznal do tedaj. Pot do tja traja kar tri dni. Zadnji triurni let poteka zgolj nad morjem, kar naenkrat pa se pred teboj izriše skupina otočkov. Glavna znamenitost na največjem izmed njih je tabla, ki ponazarja nadmorsko višino tri metre. Le predstavljate si lahko, kako enostavno je poplaviti otoke s tako nizko nadmorsko višino. Prebivalci se soočajo z grozljivo erozijo, pitne vode ni, saj morska voda pronica povsod … Njihove težave so se me dotaknile, zanje pa smo v resnici krivi vsi zemljani, ki s svojim delovanjem spodbujamo globalno segrevanje. Ljudje na Kiribatih živijo življenje, kakršno smo pred desetletji tudi mi. Med seboj so izredno povezani, njihovo imetje pa je bolj borno. Kljub temu ti želijo ponuditi vse in še več, kot je sploh v njihovi zmožnosti. To so podnebni begunci, ki jim ves čas grozi, da jih bo poplavilo ali odplavilo morje.

Kakšen občutek s svojimi fotografijami želite vzbuditi v gledalcih? Vaš vpliv namreč prek številnih revij seže daleč.

S svojimi fotografskimi projekti želim navdihovati ljudi, da se ustavijo v svojem norem vsakdanu in razmislijo, kakšno življenje živimo mi v zahodnem svetu in kakšnega skupnosti na oddaljenih ogroženih območjih. Vesel sem, da sem dobil možnost postati del ekipe National Geographica, ki s prepoznavnostjo doseže celotno zemeljsko oblo. Tako se moj glas lahko razširi po vsem svetu in veseli me, da lahko s tem vplivam na dogajanje. Morda se zdi, da je to zgolj majhen kamenček v mozaiku, vendar je kljub temu bistvenega pomena.

Menite, da obstaja bistvena razlika med fotografijo, ki v nas sproži nekakšne občutke, in takšno, ki ne?

Vsak posameznik drugače dojema podobe na fotografijah. Nekateri so dokaj brezbrižni, spet drugi veliko bolj čustveno vpleteni. Fotografija, ki se želi dotakniti publike, mora v sebi nositi čustvo. Lahko je to mati, ki je v vojni izgubila moža, ali pa popoln brezup. V zadnjem času se me je osebno najbolj dotaknila fotografija vasi na severu Grenlandije, kjer sem bil tudi sam pred nekaj leti. Pred mesecem dni je to vasico žal zadel cunami in življenje je izgubilo nekaj družin, med drugim tudi mlada družina lovca, ki sem ga poznal. To fotografijo je posnel reševalec takoj po katastrofi. Na fotografiji je zgolj vrh hiše, ki gleda iz ledu. Nekateri znanstveniki povezujejo to nedavno nesrečo s hitrim taljenjem bližnjega ledenika. Na Grenlandijo hodim zadnja štiri leta in v tem kratkem obdobju že sam lahko opazim neverjetne razlike v podnebju in življenju ljudi zaradi globalnega segrevanja. Lahko si predstavljamo, kaj šele prihaja ...

Vendar pa brezbrižnega človeštva to dandanes pretirano ne zanima …

Ravno ta teden sem izbiral fotografije z zadnjega potovanja na Grenlandijo in močno se me je dotaknila fotografija peščice mladostnikov, ki zrejo v svoje pametne telefone. Ustrašil sem se je, saj pripoveduje zgodbo celotnega sveta, ki je grozljivo globaliziran. Postajamo kot zombiji, ki izgubljajo stik s samim seboj, naravo in sočlovekom. Na srečo pa na svojih potovanjih srečujem tudi družine, ki živijo drugačno življenje. Takšne, ki se borijo s podnebnimi spremembami, talečim se ledom in ne razmišljajo o nakupovanju v supermarketih, temveč si morajo hrano po večini najti sami. Menim, da takšni življenje razumejo veliko bolj kot kdo drug.

Ali vas ob stiku s kulturo, ki skorajda izginja, prevzame občutek tesnobe, žalost? Je tovrsten pojav mogoče razumeti?

Velika je verjetnost, da nekaterih navad in običajev, ki smo jim priča sedaj, čez desetletje na primer na Grenlandiji ne bo več. To me žalosti, vendar po drugi strani razumem mlade Grenlandce. Na družabnih omrežjih opazujejo življenja sovrstnikov v Evropi, sanjajo o povsem drugačnih poklicih, kot jih imajo njihovi starši, o drugačnem življenju. Svet postaja iz dneva v dan bolj globalen. Ljudje smo si še kako podobni, vsi imamo osnovne potrebe, čutimo in doživljamo dogajanje okrog sebe. Najsi bo to prebivalec afriške savane, Kiribatov ali pa lovec na Grenlandiji.

Koliko pa ste pri tem sami čustveno vpeti v njihove zgodbe?

Povsem odvisno od projekta. Vse podobe, ki jih kot fotograf posnameš, so subjektivne, saj izhajajo iz tebe samega. S temi ljudmi se moraš povezati, tako dosežeš, da ti odprejo vrata v svoje domove. Seveda pa moraš ohraniti delček objektivnosti, za kar sem zelo hvaležen študiju. Fotografi moramo imeti določene etične standarde, s katerimi ne posegamo v osebni prostor ljudi, vendar pa se z njimi lahko obenem čustveno povežemo. Povsod sem spletel zanimiva prijateljstva.

Prav to je zagotovo ključnega pomena ob dokumentiranju zgodb.

Seveda. Sem zelo čustven, in ko sem pred leti delal zgodbo na Aljaski, sem obiskal tudi vas, ki je bila hudo nastrojena proti novinarjem. Ti so namreč drli v vasico, saj je Al Gore oznanil, da bodo prav prebivalci te vasi postali prvi podnebni begunci. Z novinarjem sva tako potrebovala veliko časa, da sva se jim približala, kar tri tedne sva preživela z vaščani in se z njimi zbližala. Spoznala sva upokojenega pilota Clifforda, ki naju je povabil v svoj dom in nama spekel palačinke, počasi pa so se med nami spletle prijateljske vezi. Na koncu nama je prav Clifford pomagal odpreti vrata v druge domove in pomagal navezati stike z ostalimi vaščani. Pri dokumentarnem delu je ključno zaupanje ljudi, ki si ga je treba prislužiti s pravim odnosom.

Zakaj se nekatere reportaže usidrajo v glave ljudi? Kaj loči odlične in nepozabne projekte od tistih manj dobrih?

Vse skupaj je zelo relativno. Sam na svoje delo ne gledam kot na reportažo, bolj sta mi všečna pojma fotografski esej ali projekt. Dobre reportaže so dolgoročne, takšne, ki trajajo. Rad se odpravim v tujo deželo, še raje pa se tudi vrnem nazaj, saj lahko z distanco pridobim še drug vidik same zgodbe. Ko združiš podobe, fotografije, nastane nekaj zelo močnega. Za zadnjo zgodbo v Afriki sem na terenu vsega skupaj preživel kar štiri mesece. Za dobro reportažo je potreben čas, čeprav se lahko vse skupaj včasih zgodi povsem spontano in v trenutku. Na eni izmed daljših odprav na Grenlandijo, ki je trajala dober mesec, se je vse odvilo v enem samem nepozabnem večeru. Povabljen sem bil na ogled kina na ledu, na projekcijo filma na ledeni gori na zamrznjenem fjordu. Imel sem namen, da si bom ogledal film, ampak me je odsev projekcije na obraze lokalnih otrok in lovcev povsem presunil. Zgodile so se izjemne fotografije, ki so zajele zgodbo sodobne Arktike in na koncu pristale v objavah revije National Geographic in po razstavah po vsem svetu.

Zaledenela območja se nezadržno talijo, glavni krivec za to pa je globalno segrevanje. Kako ste podnebne spremembe občutili na svoji koži?

Veliko pove že dejstvo, da so se na Grenlandiji pred časom morali sprijazniti s komarji. Prebivalcem so včasih delali družbo številni vlečni psi, s katerimi so oskrbovali družine in šli na lov. Takrat so namreč bili samozadostni lovci, danes pa morajo kupovati zamrznjeno hrano v supermarketih. Številni zaradi taljenja ledu opuščajo lov in tako so se morali znebiti tudi svojih psov. Na koncu ljudje, ki so se rodili v objemu narave, pristanejo v blokovskih naseljih na obrobju prestolnice.

Iz temperatur pod lediščem do žgočega afriškega sonca – zdi se, da so vam ekstremne temperature pisane na kožo. Kaj vas je vodilo v Afriko?

Po koncu študija sem prejel nekaj pomembnih nagrad. Ena je bila tudi dodelitev sredstev za izvedbo reportaže v Ugandi. Šlo naj bi za tipično klišejsko zgodbo o Afriki in njenih problemih. Na srečo je glavna odprava padla v vodo. Pustili so mi vsa sredstva in predvsem proste roke glede zgodbe. Po naravi sem optimist, zato sem se želel izogniti tipični podobi Afrike in prikazati nekoliko drugačno zgodbo. V letu 2009 je v vzhodno Afriko prišel hitro dostopen internet, kar je v tamkajšnjih državah sprožilo velik razvoj. Sam sem tako s svojim objektivom zajel novo Afriko, tehnološki bum, ki je zajel črno celino. Zgodba še ni objavljena, vendar pa je resnično fascinantna. Spremljal sem podjetnike in družine, ena izmed njih je imela tudi sedem pametnih telefonov in štiri prenosne računalnike. Daleč stran od stereotipnih predstav, ki jih imamo o tej celini. Ne boš verjela, da je tam dosti laže plačati karkoli s telefonom kot pri nas. Težav s plačilom parkirnine tam zagotovo ne bi imela [pred tem sva namreč kar nekaj minut namenila plačevanju parkirnine z mobilnim aparatom, vendar se nama zaradi napake na omrežju ni izšlo, tako sva bila primorana poiskati drobiž].

Zavoljo dobre zgodbe morate na kocko gotovo postaviti marsikaj.

Pri svojih zgodbah želim biti kreativen. Všeč so mi provokativne zgodbe, ki sprožajo vprašanja, vendar s pozitivnim pridihom. Ne maram klišejev. V svoj objektiv želim ujeti realnost, kar pa zahteva veliko raziskovanja in razmisleka, preden se odpravim na teren.

Kaj vas vodi na fotografskih avanturah? am Tveganje vam torej ni tuje?

Verjamem v energijo. Ne znam je niti poimenovati. Z zadnjega potovanja po Ruandi sem se vrnil z velikanskim nasmeškom na obrazu, saj sem ustvaril nekaj izjemnih fotografij. Kljub temu pa se na vsakem potovanju soočaš s številnimi izzivi, saj moraš zapustiti svojo cono udobja. Enkrat so mi tako ukradli celotno fotografsko opremo, bežali smo pred roparji, nekoč so me celo strpali v zapor.

Če se ne motim, je bilo to na enem izmed vaših prvih potovanj po črni celini.

Tako je, moja prva pot v Kenijo se je končala za zapahi. Začetek je bil odličen, povezal sem se z nekaterimi domačini, potem pa sem si že prvi dan zaželel narediti tudi fotografijo Nairobija z višine. Po pohajanju po mestu me je ustavila policistka, ki je niso prepričali niti moji dokumenti ne izkaznica National Geographica. Tako me je skupaj z mojim lokalnim asistentom odpeljala do policijske postaje, na srečo pa je asistent še pravočasno o prigodi obvestil vse najine zveze. Na postaji so nama zavzeli opremo, ker pa se je večerilo, sva morala noč preživeti v zaporu. Bil sem v šoku! Morda sem imel nekoliko smole, saj sem imel dolgo brado, poleg tega pa je moje potovanje sovpadalo z Obamovim obiskom v državi. Z asistentom sva tako preživela noč v majhni celici z dvema vzmetnica in skupaj s tremi Somalci. Svetoval mi je, naj bom pripravljen, zato sem bil vso noč povsem buden. To je bila nemara najdaljša noč v mojem življenju. Na srečo so se stvari naslednje jutro že izkristalizirale in spustili so naju na svobodo.

Tovrstne zgodbe so gradnik vaše uspešne poti, ki se blešči tudi po zaslugi številnih fotografskih priznanj in nagrad. Kakšen pomen imajo za fotografa?

Konkurenca je danes zelo močna, zato je za fotografske urednike bistveno zaupanje. Nagrade so torej priznanje za moje delo, poleg tega pa so mi odprle vrata k številnim projektom. Z njihovo pomočjo sem spletel številna poznanstva. Pogosto mi je nagrada odprla pot do naslednjega projekta.

Ne dvomim, da bo teh tudi v prihodnosti še veliko, vendar pa z rojstvom sina na svet verjetno gledate malo drugače. Ali tako občutite vse večjo odgovornost do sveta, zanamcev?

Z očetovstvom se je moj vidik na svet le še odprl. Morda tisti, ki imamo otroke, dihamo nekoliko drugačen zrak kot drugi, s tem pa ne želim nikogar obsojati. Sin mi daje neverjetno energijo in inspiracijo, zaradi česar rastem tudi v fotografskem smislu. Odprl se mi je drugačen vidik na družine in starše po vsem svetu, saj smo zdaj na isti frekvenci. Menim, da je na tem svetu še veliko upanja in pozitivnih primerov. Nimam se namena kar predati! Ljudje, ki jih srečujem, in njihove zgodbe me navdajajo s pozitivizmom. Imeti otroka je čudež in s tem pride tudi velika odgovornost. Verjamem, da lahko zgradimo nov svet s pravo vzgojo otrok od malega z veliko mero ljubezni in sočutja.

Besedilo: Nika Arsovski
Foto: Matjaž Tančič (portret), Ciril Jazbec

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord