Petra Škarja: "Podjetnost je kreativa, iskanje rešitev in novih možnosti"

A Petra s knjigo, ki jo je napisala na dušek, Ameriški milijonarji so spregovorili ... ne promovira Amerike in njenega ekstremnega kapitalizma v smislu, kako so oni v redu in mi slabi. Avtorica nas želi opozoriti le ne to, česa se lahko naučimo od Američanov, Indijancev ali kogarkoli z željo, da Slovenijo spremenimo na bolje.

Ste bili podjetni že med študijem?

Že takrat, ko sem šla študirat v Ljubljano. Pri 18 letih sem imela prometno nesrečo in sem bila prisiljena izstopiti iz hitrega 'sistema'. Prej sem sledila 'sistemu': uči se, imej dobre ocene, vse, kot mora biti ... Bila sem povsem vpeta v 'sistem' in se sploh nisem vprašala, kaj bi rada. Sledila sem temu, kar so mi drugi govorili, da moram.

So bili tudi doma tako podjetni?

Ne. Staršem je bilo zagotovo težko, ker so pričakovali, da bom sledila socialistični miselnosti: "Hodi v šolo, naredi vse, kar je treba narediti, da boš imela dobro službo." Starša nista imela denarja za študij in sta rekla, da bodo otroci študirali. Ker sem imela dobre ocene, so vse stavili na to, da mi doktorat ne uide ...

Je šlo vse po planu?

Ne, zrušil se mi je sistem. Zaradi nesreče sem imela pretres možganov in poškodbo noge, zato nisem mogla igrati odbojke v tujini. V temi sem sama s sabo začela razmišljati, kaj bom zdaj v življenju počela. Življenje se mi je povsem obrnilo. Naj bom zdravnica, odvetnica ... Krvi ne morem videti, tudi natančnost in pravila sploh niso zame, da bi lahko bila pravnica, pa tudi, da bi vse življenje delala od devetih do petih vsak dan, imela dvajset dni dopusta ...

Sem le svobodnjak, malo umetnika. Nisem vedela, kaj bi počela, vedela pa sem, česa nočem. Svoboda mi kar precej pomeni in nisem imela druge rešitve, kot da odprem s. p. in poskušam sama. Prva leta sem se kar mučila, ker nisem imela pojma.

Ste obenem študirali?

Sprva sem študirala geodezijo na 'an ban', potem sem šla na geografijo, ker imam rada potovanja, vzporedno pa imela s. p.. Študirati sem kmalu nehala, a tega doma nisem takoj povedala, ker bi bilo za starše preveč. Ko sem jim povedala, so bili kar razočarani in še zdaj ne vem, ali so to povsem sprejeli. Ni jim jasno, kako lahko človek zasluži, čeprav ni zaposlen, ne razumejo podjetnega sveta.

Mar ni podjetnost lepa beseda?

Razmišljala sem, da osebno spodbujam podjetnost, ne samega podjetništva. Vsak ni za podjetnika, kot ni vsak za zdravnika, odvetnika. Zdaj spodbujajo mlade v podjetništvo, pa ni vsak za to. Za to moraš biti rojen. Podjetnost je zame kreativa, iskanje rešitev, polno energije, izražanje, iskanje novih produktov, možnosti, prodaja, akcije. Če si takšen, si lahko takšen na delovnem mestu in doma, kar te naredi živega. S tem smo itak rojeni, vsak otrok je podjeten, pozna kreativo in je brez zadržkov.

Kako ste pridobivali znanja?

Brala sem knjige, obiskovala seminarje. Če si stalno v opazovanju, potem sprašuješ druge, se družiš s podjetniki, razmišljaš, opazuješ tudi sebe, absorbiraš in si se vedno pripravljen vprašati: "Kaj se lahko od tega človeka naučim?" Kamorkoli odpotujem, tudi ko sem šla v Ameriko, sem razmišljala: "Česa me tam lahko naučijo?"

Se na svojih potovanjih z ljudmi dogovorite za srečanja?

Potovanje v Ameriko je bilo posebno. Nisem pa vedela, da bom napisala knjigo in sogovornikov nisem vprašala, ali dovolijo, da objavim njihova dognanja. Če bi vedela, da bom napisala knjigo, bi se z njimi dogovorila, da jih fotografiram in zapišem tudi njihova imena, a jih nisem. Navsezadnje sva s partnerjem šla zase, da se česa naučiva.

Kako sta prišla do njih?

Poiskala sva jih v imeniku in jim poslala elektronsko pošto. Napisala sva tudi, da bi poslovno kaj sodelovali. Ogromno e-pošte sva napisala. Ampak ko sva bila tam, je bilo zelo enostavno vzpostaviti stik z njimi, saj so odprti. Beverly Hills, kjer sva bila, je umirjen, kakor da bi upokojenci sem prišli uživat in imajo čas.

Vsakomur se dopade, da prideta dva mlada mulčka, ki jim lahko posredujejo svoje znanje in modrost. Spraševala sva jih, ali nama lahko kaj svetujejo. Potem naju je sogovornik predstavil še komu. Če se vrnem nazaj na to, kako sem prišla do znanja, moram povedati, da sem se ogromno naučila od bivšega partnerja.

On je že bil v poslovnem svetu?

Takrat je začenjal, ko sva se spoznala, je imel tri, štiri zaposlene, bil pa je mlad. Še danes ga občudujem kot podjetnika, kapo dol. Sem le živela s to miselnostjo in s tem, ko sem iz dneva v dan malo pomagala pri podjetju iz ozadja. Od njega sem se največ naučila.

Ste svojo prihodnost videli v podjetništvu?

Vedela sem, da mi svoboda toliko pomeni, da ni druge poti. Ne rečem, da je podjetništvo enostavno, nikakor. Velikokrat si misliš: "A mi je tega treba?"

Kaj počnete zdaj?

Teden dni po tem, ko sva s partnerjem prišla z izobraževalnega potovanja po Ameriki, sva se na hitro razšla. V tistem trenutku sem izgubila vse, kar sem imela, kot da se mi je zrušil svet. Takrat sva gradila veliko hišo, vilo na rajski lokaciji, skupaj sva zgradila stanovanje, da sva imela kje živeti. Imela sva ideologijo, da vse, kar delava, delava skupaj, za družino.

Tako na osebnem računu nisem imela ničesar, ker sem bila deklica za vse v ozadju njegovega podjetja. Zanimivo, da materialne zadeve lahko zelo hitro pozabiš, čez noč. Mislila sem, da bom umrla, če vse to zgubim. Ko sem odhajala, sem vzela avto, ki sem ga imela še pred zvezo, in čez noč pozabila na vse. Na stanovanje nisem pomislila niti enkrat. Imela pa sem čustveno krizo.

Kaj vas je spodneslo?

Punce od malega sanjamo, kako bomo pri 26 letih imele prvega otročka, da se bomo poročile, imele pet otrok, vrtiček. Vse sem imela premišljeno, kako bo v katerih letih. Ravno to se mi je zrušilo. Ta del je bil zelo težek. Zrušilo se mi je vse, kar sem imela v glavi deset let.

Razmišljala sem: "Kaj zdaj živeti? Kako bom pri 26 letih imela otroka, če sem zdaj stara 25? Na hitro gotovo ne." Ko se ti vse to zruši, več ne veš, v katero smer se obrniti. Takrat si res zgubljen. To je bil najhujši dan v mojem življenju.

Kaj je bilo potem?

Zjokala sem se tako, da sem zlezla skupaj, ko nisem mogla več ne jokati ne nič drugega, sem zaspala. V žepu sem imela 200 evrov in jih dala za stanovanje ter lastniku rekla: "Čez teden dni prinesem še varščino." V ponedeljek sem se zbudila, šla na sprehod, odprla računalnik in začela pisati. Pisanje me sprošča.

Rekla sem si: "Lahko travmiraš leta in leta, pa nekako poskušaš preživeti, ampak po nekaj letih travmiranja boš morala začeti delati, lahko pa začneš zdaj, pa bo." Napisala sem, kakšna je situacija, in se z vprašanji fokusirala na to, kaj znam in kaj imam. Nikoli ne bom pozabila, kako sem bila iz dna srca hvaležna za poln tank goriva in ves teden sestankov.

Bila sem hvaležna za nekaj, kar je samoumevno, recimo, da imam telefon in računalnik. Kaj vse imamo ljudje, pa nam je preveč samoumevno. Potem sem si mislila, kako sem bila takrat, ko sem imela vse, revna, ker sem vseeno jamrala. Danes znam biti hvaležna, ker imam telefon in računalnik.

Kaj ste ukrenili?

V nedeljo zvečer sem se odselila, v ponedeljek zjutraj ob osmih pa sem začela klicati in se dogovarjati za sestanke. Ne vem, komu se moram zahvaliti za moč. V petek zjutraj sem napisala prispevek, ki je zadnji del knjige Ameriški milijonarji so spregovorili ... in vsebuje, kaj vse sem naredila v štirih dneh. Noro, koliko sem naredila!

V ponedeljek, ko sem začela pisati, sem zapisala, česa me je naučila Amerika in kaj lahko uporabim v praksi in iz česa je nastala knjiga. Ko pa sem v petek objavila prispevek na blogu, je v nekaj dneh na blog prišlo 3.500 ljudi, prej pa le 30 ljudi na dan. Ta prispevek so si ljudje prek Facebooka začeli deliti. Že tisti vikend so me začeli klicati mediji, ljudje, ali bi prišla predavat svojo zgodbo. Šele takrat sem pomislila, da je to zgodba, iz katere bom naredila posel.

Odprlo se mi je zaradi zgodbe; kako je možno vse zgubiti, drugi dan začeti delati in čez noč ustvariti novo podjetje. Po tednu dni sem imela odprt s. p., odplačanih polovico dolgov, ker sem se dogovorila, da mi nekaj plačajo vnaprej ... To je bilo res noro. V mesecu dni sem poplačala vse dolgove. Zdaj je tega že pol leta.

Kje ste zdaj?

Zdaj je knjiga Ameriški milijonarji so spregovorili ... prevedena v hrvaščino, angleščino in kitajščino. Hrvaških izvodov smo že nekaj prodali, angleške delimo, za kitajsko so prodane avtorske pravice, tako da smo uradno zavzeli kitajski trg. Tudi predavala sem v Šanghaju.

Kako je bilo?

Kot uresničitev sanj.

Kako ste prišli do Kitajske?

Prek poslovneža iz Velike Britanije, ki je bil na Brdu, kjer sem predavala. Ko sem nehala predavati, je prišel do mene in rekel: "Slovenščine nič ne razumem, ampak odziv ljudi je fenomenalen. Jokajo, se smejijo, vmes ploskajo, vstajajo."

Takrat sem res dobro predavala, ne vem, ali sem še kje drugje bila tako dobra. Vprašal me je, ali bi predavala za njihovo podjetje, ko bodo imeli dogodek v Šanghaju. Ko je videl, da so ljudje kupovali knjigo, je še rekel: "Prevedimo še knjigo in jo dajmo na kitajski trg." Odkupil je avtorske pravice, za kar sem mu zelo zahvaljujem, ker mi je to odprlo pot.

Lahko rečemo, da je Amerika, dežela priložnosti, tudi vam prinesla priložnost?

Američani imajo določen način delovanja, recimo to, da so hitri. Znanja imamo mi bistveno več, na splošno smo veliko bolj razgledani, inovativni, tam pa so za akcijo.

Kaj v poslovnem smislu Američane vleče ven?

Akcija, predvsem izrek: "Just do it." Pa to, da se ne bojijo pasti. Mi se bojimo neuspeha. Potrebujemo leto dni, da preizkusimo en projekt, medtem ko jih oni preizkusijo deset na dan. Velikokrat padejo, marsikaj ne znajo, marsikaj naredijo frfrasto, neumno. Nisem prekopirala, kako delujejo, ker to ne gre, ampak zakaj se ne bi naučili določenih stvari in jih prenesli v naše okolje, ki sem jih želela predstaviti v knjigi Ameriški milijonarji so spregovorili ... .

Kaj konkretno trenutno počnete?

Vsak dan imam predavanja, na katera me kličejo. Največ predavam v podjetjih. Knjiga je všeč delodajalcem, podjetnikom, ki pravijo, da bi radi takšen način razmišljanja prenesli na zaposlene. Ni težava v znanju in izkušnjah zaposlenih, to imajo, gre za način razmišljanja, da se usmerimo na rezultate, smo hitri, si upamo, smo v akciji, iščemo rešitve, polni energije ... Delodajalci bi zaposlenim radi posredovali to. V podjetja me kličejo, da bi zaposleni spremenili miselnost.

Kako vas sprejmejo starejši?

Na začetku seminarja vedno rečem. "Vem, prišla vam je pametovat smrklja. Ne mislim tega početi."

Vem, da me tam vsi lahko naučijo več življenjskih modrosti. Starejši ljudje imajo nekakšne svoje modrosti, izkušnje, ki jih ne morem imeti, pa tudi nobena knjiga mi jih ne more dati. Tega se zavedam. Bistveno več me lahko naučijo kot jaz njih.

Sem pa prepričana, da je velika vrlina vsakega človeka, če lahko reče: "Ok, kaj me to lahko nauči?", "Kaj me on lahko nauči?" Vsaka situacija, država, narod, vsak te lahko nekaj nauči, če hočeš.

Kakšne načrte imate zdaj?

Zdaj prvič v življenju nimam zapisanih ciljev, ker si rečem: "Ne bom si več pisala in načrtovala na leta ..." Ker si potem zgubljen, če ni tako. Zdaj bolj zagovarjam: "Go with the flow." Pojdi s tokom. Ne vem, kaj ima zame pripravljeno življenje. Trenutno se dogaja samo od sebe, za kar sem zelo hvaležna.

To pomeni, da smo v Sloveniji željni premakniti stvari na bolje?

Ja. Ko rečejo, da smo v Sloveniji pasivni, zgubljena generacija, ni res. Strinjam se, da smo pasivni. Premalo čutimo in zaupamo vesolju, sebi. Vsi odgovori so v nas, imamo intuicijo, vemo, kako bi, kaj čutimo, kaj je prava pot, samo potem se oglasi razum in nas 'šejka'. Mi vemo, kaj je prav, le zaupati bi si morali.

Indijanci so me naučili, da se poslušam, naj poslušam prvo misel, ki mi pride v prvi polovici sekunde, in naj ji sledim. Za nas, ki smo racionalni, jo je že umetnost slišati. Ko sem bila povsem na tleh, pod nulo, je razum odpovedal, ne najdeš rešitve, razum zablokira. Takrat nimaš rešitve in ljudje po navadi začnejo travmirati. Takrat začneš poslušati srce, ki reče: "Knjiga." Razum pa: "Brez veze, s knjigo še noben ni zaslužil." Rekla sem: "Lej, nimam česa izgubiti." Ko sledimo srcu, gre.

Kako se počutite?

Da živim življenje. Če mi jutri paše iti v hribe, grem v hribe. Cenim vsak dan, vsak trenutek. Hvaležna sem. Moraš zgubiti, da začutiš, kaj imaš. Grebemo se za materialnim vse življenje in pozabimo, da to lahko čez noč izgubimo. Pa kako enostavno to potem pozabiš.

Kaj je za vas uspeh?

Kaj je za koga uspeh, si določi vsak zase. Zame je uspeh, da sem lahko kadarkoli kjerkoli in počnem, karkoli si v tistem momentu želim. Se pravi, če me jutri zgrabi močna želja, da grem na Tenerife, da lahko grem. Da nisem omejena ne z delodajalcem, ne časom, ne financami, skratka nimam nikakršnih omejitev. Za nekatere je uspeh, da imajo dva tisoč evrov plače. Za enega je uspeh, da si najde partnerja, za nekoga zmaga na tekmovanju, zame je uspeh svoboda.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord