Intervju s Petro Škarja, mlado podjetnico, ki nam je zaupala svojo pot do uspeha

Kako se vam je uspelo dogovoriti za toliko pogovorov z uspešnimi podjetniki za vašo uspešnico Ameriški milijonarji so spregovorili?

S takratnim partnerjem sva enostavno pisala elektronska sporočila. Odprla sva imenik in pisala ljudem, ki živijo na Beverly Hillsu, so podjetniki in hkrati milijonarji. Z večino sva se dogovorila kar tam, na kraju samem. Za Američane sta druženje ob kavi in pogovor o podjetnosti nekaj povsem normalnega. So zelo odprti za podjetne pogovore, za nova znanja in radi spoznavajo nove ljudi.

Ko ste se vrnili s potovanja, se vam je 'zrušil svet', kaj se je zgodilo?

S takratnim partnerjem sva se na hitro razšla, točno en teden po potovanju. Že prej sva imela težave, zvezo sva poskušala rešiti in v Ameriki je bilo res sanjsko. A ko sva se vrnila, sva prišla v stare okvire in po nedeljskem prepiru sem enostavno šla in za seboj pustila vse materialne in čustvene zadeve. Vse.

Šli ste in pustili vse, pa vendar vas je zlomilo ...

Seveda me je, saj mi je najpomembnejša vrednota prav družina. In ko se ti na hitro zrušijo vse sanje, načrti za prihodnost, vse vlaganje v skupno življenje ... Ni bilo enostavno, seveda ne. Prepričana sem bila, da se še nekaj mesecev ne bom pobrala.

Kako vam je uspelo zbrati toliko pozitivne volje in se pobrati dobesedno čez noč?

Ne vem, na to vprašanje ne znam odgovoriti. Zjutraj sem se zbudila in zelo me je bolela glava, ampak sem se zavedla, da bom morala nekaj narediti. Odprla sem računalnik, in ker je pisanje moja sprostitev, sem si zapisala, kaj lahko naredim – tukaj in takoj zdaj! Od nekdaj sem rada predajala znanje, in znanje, ki sem ga prinesla iz Amerike, sem začela zapisovati, pa je nastala knjiga. Napisala sem jo v enem dnevu!

Če bi danes sedla za računalnik, je ne bi napisala. To je bil trenutek. In od takrat naprej nisem več jokala in vse se je začelo dogajati v moj prid, in to zelo hitro, kar malo neverjetno. Prodaja moje prve knjige Česar vas niso naučili v šoli je kar naenkrat poskočila, začela sem dobivati klice za predavanja na seminarjih ...

Po objavi iskrene izpovedi, prispevka, ki je tudi na koncu knjige, sem imela v treh dneh več kot 3.500 obiskovalcev na spletni strani. Potem so me klicali, ali bi na seminarjih povedala svojo zgodbo ... Vse to se je začelo dogajati, potem ko sem se osredotočila na to, kaj imam, in si postavila pravo vprašanje, kaj lahko naredim tukaj in zdaj.

Trenutno po Sloveniji veliko predavate, ali ta predavanja tudi sami organizirate?

Sama sem organizirala dve predavanji, na vsa druga so me povabili. Vnaprej imam še nekaj napovedanih predavanj, avgusta pa grem na Kitajsko ...

Kako je prišlo do vabila na Kitajsko?

Neko mednarodno podjetje me je povabilo na predavanje, saj so želeli, da povem svojo zgodbo, kako čez noč začeti novo življenje. Po predavanju je do mene stopil njihov vodja, ki govori le angleško. Rekel mi je, da ni razumel, o čem sem predavala, a je videl odzive ljudi, nekateri so jokali, drugi ploskali, in da je nekaj na tem, zato mi je ponudil priložnost, da po svetu predavam ljudem, ki so zaposleni v njegovem podjetju. In prva postojanka je Šanghaj.

Za koliko časa greste tja?

Dogodek bo trajal tri dni, jaz bom imela predavanje v enem dnevu.

Če se vrneva k vaši knjigi o milijonarjih ... Bo prevedena v kateri tuji jezik?

Knjiga se že prevaja v kitajščino. Dogovarjamo se tudi za prevod v angleščino.

Danes ste stari le 25 let, pa ste že uspešna podjetnica. Ste si pred petimi leti, ko ste odprli svoje podjetje, mislili, da boste tako uspešni?

Sicer ne mislim, da sem že uspešna. Ampak, ne, nisem si predstavljala, da bom dobila tako čudovito priložnost, kot je predavanje na Kitajskem! Vedela sem samo, da si želim predavati oziroma predajati znanje naprej. V tem res uživam.

Kako pa se spominjate začetkov podjetništva?

Bilo je težko! Zelo. A me je vedno vodila misel Alberta Einsteina: ''Vesolje nam ne bi posadilo sanj v naša srca, če nam ne bi dalo tudi moči, da te sanje uresničimo.''

Kaj pa vas je pri 19 letih privedlo do tega, da ste sploh odprli podjetje?

Pri 18 letih sem imela hudo prometno nesrečo, ki me je fizično ustavila. Ko sem okrevala zaradi pretresa možganov, sem imela čas razmišljati. Ker nisem smela več igrati odbojke, sem tuhtala in ugotovila, da nočem delati v klasični službi od devetih do petih. Ko sem naokrog spraševala, kaj lahko v tem primeru počneš, sem dobila odgovor, imaš podjetje, in sem ga odprla! Zelo nespametno, ampak sem ga odprla.

Na začetku ste prirejali delavnice za izdelavo spletnih strani. Še predavate na to temo?

Zelo malo.

To je bila vaša odskočna deska, kajne?

Delavnice za izdelavo spletnih strani so bile dve leti moj glavni produkt.

Na predavanjih poudarjate, da spodbujate podjetnost med mladimi. Kakšne težave zaznavate pri njih?

Pasivni so. Zelo pasivni v razmiš­ljanju, delovanju in kreativnosti. Čakajo, da bodo dobili navodila, in če jih ni, so izgubljeni. Ne vedo, kdo so in kaj bi radi dosegli ...

Navsezadnje tudi vi niste vedeli, do nesreče, kajne?

Res je. Do takrat sem bila tipičen robot, ki sledi sistemu. Zato vem, kaj pomeni slediti sistemu, okolici, pričakovanjem družbe, staršev ...

In kaj svetujete, kako naj stopijo ven iz tega robotskega sistema?

Naj bodo veliko sami s sabo – ne s telefonom in računalnikom, ampak zavestno sami v tišini. Šele v tišini začneš opazovati svoje misli in čustva. Lahko mine mesec ali pa eno leto, da izraziš željo, tisto srčno strast, ob kateri se ti zaiskrijo oči.

Strasti je treba slediti, se v tej smeri izobraževati, raziskovati, in ko se zaveš, kdo si in kakšni so tvoji talenti in kaj si želiš, je treba pridobiti podjetnost. In to spodbujam. Ne zgolj podjetništva, ker ne more biti vsak podjetnik, tako kot ne bomo vsi zdravniki. Podjetni smo pa lahko vsi na kateremkoli področju življenja, na kateremkoli delovnem mestu ...

Kako?

Z aktivnim iskanjem rešitev in organizacijo časa. Prevzeti je treba odgovornost za vse, kar se zgodi – za slabo in dobro. Naučiti se moramo biti vztrajni, pogumni in odločni. Včasih je treba izklopiti um in nekaj narediti takoj, iz srca, kajti ko začnemo razmišljati, se pojavijo omejitve. Treba je izklopiti vse negativno. Energijo je treba usmeriti v iskanje rešitev in v produktivnost.

Vi ste produktivni in govori se, da pišete že tretjo knjigo ...

Da.

Je že napol napisana?

Je bila tudi že izbrisana.

Zakaj?

Ko sem prišla iz Amerike, sem vzela računalnik v hribe in ugotovila, da sem se spremenila. Poskušala sem popravljati že napisano, ampak na koncu sem raje 180 strani izbrisala in knjigo začela pisati na novo. Načrtujem, da bo izšla še letos.

Naslov že ima?

Naslov bo Svoboda v ječi. Mislimo, da smo svobodni, a smo v bistvu zelo omejeni zaradi družbe, okolja, zgodovinskega dogajanja, medijev, šolstva, cerkve ... Robotki smo! In zdi se mi pomembno, da se tega zavedamo. Šele ko to sprejmemo, se lahko oblikujemo po svoje, zunaj teh zahtevanih smernic.

Kaj bi svetovali ljudem, kako naj bodo uspešni?

Zagovarjam, da je treba v življenju iskati srečo, ne pa zgolj poslovnega uspeha, partnerja, ampak srečo, ne glede na to, kdo smo.

Ste vi to srečo našli v Sloveniji ali jo boste iskali v tujini?

Jaz sem zaljubljena v Slovenijo! Res! Zato si toliko bolj prizadevam, da bi obrnila razmišljanje na pozitivno. Ne predstavljam si, da bi živela kjerkoli drugje, ker je Slovenija res najlepša dežela pod soncem.

Podjetni pa vendarle boste globalno, kajne?

Seveda. Želim delovati globalno, ampak se bom vračala domov. Zdi se mi nacionalna katastrofa, da naši talenti odhajajo v tujino in tam odpirajo podjetja. Kaj bo čez deset let? Zato je treba ustvariti okolje, ki bo podpiralo podjetnost. V Ameriki te spoštujejo že zaradi tega, da si podjetnik oziroma da si ustanovitelj podjetja.

Tam je podporno okolje za podjetnike, tam pomagajo podjetniku, ne delavcu. Ker se zavedajo, da morajo za spodbudo gospodarstva najprej pomagati podjetniku, da bo on lahko plačal delavce. In iz tega sem razvila tudi nov produkt: predavam delavcem v podjetjih, da se ti začnejo zavedati, da podjetje ni vreča denarja in da je treba to vrečo najprej napolniti. Zato se od njih pričakuje efektivno delo. Naj se zavedajo, da plače podjetnika stanejo veliko več, kot delavec dobi na račun. Tega se delavci pri nas ne zavedajo in ne vedo, da jim je v bistvu zelo lepo.

Kaj pa vi najbolj cenite?

Meni je zelo pomembna vrednota svoboda. Ne zgolj finančna, ampak svoboda govora, gibanja, obnašanja ... Ne maram pravil! Bodi, kar si, in uživaj življenje. Če mi paše v hribe, bom šla.

Omenjate hribe, ali tja nosite tudi računalnik?

Zelo redko, ker je pretežek. Obožujem hribe in zame so hribi sinonim za svobodo.

Se tam rojevajo nove ideje?

Pri meni se nove ideje rojevajo med fizično aktivnostjo – med tekom ali v hribih. Tam začutim svobodo in tam mi je nihče ne more vzeti.

Napisala: Metka Pravst

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord