Intervju s patrom Karlom Gržanom: "Privilegij je, da smem biti učenec življenja, ker se hočem bogatiti"

Je po navadi tako, da nam je začetek novega leta tudi v spodbudo za kakšen osebni novi začetek?

Novo leto je prelomnica, ki ponuja v razmislek čas, ki je za nami, obenem pa nam na pladnju ponuja izziv za čim boljše čase, ki so pred nami. Glede na izkustva preteklega se človek gotovo želi v prihodnje pripraviti čim boljše. To so znane novoletne obljube. Tudi sam sprejmem ne obljube, ampak obljubo.

Obljubite nekaj samemu sebi?

Človek je evolucijsko bitje. Hočemo čedalje več, ampak zunanje želje po več so dejansko izraz našega notranjega hotenja po potešitvi in osebnostni, celostni uresničitvi na nivoju telesnosti, čustvenosti in duhovnosti. Če si iskren do samega sebe, če ti je uspelo, da ne bežiš od samega sebe, ampak si priznaš doživljajsko resničnost, zmeriš temperaturo svojega bivanjskega počutja.

Potem lahko na tej temperaturi, na notranjem doživljajskem toplomeru, izmeriš marsikaj in glede na to uravnaš in zastaviš svoje življenje v prihodnje tako, da bi bilo to čutenje tudi v notranjem doživljanju prijetno. Sam si po navadi zastavim eno zadevo, ker če bi jih več, bi po nekaj dneh obupal.

Tudi tu moram biti iskren do svojih moči, svojih sposobnosti, s kolikimi izzivi se spoprimem. Navzven se lahko spoprimem z več izzivi, ampak pri delu za osebno rast je to težko, ker se mi zdi to delo, vsaj meni osebno, mnogo težje kot nekaj postoriti navzven. Zato vem, da če si bom po premisleku zadal eno zadevo, in še to po navadi naredim tako, da napišem na listek in se podpišem, se pravi naredim zavezo s samim seboj, jo bom zmogel. Ne obljubljam drugim, ampak sebi. Ne bi bilo dobro, če bi obljubljal drugim.

Zakaj?

Bilo bi pogojeno, prisiljeno, ne bi bilo tako svobodno, osebno. V vsakem primeru bodo tudi drugi čutili, če bom kaj naredil. Drugi namreč okušajo mojo resničnost navzven. Živim na samem z dvema konjičema in vidim, da me takoj začutita, tudi človek me. Čeprav smo v zadnjem obdobju zelo stavili na racionalno, radi pametujemo, se vendarle kljub temu notranje zaznavamo v svoji resničnosti.

Če pogledamo otroka, ta takoj izmeri počutje svojega starša. Nas so v šoli učili, kaj je prav in kaj ni prav, ter nam na neki način pozornost preusmerili na zunanje. Čeprav gledamo navzven, merimo s srcem, z notranjo zaznavnostjo. Kaj si želimo od bližnjih? Da bi bili srečni.

Smo lahko tudi mi srečni, če so bližnji?

Če je starš srečen, lahko otrok mirno živi svojo zgodbo življenja. Če je starš nesrečen, se ga dotika s svojim notranjim počutjem. Zato se mi zdi na prvem mestu zelo pomembno, da je dobro poskrbeti zase. Vedno so nas učili, poskrbi za druge, pozabi nase. Takšna samopožrtvovalna vzgoja je vladala.

Recimo v šoli so nam govorili o narodnih herojih, ki so pozabljali nase, mislili le na druge, tipična slovenska mati misli le na svoje otroke in pozablja nase, je mučenica, v katoliški cerkvi so svetniki, ki pozabijo povsem nase ... V bistvu gre za to, da moraš najprej poskrbeti zase, ker bližnjemu postrežeš iz svoje notranje resničnosti. Ko pridem domov, takoj izmerim počutje svoje mame. Če je ona dobro, sem tudi jaz dobro.

Tudi ona najprej izmeri moje počutje, če je z mano vse v redu, je notranje ne vznemirim, ampak v miru živiva svoje sožitje. Če se pa gremo heroizem, je velika nevarnost, da se žrtvujemo navzven zato, da od bližnjih krademo moči v smislu: "Mislim le na vas, delam le za vas, delal bom le navzven in kradel ves čas vašo pozornost."

Potem ni notranjega ravnovesja.

Ni ravnovesja, ker je izgubljen notranji mir in ravnovesja potem ne more biti tudi navzven, saj nisi poskrbel zase in ne moreš biti zadovoljen. Hočeš pa biti potešen, zato na takšen način postaneš odvisnik od bližnjih. Najprej moraš zase vedeti, kaj je tisto, kar te notranje izpolni. Je to narava, bližnji prijatelji, Bog ... karkoli.

Sliši se enostavno, očitno pa le ni tako. Recimo že vi ste se kar nekaj let izobraževali, da ste magistrirali na teologiji, doktorirali iz literature, pišete ... in še vedno marsičesa ne veste.

Največ sem se naučil, ko sem sobival z mladimi v komunah v Razborju in Kobilju, kjer so se odvajali, in ne takrat, ko sem delal doktorat in magisterij. Takrat sem se največ naučil, ker se naučiš v pristnosti. Človek se lahko zelo hitro skrije za racionalizem, za pametovanjem, ko študira.

Ampak nisem srečal še nobenega, ki bi bil srečen zato, ker obvlada določeno področje, stroko, srečni so tisti, ki so se znali srečevati v pristnosti in iskrenosti življenja. Veliko bolj kot kakšen, ki ti pametuje, ti lahko pomaga kakšna gora, živalca, človek, ki je iskren v doživljanju in si tudi ti do njega iskren, da ne bi bil ne on ne ti osamljen.

Gre za kvaliteto odnosa in ne količino stikov?

Količina je mnogokrat strašno hlastanje po zapolnitvi. V nas je eno silovito brezno. Verjamem, da človek sega v presežno. Segamo zelo globoko in tukaj nas lahko izpolnita le bližina in vsebina.

Nas občutek bližine z drugim izpolnjuje?

Drugi je dopolnitev, moja priložnost, izziv, ampak se moram tudi sam napolniti z vsebinami in bližinami. Tukaj dajem vlogo duhovnosti.

Ali vsi potrebujemo duhovnost?

Vsak na svoj način išče tisto, kar imenujemo Bog, in ko v tistem, kar išče, najde bližino, ljubezen.

Ni to nekaj, kar imamo v sebi?

Ja, v notranji resničnosti, notranjem jazu. Človek sega v skrivnostno in tukaj težko rečemo, kaj je koristno. Če nimaš stika s sabo, ne moreš imeti stika z ničimer več. Vprašanje pa je, koliko so nas učili imeti stika s sabo?

Lahko bi nas naučili v načinu učenja, učijo pa nas o resnicah, ki se jih naučimo na pamet in mislimo, da smo že v resnici. Resnica pa je vedno korak pred nami in izziv za nenehno preraščanje. Tukaj prihajamo do osebnih spoznavnih resničnosti, ki nam pomagajo v medsebojni odprtosti, radovednosti, k nenehnemu preseganju, odkrivanju. To odkrivanje je nekaj najboljšega.

Zakaj pa vse to ni tako enostavno, kot se sliši in razume?

Enostavno ni le zato, ker so nas usmerili navzven v obvladovanje vedenja o resnicah, niso nas pa vpeljali v nenehno spoznavanje. Z odlično oceno so nas ocenili, če smo bili pametni, če smo vedeli, znali ponoviti, niso pa nas ovrednotili v elementih, ko smo bili raziskovalci. Še več, niso nas ovrednotili v zanikanju povedanega, ker smo sami prišli do izziva k preraščanju dosedanjih spoznanj in se nismo mogli strinjati z dorečeno resnico.

Je največ, kar si človek lahko podari, bogati notranji svet?

Največ, kar si človek lahko podari, sta vsebina in bližina. Vredne vsebine in zanimive notranje polne bližine. Torej tiste vsebine, ki ti pomagajo k preraščanju vedenja, in tiste bližine, ki ti pomagajo k osebnemu preraščanju.

Moramo zaradi tega razviti določene vrline?

Če nisi iskren do sebe, do svoje osebne resničnosti, se boš bal bližnjega v njegovi resničnosti. Hotel ga boš v maski, fasadi, v navideznosti, ker si sam v balastu, ampak ne zato, ker nočeš biti iskren, ampak zato, ker te ni nihče objel, sprejel v tvoji resničnosti in se je zato bojiš.

Je zato prav tako zaslužna vzgoja?

Starši so nam želeli najboljše in nas na neki način vpeljali v to, kar bi naj bilo 'popolno', ne pa, kar je resnično. Potem živimo v navideznih resničnostih lačni in žejni po dejanski resnici, ki pa je v notranjosti, in ne v dokončnosti, ampak v razvoju. Navsezadnje smo evolucijska bitja.

Se pravi, da na koncu ni pike?

Ni pike, vedno so tri pike. Eni imajo radi varnost v zemeljski stvarnosti, eni pa dejansko v tej stvarnosti iščejo še nekaj več.

Kaj je to nekaj več?

Zadovoljstvo, česar ne moreš izmeriti, definirati.

Ni težnja k zadovoljstvu nekaj naravnega?

Je naravno, če si upaš spustiti gotovost, mi pa se radi držimo tega, kar je zagotovo in gotovo po štirih koordinatah časa in prostora, se pravi, da se zatekamo v štirih vogalih.

Mar se v kotih vogalov ne moremo skriti?

V kotih se lahko skrijemo, ampak takrat si najbolj ogrožen, ker ti kot zapre nadaljnjo pot, medtem ko ti krog nikoli ne zapre poti, omogoča ti gibanje. Bolje je biti odprt. Najbolj ogroženi so tisti, ki vse vedo, ker vse vedo. Oni vse vedo, ko pa se bližaš področju, ki ga ne bi opravili, te takoj ustavijo, ker so prišli v lastni kot in ne upajo, ne morejo dalje.

Mar se naše spoznavanje, učenje ne začne z neznanjem?

Takrat se pokaže, da smo prišli v slepo ulico civilizacije, časa, prostora in moramo dalje.

Kje smo mi v letu 2014?

Zahodna civilizacija je gotovo v kotu, ampak čedalje več ljudi se odloča, da ne bodo stisnjeni v kot, ampak se vračajo v krog, v gibanje, odprtost, radovednost, zavedanje, da moramo sedanje stanje preseči. Je ta trenutek, zaradi katerega sem zelo optimističen. Kriza je začetek priložnosti, če jo znamo izkoristiti.

Kriza je lahko za nekoga obup in kapitulacija, za nekoga pa je dejansko priložnost, da izstopi iz kota in se vrne v kroženje, v ples, igrivost, radovednost v vse tisto, kar je dejansko v znamenju otroka. Vsak od nas nekje v sebi nosi otroka, če ga niso prestrašili in nismo otrdeli. Potem na videz izgubimo otroka, ampak le na videz, tako ga lahko vedno znova prebudimo, ker je v nas. To je naša resničnost, trenutek v evoluciji, ki kaže, da bo treba rasti in prerasti na osebni in družbeni ravni.

Je preraščanje boleče?

Boleče je, če si prestrašen, če so te preveč navadili na gotovost in so te strašili z neznanim. Če pa ti je to bil izziv, je vedno znova priložnost. Meni sta trenutni čas in situacija velik izziv in priložnost ter užitek, da živim v tem času in prostoru, ker ponuja toliko izziva ravno zato, ker smo v slepi ulici, v mrtvem kotu in se v številnih prebuja zavedanje, da bo treba iz tega kota izstopiti in se povrniti v večjo sproščenost v odkrivanju s pomočjo drugih, drugačnih, tistih, ki ponujajo alternativo v našem času in prostoru.

Si pri srečevanju z drugačnostjo pomagamo s spoštovanjem, najprej sebe in potem še vsega drugega in vseh drugih?

Če nimaš lastnih stališč, boš težko partner tistemu, ki ima drugačna stališča. Ne gre za to, da zanikaš obstoječe, ampak da svoje spoznanje ali vedenja sprejmeš kot tisti dar, s katerim se soočiš z drugim in drugačnim, kjer pride do preraščanja. Ne gre za revolucijo, preobrat, zanikanje sedanjega.

Gre za to, da s kapitalom, ki prebuja sedanje počutje, to predelamo v nadaljnje sadove. Pravim, da iz gnoja zrastejo najboljše rože, ko se gnoj predela v humus. To, kar imamo, moramo spremeniti v kapital, v humus za nadaljnjo dediščino. Številni bi želeli zapustiti Evropo, zahodno civilizacijo, ampak mi smo otroci te civilizacije, to, kar smo dobili z dediščino, moramo predelati v nadaljnje.

Evropa in zahodna civilizacija je v izjemno fantastični priložnosti za premik, za predrugačenje, in ne bi hotel zamuditi te priložnosti. Rad sem v njej, rad opazujem, kako se to drugo in drugačno prebuja.

Kako to opažate?

Opažam v prebujeni stiski, ki številne prisili, ne nazadnje tudi mene, da odprem misel in svoje možnosti za presenečenje za tisti korak naprej. Kriza je vedno izziv za korak naprej, v drugo in drugačno, vendar na dediščini sedanjega.

Smo zadnje čase dremali?

Bili smo omamljeni oziroma so nas omamili. Interes globalnega kapitala nas je gotovo hotel ustaviti s tem, da nam ponuja številne vabe, zanimivosti, bleščavosti, vsebine, ki pa so nas že toliko zapolnile, da smo prišli do tega, da potrebujemo nekaj več in nekaj globljega, ki ima globlji horizont. Ne le navzven, ampak tudi navznoter, in to v tolikšni meri, da poteši naše notranje hotenje.

Ima vsak človek pravico do svoje resnice?

Vsak človek ima svojo osebno in doživljajsko resničnost in tu se srečujemo, dotikamo ...

Tudi razhajamo?

Razhajam se le s tistimi, ki nimajo lastnih stališč in ne dopuščajo mojega stališča, ki niso sposobni dialoga. S takimi, ki imajo v zakupu vso resnico, se nimaš kaj bogatiti. Gre za fundamentalizem, ki je nevaren v vseh oblikah.

Živimo v stalnem preraščanju?

Čedalje več ljudi se ozavešča, išče resnično, tisto, kar jim bo pomagalo k dejanskemu osebnostnemu preraščanju tesnobnih občutij življenja.

Te k premiku sili tesnoba?

Premikamo se manj na podlagi racionalnih uvidov kot notranjih, doživljajskih prisil. Ko ti je tesno, se premakneš v tisti smeri, kjer zaznaš, da ti bo bolje.

Le da nas balast ovira v doumevanju vsega tega.

V Sloveniji je največ prodajnih ponudb na osebo, imamo največ trgovskih površin na posameznika. Včasih si želim, da bi jih imeli še več, se zasitili z le zunanjim in se povrnili k tistemu, kar nas izpolni tudi v naši srčni, duhovni dimenziji. Potrebujemo veliko več, da nas sreča uvidi, da ne moreš z bleščavostjo zasititi notranjega območja.

Bi se morali ustaviti, si vzeti čas zase, da lahko gremo naprej?

Nujno, da nisi tujec samemu sebi, ker če si tujec samemu sebi, ne moreš biti žlahtno bližnji tistim, ki jih srečuješ. To pomeni, da moraš samega sebe prepoznati na eni strani v teh odličnostih, ampak prepoznaš se, če te prepoznajo bližnji. Gre za čisto realnost, da te v izhodišču najbližji, osebe ljubezni (starši) in osebe zaupanja, odkrijejo v odličnosti, ti ozavestijo tvoje področje odličnosti in te potrdijo, na drugi strani pa, da so realni in te objamejo tam, kjer si nemočen, s čimer te sprejmejo v realnosti.

Da te objamejo, ko si nemočen?

Takrat je pri nas potreba po objemu in sprejetosti, da zmoreš samega sebe sprejeti, da iz tega ne izideš kot zafrustriranec, tisti, ki se skrije in umakne, ampak tisti, ki se zaveda, da smo drug drugemu dopolnitev. Zato ker smo na določenih področjih genialni, odlični, na določenih področjih pa smo potrebni dopolnitve.

To pomeni sodelujoči. Zato je po eni strani potrebna samozavest, po drugi strani pa skromnost. Samozavest, da veš, da si, skromnost pa je ravno v tem, da si mirno priznaš, da v določenih stvareh tudi nisi, ter da mirno iščeš tiste, ki ti bodo na tej poti sodelavci in dopolnjujoča priložnost.

Vse to je treba ozavestiti?

Verjamem, da bo vzgoja v prihodnosti ne le v 'piflanju' za to, kar potrebuje ekonomija, ampak da bo šlo v prihodnosti tudi za radost bivanja. Ne gre pa brez prepoznavanja samega sebe v svoji izvirnosti in temu, da prepoznaš bližnje kot izziv za rast in preraščanje.

Kaj si lahko ob prestopu v novo leto podarimo?

Najprej si lahko podarimo to, da se vrnemo k tistemu otroku, ki počiva v nas, in se potem vprašamo, kaj je tisto, kar nas izpolni, radosti, da moči ter si te stvari privoščimo. Ko se osončimo in okrepimo, notranje osvežimo, potem gremo k svojim najbližjim, jih obdarimo iz svoje notranje resničnosti.

Ko tudi oni prinesejo nam sonce iz svoje notranje resničnosti, je med nami več sončnosti. Zato je najprej treba in vredno je poskrbeti zase, za svojo notranjost, ker si tako lahko delimo svoje notranje resničnosti in lažje medsebojno živimo. Naj tudi nikoli ne bi bili odvisni od drugih, ampak najprej poskrbimo zase, da bomo lahko izpolnjenosti prenašali.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord